Blood Brother (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Steve Hoover
Scenarij: Phinehas Hodges, Steve Hoover
Igrajo: Rocky Braat, Steve Hoover

Rocky Braat je mlad Američan, ki v nekem trenutku začuti, da mu življenje v rojstnem Pittsburghu ne nudi nobenega zadovoljstva. Mladi mož, ki je za seboj pustil razpad družine in težavno preteklost, se počuti prazno in zdolgočaseno,  zato sklene oditi na daljše popotovanje po Indiji. Upa, da bo na poti našel izgubljeno veselje do življenja, oziroma nekaj, kar bo njegovemu življenju dalo smisel. Popotnika ni zanimalo življenje v velikih indijskih mestih, saj je predvsem želel nekaj več izvedeti o življenju v revnih vaseh na obrobju velikih središč. Tako je tudi srečal skupino sirot, HIV pozitivnih otrok, za katere skrbi le nekaj HIV pozitivnih prostovoljcev. 

To je bilo srečanje, ki mu je povsem spremenilo življenje, saj je Rocky potem  zapustil Ameriko, se nastanil v sirotišnici in postal eden izmed volonterjev, ki skrbi za te nesrečne otroke. Rockyjeva odločitev je močno presenetila Steva Hooverja, njegovega najboljšega prijatelja in filmarja, ki se je odločil raziskati, kako in zakaj je prišlo do takšne drastične odločitve. Želel je izvedeti, zakaj je Steve lagodno življenje in stabilno prihodnost zamenjal za negotovo, tvegano in nič kaj udobno življenje ob otrocih z Aidsom. Zato je pobral svojo kamero in se odpravil v Indijo poiskati prijatelja in posneti njegovo zgodbo.

Tokrat sem se odločil, da ne bom analiziral videno in razglabljal dobrih in slabih plateh naslovnega dokumentarca. Lahko bi pisal o prepadu med revnim in bogatim slojem/državam, nehumanosti  matične dežele in ne nazadnje celega sveta z razvitim zahodom na čelu, ki bi lahko storil veliko, veliko več za te nesrečne otroke. Zavedam se, da Blood Brother sodi v kategorij izrazito nerazvedrilnih filmskih vsebin, ki jih povprečni iskalec sprostitve v družbi  gibljivih slik najraje zaobide. Kljub temu sem prepričan, da gre za zgodbo, ki ji velja ponuditi priložnost. Izkušnjo, ob kateri večina vsakdanjih problemov deluje nepomembno in ob kateri bo cmok, ki bo v določenem trenutku rasel v vašem grlu dokaz, da še vedno niste izgubili stika s svojo človečnostjo.  (+3)

Ocena:

Mystery Road (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Ivan Sen
Scenarij: Ivan Sen
Igrajo: Aaron Pedersen, Hugo Weaving, Ryan Kwanten, Jack Thompson, Tasma Walton, Tony Barry, Robert Mammone

Avstralija že nekaj časa ni ponudila kos celuloida, ki bi se nekoliko konkretneje dvignil iznad povprečja. Najbolj zapomljiva avstralska stvaritev iz preteklega leta je pravzaprav bila odlična mini-serija  Skrivnost jezera (Top of the Lake, Jane Campion),  o kateri sem pisal nekje sredi lanskega leta. Dokaj solidna Raketa (The Rocket, Kim Mordaunt, 2013) je sicer bila najodmevnejši avstralski film preteklega leta,  a po moji oceni je filmu za trajnejši vtis zmanjkalo nekaj ostrine in konkretnosti. Vse to kar ni imela Raketa ima Mystery Road, najnovejša stvaritev  Ivana Sena, potomca aboriginske matere in evropskega priseljenca, ki se je med poznavalci avstralske kinematografije že dodobra uveljavil s filmoma Beneath Clouds (2002) in Toomelah (2011). 

Jay Swan (Aaron Pedersen) je detektiv, ki se po desetih letih odsotnosti  vrne v rojstni kraj, majhno mesto sredi avstralske divjine. Kot policist je nekaj časa delal v velikem mestu, zdaj pa je prevzel pozicijo edinega detektiva oddelka za umore na lokalni policijski postaji. Kmalu po prihodu mu je že dodeljen prvi primer. Voznik tovornjaka je v prepustnem kanalu pod cesto, le nekaj kilometrov izven mesta, odkril truplo aboriginske najstnice. Jay (uradno) zaradi pomanjkanja kadra ne more računati na podporo kolegov, zato začne s klasičnimi preiskovalnimi metodami zasliševati tiste, ki so poznali nesrečno mladenko. Žrtvin mobilni telefon je dragocena sled, ki ga pripelje do ljudi iz njenega kroga. Toda Jay je v nehvaležnem položaju. Čeprav tudi sam izvira iz aboriginske skupnosti, nihče ne želi z njim govoriti, saj skoraj vsi v njem vidijo človeka, ki je obrnil hrbet svojemu ljudstvu, da bi služil belemu človeku. Kljub temu uspe izvedeti, da je žrtev bila ena izmed punc, ki so se na bližnji cestninski postaji občasno prodajale tovornjakarjem. To so po navadi počele takrat, ko so potrebovale denar za novi odmerek mamil. Ko Jay odkrije, da se je tudi njegova odtujena mladoletna hčerka Crystal družila z umorjeno punco in po vsej verjetnosti tudi sama jemala mamila, preiskava zanj postane še bolj osebna. Klopčič se je začel odvijati in preiskava dobiva nove, neslutene razsežnosti . V enačbi z več neznankami se poleg lokalnih distributerjev mamil, detektiva z oddelka za droge (Hugo Weaving) in njegovega informatorja, znajde tudi njegova družina, ki ji je pred desetletjem obrnil hrbet. 

Mystery Road sodi v tisto kategorijo filmov, pri katerem je sama pot pomembnejša od prihoda skozi ciljno ravnino. Film, kjer sta začetek in konec tu zato, da v nekakšen okvir postavita tisto, kar avtor želi povedati. V tem primeru je preiskava umora kredibilen razlog za detajlno, kritično analizo odnosov med belo in temnopolto Avstralijo,  inštalirano v majhno ruralno okolje. Verjamem, da bi za to nalogo težko našli bolj ustreznega kandidata od Ivana Sena, človeka rojenega v rasno mešanem zakonu. Človeka, ki je odrasel v prav takšnem okolju, v kakršnem se odvija njegov film in ne nazadnje človeka, ki je podobne stvari doživel v resničnem življenju (njegova aboriginske sorodnica je bila umorjena, njeno truplo je najdeno v kanalu pod cesto, morilca pa niso nikoli našli). V luči teh informacij bolje razumemo tudi Senovega glavnega junaka, ki hodi po nevidni razmejitveni črti, ki ločuje prebivalce majhnega mesta. On je izobčenec, ki poskuša povezati različna svetova, vendar je na obeh straneh malo takih, ki so mu pripravljeni pomagati. Sama zgodba, (oziroma preiskava zločina, ki ima funkcijo osrednjega narativnega gonila), ni zastavljena preveč kompleksno, vendar je prava moč  filma koncentrirana drugje. V Senovem občutku za detajl in njegovem fantastičnem smislu za oblikovanje dinamike odnosov, ki povezujejo majhno skupnost. Sen ni samo odlično identificiral glavne probleme, ampak jih je tudi uspešno postavil v kontekst preiskave zločina. Vsi tehnične postavke so naravnost fantastične: od čudovite fotografije zaznamovane z magično lepoto avstralske divjine, odlične kompozicije kadrov, fine montaže in zvočnega dizajna. Poglavje zase je navdihnjen nastop Aarona Pedersena, ki je, poleg nespornega igralskega znanja, plod dobrega sodelovanja med igralcem in režiserjem. Skupaj sta namreč že v pred-produkcijski fazi iskala snemalna prizorišča in gradila identiteto osamljenega detektiva/kavboja. Zavedam se, da  Mystery Road ni film brez napak (scenaristične luknje, nelogičnosti v razvoju zgodbe in nedorečenost motivov, ki so pripeljali do umorov), vendar je Sen svojo zgodbo zapakiral v izjemno formo, ki je vrhunsko razvajala moje čute. Za konec naj omenim, da je Ivan Sen poleg režije in scenarija poskrbel še za fotografijo, montažo in glasbo, rezultat takšnega tesnega nadzora nad kreativnim procesom pa je eden izmed najboljših avstralskih filmov preteklega leta.

Ocena:

The Double (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija:  Richard Ayoade
Scenarij: Avi Korine, Richard Ayoade, Fjodor Dostojevski (knjiga)
Igrajo: Jesse Eisenberg, Mia Wasikowska, Wallace Shawn, Noah Taylor, Kobna Holdbrook-Smith, James Fox

Doppelganger je nemška beseda, ki se je v svetu filma sčasoma postala priljubljen termin za zgodbe v katerih  so v ospredju motivi razcepljene osebnosti, dvojniki in druge oblike dualnosti glavnih protagonistov. Čeprav je Fjodor Mihajlovič Dostojevski pisatelj, čigar dela so skozi filmsko zgodovino bila zelo pogosto adaptirana (v njegovem Imdb profilu najdemo več kot dvesto različnih adaptacij), povesti Dvojnik — knjiga je izšla leta 1846, samo leto dni po velikem uspehu, ki ga je Dostojevski dosegel s prvencem Bedni ljudje — doslej v film ni pretočil nihče. Nato se je Dvojnika lotil Richard Ayoade, obetavni britanski režiser, ki ga je v filmsko orbito izstrelil odmevni prvenec Podmornica (Submarine, 2010). Scenaristična adaptacija, ki jo je Ayoade spisal v sodelovanju z Avijem Korinom (manj znanim bratom proslavljenega Harmonyja Korina), je dokaj svobodna priredba Dvojnika, v kateri sta avtorja ohranila le golo okostje izvirnika.

Zgodba postavljena v nedoločen čas in kraj spremlja Simona Jamesa (Jesse Eisenberg), ki dela v neimenovanem podjetju kot  eden izmed številnih referentov za procesiranje podatkov. Čeprav Simon že sedem let  pridno opravlja svoje delo, nihče ne opazi njegove delovne vneme in učinkovitosti. Še najmanj njegov šef, g. Papadopoulos, ki konstantno kritizira njegove delovne dosežke. Zdi se, da nihče ne opazi, da Simon sploh obstaja. Vrhunec ignorance, ki jo izkazujejo ljudje v njegovi bližini je dosežen, ko mu varnostnik na službenem vhodu ne dovoli vstopa v stavbo, ker ga po sedmih letih dela v podjetju ni prepoznal. Njegova edina tolažba je sanjarjenje o Hannah (Mia Wasikowska), punci z oddelka za fotokopiranje. Simon jo s teleskopom pogosto opazuje v zasebnosti njenega stanovanja, saj Hannah živi v stavbi nasproti njegove. Nekega dne v podjetje pride novi sodelavec, ki ga g. Papadopoulos predstavi kot zelo perspektivnega mladega človeka, ki mu vodilni namenjajo pomembno vlogo v razvojnih planih podjetja. Njegovo ime je James Simon in je na las podoben Simonu. James je na predstavitev celo prišel v obleki, ki je identična  obleki kakršno nosi Simon, vendar se zdi, da nihče razen Simona ne opazi, da je James njegova popolna replika.

Ayoade The Double umesti v svet podoben nekakšni retro-distopiji, ki iz spomina prikliče vizualnost Gilliamovega Brazila, pomešano z zabavno absurdnostjo zgodb Franza Kafke. Simon James ali James Simon? To je vprašanje, do katerega lahko zavzamemo stališče in se opredelimo, kateri izmed njiju nam je bolj resničen, čeprav je vseskozi jasno, da šele s kombinacijo obeh dobimo eno celo osebo. Predpostavka o duševni razcepljenosti glavnega junaka je v osnovi preprosta, vendar navezi Ayoade-Korine z drobnim trikom uspe v zgodbo vbrizgati dobrodošlo dozo zabavne mističnosti. Ko se v dogajanje vključi Simonova popolna replika, ni hecno samo to, da nihče ne opazi njune podobnosti. Bolj čudno je, da mora Simon kar sam sodelavce opozarjati na identičnost in dejstvo, da nihče v tem ne vidi nič nenavadnega, oziroma posebnega. S takšno rešitvijo mistični učinek postane še bolj intenziven in intriganten, ter istočasno omogoči konstrukcijo zelo zanimivega notranjega sveta, v katerem meja med obema junakoma postaja vedno bolj zabrisana. Lepo speljano je tudi sklepno dejanje, v katerem junak simbolično obračuna s svojim drugim jazom in se tako na nek način premaga svoje strahove. Nekateri filmu najbrž bodo zamerili občasno nejasnost  (čeprav je jasno, da je ta namerna), ki povzroči nekaj zmede, a mnenja sem, da je ustvarjalcem na koncu uspelo vse koščke zložiti v logičen mozaik. Ena izmed pomembnih postavk za funkcioniranje pripovedi je bil tudi produkcijski dizajn Davida Cranka, ki ob vizualnih rešitvah direktorja fotografije Erika Wilsona (z Ayoadejem je sodeloval že pri Podmornici) filmu daje zanimiv surrealistično-distopični tonus.  Če k temu prištejem še en zanimiv nastop Jesseja Eisenberga in fini odmerek dopadljivega črnega humorja, sem naštel že toliko dobrih stvari, da ne morem biti nezadovoljen. (-4)

Ocena:

Cannes 2014 - Nagrade

-Zlata palma-

Kis Uykusu / Winter Sleep

(Režija: Nuri Bilge Ceylan)

-Velika nagrada-

Le meraviglie / The Wonders

(Režija: Alice Rohrwacher)

-Nagrada žirije-

Mommy

(Režija: Xavier Dolan)

Adieu au langage / Goodbye to Language

(Režija: Jean-Luc Godard)

-Nagrada za režijo-

Foxcatcher

(Režija: Bennett Miller)

-Nagrada za scenarij-

Leviafan / Leviathan

(Andrej Zvjagincev in Oleg Negin)

-Najboljša igralka-

Julianne Moore

(Maps to the Stars)

-Najboljši igralec-

Timothy Spall

 (Mr. Turner)

-Un Certain Regard-

Feher isten / White God

(Režija: Kornel Mundruczo)

Force Majeure / Turist

(Režija: Ruben Östlund)

-Un Certan Regard: Nagrada žirije-

The Salt of the Earth

(Režija: Juliano Ribeiro Salgado, Wim Wenders)

-Zlata kamera-

Party Girl

(Režija: Marie Amachoukeli, Claire Burger in Samuel Theis)

Dabba [The Lunchbox] (2013)

Slovenski naslov: Okus po ljubezni
Država: Indija, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama, romantični
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Ritesh Batra
Scenarij: Ritesh Batra
Igrajo:  Irrfan Khan, Nimrat Kaur, Nawazuddin Siddiqui, Denzil Smith, Bharati Achrekar, Nakul Vaid

Od svetovne premiere v sklopu canskega Tedna kritike, kjer je Okus po ljubezni prejel nagrado občinstva, sem o celovečernem prvencu štiriintridesetletnega Indijca Ritesha Batre poslušal same hvalospeve. Zadržanih odzivov je bilo malo, negativnih še manj in v mesecih po premieri so mnogi v njem videli najresnejšega kandidata za tujejezičnega oskarja. A na koncu se je izpostavilo, da so vsi, ki so razmišljali v tej smeri, delali račun brez krčmarja, saj je Indija v boj za oskarja poslala dokaj neodmevno dramo The Good Road  (Gyan Correa, 2013). 

Indijska metropola Mumbaj je eno izmed najbolj gosto naseljenih območij na svetu, na katerem po nekaterih ocenah živi skoraj 20 milijonov ljudi. Ena od posebnosti tega velemesta so tudi številni raznašalci hrane, ki vsak dan do lačnih uslužbencev dostavljajo tisoče in tisoče kosil. Takšen način prehranjevanja zaposlenih v tem delu sveta ima zelo dolgo tradicijo in mnogi raznašalci hrane prihajajo iz družin, ki se že zelo dolgo ukvarjajo s tem poslom. Mumbajska dostavljalska služba slovi po zanesljivosti (učinkovitost sistema dostave je potrdila celo raziskava strokovnjakov s Harvarda), vendar prav njihova napaka sproži sosledje dogodkov, o katerih govori Okus po ljubezni. Sajaan (Irrfan Khan) je redkobeseden računovodja tik pred upokojitvijo, ki se je po ženini smrti povlekel vase, človek, ki z ljudmi komunicira samo, če je to nujno potrebno. A ko na njegovi mizi nekega jutra konča menažka s kosilom, ki ga je za svojega hladnega in odtujenega moža skuhala mlada Ila (Nimrat Kaur), se med neznancema ustvari nenavadna vez. Zdolgočasena Ila zraven skodelic priloži sporočilce in kmalu začnejo v obeh smereh potovati najprej kratka in kasneje daljša sporočila, ki počasi dobivajo obrise prave dopisne romance.

Po številnih pozitivnih kritikah sem Okus po ljubezni pričakal z odprtimi rokami in po tihem upal, da je pred mano končno romantična drama, ki ima dovolj kvalitet za dvig iz sivega povprečja. Standardi, ki jih v zadnjih letih postavljajo rom-kom drame so zelo nizki, zato ni presenečenje, če kakšna izmed kolikor-toliko solidnih stvaritev (v teh žanrskih okvirih) doseže tako dobre rezultate pri občinstvu in kritikih. Po ogledu indijske uspešnice se sprašujem, ali je za tako velik uspeh filma najzaslužnejša ideja Ritesha Batre, da v času digitalizacije romantičnih komunikacij posname nostalgičen filmček, v katerem sms-sporočila, e-pošto in ostale sodobne oblike komunikacije zamenja zastarela pisna korespondenca? Ali je to bila tista zmagovita poteza, s katero je Batra kupil svoje občinstvo, saj razen tega retro vložka v filmu nisem registriral nič, kar bi posebej izstopalo, ne v negativnem, ne v pozitivnem smislu. Okus po ljubezni je brez dvoma soliden filmček, posnet na respektabilnem produkcijskem nivoju, dobro je režiran in odigran, ugaja tudi fino izpeljan odprt konec, ki ugibanje o končni resoluciji zgodbe prepusti domišljiji gledalca. A na koncu se vseeno nisem mogel znebiti občutka, da tej indijski kulinarični specialiteti manjka nekaj sestavin, da bi jo lahko označil kot resnični presežek. Glavni moški lik se mi zdi povsem nerealen —  kot bi ga vzeli z nekega drugega planeta in postavili v to vlogo. Sajaan je samotar, človek brez družine, prijateljev, znancev in mogoče prav zato njegov strah pred ljubeznijo/starostjo/smrtjo deluje povsem zgrešeno in neprepričljivo. Batra pravzaprav vse svoje like in vprašanja predstavi preveč ploščato in enodimenzionalno, svoje pristavi tudi njegova nezainteresiranost za prevpraševanje razrednih razlik, s spolom opredeljenih socialnih vlog, medgeneracijskih razlik in ostalih življenjskih vprašanj, ki krojijo usode njegovih junakov.

Ocena:

Wolf (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nizozemska
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Jim Taihuttu
Scenarij: Jim Taihuttu
Igrajo: Marwan Kenzari, Nasrdin Dchar, Raymond Thiry, Chems Eddine Amar, Cahit Olmez, Bo Maerten, Slimane Dazi, Mohammed El Mimouni

Nizozemski režiser Jim Taihuttu, ki se je pred tremi leti v vlogi ko-režiserja predstavil z dramo Rabat, je s krimi dramo Wolf (prvim samostojno režiranim celovečercem), dosegel lep uspeh na podelitvi nizozemskih filmskih nagrad. Titula najboljšega nizozemskega filma je sicer pripadla Van Warmerdamovem Borgmanu, Wolf pa je prejel nagrado za režijo, glavnega igralca in produkcijski dizajn. 

Kraj dogajanja: Utrecht, Nizozemmska. Glavna akterja: dolgoletna prijatelja Majid (Marwan Kenzari) in Adil (Chems Eddine Amar). Pozno je že in potomca maroških priseljencev si s pločnika ogledujeta neko izložbo. Mimo prideta mlada pijana Nizozemca in eden izmed njiju se z njima zaplete v razgovor. In med tem ko čakamo na klišejsko resolucijo nastale situacije, do pričakovanega klišeja nikoli ne pride. Taihuttu že s to uvodno sekvenco izzove percepcijo gledalca, se poigra z pričakovanji in nas pripravi na razmislek o naših predsodkih. Takšna otvoritev je ogledni primer domiselno zastavljenega uvoda, s katerim filmar v le nekaj minutah vzpostavi močno vez med gledalcem in liki. Zgodba je zgrajena okoli Majida, ki so ga pred kratkim izpustili iz zapora. Njegova svoboda je pogojna, odvisna od uspešnosti načrtovane rehabilitacije in pripravljenosti na opustitev starih navad. Služba v skladišču cvetja je pomembna točka na poti do polne rehabilitacije, vendar Majid kuje drugačne načrte. Mladenič je namreč obetaven boksar in brutalen pretepač, ki ne pozna usmiljenja do nasprotnikov. Svoje boksarske talente je dodobra izpilil na ulici, po prihodu iz zapora pa vedno bolj razmišlja o aktivni boksarski karieri. Zato poišče pomoč profesionalnega trenerja, ki ga poveže s Hakanom (Cahit Olmez), sumljivim organizatorjem boksarskim dvobojev.

Če zgodbo dobro začneš in dobro končaš, potem obstaja velika verjetnost, da je tudi vse tisto vmes na spodobnem kakovostnem nivoju. Moja pričakovanja so po zelo dobri otvoritvi močno zrasla, a stvari se v nadaljevanju vendarle niso odvijale na tako visoko inovativnem nivoju. Taihuttu, ki je snemal po lastnem scenariju, zgodbo umesti v prepričljivo okolje in jo gradi okoli likov, ki jim ne manjka kredibilnosti. V dve uri dolgem filmu se na tapeti najde marsikaj. Liki in situacije so dobro zastavljeni, a v danih pogojih ustvarjalci iz njih vseeno ne iztisnejo nič posebej izvirnega. Pripoved je zapolnjena z motivi prijateljstva, ki od otroštva povezuje Majida in Adila, potem je tu še Majidova  družinska situacija (konflikt z očetom, mati, ki poskuša koordinirati stvari med dvema ognjema, mlajši bratec, ki potrebuje zaščito in starejši brat, ki umira za rakom). Zraven je tudi njegovo spogledljivo in ne preveč bistro dekle, ki mu težko reče ne, konflikt z nepomembnim dilerjem in seveda, športni moment zgodbe, ki ga v drugem delu filma skoraj povsem iztisnejo kriminalni elementi. Z nekajdnevne časovne distance celo imam občutek, da je zgodba prenatrpana z liki, motivi in podzgodbami. Mislim, da bi film funkcioniral bolje, če bi Taihuttu nekatere like povsem črtal iz enačbe in se malce poigral z nekaterimi pomembnimi postavkami, ki niso bile deležne potrebne pozornosti. V mislih imam predvsem temeljitejši pretres razlogov za tolikšno jezo, nakopičeno v glavnem protagonistu. Volk je kljub temu povsem spodobna, solidno režirana krimi drama in nekateri detajli zagotovo ne bojo pozabljeni. V spominu bo ostal mladi Marwan Kenzari, ki bo v prihodnosti zagotovo dobil še kakšno priložnost za dokazovanje, fantastična uvodna epizoda in dober zaključek. Mladi filmar odlično začuti trenutek za zadnji rez in to je kvaliteta, ki je v času razvlečenih koncev in pretiravanja z vrhunci še kako dobrodošla. Film je posnet v črno-beli tehniki in to je odločitev, ki jo lahko beremo kot nedvomen hommage Martinu Scorseseju in njegovem Razjarjenem biku (Raging Bull, 1980).

Ocena:

Mother of George (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nigerija, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Andrew Dosunmu
Scenarij: Darci Picoult
Igrajo: Danai Gurira, Isaach De Bankole, Yaya Alafia, Anthony Okungbowa, Bukky Ajayi, Angelique Kidjo

Ko bom čez nekaj let iz spomina priklical naslovno zgodbo, možgani bojo iz predalčka z naslovom Mother of George poslali fine barvite podobe. V to sem prepričan, kajti vizualna lepota drugega celovečerca  Andrewa Dosunmuja, nigerijskega migranta z newyorško adreso, je brez dvoma njegov najbolj zapomljiv element. Ameriški Nigerijec film odpre s tradicionalno nigerijsko poročno slovesnostjo. Kadre zapolnjujejo svatje v svojih najboljših tradicionalnih oblačilih, pogled na zibajočo množico je prava barvna simfonija. Predstavimo mladoporočenca. Ženin Ayodele vodi manjšo afriško restavracijo v družinski lasti, njegova izbranka je rojakinja Adenike, s katero bosta začela skupno življenje v  majhnem brooklynskem stanovanju. Po čudoviti poroki mladoporočenca preživljata medene mesece, ljubezen cveti  in zdi se, da nič ne more pokvariti njune idile. A dnevi in meseci minevajo in Ayodelejeva družina na čelu z njegovo staromodno materjo vedno bolj nestrpno pogledava proti snahinem trebuhu, vendar spremembe ni.  Poskušali  so s tradicionalnimi pripravki in napitki, obiskovali zdravilce in vrače; nič ni pomagalo. Adenike želi poskusiti s klasično medicino, ki lahko ponudi nekatere odgovore in alternativne rešitve, toda njene prošnje naletijo na (moževa) gluha ušesa. Ayodele poziv na testiranje doživi kot napad na njegovo moškost in zakonca se znajdeta v začaranem krogu iz katerega ne najdeta izhoda. Pravijo, da za vsak problem obstaja rešitev in tašča snahi kmalu predlaga rešitev, ki bo zadovoljila vse in ohranila zakon, ki je brez potomca obsojen na propad. 

Spoznavanje drugačnih kultur in običajev skozi film je vedno dobrodošlo. V tem primeru nam je v ogled in presojo ponujen portret nigerijske skupnosti v New Yorku, ki kljub obstoju v drugačnem, izrazito liberalnem okolju, želi ohraniti tradicionalni način življenja, zastarele običaje in navade. Mother of George se v prvi vrsti ukvarja s položajem ženske v takšni skupnosti, nekoliko manj intenzivno se v precep vzame tudi položaj moškega. Film najlažje analiziramo, če pod drobnogled vzamemo tri najpomembnejša ženska lika. V središču imamo Adenike, novopečeno soprogo, ki se na eni strani sooča s pritiski tradicionalističnega okolja, ki ga utelešuje njena tašča, na drugi pa se spogleduje z liberalnimi življenjskimi nazori najboljše prijateljice. V očeh okolice vrednost glavne junakinje opredeljuje njena (ne)zmožnost zanositve, v ignoriranju njenih prizadevanj za znanstveno obravnavo problema pa se zrcali patriarhalna hierarhija zaprte skupnosti, ki ne pušča niti malo prostora za prevpraševanje moške superiornosti. Glavna nosilka takšnih nazorov je paradoksalno ženska, v tem primeru mati neplodnega moškega, ki je pripravljena iti zelo daleč, da zaščiti ugled svojega potomca. Tega paradoksa smo pravzaprav vajeni, saj je zaščitniška in vsevedoča mati dokaj pogost filmski motiv in inštrument za slikanje zapletenih družinskih relacij. V tem smislu film ne ponudi veliko novega — ko enkrat zavzame začrtano smer, ni težko predvideti kam gre in kako se bo končal. Zanimivo bi bilo, če bi ustvarjalci v zgodbo vpletli bolj poglobljeno analizo razlogov za skoraj hermetično zaprtost  priseljenske skupnosti, saj bi zgodba z enakimi izhodišči v bolj odprti skupnosti verjetno imela drugačen scenarij. Občutek je, da Dosunmu ni izkoristil vseh potencialov, ki jih je prinesla umestitev zgodbe v pisano velemestno okolje. Na srečo so tu suverene igralske kreacije čudovite Danai Gurira, izkušenega Isaacha De Bankoléja in ostalih sodelujočih, ki ob vizualnih rešitvah obetavnega direktorja fotografije Bradforda Younga (Ain't Them Bodies Saints, Pariah), filmu prinašajo dodano vrednost in ga dvigujejo iznad povprečja. (+3) 

Ocena:

The Monuments Men (2014)

Slovenski naslov: Varuhi zapuščine
Država: ZDA, Nemčija 
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Vojni
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: George Clooney
Scenarij: George Clooney, Grant Heslov
Igrajo:  George Clooney, Matt Damon, Bill Murray, Cate Blanchett, John Goodman, Jean Dujardin, Hugh Bonneville, Bob Balaban

Monuments man je novi režiserski prispevek Georga Clooneyja, s katerim nas proslavljeni igralec in občasni režiser pelje v čas II. svetovne vojne. Za izhodišče je izbrana majhna, dokaj neznana resnična zgodba, pri kateri v ospredju niso vojaške operacije, vohunske misije in junaška dejanja zavezniških vojaških sil. Junaki te zgodbe so umetniki in ugledni strokovnjaki za umetnostno zgodovino, ki se odpravijo v Evropo, da bi iz rok nacistov rešili umetnine od neprecenljive zgodovinske vrednosti. Nacisti so ob umiku odnesli večino najbolj znanih slikarskih in kiparskih mojstrovin, ki naj bi končale v firerjevem muzeju v Linzu. Skupina pod poveljstvom Franka Stokesa ( Clooney) se je izkrcala na Normandiji, a sovražnik je takrat že bil potisnjen daleč stran. Nacisti so v naglici že pakirali stvari in zapuščali Pariz, časa je bilo vedno manj. Zato se člani Stokesove ekipe v dvojicah razpršijo po osvobojenih delih Evrope in poskušajo izslediti ukradene umetnine. Najbolj zahtevna vloga doleti Matta Damona. Ta iz kuratorke pariškega muzeja (Cate Blanchett), ki je osumljena sodelovanja z nacisti, mora izvleči informacije o tem, kje so končale tisoče umetniških del. Vendar je ženska, ki je skrbela za te dragocenosti prepričana, da jih Američani želijo pospraviti v svoje arhive, zato ne želi povedati nič. To je samo eden izmed več nesmislov, ki nam jih prodajajo Varuhi zapuščine, saj se muzejsko skrbnico istočasno prikazuje kot simpatizerko uporniškega  gibanja in osebo, ki krije hrbet nacistom samo zato, ker jo skrbi, kaj bodo z umetninami naredili Američani.

Ta del sem najprej pokritiziral zato, ker v Varuhih zapuščine poleg Georga Clooneyja, ki vodi in koordinira ekipo, največ prostora dobijo prav Damonova prizadevanja, ki Blanchettovi mora dokazati, da so njegove namere častne. Tudi tako, da zavrne njeno diskretno povabilo v posteljo in na koncu, po nizu neposrečenih šal na račun njegove polomljene francoščine dokaže, da je vreden zaupanja. Varuhi časa so film, pri katerem se ni potrebno preveč truditi, da identificiraš njegove slabosti. Teh je toliko, da bi mi naštevanje vseh vzelo preveč  dragocenega časa, ki si ga Clooneyev peti celovečerec preprosto ne zasluži, zato bom le na kratko omenil kaj me je najbolj zmotilo. Po moji oceni je prva velika napaka storjena že s tem, ko se je all-star zasedba razbila na dvojice, saj s tem ni bila razbita samo zanimiva ekipica — na koherentnosti izgubi celotna pripoved, ki poskuša vzporedno slediti posameznim epizodam na različnih koncih, Clooney pa nikakor ne najde formule, s katero bi te epizode povezal v kompaktno celoto. Režiser je očitno menil, da povezovalno funkcijo lahko prevzamejo njegovi monologi v offu, vendar so ti spisani preveč površno in nezanimivo (v njih se največkrat ponovi to, kar je že bilo  prikazano), da kmalu postanejo zelo moteči. Praznih epizod, ki nam ne povejo nič je veliko; omenil bom le naključno srečanje tandema Balaban- Murray z nemškim vojakom, v katerem kanček užitka lahko najdejo le proizvajalci tobačnih izdelkov. V oči bode tudi dejstvo, da najprej umreta oba neameričana (Hugh Bonneville, Jean Dujardin), ki sta povsem neizkoriščena, prav veliko Clooney ne izvleče niti iz svojih ameriških kolegov. (Sprašujem se, čemu naj bi služil prizor objokanega Billa Murrayja, ki posluša božično pesem svoje vnukinje?) Clooneyjev čopič pozna samo dve barvi: črno in belo. Američani so dobri, Nemci so zlobni, Rusi pa pokvarjeni (tudi oni rešujejo slike, vendar njihove namere niso častne). Če k temu prištejem slabo karakterizacijo, izdatno dozo domoljubne patetike in nekaj tipične ameriške samovšečnosti, dobimo recept za najslabši film v Clooneyjevem režiserskem opusu.

Ocena:

Jigoku de naze warui [Why Don't You Play in Hell?] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, Komedija
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Sion Sono
Scenarij: Sion Sono
Igrajo: Jun Kunimura, Shinichi Tsutsumi, Hiroki Hasegawa, Gen Hoshino, Fumi Nikaido, Tomochika

Potem ko se je Takashi Miike nekoliko naveličal filmov s katerimi je zgradil svoj kultni status in začel snemati  prazne komedije, muzikle za najstniško občinstvo in krimi trilerje prilagojene okusu mainstream občinstva, je za vse ljubitelje azijske, oziroma japonske filmske norosti  bilo toliko bolj pomembno, da je v pravo formo za potešitev tovrstne lakote prišel Sion Sono, človek, ki je nekako zapolnil praznino, ki je nastala z Miikovo usmeritvijo v bolj konvencionalne vode. Miike se je sicer potem vrnil z Lesson of the Evil (Aku no kyoten, 2012), pokazal, da še vedno zna snemati filme po starem receptu in nas opozoril, da še ni rekel zadnje besede. Sono, ki je skozi celotno kariero pokazal precejšnja nihanja v formi,  se je lani po nekaj slabših filmih znova vrnil na veliko sceno. Japonec je scenarij za film, ki je premierno prikazan v beneški sekciji Horizonti spisal pred sedemnajstimi leti, vendar so prvi kadri posneti šele 15 let kasneje, ko je Sono dokončno postal režiser, ki lahko producentom proda tudi svoje starejše ideje. Scenarij za  Why Don't You Play in Hell? na zadovoljstvo avtorja teh vrstic in ne tako maloštevilnih spoštovalcev Sonovega ustvarjalnega opusa ni ostal za vedno pozabljen v nekem prašnem predalu, rezultat takšnega razpleta je izjemno zabavna štorija, v kateri smo dobili tisto, kar od avtorja njegovega kova tudi pričakujemo: zabaven akcijski tobogan, v katerem kri šprica vse strani, varen pred ostrim rezilom katane pa ni nihče od vpletenih. V ta živahni krvavi kaos so vpleteni številni liki, a krenimo lepo od začetka.

Od tv oglasa za zobno pasto, v katerem je svoje prve korake v svet šovbiznisa naredila 10-letna Michiko, hčerka mafijskega šefa Muta, ki vodi eden izmed najnevarnejših yakuza klanov. Njen oče se je v tem obdobju znašel sredi spora z rivalskim klanom, ki je nekega popoldneva vdrl v družinsko hišo. Doma je v tem trenutku bila samo njegova žena Shizue, ki so jo vsiljivci presenetili med pripravo kosila. Napadalci na njihovo žalost niso računali s tem, da gospodinja precej dobro vihti kuhinjske nože… Nekaj ulic stran zagnana mladostniška ekipa filmarjev, ki deluje pod umetniškim imenom Fuck Bombers, s super osmico snema še enega izmed svojih kratkih filmov, s katerimi si tlakujejo pot proti zvezdam. In sreča je tistega dne pobožala Fuck Bomberse. Najprej so srečali novega igralca, ki ima vse predispozicije, da postane novi Bruce Lee, malce kasneje pa je objektiv njihove kamere ujel okrvavljenega moškega; edinega mafijca, ki se mu je uspelo rešiti pred razjarjeno Shizue. 

Sledi desetletni skok v prihodnost. Muto še vedno vodi svoj klan, njegova žena bo po desetih letih za rešetkami,  ki jih je dobila za masakriranje vsiljivcev, prišla na prostost. Krvavi yakuza Ikegami, ki smo ga srečali v uvodu, zdaj vodi rivalski klan iz začetka zgodbe, Fuck Bomberjem pa še vedno ni uspel preboj na veliko sceno. Odrasli Michiko se ni uspelo uveljaviti v svetu filma, saj so njeno tv-reklamo po materinem krvavem pohodu, o katerem so poročale vse televizije, nemudoma umaknili s tv zaslonov. Torej, vsi imajo svoje razloge za nezadovoljstvo,  a usoda bo kmalu povezala vse te nezadovoljneže in sprožilo se bo sosledje dogodkov, v katerih bojo vsi na nek način dobili to kar želijo in nekje v tem procesu izgubili še veliko več. Gruntal sem, kako opisati izkušnjo gledanja in prišel do naslednje primerjave:  če zamislimo, da je film kot celota nekakšna plastična posoda, recimo večja posoda za sekljalnik, nastopajoči liki pa različni kosi sadja, ki ga vržemo v ta sekljalnik, potem je to kar nam tukaj nudi Sono podobno pogledu na dogajanje v tej posodi, ko stisnemo gumb, ki sproži sekljanje. Japoncu v tem kaosu uspe dobro povezati številne pripovedne linije in like na takšen način, da ob hitrem tempu nimamo časa opaziti eventualne scenaristične luknje.  Če bi iskal sorodne filmske primerke, potem bi Why Don't You Play in Hell? opisal kot bolj krvavo različico Tarantinovega Ubila bom Billa, posneto v ritmu zgodnjih filmov Guyja Ritchieja. Sonov film je istočasno parodija yakuza-eiga filmov, iskren poklon procesu filmanja na 35mm trak in samokritično posmehovanje narcisizmu filmskih ustvarjalcev. (-4)

Ocena:

L'image manquante [The Missing Picture] (2013)

Slovenski naslov: Slika, ki je ni
Država: Rithy Panh
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Rithy Panh 
Scenarij: Rithy Panh, Christophe Bataille
Igrajo: Randal Douc (narator)

Imam občutek, da dokumentarni film privlači vedno več gledalcev. Produkcija je iz leta v leto obsežnejša, vedno več dokumentarcev igra pomembne vloge na največjih filmskih festivalih. Zmagovalec Benetk je postal italijanski dokumentarec Sacro GRA (R: Gianfranco Rosi), Teater ubijanja (The Act of Killing, R: Joshua Oppenheimer) je postal eden izmed največkrat nagrajevanih filmov preteklega leta, naslovna Slika, ki je ni,  pa je prejela glavno nagrado v canski sekciji Poseben pogled in oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Teater in Slika imata kar nekaj skupnih točk; oba prihajata iz Azije in v precep jemljeta zgodovinsko obdobje zaznamovano z množičnimi poboji v Indoneziji, oziroma Kambodži. V indonezijskem primeru so se v vlogi žrtve znašli (domnevni) komunisti, v Kambodži pa so komunisti bili tisti, ki so izvajali množične poboje. 

Pisalo se je leto 1975 in oblast v Kambodži so prevzeli Rdeči Kmeri. Revolucionarna oblast pod komando Pola Plota, enega izmed največjih vojnih zločincev v zgodovini človeštva, je zasedla prestolnico Phnom Penh in takoj začela uresničevati idejo o utopični komunistični državni tvorbi. Vsa večja mesta s prestolnico vred so bila izpraznjena, prebivalci pa so transportirani v posebna delovna taborišča. V taboriščih so končali vsi tisti, v katerih je oblast prepoznala kapitalistično grožnjo, torej člani višjega in srednjega sloja, intelektualci, zdravniki, novinarji, kulturniki… Nova oblast je ukinila šolski sistem, valuto, prepovedala vero in vsakršno obliko zasebne lastnine, tehnološki pripomočki in mehanizacija so bili prepovedani. Državljani so naenkrat postali suženjska delovna sila, življenjski pogoji v delovnih taboriščih so bili obupno slabi. Ljudje so silili v prekomerno delo, hrane je bilo vedno manj in stradanje se je začelo. Tiste, ki so se uprli so, ali mučili, ali ubili, s smrtjo je bila kaznovana tudi najbanalnejša oblika nepokorščine. Preživeli so le tisti najmočnejši in tisti, ki so imeli Fortuno na svoji strani. Slika, ki je ni je zgodba, ki jo pripoveduje človek, ki je uspel preživeti vse to gorje.

Njegovo ime je Rithy Panh. Leta 1979 mu je uspelo pobegniti na Tajsko in do tam naprej, v Francijo. Enako srečni niso bili njegovi najbližji, ki so zaradi podhranjenosti in prenapornega dela umrli od izčrpanosti in lakote. Panh je v Franciji končal filmsko šolo, njegova poklicna pot pa je od prvih korakov dalje zaznamovana z motivi stradanja njegovega ljudstva med  vladavino Rdečih Kmerov. Podobno kot Teater ubijanja,  ki svojo zgodbo podaja v (za dokumentarec) nekoliko nekonvencionalni pripovedni formi, se tudi Panh odloči za specifično, redko videno tehniko. Glavni liki v njegovi zgodbi so miniaturne, ročno izdelane glinene figurice, s pomočjo katerih režiser opravi rekonstrukcijo bolečih spominov iz otroštva. Takšni ideji so botrovali predvsem praktični razlogi, saj ne obstajajo arhivski posnetki, s kateri bi se gledalcu lahko približalo veliko trpljenje in grozodejstva, ki so jih prestali ti nesrečni ljudje. 

Edini slikovni material iz tega obdobja so režimski propagandni filmi, s katerimi so Rdeči Kmeri dokumentirali tranzicijo države v komunistični raj. Z izrezki iz teh posnetkov, ki jih režiser domiselno kombinira s statičnimi podobami izdelanimi iz gline in komentarjem v off, se na gledalca  učinkovito prenesejo številne razsežnosti trpljenja ljudi v obdobju med leti 1975-1979. Slika… je za režiserja bila zelo oseben projekt in prav intimna (osebna) naracija je najverjetneje eden izmed poglavitnih razlogov, zaradi katerih film izžareva takšno avtentičnost. Kaj povedati po ogledu takšnega filma? Kako se počutiti? Tako, s časovne distance, se človek počuti predvsem žalostno in razočarano ob spoznanju, da se je kaj takega lahko sploh zgodilo. Prisotna je tudi jeza, usmerjena proti celotni mednarodni skupnosti, ki je tolerirala dogajanje v Kambodži. Nobena izmed svetovnih velesil na tem območju očitno ni imela dovolj velikih interesov, ki bi jih bilo potrebno zaščititi, s tem pa postane toliko bolj očitno, koliko licemerja je bilo vgrajeno v skoraj vsa vojaška posredovanja v novejši zgodovini. Spomin na žrtve in nevarnost ponavljanja zgodovine sta že sama po sebi dovolj tehtna razloga, zaradi katerih si film Rithyja Panha zasluži pozornost in omembo. (-4)

Ocena:

Blue Ruin (2013)

Slovenski naslov: Otožno razdejanje 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Jeremy Saulnier
Scenarij: Jeremy Saulnier
Igrajo: Macon Blair, Devin Ratray, Amy Hargreaves, Kevin Kolack, David W. Thompson 

V Cannesu od leta 1969 paralelno s centralno prireditvijo teče neodvisna sekcija Directors' Fortnight, ki nam vsako leto navržen nekaj zanimivih naslovov. Prepričan sem, da se tudi v letošnji selekciji (17 celovečercev) skriva kašen biserček, za vse nas, ki te filme gledamo z enoletnim zamikom, na domačih zaslonih, so še vedno bolj aktualni naslovi lanske edicije. O nekaterih naslovih iz lanske izdaje sem že pisal (Ilo ilo, Magic Magic, The Selfish Giant), o nekaterih verjetno še bom (Jodorowsky's Dune, On the Job), saj so vsi omenjeni (že videni) celovečerci kar konkretno potešili mojo lakoto po dobrem filmu. V to skupino z današnjim prispevkom dodajam še Blue Ruin, drugi celovečerec ameriškega režiserja Jeremyja Saulnierja. 

Dwight (Macon Blair) je brezdomec, ki je se na različne načine prebija iz dneva v dan. Čez noč spi v svojem razpadajočem avtu, njegov dan pa se začne z brskanjem po smeteh in iskanjem zavržene hrane. Včasih se v njegovem mošnjičku nabere dovolj cekinov za nekontaminirano hrano,  a to se ne zgodi ravno pogosto — za nakup sveže hrane je potrebno zbrati veliko vračljive embalaže — saj Dwight nekaj denarja pušča v rezervi, za nujne primere. Ko do njega pride novica o tem, da iz zapora izpuščajo človeka, ki je pred mnogimi leti umoril njegova starša, Dwight iz kovinske škatle izvleče prihranke, v svojo staro kripo vgradi nov akumulator in se odpelje proti rojstnemu kraju. Nekaj dni kasneje  že zasleduje avto, v katerega se je po izpustitvi iz zapora usedel morilec njegove družine. Morilčeva družina je v čast njegove vrnitve pripravila zabavo v nekem zakotnem baru, toda Dwight zanj ima drugačne načrte. Skrit na stranišču v roki stiska rezilo in živčno čaka trenutek, ko bo morilec moral sprazniti svoj mehur. 

Mogoče ste se kdaj ob pogledu na kakšnega brezdomca spraševali, kakšna je njegova zgodba, kaj ga pripravilo do tega, da je izbral življenje na ulici. Življenje piše raznolike zgodbe, a kot neko iztočnico lahko vzamemo predpostavko, da je večina brezdomcev nekoč imela dom. Tudi junak naslovne štorije ga je imel, a nato se je zgodila tragedija, ki ga je pognala v beg in iz njega naredila brezdomca. Jeremy Saulnier me je z naslovno stvaritvijo prepričal, da Američani še vedno znajo narediti dober film o maščevanju in okoli teh motivov zgraditi zgodbo, ki ne bo skupek obrabljenih vzorcev in prejemov. Blue Ruin že od samega začetka izžareva svežino, saj filmi o brezdomcih niso ravno pogosti, še manj je takih, ki za glavnega protagonista izberejo maščevalnega brezdomca. A Saulnier se ne zadovolji samo z izbiro netipičnega maščevalca, ampak svojo centralno figuro, ki jo odlično upodobi relativno neznani Macon Blair (z režiserjem je že sodeloval pri njegovem prvencu Murder Party), zariše še bolj nekonvencionalno. Dwight je namreč nekoliko neroden moški, ki ravna impulzivno in nepremišljeno, njegovo obnašanje v kritičnih situacijah pa je vse prej kot zbrano in hladnokrvno. Ko stopi pred morilca svojih staršev deluje prestrašeno, njegove reakcije ne puščajo vtisa nekoga, ki ve kaj počne, ampak nekoga, ki ga vodijo samoobrambni mehanizmi. S tem je ustvarjen nekakšen antipod običajnega maščevalnega filma, v katerem maščevanje poteka po skrbno načrtovanem scenariju, izvršitelj pa je vrhunsko natrenirana in premetena oseba, ki v ključnih trenutkih obnaša kot pravi profesionalec.  Zelo pomembno mi se zdi tudi to, da režiser v sodelovanju z glavnim igralcem zna v zgodbo vbrizgati dobrodošlo, ravno prav odmerjeno dozo (pretežno) črnega humorja. Izpostaviti velja še dobro atmosfero in natančno montažo, s katero se vzpostavi fluidnost zgodbe in ritem, ob kateri ni težko ohraniti koncentracijo in zainteresiranost za dogajanje na zaslonu. Blue Ruin je eno izmed najprijetnejših presenečenj lanske sezone, o katerem se je po toplem sprejemu v Cannesu (nagrada FIPRESCI) veliko govorilo tudi na račun načina, s katerim so ustvarjalci zaprli finančno konstrukcijo. Saulnier je izkoristil vedno bolj priljubljeno formulo množičnega financiranja in na platformi Kickstarter zaprosil za del sredstev. S prispevki 438-ih donatorjev je hitro dosežen zastavljeni cilj (35.000 $), kar na nek način napoveduje smer, v katero se bo v prihodnje razvijala (predvsem) neodvisna filmska produkcija. 

Ocena:

Salvo (2013)

Slovenski naslov: Salvo
Država: Italija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 110' ,  Imdb
Režija: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza 
Scenarij: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza
Igrajo: Saleh Bakri, Luigi Lo Cascio, Sara Serraiocco, Giuditta Perriera, Mario Pupella

Palermo, Italija. 40 stopinj v senci, ohlajevalne naprave delajo s polno paro, oblasti prebivalstvo opozarjajo na preobremenjenost električnega omrežja. Salvo Mancuso je mafijski hitman, ki se v družbi svojega šefa pelje po ulicah Palerma. Kmalu opazita, da ju zasledujejo in še preden uspeta pripeljati na varno, ju maskirani napadalci v ozki ulici ujamejo v zasedo. Eden napadalec je ubit v streljanju, po pregonu, ki sledi, Salvu uspe ujeti še drugega. Preden ga pokonča, iz njega izvleče ime naročnika posla (Renato Pizzuto).  V sledečih kadrih smo že pred hišo naročnika in Salvo previdno vstopa v hišo. Človek, ki ga je prišel ubiti, očitno ni doma. Edina duša v hiši ob morju je Renatova slepa sestra Rita. Salvo se odloči, da bo počakal na njegovo vrnitev in med čakanjem fascinirano opazuje, kako se mlada slepa ženska premika po hiši. V zraku je čutiti napetost in zdi se, da tudi Rita sumi, da je nekdo v hiši.  Kmalu se na vratih pojavi Renato in Salvo ga ubije. Vemo, da mafija za sabo ne pušča prič in potemtakem bi tudi Rita mogla biti mrtva. A ko Salvo položi roko na njeno glavo (nekakšen ritual, s katerim poskuša pomiriti svoje žrtve, preden jim pošlje kroglo v lobanjo), se nekaj zgodi. Morilec ne more pritisniti petelina. Žensko skupaj s truplom njenega brata odpelje v zapuščeno fabriko izven mesta. Truplo pokoplje, njo pa zaklene v enemu izmed skladiščnih prostorov. Šefu pove, da sta oba mrtva, v večernih urah pa na skrivaj obiskuje svojo ujetnico. Rita počasi spoznava, da je Salvo njen edini zaveznik in med ugrabiteljem in ujetnico se počasi formira poseben odnos. Salvo začne spreminjati svoje vedenje, sprememba pa je tako očitna, da jo kmalu opazijo tudi njegovi mafijski pajdaši. Le vprašanje časa je, kdaj bo njegovo obnašanje postalo preveč  sumljivo.

Salvo je debitantska stvaritev režiserskega tandema Fabio Grassadonia-Antonio Piazza, ki je prejel glavno nagrado v lanski sekciji Teden kritike v Cannesu, med priznanji na njegovem kontu je tudi nagrada FIPRESCI z lanskega LIFFa. Nadebudni italijanski dvojec je celovečerec razvil iz njune nagrajevane kratkometraže Rita (2009), zgodbe o slepi deklici, ki se zbliža s fantom, ki se pred škodoželjneži skrije v njeni hiši. V tem smislu je Salvo nadgradnja motivov iz njunega kratkega filma, a karte so tokrat premešane nekoliko drugače. Rita je še vedno slepa, a odrasla ženska, vlogo vsiljivca v njeni hiši pa prevzame mafijski morilec. Režiserja sta oba filma inštalirala v Palermo, v tamkajšnje problematične soseske in nam tako ponudila insajderski pogled (oba sta rojena Palermčana) v življenje mesta, ki je od nekdaj neločljivo povezan z mafijskimi posli. Avtorja v odnosu do svojih (anti)junakov in ostalih likov zavzameta nevtralno držo in jih predstavljata brez nepotrebnega moraliziranja, idealiziranja in negativizma. Salvo je orkestriran v izjemno atmosferično filmsko izkušnjo, ki se na gledalca prenaša preko odličnega dela s kamero Danieleja Ciprija. Snemalec za generiranje občutkov ujetosti in osamljenosti koristi slabo osvetljena prizorišča in majhne, zaprte prostore. Svojevrsten vizualni vrhunec filma je nedvomno nekajminutna sekvenca posneta v enem samem kadru, v kateri Salvo skrit v hiši čaka svojo žrtev, medtem ko Rita poskuša ugotoviti, ali je v hišo res vstopil nepovabljen gost. 

Ta mojstrsko posneta sekvenca spominja na ples, med katerim se objemata tema in svetloba; v njej lahko prepoznamo nekakšno alegorijo Ritine slepote in Salvovega vizualnega doživljanja sveta. Pomembno orodje pri graditvi vzdušja predstavlja zvočni dizajn. S poudarjenimi zvoki okolja se gledalcu približa zvočna percepcija sveta slepega dekleta, ti zvoki pa istočasno igrajo pomembno vlogo pri stopnjevanju suspenza. Naslovni junak je človek z izrazito sposobnostjo opazovanja in analiziranja okolice, z njegovo vizualno, recimo ji, superiornostjo, pa se ustvarja zanimiv kontrast med vizualnim in nevizualnim doživljanjem stvari. Salvo je eden tistih filmov, pri katerem ne potrebujemo podnapisov, dialoško skopa stvaritev, ki pripoved namesto z besedami, raje gradi z zvokom in podobami. Grassadonia in Piazza fino prepletata (skoraj) dokumentarni realizem s prvinami filma noir,  žanrsko razgibanost  pa dodatno krepijo prizori, s katerimi se všečno prikimava zapuščini špageti vesterna. Mogoče inštalacija palestinskega igralca Saleha Bakrija (The Band's Visit) v naslovno vlogo na papirju ne deluje preveč zanesljivo, toda prav ta izbira je ogledni primer perfektnega castinga in eden izmed glavnih razlogov za prepričljivost filma kot celote. V seštevku vseh postavk je Salvo film, ki se mi je konkretno dopadel, vendar se zavedam, da sta dialoški minimalizem in počasnost za marsikoga neprebavljiva minusa. Cenili ga bodo predvsem tisti, ki so jim blizu filmi, ki se ne želijo pojasnjevati in to nalogo raje prepuščajo gledalcu. (-4)

Ocena:

Mesečnik - April 2014

V aprilskem Mesečniku  je zbrano kar nekaj naslovov o katerih sem želel pisati, a je na koncu zmanjkalo časa. Omembo si zasluži predvsem dokumentarec Duh leta 45', Najsamotnejši planet Julie Loktev, simpatična mladinska komična drama Lukasa Moodyssona Vi är bäst!, zgodba bratov Lee (The Motel Life), zf-grozljivka The Human Race, indie drama Welcome To Pine Hill, všečno narejena nizkoproračunska grozljivka The Battery in japonska komična drama A Story of Yonosuke, ki zaradi izdatne minutaže in dokaj počasnega ritma od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja.

Star Trek Into Darkness (2013)

Slo naslov: Zvezdne steze: V temo

Dolžina: 132' ,  Imdb

Režija: J.J. Abrams

Igrajo: Chris Pine, Zachary Quinto, Zoe Saldana 

Ocena: 3

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina 

Sinopsis (eng):

After the crew of the Enterprise find an unstoppable force of terror from within their own organization, Captain Kirk leads a manhunt to a war-zone world to capture a one-man weapon of mass destruction.

Closed Circuit (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 96' ,  Imdb

Režija: John Crowley

Igrajo:  Eric Bana, Rebecca Hall, Jim Broadbent, Ciarán Hinds

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A high-profile terrorism case unexpectedly binds together two ex-lovers on the defense team - testing the limits of their loyalties and placing their lives in jeopardy.

The Loneliest Planet (2011)

Slo naslov: Najsamotnejši planet 

Dolžina: 113' ,  Imdb

Režija: Julia Loktev

Igrajo: Hani Furstenberg, Gael García Bernal, Bidzina Gujabidze

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

An engaged couple's backpacking trip in the Caucasus Mountains is derailed by a single misstep that threatens to undo everything the pair believed about each other and about themselves.

Srečen za umret [Good to Go] (2013)

Dolžina: 100' ,  Imdb

Režija: Matevž Luzar

Igrajo: Evgen Car, Milena Zupančič, Vladimir Vlaškalič, Ivo Ban

Ocena: 3

Slo recenzija: Filmski svet, Mladina

Sinopsis: 

(slo)

Ivan je 76-letni upokojeni učitelj glasbe. Verjame, da je njegovo življenje končano, zato si kupi parcelo za grob s prekrasnim pogledom na Alpe in gre v dom za starejše, kjer želi v miru dočakati svoj konec. Ampak zgodi se ravno nasprotno: na tečaju računalništva odkrije strast za življenjem in končno začne živeti.

(eng)

Retired music teacher, tired of life, buys himself a grave and checks into a retirement home where he finally starts to live.

The Hunger Games: Catching Fire (2013)

Slo naslov: Igre lakote: Kruto maščevanje

Dolžina: 146' ,  Imdb

Režija: Francis Lawrence

Igrajo: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Woody Harrelson

Ocena: -3

Slo recenzija: Siol, Mladina

Sinopsis (eng):

Katniss Everdeen and Peeta Mellark become targets of the Capitol after their victory in the 74th Hunger Games sparks a rebellion in the Districts of Panem.

Vi är bäst! [We Are the Best!] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 102' ,  Imdb

Režija: Lukas Moodysson

Igrajo: Mira Barkhammar, Mira Grosin, Liv LeMoyne, Johan Liljemark

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Three girls in 1980s Stockholm decide to form a punk band -- despite not having any instruments and being told by everyone that punk is dead.

9 mois ferme [9 Month Stretch] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 82' ,  Imdb

Režija:  Albert Dupontel

Igrajo: Albert Dupontel, Sandrine Kiberlain, Nicolas Marié, Philippe Uchan

Ocena: 2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Ariane Felder, a judge of strict morals discovers she's pregnant by Bob Nolan, a criminal wanted for murder.

The Spirit of 45 (2013)

Slo naslov: Duh leta '45

Dolžina: 94' ,  Imdb

Režija: Ken Loach

Igrajo: Winston Churchill, Tony Benn, Clement Attlee 

Ocena: -4

Slo recenzija: Mladina,  Radio Študent

Sinopsis (eng):

A documentary on how the spirit of unity, which buoyed Britain during the war years, carried through to create a vision of a fairer, united society.

Jug Face (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 81' ,  Imdb

Režija: Chad Crawford Kinkle

Igrajo: Sean Bridgers, Lauren Ashley Carter, Kaitlin Cullum

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Jug Face tells the story of a pregnant teen trying to escape a backwoods community when she discovers that she may be sacrificed to a creature in a pit.

Sarah prefere la course [Sarah Prefers to Run] (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Chloé Robichaud

Igrajo: Sophie Desmarais, Jean-Sébastien Courchesne, Geneviève Boivin-Roussy

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

The film is about the pursuit of a goal and tackles the anxieties of a young athlete who lives only for the race.

Le Week-End (2013)

Slo naslov: 

Dolžina: 93',  Imdb

Režija: Roger Michell

Igrajo: Lindsay Duncan, Jim Broadbent, Jeff Goldblum

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A British couple return to Paris many years after their honeymoon there in an attempt to rejuvenate their marriage.

The Conspiracy (2012) 

Slo naslov: - 

Dolžina: 84' ,  Imdb

Režija: Christopher MacBride

Igrajo: Aaron Poole, James Gilbert, Ian Anderson

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A documentary about conspiracy theories takes a horrific turn after the filmmakers uncover an ancient and dangerous secret society.

A Birder's Guide to Everything (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Rob Meyer

Igrajo:  Ben Kingsley, Kodi Smit-McPhee, Alex Wolff, Katie Chang

Ocena: 3

Slo recenzija: - 

Sinopsis (eng):

David Portnoy, a 15-year-old birding fanatic, thinks that he's made the discovery of a lifetime. So, on the eve of his father's remarriage, he escapes on an epic road trip with his best friends to solidify their place in birding history.

Kvinden I Buret [The Keeper of Lost Causes] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Mikkel Nørgaard

Igrajo:  Nikolaj Lie Kaas, Fares Fares, Sonja Richte

Ocena: -2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Police inspector Carl Mørck is put in charge of a department of cold cases, joined only by his assistant, Assad. They dig into a case about a disappeared woman.

The Motel Life (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb

Režija: Alan Polsky, Gabe Polsky

Igrajo: Emile Hirsch, Stephen Dorff, Kris Kristofferson, Dakota Fanning

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A pair of working-class brothers flee their Reno Motel after getting involved in a fatal hit-and-run accident.

I Used to Be Darker (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb

Režija: Matthew Porterfield

Igrajo: Deragh Campbell, Hannah Gross, Ned Oldham

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A runaway seeks refuge with her aunt and uncle in Baltimore and finds their marriage ending and her cousin in crisis. In the days that follow, the family struggles to let go of the past while searching for new things to hold onto.

Mon Ami (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 95' ,  Imdb

Režija: Rob Grant

Igrajo: Mike Kovac, Graham Wardle, Scott Wallis

Ocena: 2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Two friends try executing their 'get-rich-quick' plan by kidnapping their boss's daughter, but when the plan falls apart, they must scramble to fix the situation and repair their friendship.

The Human Race (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 87' ,  Imdb

Režija: Paul Hough

Igrajo: Paul McCarthy-Boyington, Eddie McGee, Trista Robinson

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

In THE HUMAN RACE a group of 80 people are ripped out of their daily lives and all re-appear in an undisclosed location. These people are from all walks of life: young and old, athletic and disabled, white-collared and homeless. The rules to a race boom in their heads, in their own voice and language, laying out what will become a horrific race of terror: 'If you are lapped twice, you die. If you step off the path, you die. If you touch the grass, you will die. Race... or die.'

Welcome To Pine Hill (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 81' ,  Imdb

Režija: Keith Miller

Igrajo: Shanon Harper, Junior Adolph, Ernest Bastien

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A recently reformed drug dealer, now working as a claims adjuster by day and bouncer by night, receives earth-shattering news, compelling to make peace with his past and search for freedom beyond the concrete jungle of New York City.

Escape From Tomorrow (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90',  Imdb

Režija: Randy Moore 

Igrajo: Roy Abramsohn, Elena Schuber, Katelynn Rodriguez 

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

In a world of fake castles and anthropomorphic rodents, an epic battle begins when an unemployed father's sanity is challenged by a chance encounter with two underage girls on holiday.

Yokomichi Yonosuke [A Story of Yonosuke] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 160' ,  Imdb

Režija: Shûichi Okita

Igrajo: Kengo Kôra, Yuriko Yoshitaka, Gô Ayano 

Ocena: +3 

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Were people's lives changed by having known Yonosuke?

The Battery (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 101' ,  Imdb

Režija: Jeremy Gardner

Igrajo: Jeremy Gardner, Adam Cronheim, Niels Bolle

Ocena: +3

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

The personalities of two former baseball players clash as they traverse the rural back roads of a post-plague New England teeming with the undead.

Blood and Ties (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 95' ,  Imdb

Režija: Guk Dong-Suk

Igrajo: Son Ye-Jin, Kim Kap-Soo, Lim Hyung-Joon, Lee Gyu-Han

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Da-eun lives a happy life with her single father, a man who sacrificed everything in his life for her. She was a daughter who loved her father very dearly. However, their relationship is about to take an unexpected turn. Da-eun becomes suspicious that her father might be a monstrous kidnapper.