Elle s'appelait Sarah (Sarah's Key)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Sarah's Key
Država: Francija
Leto: 2010 
Žanri: Drama
Dolžina: 111',  Imdb
Režija: Gilles Paquet-Brenner
Scenarij: Gilles Paquet-Brenner, Serge Joncour, Tatiana De Rosnay (roman)
Igrajo: Kristin Scott Thomas, Mélusine Mayance, Niels Arestrup, Frédéric Pierrot, Michel Duchaussoy, Dominique Frot, Aidan Quinn, Natasha Mashkevich

Gilles Paquet Brenner je ime, ki vam verjetno ne pomeni veliko. Ko sem pregledoval njegovo filmografijo sem opazil grozljivko, ki sem jo najbrž tudi videl. Dejstvo, da v spominu ni ostalo nič razen znanega naslova (Walled In), je dovolj zgovorno. Nasploh človek ob pregledu dosedanjega ustvarjanja mladega francoskega režiserja, ne pride do spodbudnih informacij, saj bi avtor najverjetneje večino svojega filmskega udejstvovanja tudi sam najraje pozabil. Edina svetla točka je bil prvenec  Les jolies choses (Pretty Things, 2001), ki je v orbito izstrelil kasnejšo oskarjevko Marion Cotillard, ki je za vlogo v Brennerjevem prvencu prejela nominacijo za najobetavnejšo mlado igralko v domovini. Pozitivni odzivi na zadnji Brennerjev celovečerec, v kombinaciji z Kristin Scott Thomas na promocijskem posterju so delovali dovolj obetavno in moram priznati, da mi ni žal.

Julia(Kristen Scott Thomas), je ameriška novinarka, ki živi in dela v francoski prestolnici. Iskanje časopisnega gradiva jo pripelje do zanimivih zgodovinskih dejstev, ki govorijo o deportacijah francoskih judovskih družin, med drugo svetovno vojno. Deportacijo Židov leta 1942 in njihovo predajo Nemcem so izpeljale francoske oblasti, kar je dejstvo, ki je dolgo ostalo zamolčano. Julijin mož Bertrand je podedoval družinsko stanovanje, ki je nekoč bilo v lasti deportirane judovske družine. Zdaj Bertrand želi prenoviti staro meščansko stanovanje in v njem urediti domovanje za svojo družino. Ko Julia odkrije ozadje zgodovinskih dogodkov, ki so botrovali temu, da je stanovanje sploh prišlo v roke družini njenega moža, postane obsedena z iskanjem resnice. Začne raziskovati, kaj se je zgodilo z deportiranimi družinami, še posebej jo pritegne primer majhne deklice Sarah Starzynski (Mélusine Mayance) in njene družine. Ko so francoske oblasti začele z aretacijami, je med Judi nastala strahotna zmeda in kaos, mnogi so se poskušali skriti, nekateri so zatočišče poiskali pri francoskih prijateljih. Družina Starzynski je bila med tistimi, ki so jih ujeli, a še preden so policisti vstopili v stanovanje, je Sarah skrila mlajšega bratca v vgradno omaro. Družino so kasneje ločili, Sarah je ostala v Franciji, v otroškem taborišču, oče in mati sta končala v Auschwitzu. Sarah se ni mogla sprijazniti z napako, ki jo je storila, ko je bratca zaklenila v omari. Zato je s 13-letno prijateljico pobegnila iz taborišča in za kratek čas našla zatočišče, pri prijazni francoski družini na podeželju. Prav ta družina jo je kmalu tudi pospremila v Pariz, v upanju, da ji bo uspelo najti bratca.

Holokavst je tema, ki so jo številni avtorji skozi filmsko zgodovino velikokrat izrabljali. Prekomerna eksploatacija je tako pripeljala do svojevrstne zasičenosti povprečnega filmskega gledalca, a ne glede na številčnost filmskih pripovedi, ki svoje zgodbe gradijo okoli genocida nad Judi med drugo svetovno vojno, se periodično pojavljajo filmi, ki nam podobno zgodbo povedo na dovolj svež, zanimiv in prepričljiv način. Eden takih je tudi naslovni, ki si vsekakor zasluži omembo in pozornost. Priznam, da mi režiserjevo ime ni delovalo obetavno, a pri snemanju filma je marsikaj odvisno od scenarija in kot vse kaže je Brenner ob tej priliki, v roke dobil prvovrstno robo. Nekaj je tudi na tem, da je mladi Francoz začel režirati zelo zgodaj. Še sam je priznal v nekem intervjuju, da je sprva delal bolj slabe filme in je šele zdaj, pri 36-ih, dovolj zrel za resno filmsko udejstvovanje. Ker njegovega dosedanjega dela ne poznam, ne morem delati primerjave, toda tukaj je svoje delo opravil odlično. Osnova za film je bila knjižna uspešnica novinarke Tatiane de Rosney, ki sta jo v scenarij predelala sam režiser in Serge Joncour. Brenner zgodbo pripoveduje linearno, a dogajanje razdeli na dva narativna toka. V prvem je v ospredju novinarka, ki jo preiskava dogodkov iz preteklosti tako prevzame, da se ne more ustaviti, dokler ne izve vseh podrobnosti. V drugem se glavni protagonisti njene zgodbe borijo za svoja življenja med drugo svetovno vojno. Leta 1942 so se v francoski prestolnici začele masovne aretacije židovskih družin, ki jih je izvedla francoska kolaboracionistična oblast. Družine so pripeljale na stadion in jih od tam poslali v nemška koncentracijska taborišča. Zelo se mi je dopadel režiserjev pristop pri delu s številnimi liki, saj ti od gledalca vseskozi zahtevajo zbranost, če želi kvalitetno razumeti vse elemente pripovedi. Režiser bi lahko izbral nekoliko manj kompleksen pristop in celotno pripoved za gledalca nekoliko »poneumil,« a bi na ta način izgubil na prepričljivosti in izredno bogati teksturi. Ko spremljamo dve vzporedni zgodbi, je zelo pomembno ohranjanje ravnotežja med zgodbami, oz. zgodbi morata biti enakovredni po zanimivosti in pomembnosti za film kot celoto. To Brennerju odlično uspeva, saj se obe zgodbi zelo lepo dopolnjujeta, tudi detajli iz novinarkinega zasebnega življenja se pomensko skladajo z zgodbo, ki jo ta raziskuje (poizvedovanje o usodi otroka in njena pozna nosečnost). Igralsko je film zelo prepričljiv, med generalno prepričljivimi liki izstopata prav oba ženska lika. V sedanjosti je to Kristin Scott Thomas kot Julia, v preteklosti pa odlična Mélusine Mayance kot Sarah. Zanimiv je tudi zgodovinski aspekt zgodbe, ki v precep vzame francosko sodelovanje z nacisti. Če malo pomislim, nisem videl veliko filmov, ki bo obravnavali to zgodovinsko dejstvo, nazadnje je to bil L'armée du crime, ki je poleg boja proti okupatorju, izpostavil tudi ta del francoske zgodovine.

Ocena: