Take Me Home Tonight

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2011 
Žanri: Komedija, Drama 
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Michael Dowse
Scenarij: Jackie Filgo, Jeff Filgo
Igrajo: Topher Grace, Anna Faris, Dan Fogler, Teresa Palmer

Matt Franklin je pred kratkim diplomiral na prestižni tehnološki fakulteti  in si vzel nekaj časa za razmislek, kajti še vedno se ni odločil, kaj bo počel v življenju. Zaposlil se je v lokalni videoteki, kjer dela skupaj z Wendy,njegovo sestro dvojčico in najboljšim prijateljem Barryjem. Starši pritiskajo nanj, naj se vendarle odloči in si poišče pravo zaposlitev, ali naj nadaljuje s šolanjem.  Nekega dne v videoteko vkoraka Tori Frederking, njegova srednjošolska ljubezen, ki jo Matt ni nikoli pozabil. V resnici Matt nikoli ni zbral dovolj poguma, da bi ogovoril prikupno blondinko, njegova zatreskanost je ostala na ravni platonske ljubezni. Ker želi pustiti dober vtis se zlaže, da je zaposlen v ugledni bančni ustanovi  Goldman Sachs. Po nekoliko nerodnem pogovoru skleneta, da se bosta najverjetneje spet srečala zvečer, na največji študentski zabavi ta hip, ki jo že tradicionalno organizira priljubljeni Kyle Masterson. Čeprav navadno ne hodi na podobne zabave Matt sklene, da je napočil čas, da poskuša nekaj narediti. Zvečer bo imel verjetno zadnjo možnost, da osvoji Tori, zato zbere pogum in se v družbi Barryja in Wendy odpravi na zabavo.

Ko sem pregledoval aktualno ponudbo in ugotovil, da je Take Me Home Tonight režiral Kanadčan Michael Dowse, ki je pred časom podpisal solidna Fubar,2002 in Vse je šlo k vragu, Pete Tong (It's All Gone Pete Tong, 2004), sem pomislil, da bi naslovni film lahko bil povsem spodobno razvedrilo. Tudi igralska zasedba je za tovrsten film bila kar zanimiva, zato sem zagriznil in mu ponudil priložnost.  In doživel popolno razočaranje, kajti gre za zelo slab film, za katerega zelo težko najdem kakšno pozitivno besedo. Topher Grace igra nadpovprečno inteligentnega mladeniča, ki svojih možganski kapacitet ne zna uporabljati, ali kot je to v filmu opredeljeno, se še vedno išče in poskuša ugotoviti, kaj naj naredi s svojim življenjem.

Če upoštevam , da sta na scenariju delala Jackie in Jeff Filgo, da je prste vmes pri scenariju je imel tudi Grace, s katerim sta že sodelovala v priljubljeni tv nanizanki Oh, ta sedemdeseta, potem je jasno, da je prav ta trojček nosi največ odgovornosti za karakterne lastnosti likov. Zato se sprašujem, kako so sploh prišli na idejo, da nam nadpovprečno inteligenten mladenič, ki počne neverjetno butaste stvari, lahko ponudi smeh in zabavo. A tu ni konec, tudi stranski liki so obupni. Dan Fogler v vlogi Mattovega najboljšega prijatelja je tisti lik v filmu, ki je v zgodbo instaliran samo zato, da gledalca spravlja ob živce. Anna Faris sicer ni tako nadležna kot Dan Fogler, a njeni vlogi ne morem pripisati nobenega kvalitetnega aspekta.  Kaj sploh zapisati o filmu, ki želi biti komedija, a ji v devetdesetih minutah ne uspe niti enkrat samkrat nasmejati gledalca. Take Me Home Tonight je film, ki se mu je najbolje izogniti v širokem loku, zato bom tukaj zaključil z nakladanjem. Škoda časa in besed.

Ocena:

Napovedi - A Dangerous Method

 Kanadčan David Cronenberg se po štiriletnem premoru vrača na

velika platna s pripovedjo, ki v središče postavlja prijateljstvo

med nevrologom Carlom Jungom in Sigmundom Freudom.

 Scenarij je prispeval oskarjevec Christopher Hampton, ki je knjigo

Johna Kerra A Most Dangerous Method najprej priredil za gledališko igro,

iz katere je potem nastal še filmski scenarij.

Režija: David Cronenberg

Igrajo:

Viggo Mortensen, Keira Knightley, Michael Fassbender, Vincent Cassel

Premiera: Benetke 2011                     IMDB

3

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Tom Tykwer
Scenarij: Tom Tykwer
Igrajo: Sophie Rois, Sebastian Schipper, Devid Striesow, Annedore Kleist, Angela Winkler

Tom Tykwer je mednarodno prepoznavnost  in pozornost filmske javnosti pritegnil s svojim tretjim celovečercem, Teci Lola, Teci (Lola rennt, 1998), ki je takrat 33-letnega nemškega režiserja postavil v soj žarometov, radarji številnih filmofilov so zaznali njegovo ime, njegov naslednji projekt  je bil nestrpno pričakovan. Čeprav Princesa in bojevnik (Der Krieger und die Kaiserin, 2000) ni dosegel Lolinega uspeha, je Tykwerjwv četrti film pomenil nadaljevanje pozitivnega trenda, ki ga je Nemec potem še podaljšal s svojim petim filmom Raj (Heaven,2002). Nato se je zgodil Parfum (Perfume: The Story of a Murderer, 2006), prvi Tykwerjev visokoproračunski projekt in njegov finančno najuspešnejši film, ki mu je prinesel nekaj (evropskih) nagrad. Še v istem letu je sodeloval pri omnibusu  Pariz, ljubim te (Paris, je t'aime,2006), žanrsko povprečje je dosegel z neizrazito  Mednarodno prevaro (The International, 2009). S svojim zadnjim filmom se Tykwer vrača h koreninam, saj je po dolgem času znova posnel nemški film, z domačimi igralci in domačim denarjem.

Hanna in Simon bosta kmalu dopolnila dvajset let skupnega življenja. Nimata otrok in nikoli nista uradno izrekla zaobljub. Ona je televizijska voditeljica, ki vodi oddajo o filozofskih vprašanjih, on je lastnik podjetja za promocijo sodobne umetnosti. Dolgoletni staž je pripeljal do zasičenosti, ljubezensko življenje trpi, a se vseeno zdi, da je Hanna nekoliko bolj nezadovoljna. Zadnje čase se pogosto predaja seksualnim fantazijam, kraj in čas nista pomembna. Tudi dolgočasen poslovni sestanek je primerno okolje, da njene mislil odtavajo v nepričakovano, z erotiko nabito fantazijo. Simon je bolj zadržan in zdi se, da  prav nič ne pogreša posteljne aktivnosti. Nekaj razlogov za takšen položaj lahko prepišemo bolezni njegove matere,  ki so ji diagnosticirali raka, nekaj prispeva tudi vedno pogostejša bolečina v njegovih najbolj osebnih predelih. Preglede je že opravil, rezultati preiskav bodo znani kmalu.  Nekje v tem obdobju Hanna sreča Adama, najprej v službi in kasneje v gledališču. Predstavo bi morala videti s Simonom, a je ta bil zadržan v službi. Adam je potreboval karto, Hanna je imela eno preveč. Tako se je začela ljubezenska afera, zaradi katere jo Simon ni mogel priklicati, ko mu je umrla mama, nedosegljiva je bila tudi nekaj dni kasneje, ko so mu diagnosticirali raka na modih in ga poslali na nujno operacijo. Nekaj tednov  kasneje se na plavanju srečata dva popolna neznanca, Adam in Simon. V sproščenem pogovoru je na plano prišla Simonova operacija in spoznanje, da je po operaciji postal »enojajčnik.« Adam pokaže zanimanje za njegovo zgodbo, kmalu tudi od blizu občuduje Simonovo moškost. Ja, Adam je biseksualec, Simon pa naenkrat več ne ve, kako  naj definira svoja seksualna nagnjenja.

Po desetih letih je Tykwer znova posnel film v nemškem jeziku. Snemal je po lastnem scenariju, pripoved pa zgradil okoli nevsakdanjega ljubezenskega trikotnika. V središče je postavil dolgoletni hetero par in nato v njihova življenja pripeljal biseksulaca Adama, ki nehote postane skrivni partner obema. Najprej ženski in nato tudi moškem. Seveda, razmerja ostanejo skrivnost do samega konca, a med ogledom nisem želel verjeti v scenarij, po katerem se trojček v zaključku tudi sreča. Upal se, da se bo odigralo drugače, da bom gledal težek boj za obstanek, z negotovim izidom. Dobil pa zaključek, ki gre po liniji (naj)manjšega upora. Že sam obstoj takega ljubezenskega trikotnika je sila diskutabilen, a recimo, da se ga da prebaviti. V tej sferi najdem tudi največ pomanjkljivosti, zaradi katerih zadnji Tykwerjev film deluje kot povsem povprečna evropska drama. Škoda, kajti film je dobro odigran in tudi obrtniško povsem solidno narejen. Všeč so mi črno-bele sekvence, v katerih junaki predvidevajo prihodnost, ali izražajo svoje strahove, zanimiva je tudi montaža nekaterih pomembnih dogodkov, kot so kombiniranje kadrov operacije na modih z vročimi prizori seksa. V obeh primerih se Tykwer odloči za zelo nazoren prikaz in pokaže, da še vedno ima touch, a so žal takšna drobna veselja premalo, da bi film dvignila iznad povprečja. Gledljivo, na trenutke zelo zabavno pripoved navzdol potiska pomanjkanje scenaristične domiselnosti in prave karakterizacije pri najpomembnejših likih.

Ocena:

Route Irish

Slovenski naslov: Irska pot
Država: VB, Francija, Italija
Leto: 2010 
Žanri: Drama ,Triler
Dolžina: 109',  Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Mark Womack, Andrea Lowe, John Bishop, Trevor Williams, Talib Rasool

Kena Loacha, enega izmed najvidnejši predstavnikov britanskega social-realizma verjetno ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Loach je ostal imun na klice iz Hollywooda, raje se je posvetil snemanju filmov v domovini in nam skozi dolgoletno ustvarjanje podaril številne vrhunske filme. Po odličnem Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), je Loach s svojim zadnjim filmom spregovoril o vojni v Iraku in britanski vlogi v implementaciji demokracije na tem koncu sveta.

Fergus je nekoč bil pripadnik elitnih vojaških enot, kasneje so ga v svoje vrste privabile zasebne družbe za varovanje, t.i. privatni pogodbeniki, ki svoje posle opravljajo na najbolj nevarnih koncih sveta. Za mastno plačilo seveda, zato tudi Fergus ni veliko dvomil, ko se je pridružil organizaciji, ki svoje ljudi pošilja v Irak. Njegov zgled je sledil tudi najboljši prijatelj Frankie in se mu pridružil. Pozneje sta se ločila, Fergus se je vrnil v domovino, ker je imel vsega dovolj, Frankie se  je odločil, da bo še nekaj časa ostal. Ta odločitev je za Frankija bila usodna, nekaj tednov kasneje je bil ubit v oklepnem vozilu, skupaj s še tremi sodelavci. Smrt v Iraku ni nič nenavadnega, Bagdad je kraj kjer ljudje vsakodnevno umirajo, toda Fergus močno dvomi v uradno poročilo in okoliščine v katerih je Frankie umrl. Razlogov za nejevero je dovolj, še največ dvomov zbuja dejstvo, da je Frankie Fergusa poklical iz Bagdada, le nekaj ur pred smrtjo. Na tajnici je pustil več sporočil, nekaj ga je mučilo, v zadnjem sporočilu je zvenel že skoraj histerično. Fergus se je ta čas treznil v policijski postaji, zato ga Frankie ni priklical. Frankijeva smrt je Fergusa hudo prizadela, zato je toliko bolj odločen, da bo raziskal okoliščine prijateljeve smrti in prišel zadevi do dna.

Route Irish je zelo nevarna pot od bagdadskega letališča, do Zelene cone, utrjenega vojaškega oporišča v središču iraške prestolnice. Na tej poti so pripadniki koalicijskih sil najbolj ranljivi, iraški uporniki pogosto napadajo vojaška vozila in konvoje. Na Route Irish življenje izgubi tudi Frankie, kar sproži Fergusovo preiskavo prijateljeve smrti. Loach zgodbo gradi na relaciji Liverpool - Bagdad, časovno-krajevni skoki so posredovani skozi flashbacke in video posnetke shranjene na mobilnem telefonu. Tukaj Loach pokaže veliko iznajdljivosti, saj mu z minimalnimi sredstvi uspe pripovedovati zgodbo na dveh koncih sveta. V resnici so večino materiala posneli v Liverpoolu, 7 dni snemanja v  Jordaniji z majhno ekipo je ponudilo dovolj avtentično »iraško« izkušnjo. Čeprav podatka o budžetu nisem zasledil nikjer, predvidevam, da je film stal okoli 4 milijone €. Danes takšen denar zadostuje zgolj za resno televizijsko produkcijo in prav tako Route Irish tudi zgleda. Kot visokobudžetni tv film, kar vsekakor pomeni manj užitka za izkušenega filmofila. Tudi tokrat Loach kombinira izkušene in neizkušene igralce, med katerimi se najbolj odreže Mark Womack v naslovni vlogi. Od pomembnejših vlog se mi najbolj ponesrečena zdi Andrea Lowe, v vlogi Frankijevega dekleta. V mislih nimam slabega igranja, ki je zadovoljivo, nedodelana se mi zdi predvsem njena vloga v celi zgodbi. Mučenje  z vodo in krpo me ni prepričalo, tudi konec se mi ne deluje pretirano prepričljivo. Triler elementi ne zadovoljijo, saj veliko prezgodaj postane očitno, kdo je pravi krivec za Frankijevo smrt. Prepričljivejša plat pripovedi je tista, ki se odvija v ozadju. Loach se kritično ozre na britansko sodelovanje v iraški vojni in na vlogo privatnih varnostnih služb. Pogodbeniki zaposleni v podjetjih za varovanje so večinoma ljudi, ki bi jih težko označili za vzorne državljane. Loach nam predstavi svojevrstno privatizacijo vojne in modernega vojskovanja, v katerem pogodbeniki imajo zelo široka pooblastila na kriznih območjih. Podelitev licenc za ubijanje privatnim pogodbenikom je v prvi vrsti moralno, a tudi pravno vprašanje, ki močno kompromitira kredibilnost vojaškega posredovanja in izpostavlja prave motive navzočnosti zavezniških sil v tem delu sveta. Tokrat je Loach posnel povprečen film, ki je daleč stran od njegovih najboljših stvaritev. Njegovo delo izjemno spoštujem in ne dvomim, da nam bo v prihodnosti ponudil še kakšen biser. Mogoče že naslednje leto, ko bo končan njegov naslednji projekt, komična drama The Angels' Share.

Ocena:

Miral

Slovenski naslov: Miral  
Država: Francija, Izrael, Italija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 112', Imdb
Režija: Julian Schnabel
Scenarij: Rula Jebreal
Igrajo: Hiam Abbass, Freida Pinto, Omar Metwally, Willem Dafoe, Alexander Siddig

Miral je film, ki je dolgo časa buril duhove. Veliko medijske pozornosti je bilo namenjeno izraelskemu nasprotovanju posebne projekcije v Združenih narodih, številne judovske organizacije so izrazile svoje negodovanje in filmu očitali, da je propalestinski. Kljub temu, da je film režiral Julian Schnabel, ki prihaja iz ameriške judovske družine in dejstvu, da je distribucijo filma prevzel Harvey Weinstein, prav tako ameriški Jud. Protestniki so filmu nehote ponudili tudi nekaj brezplačne reklame, a obenem tudi pritegnili srborite nasprotnike Schnabelovega petega celovečerca. Na priljubljenem spletnem portalu se je tomatometer ustavil pri 16% in ne morem se znebiti občutka, da tako mizeren dosežek Schnabelovega filma nima prav veliko skupnega z objektivnostjo. Kakorkoli, poglejmo najprej, o čem sploh govori »sporni« Miral.

Zgodba se začne z ustanovitvijo izraelske države leta 1948 in se konča z neuspešnim mirovnim sporazumom, podpisanim v Oslu, leta 1993. Gre za nekakšno retrospektivo izraelsko-palestinskih odnosov, predstavljeno skozi usode palestinskih žensk. V film nas popelje zgodba o človekoljubnem delovanju Palestinke Hind Husseini, ki na svoji posesti organizira sirotišnico za 55 palestinskih sirot. Čez nekaj mesecev je tam zatočišče našlo skoraj 200 otrok,  v isti sirotišnici je večji del otroštva in najstniških let preživela tudi Miral, osrednja figura celotne pripovedi. Nekaj pozornosti je posvečeno tudi usodni njene vihrave matere, ki je svojo zgodbo zaključila s samomorom, Miral je takrat bila stara komaj 5 let. Ljubeči oče jo je nato odnesel v sirotišnico, kjer se je Miral  med tednom šolala, vikende pa je preživljala doma, ob očetu. V študentskih letih Miral postaja vedno bolj vpletena v palestinski boj za samostojnost. Potem ko spozna političnega aktivista in se vanj tudi zaljubi, jo distribucija propagandnega materiala spravi v izraelski zapor.

Peti film Juliana Schnabela je tako kot vsi njegovi dosedanji projekti, nastal na podlagi biografije resnične osebe. Tokrat je osnova bil avtobiografski roman palestinsko-italijanske novinarke in pisateljice Rule Jebreal. Moram priznati, da se nikakor ne morem sprijazniti z v uvodu omenjeno RT oceno, ki Miral postavlja v kategorijo filmskega izmečka. Gre za povsem soliden film, ki gledalcu ponuja povzetek palestinsko-izraelskih odnosov in se kronološko dotakne najpomembnejših dogodkov, ki so odločno zaznamovali še vedno trajajoči konflikt. Izgleda, da je za večino nesprejemljivo to, da Schnabel zgodbo slika s palestinskimi očmi. A sam v tem ne vidim nič spornega. Ravno nasprotno menim, da večina prikazanega materiala ima zelo močno oporišče v dogodkih, ki so še kako resnični. Schnabel je le povedal neprijetno resnico in soočanje z resnico tistega, ki je predstavljen v negativni luči, navadno ne mine brez močnega ugovarjanja. Potem je sporno prav vse, med drugim tudi to, da je Rula Jebreal Schnabelovo dekle. Kakorkoli, dovolj o tem. Miral ni nobena mojstrovina, pravzaprav mu lahko očitam kar nekaj pomanjkljivosti, od preambicioznega časovnega okvira, do pretirano idealistične karakterizacije glavne osebe. Nekako imam občutek, da bi Schnabel dosegel boljši rezultat, če bi se osredotočil na Hind in njeno zgodbo. Prav skozi njeno zgodbo film ponudi največ sporočilnosti. S propagiranjem pomena izobrazbe jasno meri na Palestince in tudi nekoliko širše, ter sporoča, da le pametnejše, bolj izobražene prihajajoče generacije, lahko naredijo več zase in svoj narod.

Ocena:

Trust

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 106', Imdb
Režija: David Schwimmer
Scenarij: Andy Bellin, Robert Festinger
Igrajo: Clive Owen, Catherine Keener, Liana Liberato, Viola Davis, Chris Henry Coffey

Prijatelj David Schwimmer že nekaj časa režira. Izkušnje je najprej nabiral na televiziji, začel je še v času snemanja priljubljene tv serije, njegovo ime je podpisano pod 10 epizod Prijateljev. Nekaj tv filmov in serij mu je prineslo prepotrebno kilometrino na režiserskem stolčku in pred štirimi leti je dobil prvo pravo priložnost, ko je posnel Teci, bajsi, teci (Run Fatboy Run, 2007). Gre za simpatičen filmček, posnet s proračunom 10 milijonov $, ki se je finančno solidno odrezal (33 mio $ zaslužka) in Davidu prinesel kar nekaj simpatij.

Annie je trinajstletna punca, srednji otrok v družini Cameron. Tukaj sta še starejši brat Tyler in mlajša sestra Katie in seveda še starša, oče Will (Clive Owen) in mama Lynn (Catherine Keener). Annie igra odbojko za šolsko ekipo in tako kot večina njenih sovrstnikov, večino prostega časa preživi pred računalnikom. V spletni klepetalnici spozna svojega prvega fanta Charlija, 16-letnega študenta, ki tako kot Annie igra odbojko. Annie in Charlie se odlično ujameta, tipkanje kratkih sporočil kmalu zamenjajo dolgi telefonski pogovori. Po nekajmesečni romanci na daljavo je njun odnos postal dovolj pristen, zato je Annie pristala na srečanje v živo. Toda njen entuziazem zelo hitro usahne, ko na prvem zmenku ugotovi, da ji je Charlie lagal o svoji starosti.

Svet spletnih zmenkarij in prijateljevanj je načeloma nenevaren za odraslo osebo, a je zadeva veliko bolj kočljiva, ko v glavnih vlogah nastopajo mladostniki. Ti še vedno nimajo dovolj razvitih obrambnih mehanizmov, ki bi jih ščitili pred seksualnimi predatorji, ki spretno izkoriščajo njihovo ranljivost. Ja, puh v glavi je kriv, da tudi potem ko spoznaš, da oseba s katero govoriš ni petnajstletnik, ne zbežiš stran. Annie ni zbežala, temveč se odpravi na srečanje s 16-letnim, khmm 20-letnim, khmm 25-letnim, v resnici 40-letnim moškim. Trust se problematike loti iz dveh koncev, saj jo spremlja iz perspektive 13-letne najstnice in nato tudi iz perspektive njenih staršev. Kaj narediti, ko žrtev po neprimernem »odnosu« še vedno čuti naklonjenost do izkoriščevalca/posiljevalca? Kaj se roji po glavah staršev, ko začnejo postavljati svojo starševsko vlogo pod vprašaj in dvomijo v svoje sposobnosti? S podobnimi vprašanji se ukvarja tudi Trust, ki gledalcem, sedanjim in bodočim staršem, ponudi dovolj zanimivo lekcijo iz vzgoje in obenem opozarja na pasti, ki jih seboj prinaša sodobno življenje. Schwimmer ne pobudi nič revolucionarnega, njegova najnovejša filmska stvaritev je v največjem delu predvidljiva, manjka ji tudi nekaj dodelanosti v nekaterih ključnih trenutkih. V mislih imam predvsem prvi zmenek, ko Charlie prepriča najstnico, naj gre z njim v hotelsko sobo. Tukaj bi pedofil moral pokazati več zvitosti in prepričljivosti, kajti s tistim kar je pokazal, bi še prvošolčka težko pretental. Razočara kakovost same produkcije, kajti Trust je narejen na vizualni ravni povprečnega Hallmarkovega tv-filma. Ko seštejem vse pluse in minuse, bi negativna ocena bila vendarle nekoliko prestroga, zato mu namenjam šibko trojko.

Ocena:

Hwanghae (The Yellow Sea)

Slovenski naslov: Rumeno morje
Država: J.Koreja
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler 
Dolžina: 157',  Imdb
Režija: Hong-jin Na
Scenarij: Hong-jin Na
Igrajo: Ha Jung-Woo, Kim Yun-Seok, Jo Sung-Ha, Lee Cheol-Min, Kwak Byung-Kyu, Lim Yeo-Won 

Rumeno morje je film, ki je pri številnih ljubiteljih korejske kinematografije zbujal velike apetite in pričakovanja. Razlog je preprost. Film je režiral Hong-jin Na, ki me je pred časom močno navdušil z Zasledovalcem (Chugyeogja / The Chaser, 2008), zato sem pozorno spremljal dogajanje okoli Najevega novega projekta. Film je v J. Koreji štartal konec preteklega leta, mednarodna premiera je bila rezervirana za letošnji Cannes, ko so film zavrteli v sekciji Poseben pogled (Un Certain Regard). Na je uporabil več igralcev, s katerimi je sodeloval že pri Zasledovalcu, le da je nekoliko premešal karte med pozitivci in negativci, a o tem nekaj več v nadaljevanju.

Med drugo svetovno vojno so bili številni Korejci prisiljeni zapustiti svoje domove, v begu pred brutalno strahovlado japonskih okupatorjev. Številni so zatočišče našli v sosednji Kitajski, zato tudi danes na kitajskem severovzhodu obstaja pokrajina, v kateri večinsko prebivalstvo sestavljajo Korejci. In prav tam, na severovzhodu Kitajske, v provinci Yanbian, korejski avtonomni prefekturi,  srečamo obubožanega taksista Gu-nama, človeka z resnim kockarskim problemom in velikanskim dolgom pri lokalnih mafijcih. Tisto kar ne pobere mahjong, vzamejo mafijski upniki. Pred pol leta je Gu-namova žena odšla v J. Korejo. Od takrat o njej ni slišal nič. Ženina ilegalna pot je kriva za Gu-namov dolg in mafijce, ki mu vsakodnevno dihajo za ovratnik. Žena bi se morala zaposliti in domov pošiljati denar, s katerim bi Gu-nam poplačal dolg, toda realnost  je povsem drugačna. Ne denarja, ne žene ni nikjer, dolg je ostal, upniki so iz dneva v dan bolj nestrpni. Gu-nam se zaveda, da ga ne čaka nič dobrega, ko ga na pogovor povabi gangsterski šef Myun-ga. Ta mu ponudi izhod v sili, posel s katerim lahko odplača dolgove. Po ilegalnih poteh ga bodo poslali v Seul, nakar bo imel deset dni časa, da najde in umori nekega seulskega poslovneža. Če bo čas, lahko poišče tudi ženo in ugotovi, kaj se je z njo zgodilo. Po kratkotrajnem razmisleku Gu-nam sprejme ponudbo in že naslednji večer se znajde v skupini ilegalnih prebežnikov, ki v ribiški ladji pluje proti korejski obali.

Po Gu-namovem prihodu na Korejski polotok, Na film prestavi v višjo prestavo in pripoved začne dobivati obrise tistega, kar sem tudi pričakoval. Kar sledi je lep primer vrhunskega vizualnega pripovedovanja, v katerem skorajda ni dialoga. Gu-namovo opazovanje tarče in njegove priprave na eksekucijo so odlično posnete in zmontirane, prihod drugega tima morilcev na prizorišče pa nekakšna prelomnica, po kateri gledamo pripoved nabito z akcijo in nasiljem. In tukaj je treba potegniti črto in povedati, da je tisto kar sledi sicer vizualno zelo užitno, dobro zrežirano, montirano, odigrano, a vseeno zaradi več razlogov gre za manjše razočaranje, ki ne ponudi tistega ultimativnega užitka, ki sem ga od Naja pričakoval. Režiser se ne približa odličnosti Zasledovalca, pa ne zato, ker bi njegovi liki bili nezanimivi. Bivši zvodnik/pozitivec iz Zasledovalca je tudi tukaj neverjetno prepričljiv, tokrat kot zlobnež Myun-ga (ki mimogrede ima odličen smisel za humor), zato ga brez pomisleka lahko uvrstim med najbolj markantne like v novejši korejski filmski zgodovini. Zelo prepričljiv je tudi njegov nasprotnik iz Zasledovalca, ki je tokrat prevzel vlogo glavnega junaka, tistega, za katerega naj bi navijalo občinstvo. In prav tu se zatakne, kajti motivacija glavnega junaka, potem ko ta enkrat opravi svojo nalogo, je milo povedano, vprašljiva. Pričakoval sem, da se bo pripoved usmerila v raziskovanje usode pogrešane Gu-namove žene, toda ta »problem« v nadaljevanju ima bolj obrobno vlogo.

Sam proti vsem je najbližja definicija, kajti Gu-nam ima za petami južnokorejsko mafijo in policijo, v mesto je prišel tudi neizprosni Myun-ga. Mislim, da je režiser/scenarist nekoliko pretiraval v zaničevanju korejske policije in omalovaževanju lokalnih mafijcev. Južnokorejska mafija v primerjavi s prišleki iz Yanbiana deluje kot negovan hišni cucek, ki ga napada  čreda divjih volkov. Verjamem, da bo za večino nekoliko moteče zelo nazorno mesarjenje, čeprav so prav ti deli najbolj zanimivimi. V nekem trenutku Myun-ga kot orožje uporabi veliko oglodano kost (asociacija na Odisejo 2001), sicer pa je večino časa v ospredju že pregovorna korejska ljubezen do sekir, nožev in hladnega orožja nasploh. Ne manjka niti spektakularnih avtomobilskih pregonov, trkov, pretepov….  Rumeno morje je film, ki se ga izplača videti. Že zato ker menim, da gre za vrhunskega režiserja, ki se je v svojem drugem režiserskem poskusu odločil posneti nekaj drugačnega. Verjamem, da bi Na zlahka ponovil vajo in posnel The Chaser  2, toda odločil se je drugače in nekoliko tvegal z epsko dolžino, novimi prejemi (ročna tresoča kamera) in nekaj zgodovinskega ozadja. Tokrat mu dodelim zelo solidno trojko in seveda nestrpno pričakujem nove stvaritve iz njegove delavnice. (+3)

Ocena:

The Adjustment Bureau

Slovenski naslov: Usodni
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Romantični, ZF, Triler
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: George Nolfi
Scenarij: George Nolfi po zgodbi Philipa K. Dicka 
Igrajo: Matt Damon, Emily Blunt, John Slattery, Shohreh Aghdashloo, Terence Stamp, Anthony Mackie, Michael Kelly

Usodni, tako kot številni znani naslovi, črpa navdih iz kratke zgodbe Philipa K. Dicka z naslovom Adjustment Team. Dick danes uživa kultni status in verjetno bi videli še lepo število filmov posnetih po njegovih zgodbah, če se njegovo srce nebi prezgodaj ustavilo. Pisatelj je namreč umrl v 53. letu starosti, a mu je do takrat uspelo spisati impresivno število romanov, kratkih zgod in esejev, v katerih je najraje obravnaval znanstvenofantastično obarvane zgodbe. Med filmi, ki so posneti po Dickovih literarnih predlogah, najdemo naslove kot so: Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982), Popolni spomin (Total Recall, 1990), Posebno poročilo (Minority Report, 2002), Temačno zrcalo (A Scanner Darkly, 2006), če omenim le najbolj znane. Na režiserki stolček se je prvič usedel George Nolfi, ki si je ime ustvaril s scenarističnim delom. Samostojno, ali kot ko-scenarist je sodeloval pri naslovih: Časovna past (Timeline, 2003), Oceanovih dvanajst (Ocean's Twelve, 2004), Agent na begu (The Sentinel, 2006) in Bournov ultimat (The Bourne Ultimatum, 2007).

David Norris je pri 24-ih postal najmlajši ameriški kongresnik. Njegova priljubljenost je vseskozi hitro naraščala in štiri leta kasneje je David v resnih kombinacijah za senatorsko pozicijo. Po začetku kampanje mu je odlično kazalo, prednost pred glavnim konkurentom je bila kar zajetna in če nebi bilo nespametne poteze iz preteklosti, bi se že v prvem poizkusu veselil sedeža v senatu. Po najhujšem porazu v karieri David sreča Elise, prikupno balerino, ki po naključju sliši njegove priprave na govor, s katerim poraženec na volitvah nagovori svoje simpatizerje. Nekaj minut z Elise je dovolj za prvi poljub, ki bo imel dalekosežne posledice. Kajti David Elise sreča že naslednji dan, na poti v službo. In s tem nebi bilo nič narobe, če nebi bilo nevidne, neotipljive reči, ki ji pravimo usoda. Ponovno srečanje se namreč nebi smelo zgoditi, preprečiti bi ga morale nevidne sile v podobi agentov za popravke in fine nastavitve, ki skrbijo zato, da življenja »ovčic« potekajo po načrtih zarisanih v njihovih knjigah. Toda agent zadolžen za drobni popravek, ki bi moral preprečiti ponovno srečanje naredi napako in David in Elise se vseeno srečata. Zdaj je zadeva že tako resna, da jo agentje že opazijo v svojih planih, zato vodja oddelka za popravke nima druge izbire, kot da Davida sooči z resnico. Knjiga usode pravi, da David in Elise nebi smela končati skupaj in oddelek za popravke bo naredil vse, da zadeve potekajo tako, kot je to zapisano v načrtu. Davidu zelo jasno povedo, da oddelek pozna tudi manj prijetne načine, za uravnavanje posamezne usode.

Ko zgodbo, ki jo pripoveduje Usodni, ogolimo do bistva, pridemo do tistega osnovnega motiva večine romantičnih filmov. Fant spozna dekle-fant izgubi dekle-fant na koncu vendarle dobi dekle, se glasi povzetek številnih filmov z romantičnim predznakom. Usodni resda sledi tej šabloni, a obenem pokaže nekaj več izvirnosti, ko je treba najti razloge in ustvariti situacije, ki bodo razdvojile fanta in dekle. Veliko manevrskega prostora ponujajo znanstvenofantastične prvine pripovedi, saj se glavna junaka ne ukvarjata s preprekami, ki jih ustvarijo njuni bližnji ali oni sami. Na poti proti srečnem koncu stoji usoda, v podobi angelov/agentov za nastavitve/popravke, ki se seveda slepo držijo začrtane poti. Njihovo delo nadzira Chairman, ki je kakopak avtor planograma, po katerem potekajo življenja njegovih ovčic. Čeprav Usodni odpira številna filozofska vprašanja, se ustvarjalci niso odločili za bolj odločen ugriz v tematiko in so se vloge vsemogočnega dotaknili bolj površno, tako kot se za  podoben poletni hit tudi spodobi. Spopad med posameznikovo svobodno voljo in usodo je zastavljen kompromisno, zato tudi konec propagira harmonijo in zato seveda naredijo manjši popravek v knjigah, ki se nikoli ne popravljajo.  No, tokrat so bile popravljene, kar je zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. Tako daleč nikoli nebi prišli, če nebi imeli karakterja angela z napako (spet zanimivi Anthony Mackie), ki ga tako kot glavna junaka, pri sprejemanju odločitev vodijo čustva. Usodni je obrtniško dobro narejen film, s številnimi pozitivnimi lastnostmi. Mat Damon in Emily Blunt sta se kar lepo ujela in prepričljivo uprizorila njuno romanco. Usodni je lepo fotografiran, vizualno privlačen izdelek, ki vseskozi ohranja dober tempo in skoraj nikoli ne obstane v leru. Skratka, videl sem povsem spodoben poletni filmček, ki izpolni svoje poslanstvo in ponudi zabavo, brez pretiranega naprezanja možganov.

Ocena:

Cedar Rapids

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 87', Imdb
Režija: Miguel Arteta
Scenarij: Phil Johnston
Igrajo: Ed Helms, John C. Reilly, Anne Heche, Isiah Whitlock Jr., Stephen Root, Sigourney Weaver, Kurtwood Smith, Alia Shawkat

Cedar Rapids je film, ki sem ga na tem blogu omenil že dvakrat. Prvič, ko sem predstavljal spored letošnjega Sundancea in nekoliko kasneje, v rubriki napovedi, ob izidu uradnega napovednika. Mali neodvisni filmi praviloma ne pridejo v domače kino dvorane, zato vsi zainteresirani moramo počakati na izid DVD/Blu Ray ploščka in si film ogledati v domačem okolju. Film je režiral Miguel Arteta, ki nam je nazadnje ponudil Youth in Revolt (2009), pred tem še The Good Girl (2002) in kritiško hvaljen Chuck & Buck (2000). Tokrat je na razpolago imel odlično igralsko zasedbo, kar ob večji prepoznavnosti prinaša tudi večja pričakovanja.

Tim Lippe je zavarovalniški agent, samski moški sredi tridesetih. Nima velikih ambicij in je zadovoljen, da ima službo, v kateri se dobro počuti. Zaradi poštenega odnosa do strank se je Tim skozi leta ustalil v zavarovalniškem poslu, njegove stranke mu zaupajo in se vsako leto vračajo zaradi obnovitve polic. Tudi v zasebnem življenju Timu gre kar dobro. Poročen ni, toda nekajkrat tedensko se dobiva s svojo bivšo učiteljico (Sigourney Weaver), ki ji razmerje brez obveznosti odlično ustreza. Tim verjame, da se iz tega razmerja lako izcimi še kaj več, a to je že druga zgodba. Potem ko velika zvezda zavarovalnice Brown Star doživi nesrečo, direktor potrebuje nekoga, ki bo nadomestil njegovega najboljšega agenta, na tradicionalni zavarovalniški konvenciji v Cedar Rapidsu. Izbira je padla na Tima, zanesljivega agenta z dolgim stažem pri Brown Staru. Zavarovalnica je že dvakrat zapored prejela priznanje za najboljšo zavarovalnico in tudi tokrat direktor brezpogojno zahteva prvo mesto. Veliko bo odvisno od Timove predstavitve in njegovega nastopa pred kolegi, kar zanj pomeni še dodaten pritisk. Kajti Tim še nikoli ni zapustil domačega kraja, nikoli ni prespal v hotelu ali sedel na letalo.  Po prihodu v Cedar Rapids ga v svojo družbo privabijo trije zavarovalniški veterani, ki novinca seznanijo z zabavnim delom zavarovalniškega seminarja.

Upal sem, da bo dobro in pričakovanja so izpolnjena. Končno sem videl komedijo, ki je zadovoljila moj okus, film, ki komičnost ne išče v pokanju straniščnih štosov. Arteta se raje posveti svojim likom, karakterizaciji in graditvi zgodbe. Pohvalil bi scenaristični prispevek  Phila Johnstona, ki je spisal pripoved z duhovitimi dialogi in celo kopico zabavnih i zanimivih likov. V epicenter je postavljen naivni, neizkušeni zavarovalniški agent, ki ga nadrejeni pošljejo na konvencijo, ki je zanj to, kar je za Alice čudežna dežela. Ed Helms (ja, to je tisti model iz Hagoovera) se odlično znajde v koži negotovega zavarovalničarja, odlično podporo v pomembnih stranskih vlogah mu ponuja v prvi vrsti John C. Reilly, dobro delo opravita tudi  Anne Heche in Isiah Whitlock Jr. Najprej bi se ustavil pri Reillyju, ki svoj lik obdari s toliko šarma, verodostojnosti in dobre igre, da  gledalec nima nobenega dvoma, da je prav on Dean Ziegler. Anne Heche. Ja, priznam, nekaj let nazaj mi je bila skorajda antipatična, a v zadnjih letih se je v mojih očeh transformirala v igralko, ki jo občudujem in ji  priznavam dobre igralske sposobnosti, plus neverjeten seksepil. Annne je kot vino, starejša-boljša. Isiah Whitlock Jr. bo s svojo referenco na Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008)  nekoliko pihnil na dušo ljubiteljem te odlične serije. Stephen Root, Sigourney Weaver, Kurtwood Smith in mlada, obetavna Alia Shawkat so preostali člani zelo prepričljivega igralskega orkestra, ki nas pelje skozi zelo tekočo pripoved, ki gledalca zelo hitro pridobi na svojo stran in ga drži zainteresiranega, do zaključnih kadrov. Pri Cedar Rapidsu ne boste doživeli huronskih izbruhov smeha. Bolj verjetno vam bo na obraz privabil iskren  nasmeh, ki ostane na obrazu večji del filma. Veliko filmov gledalcu poskuša servirati feelgood, a le redkima to tudi dejansko uspe. C.R. je filmček, ki vas bo pustil v dobrem razpoloženju in vas mogoče prepričal, da v kratkem sklenete kakšno zavarovalno polico.

Ocena:

Bu-dang-geo-rae (The Unjust)

Slovenski naslov: Ni Naslova
Drugi naslovi: The Unjust
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 119', Imdb
Režija: Seung-wan Ryoo
Scenarij: Hoon-jung Park
Igrajo: Jeong-min Hwang, Seung-beom Ryoo, Hae-jin Yu, Dong-seok Ma, Dong-gi Woo

Seung-Wan  Ryoo je zmagovalec korejske Director's Cut Awards,  ki jo od leta 1997 podeljuje združenje korejskih filmskih režiserjev. Po mnenju režiserjev je The Unjust bil najbolje režiran film z letnico 2010. Seung-Wan Ryoo je tako nasledil lanskega zmagovalca, slavnega Chan-wook Parka, ki je slavil leto prej z  Bakjwi (Thirst, 2009). Režiser ki v svoji vitrini že ima nekaj nagrad, je pri svojem osmem celovečercu prvič snemal po scenariju, ki ga ni spisal sam. Scenarij je prispeval Hoon-jung Park, ki nas je že razveselil z Akmareul boatda (I Saw the Devil, 2010).

Film se začne s povzetkom številnih medijskih poročil, v katerih je v ospredju zelo vroča zgodba o neznanem serijskem morilcu. Njegove žrtve so otroci, pred kratkim so odkrili truplo šolarke, ki so jo pogrešali že nekaj časa. Policija že več mesecev neuspešno poskuša ujeti morilca, v ta namen so pred tremi meseci sestavili posebno enoto, z eno samo nalogo – ujeti morilca. Zadnja žrtev je posodi izbila dno, nezadovoljstvo javnosti je doseglo vrhunec, v celo zgodbo se je vmešala tudi predsedniška palača, ki zahteva takojšnje rezultate in prejetje morilca. Zaradi izjemnega pritiska na policijo pride do streljanja, v katerem je ustreljen osumljenec, za katerega se je kasneje izkazalo, da ni imel nič z umori. Policija je še enkrat več zašla v slepo ulico, brez otipljivih sledi in pravega osumljenca.

Izredne razmere zahtevajo izredne prejeme, zato so se na najvišji policijski instanci želijo vso zadevo nekoliko pospešiti. Policija nujno potrebuje storilca, zato se odločijo poiskati možnega storilca, osumljenca s policijsko kartoteko. Osebo, ki bo v očeh javnosti delovala verjetno in verodostojno. Občutljivo in obenem zelo zaupno nalogo poverijo detektivu Choi Cheol-Giju, ki s svojo ekipo mora pretresti arhiv znanih prestopnikov, ki so že bili obravnavani ali obsojeni za zločine nad otroki in med njimi najti kandidata s »kredibilnostjo.« V zameno za opravljanje umazanega dela nadrejeni Choi Cheol-Giju obljubijo napredovanje, ki ga ta kljub zelo uspešnem delu verjetno nikoli nebi dočakal, kajti Choi ni končal policijske akademije. Zadeva v teoriji ne deluje preveč komplicirano, toda pomembno vlogo tej zgodbi bosta igrala tudi povzpetniški državni tožilec in mafijc, ki za svoj preboj med elito potrebuje prijatelje med politiki in policisti.

Uvod v »nepravično« me je nekoliko zavedel, kajti pomislil sem, da bom gledal napet dvoboj med iznajdljivim morilcem in njegovim policijskim nasprotnikom. Toda zgodba o umorjenih otrocih je le izhodišče, za povsem drugačno pripoved, v kateri morilec in njegove žrtve igrajo povsem obrobno vlogo. Tisto kar spremljamo v nadaljevanju je zelo kompleksen portret državnega aparata, s katerimi režiser neposredno poveže tudi tisto najvišjo državniško funkcijo. Predsednika resda ne vidimo, a so zato v zgodbo vključeni najvišji policijski in pravosodni funkcionarji. Skozi karakterizacijo ključnih figur: policijskega detektiva, ambicioznega tožilca in gangsterskega biznismena nas režiser popelje v svet korupcije, birokratskih zapletov, skritih navez in policijsko-pravosodnih kompromisov, ki se lepo manifestirajo skozi ozke interese posameznikov na ključnih položajih. Režiser na zob vzame tudi novinarje in njihovo »vrednotenje« resnic, s katerim zaokroži zelo podrobno analizo sistema, v katerem nihče ni nedolžen. Krivi so vsi, neomadeževane ostanejo le žrtve. Žrtve so v tem primeru otroci, kar s seboj prinaša veliko simbolike in namiguje na človekovo nedolžnost med odraščanjem in kasnejšo kontaminacijo v zrelih letih. Ne morem se znebiti občutka, da je The Unjust pretirano pesimističen, a se obenem zavedam, da so prikazane nečednosti še kako resnične. Režiser odlično krmari zgodbo s številnimi liki, a gledalec vseeno potrebuje zbranost za spremljanje kompleksne pripovedi. Dejstvo, da je naslovni umotvor izbran za film z najboljšo režijo po izboru združenja korejskih režiserjev, je samo po sebi dovolj zgovorno. Film ne zataji niti pri igralskih kreacijah. Še več, igra izpostavljene trojice je zelo dobra, še najbolj se mi je prikupil Seung-Bum Ryoo, mimogrede, gre za režiserjevega brata, v vlogi povzpetniškega tožilca. Skupek vsega je zelo dober film, ki se zlahka uvrsti med najboljše korejske izdelke z letnico 2010.

Ocena:

Stake Land

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 98',  Imdb
Režija: Jim Mickle
Scenarij: Nick Damici, Jim Mickle
Igrajo:  Connor Paolo, Nick Damici, Kelly McGillis, Danielle Harris, Michael Cerveris

Nekaj zelo uglednih medijskih hiš je nizkoproračunski grozljivki Stake Land namenilo kar solidne kritike. Zadeva je na papirju delovala obetavno in čeprav za Jima Mickla, režiserja naslovnega umotvora še nisem slišal, so dostopne informacije bile dovolj spodbudne, da se odločim za ogled. Dežela kolov nas popelje v postapokaliptično Ameriko, v kateri človeštvo takorekoč čez noč postane ogrožena vrsta, potisnjena na rob preživetja. Vampirska epidemija je kmalu po izbruhu postala neobvladljiva, le redki so bili dovolj spretni in srečni, da so preživeli. Med srečneži se je znašel tudi Martin, ki življenje dolguje brezimenem lovcu na vampirje. Če se lovec, ki se ga Martin enostavno naslavlja z Mister, nebi prikazal na kmetiji njegovih staršev, bi najstnik zelo verjetno končal, kot njegovi straši. Mister je prišel v zadnjem trenutku, pokončal vampirje in fantu rešil življenje. Rešitelj sprejme Martina in ga vzame s seboj, na pot proti svobodnem teritoriju. Vampirji niso edina skrb peščice preživelih, pomanjkanje hrane je pripeljalo do kanibalizma, po vsej državi se preživeli zbirajo v interesne skupine in nekatere med njimi celo kolaborirajo z vampirji. Odnos med Maritinom in njegovim rešiteljem kmalu preraste v relacijo mojster- vajenec, njun road trip pa v praktično usposabljanje za pobijanja vampirske golazni.

Stake Land, postapokaliptični vampirski film ceste, najlažje opredelim kot nekakšno mešanico Ceste (The Road, 2009) in Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland, 2009). Če Zombielandu odvzamemo humor in ga pomešamo z atmosfero in osrednjimi motivi Ceste, dobimo približek tega, kar ponuja Stake Land. V središču je Mister, izkušeni lovec na vampirje, v katerem mlad fant, potem ko ostane brez družine, najde učitelja in očetovsko figuro.  Na poti proti srečnejšim krajem, lovec in njegov vajenec srečata ljudi, ki spontano postanejo del njune zgodbe. Tu je prikupna nosečnica in starejša nuna (Kelly McGillis), ki jo M&M rešita pred kanibali. Takšna skupinica nas neizogibno asocira na povprečno družino, soočeno z uničenjem, prisiljeno v boj za preživetje. S takšno filozofijo Stake Land relativno enostavno pridobi gledalca in ga poveže z liki, ga zainteresira za pripoved, ki se pred našimi očmi odvija tekoče, brez veliko zatikanja in nepotrebnega balasta. Gre za film posnet s skromnimi sredstvi (za hollywoodske razmere), zato sem še toliko bolj zadovoljen z odlično atmosfero in celostno podobo filma, ki se mu low budget produkcija ne pozna preveč. Kot zanimiv element  bi omenil sodelovanje med pripadniki kulta in vampirji. Kolaboracija s sovražnikom, ki ob bok vampirjem postavlja človeka, izdajalca svojega rodu, je nekakšen univerzalen motiv, ki smo ga vajeni v filmih z vojno tematiko. I tudi naši junaki so v vojni, zato ne manjka dobrih akcijskih prizorov, v katerih glavno vlogo igrajo leseni koli. Stake Land se zaključi naravno, s koncem, ki nam ponuja upanje. Učitelj-oče-neznanec je opravi svojo poslanstvo, ko je mladca usposobi za samostojno življenje. Enostavno in efektno.

Ocena:

Paul

Slovenski naslov: Paul
Država: ZDA, VB
Leto: 2011
Žanri: Komedija, ZF, Avantura
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: Greg Mottola
Scenarij: Nick Frost, Simon Pegg
Igrajo: Simon Pegg, Nick Frost, Seth Rogen, Kristen Wiig, Jason Bateman, Bill Hader, Sigourney Weaver, Jane Lynch

Nick Frost in Simon Pegg sta se zaštekala na snemanju angleške televizijske uspešnice Spaced. Serija je trajala dve sezoni (1999, 2001), vseh 14 delov pa je režiral Edgar Wright, angleški režiser, s katerim sta Pegg in Frost znova združila moči tri leta kasneje, ko je Wright predstavil svoj drugi celovečerec Noč neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead,2004).  Neumni mrtveci danes uživajo kultni status, naveza Wright-Pegg-Frost je z Vročimi kifeljci (Hot Fuzz, 2007) dokazala, da odličnost prvega filma ni bila golo naključje. A ker je Paul ameriško-britanska koprodukcija, nekaj ustvarjalnega  so morali početi tudi Američani. Tako je režiserki stolček pripadel Gregu Mottoli, ki nam je pred leti serviral uspešnico Superhudo (Superbad, 2007), ki je nato svojo formo še nekoliko izboljšal z Lunaparkom (Adventureland, 2009). Najpomembnejši ameriški igralski vložek je prispeval vseprisotni Seth Rogen, ki je simpatičnemu vesoljčku Paulu posodil glas.

Graeme in Clive sta najboljša prijatelja, angleška navdušenca nad znanstveno fantastiko, vesoljci, nadnaravnimi pojavi  in vsem ostalim kar paše zraven. Prijatelja sta pripotovala v ZDA, kjer bosta obiskala znamenito Comic-Con konvencijo in se nato odpravila proti prizoriščem bližnjih srečanj tretje vrste. Na seznamu so: Območje 51, Camp Verde, Apachee Junction, Roswell … V ta namen sta najela avtodom in se odpravila na potep, ki bo prerastel v nepozabno avanturo. Kmalu po odhodu sta prijatelja priča nenavadni prometni nesreči, ki jo je zakrivil voznik brez izpita. A to je manj pomemben podatek, kajti za volanom razbitega avtomobila je sedel čisto pravi vesoljček, ki sliši na ime Paul. Paul je na begu in želi čimprej zapustiti prizorišče nesreče, zato pot nadaljuje z Graemom in Clivom. Presenečena in zmedena prijatelja ne vesta, kako naj reagirata, Clive celo za nekaj časa izgubi zavest. Graeme je nekoliko bolj zbran in hitro premaga strah pred bližino nenavadnega bitja in se z njim spusti v sproščen pogovor. Medtem so pristojne agencije že ugotovile, da je Paul pobegnil in za njim poslale agenta, ki mora diskretno in brez veliko pompa begunca ujeti in ga pripeljati nazaj.

Paul je komična pustolovščina, namenjena širokemu krogu gledalcev, zato je tudi ponovno sodelovanje na relaciji Frost-Pegg nekoliko neznačilno, prilagojeno okusu povprečnega (beri  ameriškega) gledalca.  Ustvarjalcem je uspelo zbrati respektabilno igralsko zasedbo (manjšo vlogo je sprejela tudi Sigourney Weaver, iz razlogov, ki jih verjetno ni potrebno pojasnjevati) in talentiranega žanrsko »vročega« režiserja, kar je vsekakor bilo dobro izhodišče. Sama zgodba s svojo osnovno linijo močno spominja na najslavnejšega vesoljčka v filmski zgodovini, nekaj vrstic v filmu dobi tudi sam Spielberg. Nasploh referenc na znane naslove kar mrgoli, kar seveda ni nujno slabo, a so avtorji vseeno nekoliko pretiravali in pri tem pozabili celotnemu projektu dodati nekaj več originalnosti. Paul je sicer sproščujoče zabavna celota, a sem vseeno pričakoval nekaj več pristnega humorja, nekaj tistih trenutkov v katerih gledalca smeh popolnoma prevzame. Ravno to je tudi največja pomanjkljivost, saj bi Paul močno potreboval nekaj komičnih vrhuncev, ki bi pripoved zaokrožili v bolj uživaško celoto. Največ tovrstnih užitkov sem pričakoval od angleškega dvojca, a sem na koncu bil najbolj zadovoljen z simpatičnim vesoljčkom in Rogenovo glasovno podlago. Filmu prav nič škodi vedno simpatična  Kristen Wiig, kar bi težko trdil za lik njenega očeta, ki bi moral ostati pri nekajminutnem pojavljanju. Proti Johnu C. Lynchu nimam nič proti, le njegova vloga mi deluje kot nepotrebni dodatek. Četrti celovečerec Grega Mottole je lahkotno gradivo, ki ne ostane dolgo v spominu, a zato povsem solidno popestri dolgočasen popoldan.

Ocena:

Otôto (About Her Brother)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: About Her Brother
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama 
Dolžina: 126', Imdb
Režija: Yoji Yamada
Scenarij: Yoji Yamada, Emiko Hiramatsu
Igrajo: Sayuri Yoshinaga, Tsurube Shofukutei, Yu Aoi, Ryo Kase 

Vsakdo, ki kaže vsaj nekaj zanimanja za azijsko in potemtakem tudi japonsko kinematografijo se je verjetno vsaj enkrat srečal z legendo japonskega filma Yojijem Yamado. Yamada za sabo ima več kot 100 filmov, posnel je številne uspešnice in prejel nemalo nagrad. Njegovi filmi so bili nagrajevani že na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, lepo število nagrad je prejel tudi v zadnjem desetletju. Naštevanje vseh Yamadinih omembe vrednih filmov bi za rezultat imelo zelo obsežen seznam, zato bom omenil le tiste najbolj znane naslove,  iz zadnjega desetletja njegovega ustvarjanja. Gre za filme, preko katerih sem se prvič srečal z japonskim velikanom in obdobje, v katerem so nastali naslovi kot so: The Twilight Samurai, The Hidden Blade, Love and Honor, Kabei: Our Mother … Čeprav že v visoki starosti, rojen je bil namreč leta 1931, je Yamada še kako aktiven in že pripravlja novi film, ki na bi bil dokončan prihodnje leto. Otôto je v resnici rimejk filma Kona Ichikawe (1915-2008) iz 60-ih let prejšnjega stoletja, ki ga je Yamada posnel kot poklon velikemu avtorju, ki je v svoji dolgi karieri, tako kot Yamada, posnel skoraj sto filmov.

Po moževi prezgodnji smrti Ginko prevzame vodenje majhne družinske lekarne. Prihodki so dovolj visoki za skromno življenje s hčerkico Koharu in taščo, s katero sta tudi po moževi smrti ostale v skupnem gospodinjstvu. Ginko sicer ima veliko družino, starejšega brata in nekaj sester, toda skozi leta je Ginko vzpostavila poseben odnos z mlajšim bratom Tetsurom, ki je črna ovca družine. Tetsura je dobro sprejel tudi pokojni mož, ki je zaradi ženine navezanosti na mlajšega brata predlagal, naj Tetsuro poimenuje njunega prvega otroka. Tako je mala Koharu dobila ime, Tetsuro pa posebno mesto v njenem srcu, ki si ga je prislužil med dekličinim odraščanje. Tetsuro v resnici ni nikoli odrasel, bil je otrok, ujet v telo odraslega človeka, ki nikoli ni imel pravega občutka za odgovorno, njegovim letom primerno življenje.Kockanje, popivanje in zapletanje v situacije, ki mečejo slabo luč na celo družino, so sčasoma pripeljale do tega, da so se mu odpovedali prav vsi, zato je Tetsuro zapustil Tokyo in se preselil v Osako. Leta so minevala in Koharu je odrasla v čudovito dekle. Nato je napočil čas za njeno poroko z bodočim zdravnikov iz vplivne in premožne družine. Čeprav so vsi nasprotovali njenemu namenu, je Ginko vseeno poslala povabilo Tetsuru v Osako. Ko se je vabilo vrnilo pošiljatelju, so si vsi nekoliko oddahnili, ker Tetsura ne bo zraven, v prepričanju, da bo svečani dogodek minil brez zapletov. Poročna slovesnost se je že začela in vse je potekalo kot po maslu, a se je naenkrat od nikoder prikazal Tetsuro.  

Yamada se je v zadnjem desetletju osredotočil na snemanje trilogij, ali če vam je ljubše tematsko sorodnim filmov. Po zelo uspešni in izjemno kakovostni Fujisawa trilogiji (The Twilight Samurai, The Hidden Blade, Love and Honor), je Yamada začel novo trilogijo z odlično melodrama Kabei: Our Mother. Drugi film nove trilogije je prav naslovni About Her Brother, tretji film z naslovom Tokyo Family, bo predvidoma končan prihodnje leto. Nekakšen skupni imenovalec še vedno aktualne, nedokončane trilogije so družina, družinski odnosi in zgodbe, ki so spletene okoli zelo močnega ženskega lika, matere-soproge, ki na svojih plečih navadno nosi največji delež družinskega bremena. Izjemno prepričljiva Sayuri Yoshinaga v glavni vlogi je prav takšna ženska, vdova,snaha, mama in sestra, ki vedno ima dovolj razumevanja za vse družinske člane in ljudi, ki jo obkrožajo. Še največ sočutja in ljubezni zahteva in tudi dobi mlajši brat Tetsuro, ki sestro tolikokrat spravi v nehvaležen položaj, da se še sam včasih sprašuje, zakaj ga sestra sploh prenaša. Film od gledalca zahteva potrpežljivost, saj se dogajanje razvija počasi in gledalcu ne ponuja instant zadovoljstva. Otôto je tiste vrste film, ki nas pridobiva počasi, s svojo promocijo malih ljudi, prikazom drobcev njihovega vsakdana, ki se odlično navezuje na življenjske tegobe izjemne ženske. Yamada nam ponudi tudi nekaj kritičnosti do socialnih razmer skozi prikaz razrednih razlik, ki se lepo manifestirajo skozi Koharuin propadli zakon in ponižnost starejšega brata med poročno slovesnostjo. A to so zgolj dodatki, ki bogatijo pripoved. Najmočnejši element je izjemno pristen prikaz bratske ljubezni, ki je tako močno vsajena v Ginkino  srce, da jo nič ne more izbrisati. Tukaj film najbolj prepriča in doseže maksimalno število točk. Konec, ki sicer ne dobi dodatnih točk za izvirnost, se gledalca dotakne, prav v zaključnih kadrih Yamada lepo povzame pomen družine in družinskih vezi.

Ocena:

Napovedi - The Guard

Gerry Boyle je policijski narednik v majhnem irskem mestu, nekakšna irska verzija pokvarjenega poročnika, oziroma v tem primeru, narednika. Bojevitost, politična nekorektnost, nenavaden smisel za humor in pogosto druženje s prijateljicami noči, so le nekatere izmed njegovih »vrlin.« Gerryjevo življenje se korenito spremeni, ko dobi novega idealističnega policijskega partnerja. Istočasno v mesto pride temnopolti FBI agent Wendell Everett, ki preiskuje mednarodno trgovino z mamili.

Režija: John Michael McDonagh

Igrajo: Brendan Gleeson, Don Cheadle, Liam Cunningham, Mark Strong

IMDB

Henry's Crime

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina:108', Imdb
Režija: Malcolm Venville
Scenarij: Sacha Gervasi, David N. White
Igrajo: Keanu Reeves, Vera Farmiga, James Caan, Judy Greer, Fisher Stevens, Bill Duke

Henry dela na cestninski postaji, v kabina za plačilo cestnine preživi 8 monotonih ur in se nato odpravi domov. Živi z dolgoletno punco Debbie, ki meni, da je napočil čas za načrtovanje družine in se o tej zadevi želi resno pomeniti, toda vloga očeta Henryju ne diši preveč.  Ravno v trenutkih, ko se je zdelo, da je soočenje z Debbie in neprijetno temo neizogibno, se zasliši zvonec. Na vratih so Heryjevi bejzbolski prijatelji, ki se pravkar odpravljajo na tekmo. Enemu članu ekipe je slabo, zato nujno potrebujejo zamenjavo. To je za Henryja darilo z nebes in enkratna priložnost, s katero se bo za nekaj časa izognil zoprni razpravi z Debbie. Že v nekaj minutah je v športni opravi, ker so fantje že nekaj spili, Henry prevzame šofersko pozicijo. Spotoma se bodo še ustavili pri bankomatu, kajti fantom že primanjkuje denarja, za vse pivo, ki ga mislijo spiti. In medtem, ko Henry čaka pred banko, se njegovi soigralci odločijo, da za dvig denarja namesto kartic uporabijo pištole. Še preden se Henry zave kaj se dogaja, je vanj namerjena varnostnikova pištola …    

Če povzamem je Henry bil ob nepravem času, na nepravem mestu. Tako se Henry znajde za zapahi in spozna starejšega zapornika Maxa, s katerim deli zaporniško celico. Max začuti njegovo dobrodušnost in mu pomaga pri prilagoditvi na zaporniško življenje, sčasoma sostanovalca postaneta zelo dobra prijatelja. Po prestani kazni Henry mora začeti znova, saj je med njegovim bivanjem v zaporu Debbie nadaljevala z življenjem, našla  je novega partnerja, s katerim pričakuje otroka. Zdi se, da je tudi Henry zadovoljen s takšnim razpletom, kajti zdaj se lahko skoncentrira na posel, s katerim si želi zagotoviti mirno, finančno brezskrbno prihodnost. Oropal bo banko, a ne katerokoli, temveč  prav tisto, zaradi katere je bil po nedolžnem obsojen. Pomagal mu bo Max, ki je zaradi starosti in dobrega vedenje pogojno izpuščen.

Henryjev zločin je bil premierno predvajan na filmskem festivalu v Torontu, kasneje se ja znašel na sporedu nekaj manjših festivalov in doživel omejeno kino distribucijo v ZDA. Odzivi so bili večinoma mlačni, zato se film ni prav dolgo zadržal v kino dvoranah in se je relativno hitro znašel DVD ploščku. Gre za majhen in nepretenciozen film, ki sploh ni tako slab, kot bi človek pričakoval, ob pogledu na statistične podatke in kritiške odzive. Komično-romantična kriminalka je verjetno najustreznejša žanrska formulacija drugega celovečerca Malcolma Venvilla, v katerem režiser največ pozornosti nameni likom, ki so najpomembnejši element pripovedi. Poskus ropa na začetku in kasnejši rop so samo izhodišča, za podrobnejšo predstavitev glavnih likov v iskanju sreče, ljubezni in prijateljstva. Gre za lahkotno gradivo, ki mu ob ironičnem vzdušju uspe na dovolj zanimiv in zabaven način prestaviti dva osrednja motiva. Prvi je prijateljstvo med Maxom (vedno zanesljivi James Caan) in Henryjem, ki se v svojevrstnem oče-sin odnosu dobro ujameta in ne glede na Reevesovo že pregovorno lesenost, delujeta kot verjeten par. Drugi, pomembnejši motiv je ljubezenska zgodba, v kateri Henry  poskuša prepričati samotarsko, nedostopno igralko Julie (Vera Farmiga), da je prav on tisti, ki se ga izplača ljubiti. Henryjev zločin je posrečena mešanica, ki brez presežka ponudi zabavno popestritev deževnega popoldneva.

Ocena: