Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 106', Imdb
Režija: David Schwimmer
Scenarij: Andy Bellin, Robert Festinger
Igrajo: Clive Owen, Catherine Keener, Liana Liberato, Viola Davis, Chris Henry Coffey
Prijatelj David Schwimmer že nekaj časa režira. Izkušnje je najprej nabiral na televiziji, začel je še v času snemanja priljubljene tv serije, njegovo ime je podpisano pod 10 epizod Prijateljev. Nekaj tv filmov in serij mu je prineslo prepotrebno kilometrino na režiserskem stolčku in pred štirimi leti je dobil prvo pravo priložnost, ko je posnel Teci, bajsi, teci (Run Fatboy Run, 2007). Gre za simpatičen filmček, posnet s proračunom 10 milijonov $, ki se je finančno solidno odrezal (33 mio $ zaslužka) in Davidu prinesel kar nekaj simpatij.
Annie je trinajstletna punca, srednji otrok v družini Cameron. Tukaj sta še starejši brat Tyler in mlajša sestra Katie in seveda še starša, oče Will (Clive Owen) in mama Lynn (Catherine Keener). Annie igra odbojko za šolsko ekipo in tako kot večina njenih sovrstnikov, večino prostega časa preživi pred računalnikom. V spletni klepetalnici spozna svojega prvega fanta Charlija, 16-letnega študenta, ki tako kot Annie igra odbojko. Annie in Charlie se odlično ujameta, tipkanje kratkih sporočil kmalu zamenjajo dolgi telefonski pogovori. Po nekajmesečni romanci na daljavo je njun odnos postal dovolj pristen, zato je Annie pristala na srečanje v živo. Toda njen entuziazem zelo hitro usahne, ko na prvem zmenku ugotovi, da ji je Charlie lagal o svoji starosti.
Svet spletnih zmenkarij in prijateljevanj je načeloma nenevaren za odraslo osebo, a je zadeva veliko bolj kočljiva, ko v glavnih vlogah nastopajo mladostniki. Ti še vedno nimajo dovolj razvitih obrambnih mehanizmov, ki bi jih ščitili pred seksualnimi predatorji, ki spretno izkoriščajo njihovo ranljivost. Ja, puh v glavi je kriv, da tudi potem ko spoznaš, da oseba s katero govoriš ni petnajstletnik, ne zbežiš stran. Annie ni zbežala, temveč se odpravi na srečanje s 16-letnim, khmm 20-letnim, khmm 25-letnim, v resnici 40-letnim moškim. Trust se problematike loti iz dveh koncev, saj jo spremlja iz perspektive 13-letne najstnice in nato tudi iz perspektive njenih staršev. Kaj narediti, ko žrtev po neprimernem »odnosu« še vedno čuti naklonjenost do izkoriščevalca/posiljevalca? Kaj se roji po glavah staršev, ko začnejo postavljati svojo starševsko vlogo pod vprašaj in dvomijo v svoje sposobnosti? S podobnimi vprašanji se ukvarja tudi Trust, ki gledalcem, sedanjim in bodočim staršem, ponudi dovolj zanimivo lekcijo iz vzgoje in obenem opozarja na pasti, ki jih seboj prinaša sodobno življenje. Schwimmer ne pobudi nič revolucionarnega, njegova najnovejša filmska stvaritev je v največjem delu predvidljiva, manjka ji tudi nekaj dodelanosti v nekaterih ključnih trenutkih. V mislih imam predvsem prvi zmenek, ko Charlie prepriča najstnico, naj gre z njim v hotelsko sobo. Tukaj bi pedofil moral pokazati več zvitosti in prepričljivosti, kajti s tistim kar je pokazal, bi še prvošolčka težko pretental. Razočara kakovost same produkcije, kajti Trust je narejen na vizualni ravni povprečnega Hallmarkovega tv-filma. Ko seštejem vse pluse in minuse, bi negativna ocena bila vendarle nekoliko prestroga, zato mu namenjam šibko trojko.
Svet spletnih zmenkarij in prijateljevanj je načeloma nenevaren za odraslo osebo, a je zadeva veliko bolj kočljiva, ko v glavnih vlogah nastopajo mladostniki. Ti še vedno nimajo dovolj razvitih obrambnih mehanizmov, ki bi jih ščitili pred seksualnimi predatorji, ki spretno izkoriščajo njihovo ranljivost. Ja, puh v glavi je kriv, da tudi potem ko spoznaš, da oseba s katero govoriš ni petnajstletnik, ne zbežiš stran. Annie ni zbežala, temveč se odpravi na srečanje s 16-letnim, khmm 20-letnim, khmm 25-letnim, v resnici 40-letnim moškim. Trust se problematike loti iz dveh koncev, saj jo spremlja iz perspektive 13-letne najstnice in nato tudi iz perspektive njenih staršev. Kaj narediti, ko žrtev po neprimernem »odnosu« še vedno čuti naklonjenost do izkoriščevalca/posiljevalca? Kaj se roji po glavah staršev, ko začnejo postavljati svojo starševsko vlogo pod vprašaj in dvomijo v svoje sposobnosti? S podobnimi vprašanji se ukvarja tudi Trust, ki gledalcem, sedanjim in bodočim staršem, ponudi dovolj zanimivo lekcijo iz vzgoje in obenem opozarja na pasti, ki jih seboj prinaša sodobno življenje. Schwimmer ne pobudi nič revolucionarnega, njegova najnovejša filmska stvaritev je v največjem delu predvidljiva, manjka ji tudi nekaj dodelanosti v nekaterih ključnih trenutkih. V mislih imam predvsem prvi zmenek, ko Charlie prepriča najstnico, naj gre z njim v hotelsko sobo. Tukaj bi pedofil moral pokazati več zvitosti in prepričljivosti, kajti s tistim kar je pokazal, bi še prvošolčka težko pretental. Razočara kakovost same produkcije, kajti Trust je narejen na vizualni ravni povprečnega Hallmarkovega tv-filma. Ko seštejem vse pluse in minuse, bi negativna ocena bila vendarle nekoliko prestroga, zato mu namenjam šibko trojko.Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar