četrtek, 30. april 2015

Cannes 2015 - Zlata palma




Letos nam se z uradnega plakata 68. edicije filmskega festivala v Cannesu nasmiha Ingrid Bergman, žiriji, ki bo podeljevala nagrade v glavni tekmovalni sekciji pa predsedujeta brata Coen.  Ekipo, ki bo med devetnajstimi kandidati izbrala dobitnika zlate palme poleg slavnega režiserskega dvojca sestavljajo še ameriški igralec Jake Gyllenhaal, francoska igralka Sophie Marceau in britanska igralka Sienna Miller. »Naša naloga je postavitev novih imen na svetovni filmski zemljevid.« je v svoji izjavi ob predstavitvi naslovov iz glavnega tekmovalnega sklopa povedal Thierry Fremaux. Ob takšni najavi bi človek med kandidati za zlato palmo pričakoval več neznank, vendar je med kandidati manj kot polovica (devet) takšnih, ki se prvič potegujejo za to prestižno nagrado. 
Med njimi je tudi Yorgos Lanthimos (pred šestimi leti je njegov Podočnik zmagal v sekciji Poseben pogled), osrednje ime grškega novega vala, ki predstavlja svoj pri angleško govoreči film The Lobster, pri katerem je sodelovala pisana mednarodna igralska zasedba. Film je kategoriziran kot zf romantična komedija, postavljena v bližnjo prihodnost: samski posamezniki morajo v 45-ih dneh, ki jih preživijo v nekem hotelu, najti ustreznega partnerja. Vse, ki ne uspejo doseči zastavljenega cilja za kazen preobrazijo v živali in pošljejo v gozd. S svojim tretjim celovečercem Louder Than Bombs, se je v glavni programski sklop prebil tudi norveški režiser Joachim Trier (Repriza, Oslo, 31. Avgusta), ki bo tako kot Lanthimos predstavil svoj prvi film v angleškem jeziku. Igralsko zasedbo predvodijo Jesse Eisenberg, Rachel Brosnahan, Gabriel Byrne in Amy Ryan. 
Francoska filmarka Valerie Donzelli, ki je nekaj let nazaj pustila odličen vtis z dramo Razglasitev vojne, predstavlja dramo Marguerite and Julien, posneto po scenariju Jeana Gruaulta, ki je bil že v 70-ih spisan za pokojnega velikana francoskega filma Françoisa Truffauta. Med možna odkritja festivala nedvomno velja uvrstiti Son of Saul, debitantsko stvaritev madžarskega režiserja Laszla Nemesa. Debitantski filmi zelo redko dobijo priložnost v glavni tekmovalni sekciji, zato je uvrstitev filma avtorja, ki je pritegnil veliko pozornosti s svojimi kratkimi filmi,  deluje toliko bolj obetavno.  Zgodba postavljena v koncentracijsko taborišče Auschwitz, v leto 1944, prikazuje dva dni življenja madžarskega ujetnika, člana ekipe zadolžene za sežig trupel v krematoriju. Ko zapornik med mrtvimi najde truplo fanta, ki bi lahko bil njegov sin, želi doseči nemogoče: skrije truplo in poišče rabina, ki bo fanta dostojno pokopal. 
Med uglednimi imeni, ki se prvič potegujejo za zlato palmo je tudi Kanadčan Denis Villeneuve. Eden izmed najbolj potentnih režiserjev ta hip bo predstavil krimi dramo Sicario, z Emily Blunt, Joshom Brolinom in Beniciom Del Torom. Bluntova igra mlado agentko FBI-ja, ki postane del tajne operacije, ki za cilj ima odstranitev vodje zloglasnega mehiškega kartela.  Sprehod med debitanti v glavnem tekmovalnem sklopu zaključujem z novim filmom Guillaumeja Niclouxa, režiserja, ki nas je lani zabaval z Ugrabitevijo Michela Houellebecqa. Za naslovom Valley of Love se skriva zgodba o slavnem igralcu (Gérard Depardieu) in igralki (Isabelle Huppert), ki sta nekoč bila ljubimca in dobila otroka. 25 let kasneje bivša ljubimca ponovno združi sinova smrt.
Zdaj pa k filmom avtorjev, ki so v preteklosti že sodelovali v glavni tekmovalni sekciji. Med kandidati tako imamo dva režiserja, ki v svojih vitrinah imata zlato palmo. Prvi je italijanski režiser  Nanni Moretti (leta 2001 je zmagal z dramo Sinova soba), ki bo predstavil Mia madre, zgodbo o eksistenčni krizi režiserke, ki obremenjena z mislimi na mater na smrtni postelji poskuša dokončati svoj naslednji film. Drugi dobitnik glavne nagrade v letošnji konkurenci je Gus Van Sant, ki se z dramo Sea of Trees četrtič podaja v boj za zlato palmo. Po scenariju Chrisa Sparlinga (Zakopan) posneta drama  je zgodba o Američanu (Matthew McConaughey), ki se odpravi v t.i. Samomorilski gozd na japonski gori Fuji (samomorilski zato, ker je gozd priljubljena destinacija mnogih samomorilcev). Američan v gozdu sreča Japonca (Ken Watanabe), ki je tja prišel z isto samomorilsko mislijo. 
Poleg že omenjenega Morettija sta v konkurenci še dva italijanska režiserja: Matteo Garrone, avtor Gomorre in Resničnosti (oba filma sta prejela Veliko nagrado žirije) bo predstavil The Tale of Tales, svoj prvi film v angleščini, v angleščini pa je snemal tudi Paolo Sorrentino, ki se po odmevni, z oskarjem nagrajeni Neskončni lepoti, vrača z dramo Youth, v kateri bomo gledali Rachel Weisz, Paula Dana, Michaela Caina, Jane Fonda, Harveyja Keitela… Američan Todd Haynes po osemletnem premoru ima novi film: Carol je romantična drama posneta po romanu Patricie Highsmith, zgodba pa je postavljena v 50-ta leta in se vrti okoli mlade trgovke (Rooney Mara), ki se zagleda v malce starejše poročeno žensko (Cate Blanchett). Hou Hsiao-Hsien je v Cannesu predstavil že sedem filmov. Niz bo nadaljeval z zgodovinskim spektaklom The Assassin, ki se odvija v času vladanja dinastije Tang.  
Jia Zhang-ke se po odličnem A Touch of Sin, za katerega je v Cannesu pred dvema letoma prejel nagrado za scenarij, vrača z Mountains May Depart, zgodbo postavljeno v treh različnih časovnih obdobjih: prvi del se dogaja v 90-ih,  drugi v sedanjosti, zadnji del pa se odvrti v Avstraliji leta 2025. Francoska igralka in režiserka Maïwenn, ki pred štirimi leti pustila zelo dober vtis s Policijo (nagrada žirije), se letos vrača z romantično dramo Mon roi, njen ugledni rojak Jacques Audiard (Prerok, Rja in kost) pa bo predstavil Dheepan, pripoved o bivšem tamilskem tigru s Šri Lanke, ki prebegne v Francijo.  Pregled glavne tekmovalne sekcije zaključujem z omembo novega filma japonskega mojstra Hirokaza Koreedaja.  Our Little Sister  je zgodba o treh sestrah, ki živijo skupaj z babico. Nekega dne se v njihovem domu pojavi 13-letna polsestra.

Celoten seznam letošnjih kandidatov za zlato palmo:
  1. Dheepan - Jacques Audiard
  2. La loi du marché - Stéphane Brizé
  3. Marguerite et Julien - Valérie Donzelli
  4. The Tale of Tales  - Matteo Garrone
  5. Carol - Todd Haynes
  6. The Assassin - Hou Hsiao-Hsien
  7. Mountains May Depart - Jia Zhang-ke
  8. Our Little Sister - Hirokazu Kore-eda
  9. Macbeth - Justin Kurzel
  10. The Lobster - Yorgos Lanthimos
  11. Mon roi - Maïwenn
  12. Mia madre - Nanni Moretti
  13. Son of Saul - László Nemes
  14. Youth - Paolo Sorrentino
  15. Louder than Bombs - Joachim Trier
  16. Sea of Trees - Gus Van Sant
  17. Sicario - Denis Villeneuve
  18. Chronic - Michel Franco
  19. Valley of Love - Guillaume Nicloux

torek, 28. april 2015

Peaky Blinders (2013– )


Slovenski naslov: -
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 6x60' (1. sezona),  Imdb
Avtor: Steven Knight
Igrajo: Cillian Murphy, Sam Neill, Helen McCrory, Annabelle Wallis, Paul Anderson, Iddo Goldberg, Charlie Creed-Miles, Joe Cole

V nedavnem zapisu posvečenem tv-seriji Padec (The Fall, 2013–) sem obljubil večjo pokritost dogajanja na področju tv produkcije, ideja pa je vsaj enkrat mesečno predstaviti kakšno izmed tv serij z vedno daljšega seznama potencialno zanimivih nalovov.  BBC-jeva produkcija Peaky Blinders je naslov na tem seznamu, ki je s svojimi osnovni karakteristikami obetal zelo veliko. Avtor serije je Steven Knight,  ki je v sodelovanju s Tomom Hardyjem posnel Locke (2013), eno najprijetnejših presenečenj lanskega leta in človek, ki se je v preteklosti izkazal kot zelo vešč scenarist. Izpod njegovega peresa sta prišla scenarija za Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things), ki ga je posnel Stephen Frears, in Smrtne obljube (Eastern Promises) v režiji Davida Cronenberga. Anglež sicer veliko dela za televizijo, Blindersi pa so najbolj ambiciozen tv-projekt v njegovem razgibanem ustvarjalnem opusu. 
Zgodba se odvija v angleške mestu Birmingham, v času med prvo in drugo svetovno vojno. Vojni veterani, ki jim je uspelo preživeti strahote prve svetovne vojne, po vrnitvi domov poskušajo svoja življenja vrniti v stare tirnice, toda težko življenje, postvojne travme in mačehovski odnos države do  preživelih, poglabljajo njihovo nezadovoljstvo, jezo in depresijo. Med njimi je tudi  Thomas Shelby (Cillian Murphy) član birminghamske tolpe Peaky Blinders, ki se iz vojne vrne kot veliko ambicioznejši in zrelejši mož. Rojeni vodja pravzaprav, ki v novih okoliščinah vidi priložnost, da družinske posle (kraje in ilegalne stave) povzdigne na višji nivo. Po družinski hierarhiji vloga glave družine pripada starejšemu bratu Arthurju (Paul Anderson), a ko spoznamo družinsko dinamiko hitro dojamemo, zakaj je mlajši Thomas bolj primeren za to vlogo. Tako kot vsaka družina vpletena v kriminalne posle, tudi družina Shelby ima svojega consiglierja in v tem primeru je to teta Polly (Helen McCrory), ki deluje iz ozadja in s tiho diplomacijo zna rešiti marsikakšen problem. Ko tolpi v roparski akciji v roke po naključju pade kontejner poln orožja in streliva, oblasti v mesto pošljejo prebrisanega, brezkompromisnega policijskega inšpektorja (Sam Neill), ki pri svojem delu  uporablja napredne policijske metode. Inšpektor v gnezdo sovražnikov pošlje agentko pod krinko (Annabelle Wallis), ki se bo poskušala približati Thomasu in njegovim možem.  
Večina poročevalcev Peaky Blinders opisuje kot angleški odgovor na ameriško uspešnico Imperij pregrehe (Boardwalk Empire, Terence Winter, 2010–2014). Primerjava je povsem na mestu, saj sta seriji sinhronizirani na dveh pomembnih področjih: tematskem (obe prikazujeta vzpon kriminalnih združb/posameznikov) in časovnem (obe sta umeščeni v obdobje med  prvo in drugo svetovno vojno). Z zadovoljstvom ugotavljam,  da se tudi ostanek sveta v produkcijskem smislu vedno bolj približuje ameriškim produkcijskim standardom: Skandinavci, Francozi, Angleži, Italijani… so praktično že na enakem nivoju in Blindersi so najboljši dokaz pravilnosti te trditve. Uvodna tema je Cavova "Red Right Hand," ki napoveduje odličen soundtrack serije, na katerem poleg Cava in The Bad Seedsov slišimo The White Stripes, Toma Waitsa, PJ Harvey, Arctic Monkeys… Serija na naše zaslone prinaša vizualno razkošno in verno rekonstrukcijo 20-ih let prejšnjega stoletja, turbulentnega obdobja v zgodovini mesta Birmingham, ki so ga poleg revščine in kriminala zaznamovala tudi politična vprašanja. Le-ta so sprožila policijske operacije usmerjene proti komunističnemu gibanju in vseprisotno IRO, ki je v tem obdobju vodila gverilsko vojno proti pripadnikom britanskih varnostnih sil. Pri serijah, ki »žonglirajo« z večjim številom likov  je vedno težko najti pravo razmerje oziroma stopnjo karakterizacije posameznih likov in v tem segmentu Knight in njegova ekipa pri večini pomembnejših likov dosežejo solidne rezultate. Največ pozornosti je razumljivo namenjeno niansiranju Thomasa Shelbyja, osrednjega (anti)junaka, ki ni zgolj brezkompromisen in neustrašen mafijc, ki z zločini tlakuje svojo pot proti vrhu. Thomas je človek, ki se zaveda, da njegova moč izvira iz enotnosti družine in podpore lokalne skupnosti, ki bi zelo hitro obrnila hrbet nadutem samovšečnežu. Zato nikoli ne ravna impulzivno, saj je vsaka poteza del skrbno premišljene strategije, s katero uresničuje dolgoročne cilje. Thomas je manipulator, ki usmerja življenja ljudi okoli sebe (tudi najožjih družinskih članov), a jim je obenem pripravljen prisluhniti in pošteno nagraditi njihov prispevek k skupni stvari. 
Vse te lastnosti  odlično pooseblja podcenjeni irski igralec Cillian Murphy, ki ga večina pozna po stranskih vlogah v Nolanovih blockbusterjih, jaz pa bi na tem mestu raje izpostavil njegovo napihovanje igralskih mišic v naslovih kot so: 28 dni pozneje, Intermission, Veter, ki trese ječmen… Lik takšnega kalibra potrebuje dostojnega nasprotnika in ga tudi najde v izvrstnem Samu Neillu, za romantično komponento filma pa poskrbi relativno neznana angleška igralka Annabelle Wallis, ki igra agentko pod krinko, v katero se zagleda vodja Peaky Blindersov. Avtor Steven Knight, sicer rojeni Birminghamčan, je v nekemu intervjuju povedal, da je v scenarij vključil kar nekaj  podrobnosti, ki jih je med odraščanjem (in kasneje v zrelih letih) slišal od staršev in sorodnikov, ko so ti obujali spomine na stare čase. Peaky Blindersi zainteresiranim nedvomno prinašajo kvalitetno zabavo, a vseeno se še enkrat moram vrniti na Imperij pregrehe in primerjalno ugotoviti, da britanski sorodnik vseeno ne premore scenaristične kompleksnosti HBO-jeve kriminalne sage. Mestoma zmoti tudi predvidljivost, predvsem v uvodnih epizodah, saj izkušenejši gledalec hitro predvidi osnovne smernice, v katerih se bo zgodba razvijala naprej.  A v nadaljevanju stvari funkcionirajo bolje, saj ustvarjalcem uspe potegniti nekaj asov iz rokava, ki napovedujejo zanimiv razvoj dogodkov  v drugi sezoni, ki se je na Otoku že odvrtela in je že dostopna na blu-ray ploščku. V drugi sezoni se ekipi pridružita še Tom Hardy in Noah Taylor, kar je razlog več (pravzaprav dva), za še eno druženje z birminghamsko druščino. 


Ocena:


četrtek, 23. april 2015

Shi hun [Soul] (2013)


Slovenski naslov: -
Država: Tajvan
Leto: 2013
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 111' , Imdb
Režija: Mong-Hong Chung
Scenarij: Mong-Hong Chung
Igrajo: Jimmy Wong, Joseph Chang, Liang He-chun, Tou Chung-hua, Chen Shiang-chyi, Leon Dai

Soul je četrti celovečerec tajvanskega režiserja Mong-Hong Chung, ki je svoje filme že predstavljal v Locarnu (The Fourth Portrait, 2010) in Cannesu (Parking, 2008). Njegov zadnji izdelek so med drugim zavrteli v Torontu in na bližnjem Far East Film festivalu v Udinah, kjer ga je "ujel" moje radar za otkrivanje potencialno zanimivih naslovov. Glavni junak zgodbe je A-chuan (Joseph Chang), mladenič zaposlen v japonski restavraciji v Tajpeju, ki se v zadnjem obdobju obnaša precej čudno. Nekega dne v službi kolapsira in konča v bolnišnici. Preiskave ne ponudijo nobenih otipljivih rezultatov, zato zdravniki kot najverjetnejši vzrok težav označijo težjo obliko depresije. Nekaj dni kasneje sodelavci A-chuana odpeljejo v rojstno vas v gorah; v čudovitem naravnem okolju, v družbi ostarelega očeta, so njegove možnosti za okrevanje nedvomno boljše. Čez nekaj dni v gorsko kočo pride tudi A-chuanova sestra, ki bo poskušala očetu pomagati z povsem odsotnim bratom, ki od prihoda ni spregovoril niti ene same besede. Sestra je v skrbeh, saj brat že več dni nič pojedel, a že naslednjo noč je malo bolj pomirjena, ko ga sredi noči opazi s polnimi usti. Spokojna vseeno ne more biti, ko vidi, da brat vase tlači ledeno mrzlo hrano naravnost iz hladilnika. Naslednje jutro ostareli oče vstopi v hišo in na tleh zagleda hčerkino truplo.    
»Hotela me je poškodovati.«, izusti mladenič. »Kdo sploh si?« ga vpraša oče. »Videl sem, da je to telo prazno, zato sem se vanj naselil.« mirno odvrne mladenič. Se je v A-chunu prebudil psihopat, ki se je vseskozi skrival globoko v njem?  So oblast nad njim prevzele demonske sile? Ali je vse skupaj morda rezultat duševne bolezni, zaradi katere je mladenič povsem izgubil stik z realnostjo? To je izhodišče, iz katerega nas Mong-Hong Chung pelje v razkrivanje družinskih skrivnosti in narave odnosa med ostarelim očetom in sinom. Soul je zelo samosvoj, netipičen film in to je po moji oceni ena izmed njegovih glavnih prednosti. Z zlim duhom obsedeni mladenič tako ne počne nič tipičnega: je povsem miren, ne preklinja, ne bruha, ne govori s hripavim zlobnim glasom in na splošno ne počne nič, kar spada v standardno folkloro pri podobnih likih. Obračanje obrazcev je prisotno tudi pri očetu, drugem najpomembnejšem akterju, ki mu po ustaljenih standardih pripada vloga dobrosrčnega starčka, ki sina poskuša rešiti pred zlobnimi silami, saj se gledalec na neki točki začne (upravičeno) spraševati, ali ni oče tisti resnični zlobnež? Tovrstni filmi težko funkcionirajo brez ustrezne atmosfere, ki je v tem primeru izjemno dobro uglašena z vsebinsko in vizualno komponento filma. Pohvalil bi tudi subtilno glasbeno podlago in »oko« za selekcijo snemalnih lokacij, ki v enem trenutku delujejo zlovešče, v drugem pa nas prevzamejo z izjemno lepoto, za katero v psiholoških dramah in grozljivkah navadno ni prostora. Poseben ton filmu daje dobro odmerjeni deadpan humor, ki na zanimive načine popestri marsikakšno situacijo. Čeprav Soul ne doživljam kot grozljivko, to še en pomeni, da teh elementov ni. Prej nasprotno, saj se Chung izkaže s fantastično koreografijo in režijo horor sekvenc, ki jih sicer ni veliko, vendar le-te učinkovito poženejo kocine pokonci. Film je narejen tako, da gledalcu pušča prostor, da zapolni določene praznine. Priznam, da je zame nedorečenost, ki izvira iz teh odločitev bila nekoliko moteča, vendar sem v seštevku z videnim več kot zadovoljen.  


Ocena:


torek, 21. april 2015

Inherent Vice (2014)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 148',  Imdb 
Režija: Paul Thomas Anderson
Scenarij: Paul Thomas Anderson, Thomas Pynchon (knjiga)
Igrajo: Joaquin Phoenix, Josh Brolin, Benicio Del Toro, Katherine Waterston,Owen Wilson, Maya Rudolph, Reese Witherspoon

Inherent Vice  je najnovejši  film Paula Thomasa Andersona, o katerem se je v zadnjih nekaj mesecih pisalo in govorilo veliko manj, kot  bi, glede na režiserjev pedigre, pričakovali.  Film človeka, ki je vse od prvenca Hard Eight (filmu je kasneje vrnjen prvotni naslov Sydney, ki ga je Anderson zaradi studijskih pritiskov sprva moral spremeniti), snemal prave filmske mojstrovine, je tudi tokrat posnel zelo poseben film.  Film, ki iz moje perspektive verjetno nikoli ne bo krojil samega vrha njegovega ustvarjalnega opusa, a vseeno film, ki bo brez težav kljuboval zobu časa in obdržal trajno mesto v mojih  filmskih spominih. Anderson se je tokrat lotil zahtevne ekranizacije istoimenske knjižne uspešnice  Thomasa Pynchona, enega izmed velikanov ameriške sodobne književnosti in tako postal prvi režiser, ki je v igrani film (poznavalci pravijo, da dokaj zvesto) pretočil  kakšno izmed Pynchonovih del[1]. »Inherent Vice« v pričujočem primeru označuje tisti neizogibni element tveganja, prisoten v vsem kar počnemo. V poslovnih, življenjskih in vseh ostalih odločitvah, je ne glede na pomembnost le-teh vedno prisoten riziko, ki se mu ne moremo izogniti, torej, nekaj kar podzavestno sprejemamo. Malo sem zakompliciral, a verjemite mi, tudi filmska zgodba za tem naslovom je zelo zapletena. Tako zelo, da se je pri opisovanju vsebine brezpredmetno spuščati v podrobnosti. V najbolj grobih črtah povedano se zgodba vrti okoli privatnega detektiva Larryja "Doc" Sportella, ki se zaplete v preiskavo izginotja bivšega dekleta in premožnega nepremičninskega mogotca. Na poti pa mu stojijo lokalna policija, z  detektivom Christianom "Bigfoot" Bjornsenom na čeli, FBI, nacistična motoristična tolpa in še kdo.
Likov in novih zapletov je toliko, da sem  nekje na četrtem (ali petem, nisem več prepričan) scenarističnem ovinku prenehal z utrujanjem možganov in tuhtanjem o tem,  kaj je kdo storil, komu in po čigavem naročilu, s kakšnimi motivi... V meglici številnih džointov, ki jih pokadi Joaquin Phoenix stvari postanejo meglene do te mere, da tudi številna porajajoča se vprašanja začnejo izgubljati pomen. V ospredju več ni klasični whodunit motiv, saj se nekje v procesu začnemo spraševati, kaj sploh preiskuje glavni junak in počasi spoznavamo, da se vprašanje več ne glasi kdo in zakaj, ampak predvsem kako. V tej namerni narativni zmedi tudi gledalec postaja vedno bolj podoben zakajenemu glavnemu protagonistu, ki pri razpletanju teh zamršenih niti ravna intuitivno, saj njegovi scvrti možgani enostavno več ne ločujejo med z mamili izzvanimi halucinacijami in resničnimi dogodki. Glede na stanje stvari je uživanje v filmu odvisno predvsem od zmožnosti gledalca, da potekajočo detektivsko preiskavo obravnava sekundarno, oziroma kot  element, ki zgodbo resda vleče naprej, a za samo razumevanje filma nima ključnega pomena. Film sem videl enkrat, potem pa sem se še enkrat osredotočil na posamezne odseke, ki so dokončno utrdili moje prepričanje, da misteriji, ki jih rešuje naš hipi detektiv v sandalah le izgovor, da se glavnega junaka pošlje na pot polno zanimivih preobratov. Inherent Vice je film, pri katerem moramo odmisliti izhodišče in cilj, in se osredotočiti na vse, kar se dogaja vmes, uživati v samem potovanju in čim manj razmišljati o tem, kaj, oziroma kje je končna destinacija. Šele s tem spoznanjem se lahko v polni meri posvetimo vsem dobrotam, ki jih je P.T. Anderson zamaskiral v  to kvazidetektivsko zgodo. Potem postane Brolinovo zaužitje čokoladne banane še bolj zabavno, resen obraz pa je praktično nemogoče ohraniti  ob Phoenixovih pronicljivih beležkah v njegovem detektivskem notesu. Oba omenjena sta naravnost fantastična v svojih rolah, za oko »zapne« tudi relativno neznana Katherine Waterston. Izpostaviti velja duhovitost dialogov in za Andersona značilno vrhunsko rekonstrukcijo časovnega obdobja. Odlično glasbo je znova  prispeval kitarist skupine Radiohead Jonny Greenwood, ki je z režiserjem sodeloval že pri filmih Gospodar  in Tekla bo kri. Zame sta edina nekoliko moteča dejavnika povezovanje zgodbe z voice-over  tehniko in sama dolžina filma, ki je glede na Andersonovo dosedanjo prakso povsem pričakovana.




[1] Nemški režiser in scenarist Robert Bramkamp je leta 2002 posnel dokumentarno dramo Prüfstand VII, ki je delno navdihnjena s Pynchonovim romanom Gravity's Rainbow iz leta 1973.


Ocena:




nedelja, 19. april 2015

May in the Summer (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Jordan, Katar, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 99' ,  Imdb 
Režija: Cherien Dabis
Scenarij: Cherien Dabis
Igrajo: Hiam Abbass, Cherien Dabis, Nadine Malouf, Alia Shawkat, Bill Pullman

Dobra izkušnja s starejšimi deli avtorja je vedno najboljše priporočilo. Zato se v tem primeru nisem pretirano oziral na razmeroma nizke ocene; z optimizmom me je navdal prijeten spomin na Amreeko, celovečerni prvenec ameriško-palestinske režiserke Cherien Dabis. May in the Summer je njen drugi avtorski projekt, s katerim ta zanimiva filmarka ostaja na istih valovih: v njenem fokusu je ponovno družina z bližnjega vzhoda in znova so v ospredju vprašanja povezana s poreklom, religijo, identiteto… Tisti, ki ste Amreeko videli, se morda še spomnite, da je tam v ospredju bila palestinska katoliška družina, ki se poskuša adaptirati na življenje v Ameriki po 11. septembru, okolje polno predsodkov pa jim povzroča nemalo preglavic.

Režiserkin drugi film v tem smislu lahko obravnavamo tudi kot svojevrstno nadaljevanje, vendar brez direktne povezave z liki iz prvega filma. Tokrat je v ospredju arabska katoliška družina, ki se je že povsem adaptirala na življenje v ZDA. Oče Nadininih (Hiam Abbass) treh hčera je namreč Američan (Bill Pullman), ki je družino zapustil pred osmimi leti, ko je našel novo ljubezen v mladenki, ki je sovrstnica njegove najstarejše hčerke May. Najstarejša hčerka (igra jo režiserka) je uspešna ženska in avtorica mednarodne knjižne uspešnice, ki se bo v kratkem poročila s svojim muslimanskim izbrancem, uglednim profesorjem na neki ameriški univerzi. Vsa družina je zbrana v njihovi hiši v jordanski prestolnici Aman, kjer bo tudi poročna slovesnost, ki bo minila brez nevestine matere, ki se nikakor ne more sprijazniti s hčerkino odločitvijo, da se poroči z muslimanom. May takoj po prihodu deluje srečno, povsem prepričana v svojo odločitev, a nato se tudi v njeni glavi začnejo javljati prvi dvomi.
Cherien Dabis tokrat obrne ploščo in v vlogo neprilagojenih prišlekov postavi jordansko družino, ki se po dvajsetih letih življenja na zahodu v prvotni domovini več ne počuti tako domače. Sploh mlajši člani, ki so večji del življenja preživeli v novi domovini, kjer so povsem posvojili tamkajšnje standarde in običaje. Režiserka tudi v obratni smeri na zabaven način skicira kulturni prepad med modernim zahodom in konservativnim (Bližnjim) vzhodom, v drobnih stvareh, kot je denimo zahodnjaška zasvojenost s tekom. Prelepa May je na primer s seboj v Jordanijo prinesla zahodnjaško zasvojenost z rekreativnim tekom. Zdaj pa si predstavljajte mično črnolasko, med jutranjim džogingom na amanskih ulicah, v  tekaški opremi, s slušalkami v ušesih, in reakcije, ki jih takšen »pojav« sproža med tamkajšnjimi prebivalci. Podobnih situacij je na žalost premalo, saj Cherien tokrat več prostora nameni družinskim zadevam. Te niso nezanimive, vendar v osnovi vse preveč spominjajo na dobro znane vzorce in zaplete popularnih romantičnih komedij. Predvidevam, da bi se z večjim odmerkom komične drame in manjšim odmerkom romantične komedije dalo doseči več. Zadeva je simpatična, gledljiva, a vseeno ne doseže režiserkinega prvenca. Cherien Dabis je vseeno naredila nekaj pozitivnih premikov: iz moške perspektive ploskam predvsem odločitvi, da tudi sama stopi pred kamere in za to smo ji lahko le hvaležni.


Ocena:


četrtek, 16. april 2015

Mommy (2014)


Slovenski naslov: Mamica
Država: Kanada
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 139' ,  Imdb
Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan
Igrajo: Anne Dorval, Antoine-Olivier Pilon, Suzanne Clement, Patrick Huard

Večina filmskih sladokuscev verjetno pozna zgodbo o bliskovitem vzponu Xavierja Dolana, ki je pri rosnih devetnajstih letih posnel prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tue ma mere, 2009), pet let kasneje pa je v Cannesu v rokah že držal nagrado žirije za svoj peti celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Kariero mladega Kanadčana že od samega začetka spremljajo pozitivni kritiški odzivi, v katerih so tisti bolj pronicljivi ocenjevalci izpostavljali naravni talent in nemalokrat omenjali rojstvo novega wunderkinda svetovnega formata. Moram pošteno priznati, da v Dolanu nisem videl takšnega potenciala, saj sta me prvi in drugi film pustila povsem hladnega. Njegov tretji film, V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways, 2012), je pri meni kotiral že nekoliko bolje, šele Tom na kmetiji (Tom a la ferme, 2013) pa je prinesel tisto prelomnico, po kateri sem tudi sam začel resno računati na njegove naslednje projekte.
In tako smo prišli do Mamice, njegovega najnovejšega filma, s katerim se Dolan še enkrat vrača k svoji najljubši temi — odnosu s svojo mamo. V središču pripovedi stoji težaven odnos med materjo Die (igra jo Anne Dorval, ki je nastopila v štirih od petih Dolanovih filmov) in njenim 15-letnim sinom Stevom (Antoine-Olivier Pilon), hiperaktivnim najstnikom z resno motnjo (ADHD sindrom): mladenič težko ohranja koncentracijo, pretirana aktivnost pa pogosto zna prerasti v kakšno nepremišljeno, ali celo nasilno dejanje. Po incidentu v šoli (zadnjem v nizu) pristojni predlagajo, da Die sina pošlje v ustanovo za duševno motene. Mati se upre tej ideji in sklene, da bo sina sama šolala doma. A ker sama ni najbolj primerna za takšno vlogo in ker za to nima najboljših pogojev, stanje v hiši postane skorajda nevzdržno. Nato v njuna življenja vstopi prijazna jecljajoča soseda Kyla (Suzanne Clement, še ena Dolanovih pogostih sodelavk), poklicna učiteljica, ki je zaradi težav z jecljanjem morala začasno opustiti delo v šoli. Kyla naveže prijateljske odnose z Dio, ter prevzame vlogo Stevove učiteljice in zdi se, da cvetoče prijateljstvo neobičajnega tria ima zdravilen učinek na vse  vpletene. 
Po krajšem razmisleku in sortiranju vtisov sem sklenil, da kot temeljno  vrednost filma velja izpostaviti predvsem barvite, neobičajne in originalne like, ki skozi medsebojno interakcijo izgradijo enega zanimivejših portretov disfunkcionalne družine, v katerega režiser lepo  vgradi motive iskrenega prijateljstva. Dolan največ pogonskega goriva najde v konfliktnih situacijah, ki jih sproža problematični najstnik, vendar istočasno uspeva to eksplozivno mešanico ljubezni in jeze podložiti s pravšnjo dozo iskrenih in prepričljivih čustev, v katerih ne zaznamo niti trohico ponarejenosti. Motivi in dejanja kljub nevsakdanjosti delujejo pristno in, v danih okoliščinah, logično. Prizor v katerem odlični Antoine-Olivier Pilon materi poje v nekem karaoke baru iz spomina prikličejo podoben prizor iz McQueenove Sramote, s katero bi se glede na prisotna incestna namigovanja dalo povleči marsikakšno vzporednico. Všečna montaža, energična igralska zasedba, skrbno izbran glasbeni miks, ki je povsem v funkciji zgodbe (in ne obratno)…, vse to so kvalitete, ki iz Mamice naredijo pravo filmsko poslastico. Za konec se bom ustavil pri nestandardnem razmerju slike (film je posnet v razmerju1:1), ki je v zadnjih letih vedno pogostejša izbira avtorjev v t.i. art produkciji. Poleg tistega standardnega sporočilnega motiva duševne utesnjenosti protagonistov Dolanu uspe iz te izbire izvleči dodatno vrednost, ko z majhnim trikom (deležni smo ga dvakrat) demonstrira kako se na gledalca s povsem tehničnim prejemom efektno prenese duševno počutje likov. 

Ocena:


torek, 14. april 2015

Le meraviglie [The Wonders] (2014)


Slovenski naslov: Čudesa
Država: Italija, Švica, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Alice Rohrwacher
Scenarij: Alice Rohrwacher
Igrajo: Maria Alexandra Lungu, Sam Louwyck, Alba Rohrwacher, Sabine Timoteo, Agnese Graziani, Luis Huilca Logrono

Čudesa je film o družini. Pri filmih ki tematizirajo družino in družinske vezi je najpogosteje v ospredju disfunkcija, družinska razmerja nemalokrat igrajo pomembno vlogo tudi v zgodbah s kriminalno tematiko. Italijanska režiserka Alice Rohrwacher s svojim drugim celovečercem v središče postavlja družino, ki ni posebna zaradi disfunkcije ali vpletenosti v kriminalne posle. To je zgodba o družini, ki živi nekje na območju med Lacijem, Toskano in Umbrijo, na ruralnem območju, kjer človek dobi občutek, da se je čas ustavil. Tam pod eno streho živijo oče Wolfgang, mama Angelica, njune štiri hčerke in Coco, ženska, ki se je družini priključila v okoliščinah, ki do konca ostanejo nepojasnjene. Glava družine ni nihče izmed poimensko naštetih, temveč 12-letna Gelsomina, najstarejša izmed štirih hčera. Ona je tista, ki na očeta vrže odejo, ko ta zvečer zaspi pred televizijo in tista, ki se z njim od zgodnjih jutranjih ur posveča čebeljim panjem in čebelam. Lahko bi rekli, da se najstnica zelo dobro razume z medonosnimi žuželkami, ki pridno polnijo njihove posode za proizvodnjo medu. Prihodnost družine, ki se preživlja predvsem s čebelarstvom postane negotova, ko prejmejo odločbo, ki zelo poostruje pogoje za proizvodnjo medu. V izboljšanje proizvodnega procesa je potrebno vložiti zajeten kupček denarja, ki ga družina nima. In medtem ko Wolfgang lahko samo upa, da se bo vse na koncu nekako rešilo, Gelsominino pozornost pritegne televizijska ekipa, ki na tem območju snema resničnostno oddajo »Dežela čudes,« v kateri se za glavno denarno nagrado potegujejo tradicionalne kmečke družine. Čeprav je oče proti tej maškaradi in v njej ne želi sodelovati, Gelsomina na skrivaj izpolni prijavnico.
Velika nagrada canske žirije za film Alice Rohrwacher je za marsikoga bila pravo presenečenje. Žirija je v filmu videla nekaj posebnega in tudi po moji oceni so Čudesa prav posebna izkušnja. Posebno je že okolje, kamor režiserka postavi zgodbo, saj nam film predstavi zanimivo ruralno, delno močvirnato področje, kjer se ljudje še vedno upirajo modernemu načinu življenja in na svojih kmetijah poskušajo živeti od tistega, kar sami pridelajo. Posebni so tudi tamkajšnji prebivalci: v eni sami družini tako imamo ljudi, ki prihajajo iz različnih govornih področjih, v komunikaciji pa poleg italijanščine lahko slišimo tudi nemščino in francoščino. V multikulturnosti portretirane družine ni težko prepoznati avtobiografske elemente če vemo, da tudi režiserka izvira iz ene takih multikulturnih družin, ki se je ukvarjala s čebelarstvom. Gelsomina je v bistvu lik, ki ga je režiserka ukrojila po otroških  spominih na starejšo sestro, njeno mamo pa igra režiserkina starejša sestra, priznana italijanska igralka Alba Rohrwacher. Čudesa so film, ki dovzetnemu gledalcu lahko ponudi zelo veliko. Tako na čustvenem, kot na tematskem-sporočilnem nivoju. Prvi pomembnejši motiv je motiv odraščanja netipične 12-letnice,  ki s svojim delom na kmetiji in izjemno zrelostjo predstavlja enega izmed podpornih stebrov družine. A tudi Gelsomina je odraščajoča deklica, ki jo privlačijo moderne stvari kot so televizijski showi in življenje v kakšnem izmed italijanskih urbanih središč. Njene želje in sanjarjenja so obenem stvari, pred katerimi jo starši, predvsem oče, želijo obvarovati, v teh nesoglasjih pa prepoznavamo vedno očitnejši medgeneracijski prepad. Okoli te intimnejše motivike režiserka izrisuje portret zadnjih oaz tradicionalnega kmetijstva in učinke implementacije raznoraznih evropskih direktiv, zaradi katerih bo propadlo še tistih nekaj malih kmetij, ki še vedno vztrajajo. Duša filma so čudoviti, neobičajni liki in njihovi na videz kaotični odnosi. Čeprav potrebujemo nekaj časa, da razumemo vse te relacije in sprejmemo nekatere posebnosti, na neki točki preprosto začutimo, da so nam ti zlezli pod kožo. Tako močno, da razumemo kaj jih žene, razumemo njihove želje, strahove, napake… Čudesa so med ostalim tudi lep primer učinkovite in premišljene rabe snemalnih prizorišč in odlične selekcije igralskega kadra. Prepričajo prav vsi nastopajoči, v spomin pa se najbolj vtisne mlada Maria Alexandra Lungu kot Gelsomina in njen filmski oče Wolfgang, v interpretaciji belgijskega plesalca, koreografa, pevca in igralca Sama Louwycka. In čeprav neposredno po ogledu nisem čutil tako močnega navdušenja, v dneh po ogledu so se v moja razmišljanja večkrat prikradli liki iz Čudes, ki očitno ne bodo tako hitro izpuhteli iz mojega spomina. 


Ocena:


nedelja, 12. april 2015

U-neun nam-ja [No Tears for the Dead] (2014)


Slovenski naslov: -
Država: J. Koreja
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Lee Jeong-Beom
Scenarij: Lee Jeong-Beom
Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Min-Hee, Brian Tee, Kim Min-Jae, Kim Joon-Sung

Lee Jeong-Beom je v mojih očeh bil prvi in najmočnejši adut južnokorejske uspešnice No Tears for the Dead (U-neun nam-ja), saj gre za človeka, ki je nekaj let nazaj »zakrivil« odličen akcijski triler The Man From Nowhere (Ajeossi, 2010). Pomagalo je tudi, ko sem na vrhu seznama sodelujočih zagledal ime Jang Dong-Guna, ki ga poznamo po vlogah v dveh odmevnih vojnih filmih (The Brotherhood of War in My Way), odveč pa ni bila niti informacija, da v glavni ženski vlogi nastopa Kim Min-Hee (Moby Dick, Helpless). Zgodbo v pogon spravi dogodek izven južnokorejskih meja. Nahajamo se v Ameriki. Prizorišče: nočni bar. Deklica sedi za mizo in srka milkšejk, medtem ko očka v posebni sobi v sklopu lokala sklepa posle s sumljivimi tipi. Prenosniki, usb ključki s pomembnimi informacijami in milijonski bančni transferji sugerirajo, da nevarnost ne more biti daleč. In med tem ko se možem v sobi zadaj oči svetijo ob pogledu na zneske, ki se izpisujejo na zaslonu, prijazen moški za sosednjo mizo zabava zdolgočaseno deklico. Isti človek že nekaj trenutkov kasneje v bliskoviti akciji pobije vse udeležence sestanka v sosednji sobi. A nato se zgodi nekaj nepredvidenega in krogla zadane nedolžno deklico, ki se mu je še nekaj trenutkov nazaj nasmihala. In ker smo videli že veliko podobnih filmov dobro vemo, da se nevarni morilec mehkega srca ne more kar tako sprijazniti s smrtjo nedolžnega bitjeca. Azijski filmarji očitno imajo neusahljivo potrebo, da v krvave kriminalke vpletajo simpatične deklice in fantke. Možna sta dva scenarija: po prvem morilec mehkega srca za vsako ceno poskuša otroka obvarovati pred hudodelci, po drugem, ki je izkoriščen v tem primeru, je prav on odgovoren za izgubo nedolžnega življenja in se potem do konca filma nekako poskuša oddolžiti za storjeno napako. 
V enačbo je v tem primeru potrebno dodati še kitajsko offshore podjetje (za katerim stoji japonska mafija), ki preko poslov z južnokorejskim podjetjem pere umazan denar. Trn v njihovi peti je mama nesrečne deklice, ki je sledeče ime na listi za odstrel, četudi še sama ne, da v posesti ima podatke, ki jo lahko stanejo življenja. Kitajci nalogo zaupajo njihovem elitnem likvidatorju, ki je za njih opravil že »ameriški« posel. A ta zaradi občutkov krivde posla ne dokonča in se na koncu preobrazi v edinega zaščitnika nemočne ženske. In ker njegovi nalogodajalci »na lagerju« vedno imajo dovolj nevarnih tipov,  našega pozitivnega negativca in njegovo varovanko kmalu išče ekipa izurjenih morilcev.  Lee Jeong-Beom je zagotovo glavni krivec za generičnost svojega izdelka; poleg režije je podpisal tudi scenarij in prav zato (ne)kakovost izhodiščnega gradiva ne more biti olajševalna okoliščina. Ni solz za mrtve je v seštevku predvidljiv akcijski triler, pri katerem so me zmotile tipične šibkosti južnokorejskih mainstream izdelkov: pretiravanje z melodramo in nepotrebno vpletanje (pre)velikega števila likov in pripovednih linij, ki zadevo preveč razvodenijo. Porabljeni čas bi gotovo bilo bolje investirati v boljšo karakterizacijo likov in (pod)krepitev njihove motivacije. Tehnična plat filma je na pričakovano visokem nivoju, svoj posel konkretno opravi tudi igralska zasedba. Fantastično režirani spopad v apartmajskem naselju me je še enkrat spomnil, kako dober je režiser akcijskih prizorov je Lee Jeong-Beom in res je škoda, da vse skupaj ni podkrepljeno z izvirnejšo zgodbo. Če pa želite videti dober film, ki se suče okoli profesionalnega morilca, ki se sooča s posledicami ponesrečenega posla, predlagam da poskusite z McDonaghovo krimi dramo Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008).

Ocena:


petek, 10. april 2015

Respire [Breathe] (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 91' , Imdb
Režija: Melanie Laurent
Scenarij: Melanie Laurent, Julien Lambroschini, Anne-Sophie Brasme (knjiga)
Igrajo: Josephine Japy, Lou de Laage, Isabelle Carre, Claire Keim, Radivoje Bukvić, Roxane Duran

Verjetno je nekoliko neprimerno igralko, ki je že pred Neslavnimi barabami imela respektabilno igralsko kariero, vedno znova povezovati s filmom Quentina Tarantina. Tudi zato, ker je Melanie Laurent po omenjenem sodelovanju zabeležila še nekaj odmevnih igralskih nastopov (Beginners, Enemy), predvsem pa zato, ker Francozinja danes za sabo ima že dva zanimiva samostojna režiserska projekta. Njen talent za režijo smo registrirali že ob prvencu The Adopted (Les adoptes, 2011), lanskoletni Teden kritike v Cannesu pa je prinesel še Respire, njeno drugo režisersko stvaritev. Laurentova je filmsko snov našla v knjižni uspešnici z identičnim naslovom, s katero se je svetu predstavila komaj 17-letna avtorica Anne-Sophie Brasme.

Pripoved v središče postavlja protagonistki v tistem turbulentnem obdobju na pragu polnoletnosti, ko so čustva kot sta ljubezen in prijateljstvo preveč intenzivna, da bi ju bilo mogoče tako enostavno kontrolirati. Charlie (Josephine Japy) je 17-letna dijakinja, ki navkljub slabem ozračju doma (mati je čustvena razvalina, odkar jo je zapustil njen oče) uspešno opravlja šolske obveznosti, težav ni niti na pogosto problematičnih področjih socializacije in komunikacijo s sovrstniki. Nato v razred pride nova sošolka Sarah (Lou de Laage), ki nemudoma pritegne njeno pozornost. Novinka je vse tisto, kar Charlie ni: energična, spontana in najstniško razuzdana punca, ki življenje grabi z veliko žlico. Charlie in Sarah hitro postaneta najboljši prijateljici in zdi se, da nič ne more zamajati njunega prijateljstva. A ko se skupaj odpravita na poletne počitnice, v na videz trdnem odnosu se začnejo kazati prve razpoke. Sarah postaja vedno bolj muhasta, odnos s Charlie več ni njena glavna prioriteta, vedno bolj izražena postajajo tudi njena razpoloženjska nihanja. Charlie zelo težko prenaša takšno stanje in počasi spoznava, da Sarah ne pozna tako dobro, kot bi si želela. Dejstvo, da ne ve niti kje živi, v njej prebudi detektivsko žilico, zato jo nekega dne začne zasledovati. 
Pravijo, da so vse zgodbe že povedane. Mogoče res, a ne glede na ponavljajoče se vzorce občasno srečamo pripovedovalce, ki znajo dobro znane motive povezati na poseben način. Respire v prvi tretjini ni ponudil nič revolucionarnega in počasi sem že začel dvomiti v končni domet novega izdelka Melanie Laurent, a po približno 30-ih minutah je podoba vendarle začela dobivati bolj ostro in vznemirljivo podobo. Režiserka nas v tem času vpelje v mladostniški svet, v katerem dozorevanje in iskanje odgovorov povezanih z identiteto postaneta ključna dejavnika na mladostnikovi poti v odraslost. Na krilih subtilno dozirane seksualne napetosti med Charlie in Sarah, ter enigmatičnosti slednje, zgodba zadiha s polnimi pljuči, mi pred zasloni pa se popolnoma potopimo v dogajanje. V odnosu med dekletoma se vedno bolj jasno in odločno pojavljajo destruktivni elementi, Laurentova pa zgodbo še bolj usmeri proti teritoriju psihološke drame. Pozornejši gledalec bo že v nekaterih zgodnjih namigih, kot sta šolska razprava o škodljivosti pretirano strastnega življenjskega stila in lekcija o rastlini, ki za preživetje izrablja življenjske sokove druge, prepoznal smer, v kateri se bo zgodba razvijala. Režiserka v atmosfero že od samega začetka postopno dodaja vedno večji odmerek tesnobe, ki se najbolj očitno manifestira v naraščajoči težavah z dihanjem (Charlie je astmatičarka), in se mojstrsko stopnjuje vse do s simboliko nabitega finalnega dejanja. Poleg odlične atmosfere in občutka za majhne, a pomembne detajle, preko katerih začutimo dimenzije najstniške mizerije ob čustveni prizadetosti, velja pohvaliti tako odličen občutek za casting, kot prispevek obeh mladih igralk. Čeprav film s sklepnim dejanjem za moj okus po nepotrebnem gre v ekstrem (ne vem koliko zvesto režiserka sledi knjižni predlogi), sem pod črto več kot zadovoljen. Melanie Laurent bo še naprej na mojem radarju in z velikim zanimanjem bom spremljal nadaljnji razvoj njene režiserske (in igralske) kariere. 


Ocena:



sreda, 08. april 2015

Mesečnik - Marec 2015



The Retrieval (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Chris Eska
Igrajo: Ashton Sanders, Tishuan Scott, Keston John
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
On the outskirts of the U.S. Civil War, a boy is sent north by his bounty hunter gang to retrieve a wanted man.



Han Gong ju (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Lee Su-Jin
Igrajo: Chun Woo-Hee, Jung In-Sun, Kim So-Young
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Han Gong-Ju is taken to a home in an unfamiliar area. The home belongs to her former high school teacher's mother. The mother wants to know why her son is leaving Han Gong-Ju there, even if he promises she will be there for only a week. An investigation is ongoing back in Han Gong-Ju's hometown. Can Han Gong-Ju escape from her past?




The Humbling (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 112',  Imdb
Režija: Barry Levinson
Igrajo: Al Pacino, Kyra Sedgwick, Greta Gerwig
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A stage actor who is slowly losing his mind engages in a relationship with a sexually confused younger woman.



Honeymoon (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 87',  Imdb
Režija:Leigh Janiak
Igrajo: Rose Leslie, Harry Treadaway, Ben Huber
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A newlywed couple finds their lake-country honeymoon descend into chaos after Paul finds Bea wandering and disoriented in the middle of their first night.



Laggies (2014)



Slo naslov: Večna najstnica
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Lynn Shelton
Igrajo: Keira Knightley, Chloë Grace Moretz, Sam Rockwell
Ocena: 3
Slo recenzija: Delo, Mladina
Sinopsis (slo):
28-letna Megan na srednješolskem srečanju spozna, kako malo se je v enajstih letih spremenilo v njenem življenju. Kaplja čez rob je nepričakovana ženitna ponudba dolgoletnega fanta, zato se Megan odloči, da bo vzela teden dni časa za razmislek o svojem življenju. Skrije se pri 16-letni Anniki, ki jo spozna po naključju, življenje v družbi razposajenih najstnikov pa ji omogoči novo razumevanje življenjskih prioritet. Za dodaten zaplet poskrbi Annikin samski oče, ki v Megan vzbudi nepričakovane občutke ljubezni. (vir:Kolosej)



Spies & Glistrup [Sex, Drugs & Taxation] (2013) 



Slo naslov: -
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Christoffer Boe
Igrajo: Pilou Asbæk, Nicolas Bro, Jesper Christensen
Ocena: 3
Slo recenzija:-
Sinopsis (eng):
Based on true events, two notorious and provocative figures of modern Danish history, Spies and Glistrup, provide a radical view on liberty through money, sex and drugs.



Grand Central (2013)



Slo naslov: - 
Dolžina: 94',  Imdb
Režija: Rebecca Zlotowski
Igrajo: Tahar Rahim, Léa Seydoux, Olivier Gourmet
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Gary, an unskilled young man, lands a job as a decontamination sub-contractor at a nuclear power plant in the lower valley of the Rhone. Inducted into the workforce by supervisor Gilles and veteran Toni, Gary discovers that radiation contamination is not just a risk factor but an everyday hazard. At the same time, he begins an illicit affair with Karole, the fiancée of Toni. 



Uklad zamkniety [The Closed Circuit] (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 120',  Imdb
Režija: Ryszard Bugajski
Igrajo: Janusz Gajos, Kazimierz Kaczor, Wojciech Zoladkowicz 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Compelling political thriller that reveals the dark world of European corruption and corporate in-fighting. What happens when dirty politicians work together with unethical businessmen.



Rudderless (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 105', Imdb
Režija: William H. Macy
Igrajo: Billy Crudup, Anton Yelchin, Felicity Huffman
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A grieving father in a downward spiral stumbles across a box of his recently deceased son's demo tapes and lyrics. Shocked by the discovery of this unknown talent, he forms a band in the hope of finding some catharsis.



Rectify (2013– ) (Season 2)



Slo naslov: Popravljena krivica
Dolžina: 10x45',  Imdb
Avtor: Ray McKinnon
Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (slo):
Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne punce Hanne Dean. Po zaslugi novo odkritih dokazov in s trudom sestre Amanthe ter odvetnika Jona Sterna, je bila njegova kazen prekinjena in vrnil se je domov, v mesto Paulie v zvezni državi Georgii. Vendar vsi niso prepričani o Danielovi nedolžnosti in njegovo življenje na svobodi je polno preizkušenj. (vir: http://www.rtvslo.si/)




Exhibition (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Joanna Hogg
Igrajo:Viviane Albertine, Liam Gillick, Tom Hiddleston
Ocena: +2
Slo recenzija: - 
Sinopsis (eng):

An intimate examination of a contemporary artist couple, whose living and working patterns are threatened by the imminent sale of their home.




Varvari (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 87' , Imdb
Režija: Ivan Ikić
Igrajo: Željko Marković, Nenad Petrović, Jasna Djuričić
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

"Barbarians" is a teenage drama about coming of age in a world where there is no opportunity. A portrait of a young generation growing up in a society of lost values. Luka is a young man on the verge of adulthood who leads a group of local second league football supporters, with his best friend Flash. Troubled by his parole, family problems and a secret relationship with a girlfriend of one of the football players, Luka desperately tries to fit in.





The Voices (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 103', Imdb
Režija: Marjane Satrapi
Igrajo: Ryan Reynolds, Gemma Arterton, Anna Kendrick
Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

A likable guy pursues his office crush with the help of his evil talking pets, but things turn sinister when she stands him up for a date.




Otok ljubavi (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Jasmila Žbanić 
Igrajo: Ermin Bravo, Ariane Labed, Ada Condeescu
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (slo):

Grebo in njegova noseča žena Liliane se odpravita na zaslužen dopust v priljubljeno jadransko letovišče. Zdi se, da bi na takšnih idiličnih počitnicah težko šlo kaj narobe. Toda na večerni zabavi Grebo očara navzoče občinstvo, kar njegovo francosko soprogo spomni na sarajevskega rockerja, v katerega se je zaljubila. Ko mlada zakonca spoznata še privlačno Floro, postane jasno, da je njun zakon postavljen na preizkušnjo. Minulih skrivnosti na otoku ljubezni pač ni mogoče skriti. (vir:http://www.liffe.si/)






The Cobbler (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Thomas McCarthy
Igrajo: Dan Stevens, Adam Sandler, Steve Buscemi 
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Max Simkin repairs shoes in the same New York shop that has been in his family for generations. Disenchanted with the grind of daily life, Max stumbles upon a magical heirloom that allows him to step into the lives of his customers and see the world in a new way. Sometimes walking in another man's shoes is the only way one can discover who they really are.


ponedeljek, 06. april 2015

A Girl Walks Home Alone at Night (2014)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka, Romantični, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Ana Lily Amirpour
Scenarij: Ana Lily Amirpour
Igrajo: Sheila Vand, Arash Marandi, Marshall Manesh, Rome Shadanloo, Dominic Rains

Po koncu vampiromanije, ki je pripeljala do tega, da so nekateri  začeli že v povsem običajnih darkerjih prepoznavati die-hard oboževalce franšize Somrak in ostalih spremljajočih derivatov, se je filmska ponudba s tovrstno tematiko vrnila v ustaljene tirnice. Vampirji več ne gredo v promet kot vroče žemljice, ustvarjalci, ki se odločajo za vampirsko tematiko, to počnejo iz povsem drugačnih pobud in tako krvosesom na nek način vračajo spoštovanje v očeh netrendovske publike. Jarmuschova Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) sta pošteno ogrela številna filmofilska srca, med izjemno zabavne izkušnje velja prišteti tudi  novozelandsko vampirsko mokumentarno komedijo Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014). Zdaj je tu še A Girl Walks Home Alone at Night (2014), ki po kritiških odzivih sodeč sodi na podoben kakovostni nivo. Že informacija, da gre za prvi iranski vampirski vestern v črno-beli tehniki, ki ga je posnela režiserka-debitantka, je prebudil tisti prijeten občutek, da odrivam nekaj novega in razburljivega.

Bad City. Mesto duhov. Na ulici lahko le občasno srečate kakšnega izmed prebivalcev te urbane oaze sredi puščavske. Mladega fanta, ki v poznih urah na svojem skejtu križari po pustih ulicah in pločnikih. Mogoče zato, ker beži pred nasiljem, ki ga čaka za vrati njegovega doma, mogoče pa nikomur preprosto ni mar zanj. Opazimo lahko tudi lokalno prostitutko, ki se sooča z negotovo prihodnostjo ob spoznanju, da so mlada leta, ko je bila polna upanja v boljše življenje, le še oddaljen spomin. Brezčutnega lokalnega dilerja, ki se prizadeva izterjati denar od svojih dolžnikov. Z mastnimi obrestmi vred. Mladeniča, ki bo na račun očetovih dolgov taistem dilerju kmalu moral predati ključe svojega ljubega jeklenega konjička. A njegova jeza hitro izpuhti, ko na neki zabavi pod maskami spozna najzanimivejšo akterko te zgodbe. Nekaj je posebnega na dekletu v dolgem črnem čadorju (Sheila Vand), ki brez besed opazuje dogajanje na zabavi. Mladenič ji zagotovo ne bi  pristopil, če bi vedel, da pred njim stoji čisto prava vampirka, ki  pri selekcioniranju žrtev poskuša slediti načelu pravičnosti.    
Hmm. To je bila moja prva reakcija, po ogledu debitantske stvaritve Ane Lily Amirpour, v Angliji rojene iransko-ameriške režiserke, ki je že v otroštvu skupaj z družino odšla čez lužo in deževno otoško  državo zamenjala za  soncem obsijano Kalifornijo.  Hmm zato, ker definitivno nisem bil navdušen nad tistim kar sem videl in tudi zato, ker sem še vedno premleval videno in poskušal ugotoviti ali sem kaj spregledal, oziroma, če zgodbo lahko postavim v kakšen drug kontekst. Ob številnih pohvalah, ki jih je film bil deležen od Sundance premiere dalje, sem se še enkrat znašel v poziciji, ko se človek začne spraševati ali je dojel sporočilnost in simboliko, oziroma, ali je film pravilno razumel. Tudi takšno pojasnilo ob branju teh vrstic zagotovo ne gre zanemariti, a vseeno sem prepričan, da film ne bi bil deležen tako toplega sprejema, če bi isto zgodbo posneli v angleščini, z ameriškimi igralci/protagonisti. Film je konec koncev posnet v majhnem mestecu v južni Kaliforniji, ki je ponudilo kulise filmskemu Bad Cityju, zato se ne morem znebiti občutka, da dober del navdušenja nad filmom gre pripisati dejstvih, ki sem jih omenil že v uvodu. V prvi vrsti temu, da govorimo o prvem iranskem vampirskem filmu, ki dobi dodatno težo tudi zato, ker ga je posnela ženska. Dodatna aduta v očeh arthouse občinstva sta nedvomno črno-bele tehnika in zanimiv soundtrack. In tu bi se kar strinjal, saj je prav jarmuschevska vizualizacija, v kombinaciji z angleško-perzijskim alter pop-rockom, najbolj blagodejno vplivala na moje razpoloženje. Režiserka očitno ima oko za kompozicijo vizualno privlačnih kadrov, v katerih posebej spretno in posrečeno rabi dolgi črni čador. Film šepa predvsem na vsebinskem nivoju, saj v nič kaj prepričljivo osrednjo ljubezensko zgodbo med pravičniško vampirko in čutnim mladeničem vpne še več površno razvitih podzgodb. Ob predpostavki, da je zgodba umeščena v čas pred iransko islamsko revolucijo, je pripoved mogoče zanimivo opazovati skozi prizmo položaja ženske v tej družbi, a vseeno menim, da film Lily Amirpour gledalcu ne pove nič substancialnega. 


Ocena: