Fargo (2014– )

Slovenski naslov: Fargo
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 53'x10 ,  Imdb
Avtor / Scenarij: Noah Hawley
Igrajo: Billy Bob Thornton, Martin Freeman, Allison Tolman, Colin Hanks, Bob Odenkirk, Keith Carradine, Russell Harvard, Adam Goldberg

"This is a true story.

The events depicted took place in Minnesota in 2006.

At the request of the survivors, the names have been changed.

Out of respect for the dead, the rest has been told exactly as it occurred."

Vpliv najsijajnejših primerkov sedme umetnosti  je po navadi zelo dolgovečen, iz perspektive življenjske dobe povprečnega Zemljana celo doživljenjski.  Ustvarjalci se v svojih delih pogosto poklonijo svojim vzornikom z detajlom, prizorom, ali kakšno drugo zapomljivo malenkostjo. Fargo bratov Coen je nedvomno klasik, ki je v večjem ali manjšem obsegu navdihnil številne avtorje. Osemnajst  let kasneje smo denimo dobili ameriško neodvisno produkcijo Kumiko, the Treasure Hunter (R: David Zellner), v katerem naslovna junakinja obsesivno gleda film posnet na VHS kaseti, ker želi narisati mapo in natančno določiti kraj, na katerem so junaki fiktivnega filma zakopali aktovko z denarjem. Po dolgotrajnih pripravah se odpravi v snegom in mrazom okovano Minnesoto in začne iskati kovček z denarjem. To najbrž ne bi storila, če bi videla tv serijo Fargo, ki nam med drugim razkrije, kaj se je zgodilo z omenjenim  kovčkom. To je ena izmed povezav, ki jih v svoj hommagu umetnini bratov Coen uvrsti ameriški scenarist Noah Hawley, idejni tvorec televizijske verzije Farga. Potrebno je poudariti, da serija razen nekaj manjših detajlov ni vsebinsko povezana s filmom. V seriji nastopajo drugi protagonisti, kraj dogajanja ostaja enak (ista zvezna država), ustvarjalcem pa je uspelo v tv format učinkovito prenesti stil in vzdušje izvirnika.

Epicenter dogajanja je mirno mestece Bemidji, v snegom in ledom okovani Minnesoti. Bemidjiska policija bi verjetno še naprej reševala primere izginulih hišnih ljubljenčkov, če se v lokalni bolnišnici ne bi povsem naključno srečala zavarovalni zastopnik Lester Nygaard (Martin Freeman) in profesionalni plačani morilec Lorne Malvo (Billy Bob Thornton). Lester je sramežljiv, malce neroden in ničkaj samozavesten človek, ki je vajen vsakovrstnega poniževanja in zaničevanja. Lorne Malvo (če je to sploh njegovo ime) je vse kar Lester ni: samozavesten, zbran, hladnokrven in nevaren človek z zelo specifičnim smislom za humor, ki izkoristi vsako priložnost, da se malce poigra z ljudmi, ki se najdejo na njegovi poti. Kombinacija Lornove nagajivosti in Lesterjeve neodločnosti zavrtita kolesje usode in bemidjiska policijska postaja naenkrat ima štiri trupla in nobene uporabne sledi. Truplo zmrznjenega neznanca najdeno na bližnjih poljih, truplo podjetnika, ki ga je nekdo pokončal med seksom s prostitutko, ter dve trupli v hiši Lesterja Nygaarda. Eno pripada njegovi ženi, drugo šefu lokalne policije. Preiskave se loti neizkušena šerifova namestnica Molly Solverson (Allison Tolman), ki kmalu pokaže izjemno pronicljivost pri vodenju preiskave. Toda novi šef policije Bill Oswalt (Bob Odenkirk, bolj znan kot Better-Call-Saul  iz megauspešnice Kriva pota) nima veliko posluha za njene detektivske sposobnosti.

Slab mesec po izteku HBO-jeve paradne serije True Detective, ki je postala nekakšen globalni fenomen in ena izmed najbolj gledanih tv-produkcij v novejši zgodovini, so na ameriškem kabelski postaji FX predvajali prvo epizodo Farga. Pred premiero ni bilo veliko junakov, ki so v seriji videli pretiran potencial. Večina je pravzaprav pričakovala polomijo, prepričana, da se z dvema oskarjema nagrajene krimi drame ne da kvalitetno prenesti v tv format. A zgodilo se je ravno nasprotno. Od mojega zadnjega ogleda Farga je minilo že nekaj let in nekateri detajli so povsem izpuhteli iz spomina, a ostala je atmosfera, zasnežena pokrajina in mraz, noseča Frances McDormand, noga Steva Buscemija v sekljalniku za drevesa, itn. Že uvodna epizoda serije je iz spomina priklicala tipično »fargovsko« vzdušje. Novi liki, ukrojeni po značilno coenovskih standardih, združujejo simpatičen poklon likom iz filma, vendar istočasno ostajajo dovolj samosvoji, da jih ne doživljamo kot klasične replike. Fargo je najbolje odkrivati sproti, iz epizode v epizodo, s čim manj predhodnega predznanja. Čeprav bi bilo fino v ta rivju vključiti kakšno izmed številnih zabavnih domislic hudičevo dobrega B. B. Thorntona in ostalih sodelujočih, tega ne bom storil. Najlepše je, če aromo teh bonbončkov odkrijete sami, na prvo žogo. 

Skratka, dialoško impresivna celota, ki kaže izjemno ostrino ne samo v komičnih, ampak tudi v smrtno resnih situacijah. Fargo med drugim ponuja celo galerijo zanimivo odbitih in nevsakdanjih likov, zato sem med ogledom nekajkrat pomislil, da bi nekateri izmed njih zlahka zaživeli v samostojni seriji ali filmu. Prva kandidata sta nedvomno Mr. Numbers in Mr. Wrench, sindikalna predstavnika, zadolžena za reševanje težav na terenu. Prispevek celotnega igralskega ansambla je na visokem nivoju, nobenih pripomb nimam niti na obrtno plat izdelka, ki ga je režiralo pet različnih režiserjev (vsak po dve epizodi). In zakaj po vseh teh hvalospevih tu spodaj ne stoji pet zvezdic? Zato ker seriji kljub številnim kvalitetam manjka kanček originalnosti. Ne toliko v sferi samega razvoja zgodbe, koliko v sami karakterizaciji posameznih likov. Če odmislim hommage pod(r)obnosti, mi še vedno ostane Lester Nygaard, čigar karakterna transformacija preveč spominja na preobrazbo glavnega (anti)junaka videno v Krivih poteh, v karakternih črticah Lorna Malva pa najbrž ni pretežko prepoznati obrise poklicnega kolega Antona Chigurha (Ni prostora za starce). Želim poudariti, da ti detajli niso preveč moteči, a jih kljub temu ne morem spregledati. Kakorkoli, Fargo je največja letošnja osvežitev v televizijski ponudbi, ki ji velja ponuditi priložnost. Stavim, da ne boste razočarani.

Ocena:

Deux jours, une nuit [Two Days, One Night] (2014)

Slovenski naslov: Dva dneva, ena noč
Drugi naslovi: Two Days, One Night
Država: Belgija, Francija, Italija
Leto: 2014 
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija:  Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Igrajo: Marion Cotillard, Fabrizio Rongione, Pili Groyne, Simon Caudry

Filmi slovitega belgijskega tandema Dardenne so vedno pravo doživetje. Kakšnih posebnih informacij pred ogledom ne potrebujem, saj že vnaprej vem, kaj lahko pričakujem od bratskega dvojca, ki skozi celotno kariero secira življenja običajnih ljudi, navadno pripadnikov delavskega razreda, ki jih običajno upodabljajo neprofesionalni ali manj znani igralci. Dva dneva, ena noč  je v tem smislu izjema, saj sta brata glavno vlogo mogoče nekoliko nepričakovano zaupala francoski zvezdnici Marion Cotillard. Mogoče, kajti že njun prejšnji film Fant s kolesom in angažma že uveljavljene Cecile de France je nekako napovedal spremembo kadrovske politike. Kakorkoli, selekcija Cotillardove je v očeh nekaterih označena za sporno; izbira zvezdnice takšnega formata namreč ni v sozvočju z nepisanimi pravili filmskega social-realizma. Moram priznati, da tudi sam do neke mere razumem takšno argumentacijo in v večini primerov bi se z njo celo strinjal, a v tem primeru je observacija glede na prikazano igro Cotillardove enostavno odveč.  

Glavna junakinja zgodbe je trideset in nekaj letna delavka Sandra, ki bi se po daljši odsotnosti zaradi bolezni morala vrniti na svoje staro delovno mesto. Toda delodajalec je vmes zaposlil novega delavca in majhno podjetje s samo šestnajstimi zaposlenimi, ki na trgu vedno težje ohranja konkurenčnost, si nikakor ne more privoščiti presežka delovne sile. Lastnik podjetja najde salomonsko rešitev: odločitev o Sandrini usodi prepusti njenim sodelavcem. Če se ti prostovoljno odpovejo letni nagradi, ki jim pripada po pogodbi, Sandra lahko obdrži službo. Na dan, ko Sandrini sodelavci odločajo o njeni usodi, nesrečna ženska že zgodaj zjutraj poseže po močnih pomirjevalih. Nekaj ur kasneje ji sodelavka in najboljša prijateljica Juliette sporoči, da se je večina odločila za nagrade. Sandri se podre svet in zdi se, da je ponovni zdrs v depresijo neizogiben. Toda Juliette v sodelovanju z Sandrinim možem Manujem prijateljico poskuša prepričati, da vse vendarle ni izgubljeno. Na njeno pobudo obiščeta direktorja in ga prepričata, naj dovoli ponovno glasovanje. Zdaj je pred Sandro vikend, med katerim mora prepričati sodelavce, naj se v ponedeljek na ponovljenem glasovanju odpovejo nagradam in ji tako omogočijo ohranitev zaposlitve.

Že od nekdaj velja, da filmi nastavljajo zrcalo družbi, takšna trditev pa je še posebej na mestu za dela s social-realističnim pedigrejem. Brata Dardenne s tem filmom kažeta čut za aktualni socialni trenutek in podata močan observacijski komentar stanje družbe, ki iz dneva v dan bolj popušča hiperkapitalistični miselnosti in dovoljuje vedno večje krčenje socialnih pravic. Dva dneva, ena noč je zgodba o depresivni soprogi in mladi mamici, ki na neki točki več ne prinese pritiskov sodobnega načina življenja. Zato pade v depresijo in konča na bolniški. A ko si malce opomore in se začne postavljati na noge, ji taista družba zada nov, močan udarec. Izguba službe je danes nedvomno eden izmed najhujših strahov večine navadnih smrtnikov in tudi naši glavni junakinji grozi takšen scenarij. Sistem spodbuja rivalstvo in požira tiste, ki so nezmožni živeti življenje visokega tempa in ohranjati visoko raven storilnosti. Ob takšnih trendih se lahko upravičeno sprašujemo dvoje: a) kje je tista skrajnja črta, do katere kapital lahko potiska delavski razred in b) koliko reven lahko postane delavec, preden pride do točke, na kateri več ni umika. Večina kritikov in tudi sama brata Dardenne izpostavljata vprašanje solidarnosti, oziroma pomanjkanja le-te, a kot na dlani je, da to idejo lahko razvijamo naprej, v smeri boljše organiziranosti in enotnosti, ki je eno izmed ključnih orožij v boju za delavske pravice. To so tiste pomembnejše točke filma na sporočilni ravni, za katere bi gledalcu bilo malo mar ob drugačni, manj prepričljivi vsebinski interpretaciji. 

Srce filma so posamezne epizode, oziroma obiski pri sodelavcih, ki jih Sandra poskuša prepričati, naj spremenijo svojo odločitev. S temi kratkimi, pristnimi soočenji, brata Dardenne zgodbi počasi dodajata nove odtenke, ki omogočijo pogled na isto vprašanje iz različnih perspektiv in v končnici tvorijo neverjetno barvito in kompleksno sliko stanja evropskega delavskega sloja. Pomembno vlogo pri kreaciji takšnega vzdušja igra dovršen produkcijski dizajn — pozorno oko bo opazilo, da v filmu ni detajla, ki bi bil prepuščen naključju. Od tistih pomembnejših, kot so denimo izbira delavskih sosesk, multikulturna struktura Sandrinih sodelavcev, notranjost stanovanj in avtomobili na parkiriščih, pa do tistih malenkostnih, kot so oblačila, frizure, majičke za tri evra, vrečk, ki jih protagonisti vlečejo iz trgovin, itn… Vsi igralski nastopi so na zavidljivi ravni, toda performans Marion Cotillard je enostavno izvenserijski; eden tistih, ki bo brez dvoma sodi med vrhunce njene kariere. Film si v mojih očeh vendarle ne zasluži najvišje ocene ker uvodni zaplet deluje malce prisiljeno — odpuščanja  in nagrade nekako ne gredo skupaj, a to je manj pomembno. Še bolj problematična se mi zdi vloga moža, ki soprogi stoji ob strani in jo vseskozi spodbuja, a ob njegovih dejanjih se poraja vprašanje, kaj bi naredil gledalec na njegovem mestu? Bi tako vneto spodbujali osebo ki jo ljubimo, naj še naprej vztraja, če vemo, da so posledice lahko usodne? (-4)

Ocena:

La Jaula de Oro [The Golden Dream] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Gvatemala, Španija, Mehika
Žanri: Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Diego Quemada-Díez
Scenarij: Diego Quemada-Díez, Gibrán Portela
Igrajo: Brandon López, Rodolfo Domínguez, Karen Martínez, Carlos Chajon

Težko je oceniti, koliko je doslej bilo posnetih filmov, ki v različnih kontekstih tematizirajo ilegalni prehod ene izmed najbolj strogo varovanih državnih meja na svetu. Govorimo, seveda,  o ameriško-mehiški meji, ki je iz ameriške smeri  pogosto obravnavana kot zadnja ovira za kriminalce različnih kalibrov, ki na drugi strani meje iščejo varno zavetje  pred roko pravice. Iz mehiške perspektive je slika popolnoma drugačna; za mnoge Mehičane je meja zadnja ovira pred boljšim življenjem in napredkom, ki čaka tiste, ki se uspejo prebiti na drugo stran. Filmarji se le izjemoma odločajo za zgodbe, ki se fokusirajo na pot, ki jo ilegalni prebežniki morajo premagati, da sploh dobijo priložnost testirati budnost ameriških obmejnih organov. V kolektivni zavesti povprečnega Američana so vsi ilegalci na južni meji Mehičani, čeprav je med njimi veliko  ljudi iz Nikaragve, Gvatemale, Kolumbije..., ki so prepotovali več tisoč kilometrov v upanju, da se jim bo posrečilo prešvercati v deželo svobodnih in domovino pogumnih. Brez imena (Sin Nombre, Cary Fukunaga, 2009) je eden izmed kakovostnejših primerov v novejši filmski zgodovini, ki se bolj poglobljeno loteva migracijskih tokov na ameriško-mehiški meji. Zdaj mu ob bok lahko postavimo še La jaula de oro, prvenec španskega režiserja Diega Quemada-Díeza, ki je premiero predvajan v Cannesu, v sklopu sekcije Poseben pogled. 

To je zgodba o treh najstniških prijateljih iz Gvatemale, ki se nekega dne odpravijo na dolgo in nevarno pot proti ameriški meji. Najprej je potrebno prečkati mejo sosednje Mehike in se potem napotiti proti severni pokrajini  Sinaloa. 16-letnima Samuelu in Juanu se pridruži sovrstnica Sara, ki dobro ve, da je pot na katero se odpravlja s prijatelji za mlado punco še posebej nevarna. Zato si pred potjo na kratko postriže lasje in si na tesno povije oprsje, nase navleče fantovska oblačila in na glavo potisne bejzbolsko čepico. Kmalu po odhodu iz domačega kraja  druščina ob progi  naleti na mladega Indijanca Chauka, ki očitno ima enake načrte: ujeti prvi tovorni vlak in se na strehi vagona odpeljati proti meji  z Mehiko. Kljub sovražnosti, ki jo nekronani vodja odprave Juan kaže do novega sopotnika, Chauk (ob Sarini in Samuelovi podpori) nadaljuje pot v njihovi družbi. Z njim se še posebej zbliža Sara, ki kljub jezikovni oviri (Chauk ne govori špansko) uspeva komunicirati s simpatičnim Indijancem. To še bolj razkuri Juana, ki do Sare očitno čuti več, kot le prijateljstvo. Nato dinamiko tega nedolžnega ljubezenskega trikotnika grobo prekinejo roparji specializirani za ropanje migrantov, ki na tovornih vagonih potujejo skozi to območje. 

Španski režiser Diego Quemada-Díez, ki je pri 44-ih dokončal svoj celovečerni prvenec, je že od najstniških let čutil, da mu je film usojen. Čeprav ga starša nista mogla poslati v filmsko šolo ni obupal, ampak je kot prostovoljec iskal delo pri projektih, ki so tako ali drugače povezani s filmom. Vztrajnost  je poplačana v prvi polovici 90-ih, ko je dobil priložnost sodelovati pri filmu Land and Freedom britanskega mojstra Kena Loacha, ki ga je v naslednjih letih od fanta ki skrbi za filmsko trakovje promoviral v prvega asistenta kamere (Carla's Song, Bread and Roses). Loachov vpliv  opazimo tudi v prvencu, ki ga je Quemada-Díez pripravljal dolgih deset let. Pričujoča zgodba je produkt šestletnega raziskovalnega dela (režiser je nekaj časa živel v Mehiki) in številnih pogovorov z imigranti in ljudmi, ki so tako ali drugače vpleteni v migracijske tokove. Avtor je v nekem intervjuju poudaril, da  dogodki prikazani v filmu niso izmišljeni — vse kar vidimo v filmu je videl z lastnimi očmi, izkusil na lastni koži, ali so mu o dogodkih pripovedovali sami imigranti. Rezultat tako studioznega pristopa se zelo pozitivno manifestira v njegovi debitantski stvaritvi: vsak, tudi najmanjši detajl deluje pristno in logično. Španec od samega začetka do zadnjih kadrov ve, kaj želi povedati in kako svoje ideje  brez nepotrebnega zavijanja v slepe ulice učinkovito posredovati gledalcu. The Golden Dream (2013) je v formo  filma ceste zapakirana zgodba, ki izjemno reflektira realnost migracij v tem delu sveta in istočasno v isti okvir kvalitetno vpleta motive odraščanja, nedolžne ljubezni in prijateljstva. Film med drugim nudi tehtne odgovore, zakaj so migranti sploh pripravljeni sprejeti tako velike rizike. Ko pri 16-ih brskaš po smeteh in živiš v improvizirani baraki, na neki točki dojameš, da nimaš nič. In ko nimaš nič, nič ne moreš izgubiti. To je logika, ki ji sledi večina. V skladu s tradicijo pristnega social-realizma Quemada-Díez  v naslovne vloge postavi naturščike, ki odlično funkcionirajo v svojih rolah. Sklepni prizori bolj kot karkoli drugega poudarjajo zgrešenost smeri, v kateri drvi človeštvo; na eni strani imamo revščino nerazvitih, na drugi pa hiperproduktivno kapitalistično logiko, ki nas nedvomno pelje v dokončno dehumanizacijo. Tako kot vedno je resnica nekje vmes. To pa je ideal, ki žal ne bo nikoli dosežen.

Ocena:

Deo Tereo Raibeu [The Terror Live] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Terror Live 
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Kim Byung-Woo 
Scenarij: Kim Byung-Woo
Igrajo: Ha Jung-Woo, Lee Kyoung-Young, Jeon Hye-Jin, Kim So-Jin

Vedno več korejskih filmov na Filmskem kotičku konča v rubriki Mesečnik, kar v praksi pomeni, da je večina omenjenih naslovov bodisi povprečen, bodisi podpovprečen primerek filmskega udejstvovanja. Korejska mainstream kinematografija  počasi postaja kopija  velikega hollywoodskega brata, sposobna nuditi le generične kriminalke in trilerje, pocukrane romantične drame in butaste komedije.  Korejski filmi so nekoč bili drznejši, samozavestnejši, pripravljeni premikati meje…  Opažam, da se je večina razburljivega dogajanja v korejskem filmu preselila na tamkajšnjo neodvisno sceno, kar v praksi pomeni veliko manjšo dostopnost za ljubitelje Koreje. Neodvisni korejski filmi se praviloma zelo težko prebijejo na mednarodno tržišče, dostopnost na spletu pa je brezpredmetna za vse, ki ne govorijo korejsko. Odsotnost mednarodne distribucije namreč pomeni, da večina teh filmov verjetno nikoli ne bo dobila ustreznih angleških podnapisov in je potemtakem za ostanek sveta neuporabna. Dejstvo, da o tem Korejcu pišem v samostojnem prispevku je predvsem rezultat  frustriranosti s kvaliteto aktualne ponudbe, saj si naslovni umotvor glede na izkazane slabosti pravzaprav ne zasluži kakšne pretirane pozornosti. 

Teror v živo je zgodba o znanem televizijskem voditelju Yeong-hwa Yoonu, ki  ga nadrejeni  zaradi sumljivih poslov pri izvajanju uredniške politike degradirajo in pošljejo na eno izmed seulskih radijskih postaj, ki deluje v okvirju iste medijske hiše. Toda Yoon se ne misli tako enostavno predati in storil bo vse kar je v njegovi moči, da se vrne na stare pozicije. Prva stopnička na poti navzgor je njegova nova radijska oddaja, s katero mora doseči  visoko poslušanost, če želi napredovati. In že v prvi oddaji se voditelju nasmehne sreča: v oddajo pokliče moški, ki zatrdi, da bo čez nekaj minut razstrelil eden izmed največjih seulskih mostov. Voditelj klicatelja na začetku ne jemlje resno in ga izklopi iz programa, a ko čez nekaj minut okolico strese silovita eksplozija postane jasno, da človek na drugi strani telefonske linije vendarle ni šaljivec. (Od tu naprej spojlerji). To je groba premisa, ki v smislu nadaljnjega razvoja zgodbe pravzaprav ne deluje preveč neobetavno, a kmalu se izkaže, da ekipa ki stoji za filmom enostavno nima nobene zanimivejše rešitve, s katero bi nadgradila izhodiščni zaplet. Tako naš voditelj med pripravami na največjo ekskluzivo, ki ga ponovno vrača med velike, najde čas in čuti potrebo, da se pobota z bivšo (ki je, kako priročno, na mostu, ki ga je pred kratkim razneslo). Terorist kmalu pove, da bo razstrelil še ostale, nepoškodovane dele mostu, skupaj s tam ujetimi ljudmi. Nato se tudi predstavi z imenom in priimkom; človek je gradbeni delavec, ki je gradil razstreljeni most.  Po tridesetih letih mešanja malte se je odločil postati demolition man, človek, ki ni samo vrhunski poznavalec dela z eksplozivnimi sredstvi, ampak se odlično spozna tudi na nadzorne sisteme in širok razpon najnovejših informacijskih tehnologij. V vso  to prenategnjeno zmešnjavo ustvarjalci vpletejo še poklicno povzpetništvo, licemerno politiko, licitacijo ekskluzivnega intervjuja s teroristom  in medijski senzacionalizem, moralno transformacijo glavnega protagonista… Kakorkoli, na koncu v pepelu konča kar nekaj stavb in objektov. In vse to samo zato, ker se nekdo ni želel  opravičiti.

Ocena:

Cheap Thrills (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Krimi, Triler
Dolžina: 88' , Imdb
Režija: E.L. Katz
Scenarij: David Chirchirillo, Trent Haaga
Igrajo: Pat Healy, Ethan Embry, Sara Paxton, David Koechner

Črna komedija Cheap Trills režiserskega debitanta E.L. Katza, ki se je doslej pretežno posvečal pisanju scenarijev za dela drugih avtorjev (najpogosteje Adama Wingarda), je zgrajena na dobro znanem, nekoliko obrabljenem izhodišču. Zgodba sledi tipičnemu motivu moškega,  ki počasi izgublja sposobnost opravljati svojo zaščitniško-skrbniško funkcijo. 

Njegovo ime je Craig Daniels (Pat Healy), avtorski časopisni članek nad delovno mizo pa je zanj boleč opomnik na nikoli uresničene pisateljske ambicije. Craig je glava mlade družine in oče pravkar rojenega potomca, ki je z rojstvom podaljšal seznam očetovih dolžnosti. Prav zato je očka pred časom sprejel slabo plačano službo v mehanični delavnici, s katero težko krpa vse luknje. V njegovo življenje vstopimo na dan, ko se pripravlja zahtevati zvišanje plače, saj mu zaradi neplačanih stroškov grozi deložacija. Dan se ne začne preveč obetavno, saj na poti v službo opazi, da je izvršitelj na vrata obesil zadnji opomin pred izvršbo. Nadaljevanje je še slabše, saj ga v službi zaradi zmanjšanega obsega dela namesto povišice čaka odpoved. Kaj še lahko stori moški v njegovi situaciji?  Včasih pomagajo tudi iracionalne rešitve, zato se na  poti domov ustavi v baru in odgovore poskuša najti na dnu kozarca. Med iskanjem rešiteve Craig za šankom sreča starega sošolca Vinca (Ethan Embry), ki ga od nekdaj spremlja imidž problematičnega fanta. Njuno pozornost pritegne zdolgočasena mladenka za sosednjo mizo, ki se ji kmalu pridruži malce starejši moški. Po nekaj vljudnostnih frazah par prijatelja povabi za svojo mizo. Moški, ki se ves čas razmetava z denarjem ju prepriča, naj se za denarno nagrado pomerita v hitrem pitju. To je le uvod v večer, ki ga Craig in njegov prijatelj ne bosta nikoli pozabila.

Mali filmi tipa Cheap Trill za sabo nimajo propagandne mašinerije in distributerjev, ki bi bili pripravljeni prevzeti riziko pošiljanja filma v kino dvorane, zato je prijava na filmski festival za večino neuveljavljenih avtorjev pravzaprav najboljša priložnost, da svojo stvaritev pokažejo svetu. Uvrstitev v programsko ponudbo uglednega SXSW festivala je za E.L. Katza najbrž že sama po sebi predstavljala pravo malo zmago, pretežno pozitivne kritike pa so potem bile najboljše priporočilo selektorjem drugih festivalov. Film je tako končal na mojem radarju in po ogledu se moje mnenje bistveno ne razlikuje od splošnega kritiškega konseza. Po uvodnih minutah, namenjenih relativno dobrem orisu težkega materialnega položaja protagonista s socialnega roba, sledi klišejsko blaženje razočaranja v alkoholu in priključitev prijatelja, ki bi lahko bil most, preko katerega bo dotlej neoporečni državljan vstopil v svet kriminala. Zgodba na srečo ubere drugačno pot, ko se v dogajanje vključita nevsakdanje zabave željna premožna zakonca, čeprav moram priznati, da sem na začetku bil precej skeptičen, glede smeri, v katero Katz zasuče zgodbo. Otročarije, v katere zakonca vpletata prijatelja so tako banalno nezanimive, da je edino kar v tem odseku ohranja gledalčevo koncentracijo pravzaprav spoznanje, da za tem enostavno mora biti nekaj več. In tudi je, a to so detajli, ki jih boste morali odkriti sami. Od zgodovinsko naravnanega Gladiatorja, do futuristično zastavljenih Iger lakote; povsod najdemo motive premožnega, vladarskega sloja, ki za svoje razvedrilo prireja različne, bolj ali manj krvave šove. Nekje v ta kontekst paše tudi Cheap Trills, ki v prvi vrsti izpostavlja kritične, v nebo vpijajoče razredne razlike znotraj ameriške družbe, ki zdolgočasenim premožnim posameznikom omogočajo perverzne oblike zabave. Katz tu dokaj uspešno prikaže dinamiko odnosov med sloji in način, na kateri ti odnosi lahko sprožijo dehumanizacijo posameznika. Film je zanimiv tudi kot variacija na temo: kaj vse lahko človek stori, in, dvopomensko, za kakšno ceno? Kakorkoli, zanimiv filmček, ki se na račun sporočilnosti dviguje iznad žanrskega povprečja. Prispevek štiričlanske igralske zasedbe je korekten, posebno omembo pa si zasluži  Pat Healy.

Ocena:

71. beneški filmski festival

ZLATI LEV

Čez dober teden bodo oči svetovne filmske javnosti uprte v Benetke. 71. izdajo enega izmed treh največjih filmskih festivalov bo 27. avgusta odprla črna komedija Birdman,  mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki je obenem eden izmed favoritov za končno zmago v glavni tekmovalni sekciji. Poleg Človeka ptice, ki govori o egoističnem propadlem igralcu (Michael Keaton), ki z nastopom na Broadwayu želi povrniti nekdanjo slavo, se za zlato palmo poteguje še 19 filmov. Po lanski presenetljivi zmagi italijanskega dokumentarca Sacro GRA so poznavalci razmer pri napovedovanju letošnjih favoritov veliko previdnejši. Osebno menim, da so možnosti za novega presenetljivega zmagovalca zelo majhne in prepričan sem, da letos bo znova zmagal kašen izmed papirnatih favoritov. Pisati o filmih, ki jih sploh nisi videl je na nek način podobno tavanju v temi, a kljub temu že pred začetkom festivala lahko prepoznamo obrise tistih najbolj očitnih favoritov.

Eden izmed teh je nedvomno novi film nemškega režiserja Fatiha Akina, ki bo predstavil svoj najambicioznejši projekt doslej: zgodovinsko dramo Rez (The Cut), s katero se režiser turških korenin loteva občutljive teme turškega genocida nad Armenci. V glavni nastopa »prerok« Tahar Rahim.

Med večjimi favoriti festivala je nedvomno tudi novi film švedskega mojstra absurdne komedije Roya Anderssona, ki bo po daljšem premoru predstavil sklepno dejanje trilogije, ki so jo pred štirinajstimi leti odprle Pesmi z drugega nadstropja (Sånger från andra våningen). Zgodba se je nadaljevala s sedem let mlajšim Ti, ki živiš (Du levande), po natanko sedmih letih je napočil čas za sklepno dejanje — A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron).

Dobre možnosti za zlato palmo ima tudi prva dama iranske kinematografije Rakhshan Bani-E'temad, ki se je v zadnjem obdobju posvečalo pretežno dokumentarnemu filmu. Tales (Ghesse-ha) nas skozi mozaično zgodbo sedmih protagonistov popelje v mikrokozmos pripadnikov iranskega delavskega razreda.

Francoz Xavier Beauvois je še eno uveljavljeno ime (pred štirimi leti je dobil zlato palmo za dramo Božji možje), ki bo s svojim novim filmom Cena slave (La rancon de la gloire) zagotovo pritegnil veliko pozornosti.

Veteran Abel Ferrara s svojimi zadnjimi filmi ni pretirano izkazal in mogoče je njegov najnovejši film Pasolini — biografska drama o zadnjih dnevih italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija, ki je bil umrl v nepojasnjenih okoliščinah — prilika za vnovično slavlje v Bentkah (njegov film Mary je pred  devetimi leti v Benetkah prejel več nagrad).

Med možna presenečenja bi uvrstil ameriški 99 Homes Ramina Bahranija, ki s svojim prejšnjim filmom (At Any Price, 20013) ni pokazal bleščeče forme, vendar so spomini na njegove boljše stvaritve tipa Goodbye Solo (2008) in Chop Shop (2007), še vedno dovolj sveži.

Podobno vlogo pripisujem tudi novi stvaritvi Davida Gordona Greena, ki v zadnjem obdobju kaže občuten dvig forme. Manglehorn, zgodba o ostarelem ključavničarju, ki ni nikoli prebolel svoje edine resnične ljubezni, bo nedvomno pritegnila dovolj filmskih sladokuscev. Med drugim tudi zato, ker je Green naslovno vlogo zaupal velikemu, zdaj že  74-letnemu, Al Pacinu.  

Od Gospodarja vojne (Lord of War, 2005) dalje čakamo projekt Andrewa Niccola, s katerim bi se Novozelandčan približal formi, ki ga je krasila na začetku kariere. Možnosti, da je ta projekt triler Good Kill z Ethanom Hawkom v glavni vlogi niso pretirano velike, a kljub temu ga ne smemo vnaprej odpisati.

The Look of Silence je edini dokumentarni film v glavni tekmovalni sekciji, ki bo nedvomno pritegnil veliko pozornosti.  Joshua Oppenheimer po izjemno odmevnem dokumentarcu Teater ubijanja nadaljuje v enakem smeri — spet z zgodbo iz Indonezije, kjer se družina, ki je preživela genocid, sooči z morilci svojih najbližjih. 

Azijo bosta predstavljala uveljavljeni kitajski režiser Xiaoshuai Wang in japonski mojster Shin'ya Tsukamoto. Wang, ki na svojem kontu že ima nagradi z dveh, od treh največjih festivalov (Berlin, Cannes), bo poskušal doseči manjkajočo beneško zvezdico s filmom Rdeča amnezija (Chuang ru zhe), Tsukamoto pa se v drami Nobi ukvarja z vojakom, ki ranjen tava skozi surrealistični masaker vojne na Pacifiku. Turški režiser Kaan Mujdeci je edini debitant ki se poteguje za zlato palmo in prav zato bo njegov prvenec Sivas eden izmed zanimivejših naslovov v tej sekciji. 

FILMI:


The Cut (R:Fatih Akin)
A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence (R: Roy Andersson )
99 Homes  (R: Ramin Bahrani)
Tales (R: Rakhshan Bani E’temad)
La rancon de la gloire (R: Xavier Beauvois)
Hungry Hearts (R: Saverio Costanzo)
Le fernier coup de marteau (R: Alix Delaporte)
Pasolini (R: Abel Ferrara)
Manglehorn (R: David Gordon Green)
Birdman (R: Alejandro Gonzales Inarritu)
Three Hearts (R: Benoit Jacquot)
The Postman’s White Nights (R: Andrei Konchalovsky)
Il Giovane Favoloso (R: Mario Martone)
Sivas (R: Kaan Mujdeci)
Anime Nere (R: Francesco Munzi)
Good Kill (R: Andrew Niccol)
Loin des hommes (R: David Oelhoffen)
The Look of Silence (R: Joshua Oppenheimer)
Nobi (R: Shinya Tsukamoto)
Red Amnesia (R: Wang Xiaoshuai)

OBZORJA

V sekciji Obzorja so zbrani filmi, ki v svetovno kinematografijo prinašajo nove estetsko-izrazne trende in filmi zanimivih, manj uveljavljenih avtorjev. Svoj prvi film Ich seh Ich seh (v vlogi ko-režiserke, skupaj z mladim avstrijskim režiserjem Severinom Fialo) bo prestavila avstrijska umetnica Veronika Franz, soproga slavnega Ulricha Seidla, ki se je doslej kot ko-scenaristka in prva asistentka režije kalila prav pri soprogu. Svojo novo absurdno komično pogruntavščino Realite bo predstavil tudi hiperaktivni Quentin Dupieux. Med bolj izkušene udeležence v tej sekciji sodi tudi tandem Benoit Delepine - Gustave Kervern, ki predstavlja Francijo s filmom Near Death Experience. Na svoje bojo prišli tudi ljubitelji južnokorejskega režiserja Hong Sang-Sooja, ki bo predstavil dramo Hill of Freedom. Eden izmed najvidnejših predstavnikov iranskega novega vala Moshen Makhmalbaf v Benetke pošilja Predsednika (The President), zgodbo o padcu dolgoletnega diktatorja, ki na skrivaj poskuša pobegniti iz države. Predsednik je obenem otvoritveni film sekcije Obzorja. Takšna so pravila (Takva su pravila) je film hrvaškega režiserja Ognjena Sviličića, ki govori o tragičnih posledicah nasilja med mladoletniki.

FILMI

Theeb (R: Naji Abu Nowar)
Line of Credit (R: Salome Alexi)
Cymbeline (R: Michael Almereyda)
Senza nessuna pieta (R: Michele Alhaique)
Near Death Experience (R: Benoit Delepine, Gustave Kervern)
Le Vita Oscena (R: Renato De Maria)
Realite (R: Quentin Dupieux)
I Spy/I Spy (R: Veronika Franz, Severin Fiala)
Hill of Freedom (R: Hong Sang-Soo)
Bypass (R: Duane Hopkins)
The President (R: Moshen Makhmalbaf)
Your Right Mind (R: Ami Canaan Mann)
Belluscone, una storia siciliana (R: Franco Maresco)
Nabat (R: Elchin Musaoglu)
Heaven Knows What (R: Josh Safdie, Ben Safdie)
These Are the Rules (R: Ognjen Svilicic)
Court (R: Chaitanya Tamhane)

IZVEN KONKURENCE

Selekcija filmov, ki bodo prikazani izven tekmovalne konkurence, je iz leta bolj zahtevna in bolj pomembna. Kljub netekmovalni naravi govorimo o filmih, ki vsem vpletenim prinašajo določene koristi. Organizatorji se ne branijo največjih filmskih zvezd na rdeči preprogi, za avtorje in nastopajoče je prav tako pomembno biti viden na tako prestižnem kraju. Od vsega tega na koncu imamo  določeno korist tudi končni uporabniki, saj festival nekaterim naslovom lahko bistveno izboljša doseg, oziroma poveča krog gledalcev. Eden takih primerov je lansko odkritje Locke, o katerem sem pisal na začetku tekočega meseca. Osebno nisem ljubitelj skupnih projektov, pri katerih več režiserjev režira posamezne segmente, a ob sodelovanju takšnih režiserskih kalibrov, ki sopodpisujejo Words With Gods (Guillermo Arriaga, Emir Kusturica, Amos Gitai. Mira Nair, Warwick Thornton, Hector Babenco, Bahman Ghobadi, Hideo Nakata in Alex de la Iglesia), je odmevnost zagotovljena. Veliko bolj zanimiva utegne biti najnovejša stvaritev Petera Chana, enega najuspešnejših kitajskih režiserjev ta hip, ki bo v Benetkah premierno predstavil dramo Dearest.

Mini-serije, ki se počasi transformirajo v mega filme razrezane na več delov, so v zadnjih letih vedno pogostejši gosti večine festivalov. Benetke tako gostijo HBO-jevo produkcijo Olive Kitteridge z Liso Cholodenko na režiserskem stolčku, ter Billom Murrayjem, Frances McDormand in Richardom Jenkinsom pred kamero. Joe Dante, eden izmed najvidnejših avtorjev na področju horor komedije bo predstavil Burying the Ex, Peter Bogdanovich, ki že dolgo ni posnel nič zapomljivega, je pripravil komedijo She's Funny That Way. Ann Hui je pred tremi leti iz Benetk odnesla polno potovalko nagrad, s katerimi so nagradili njen prejšnji film Preprosto življenje in prav zato polagam velike upe v njen naslednji film, biografsko romantično dramo The Golden Era. Najzanimivejši dokumentarec netekmovalnega sporeda je nedvomno V kleti (Im Keller) avstrijskega mojstra Ulricha Seidla, ki se po daljšem obdobju posvečenem igranem filmu vrača v dokumentarne vode. The Humbling je novi film Barryja Levinsona in drugi film Al Pacina v Benetkah — zgodba se osredotoča na ostarelega igralca z samomorilskimi nagnjenji in njegov odnos z veliko mlajšo partnerko (Greta Gerwig). Za konec naj omenim, da bodo obiskovalci festivala lahko videli tudi režiserjevo, necenzurirano različico Von Trierjeve Nimfomanke.

FILMI

Words With Gods (R: Guillermo Arriaga, Emir Kusturica, Amos Gitai. Mira Nair, Warwick Thornton, Hector Babenco, Bahman Ghobadi, Hideo Nakata, Alex de la Iglesia
She’s Funny That Way (R: Peter Bogdanovich)
Dearest (R: Peter Ho-sun Chan)
Olive Kitteridge (R: Lisa Cholodenko)
Burying the Ex (R: Joe Dante)
Perez (R: Edoardo De Angelis)
La zuppa del demonio (R: Davide Ferrario)
Tsili (R: Amos Gitai)
La trattativa (R: Sabina Guzzanti)
The Golden Era (R: Ann Hui)
Make Up (R: Im Kwontaek)
The Humbling (R: Barry Levinson)
The Old Man of Belem (R: Manoel de Oliveira)
Italy in a Day (R: Gabriele Salvatores)
In the Basement (R: Ulrich Seidl)
The Boxtrolls (R: Anthony Stacchi, Annable Graham)
Nyphomanic Volume II (long version) Director’s Cut (R: Lars Von Trier)

Cold in July (2014)

Slovenski naslov: Mraz v julija
Država: ZDA, Francija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Jim Mickle 
Scenarij: Jim Mickle, Nick Damici, Joe R. Lansdale (knjiga)
Igrajo: Michael C. Hall, Sam Shepard, Don Johnson, Wyatt Russell, Nick Damici

Filmski navdušenci  v januarju, ki je tradicionalno rezerviran za Sundance, vneto sestavljamo sezname zanimivih prihajajočih filmov. Najpomembnejši ameriški festival neodvisnega filma vsako leto ponudi veliko zanimivih novosti, ki v nadaljevanju sezone razveseljujejo občinstvo na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Iz Sundance bazena prihaja tudi Mraz v juliju, četrti celovečerec talentiranega Jima Mickla, 35-letnega Američana, ki je nase opozoril z zf grozljivko Stake Land (2010) in lanskoletnim ameriškim rimejkom mehiške grozljivke We Are What We Are.

Glavni  akter zgodbe postavljene v malo teksaško mestece je trideset in nekaj letni Richard Dane (Michael C. Hall), srečno poročen moški in oče, ki družino preživlja z izdelavo in prodajo vseh vrst okvirjev. Njegovo življenje se postavi na glavo, ko soprogo sredi noči zbudijo nenavadni zvoki, ki prihajajo z drugega dela hiše. Richard iz omare pograbi pištolo, jo napolni z naboji in se ves paničen in prestrašen napoti proti sprednjem delu hiše. Ve, da svetloba baterijske svetilke v dnevnem prostoru  ne pomeni nič dobrega in nekaj trenutkov kasneje pred sabo zagleda zamaskirano figuro. Tudi vlomilec je malce zmeden ko zagleda Richarda, ki s pištolo meri vanj. Napetost je na višku in nepričakovan zvok je za nervoznega Richarda dovolj močan stimulans, da pritisne na petelina.  Uro kasneje je Richardova dnevna soba polna policistov, ki si ogledujejo prizorišče in neznančevo truplo. Detektiv, ki vodi preiskavo Richarda pomiri z razlago, da sodišča v takšnih primerih streljanje praviloma obravnavajo kot samoobrambo. In ker je žrtev stari znanec policije z dolgo kartoteko, je bolj ko ne jasno, da neljubi  dogodek za Richarda ne bo imel nobenih pravno-kazenskih poledic. Richarda kljub temu preganjajo občutki krivde, ki jih že nekaj dni kasneje zamenjajo občutki ogroženosti in strahu, ko ga detektiv obvesti, da so iz zapora izpustili Bena Russella, žrtvinega očeta in njegovega edinega svojca.

Mraz v juliju je eden tistih filmov, pri katerem potrebujemo le nekaj minut, da pademo v dogajanje. Atmosfera, ki te hitro prevzame, ravno prav nervozen glavni igralec v logični, dobro zamišljeni in realizirani sekvenci vdora vsiljivca v hišo, ki se konča z smrtjo nepridiprava. Scena, v kateri šokirani Michael C. Hall opazuje kri, ki je poškropila steno, zofo in uokvirjeno sliko nad njo, je zaradi njegovega angažmaja v priljubljeni tv seriji Dexter, ki mu je prinesla zvezdniški status, toliko bolj zabavna. Po priključitvi karizmatičnega Sama Sheparda, ki igra žrtvinega maščevalnega očeta zgodba pridobi na dinamiki in napetosti, počasi pa nam tudi postaja jasno, da se za smrtjo vlomilca skriva veliko večja in kompleksnejša zgodba. Po uvodnem delu, ki je funkcioniral kot zelo prepričljiva, dobro zastavljena psihološka drama, pripoved počasi dobiva obrise psihološkega trilerja z elementi srhljivke, ki je za Jima Mickla in njegovega stalnega sodelavca Nicka Damicija (ko-scenarista in igralca, ki je nastopil v vseh Micklovih filmih) pravzaprav domači teren. Ti srhljivi elementi so, poleg zelo dobrih igralskih nastopov centralnega moškega tria (Shepard-Hall-Johnson), najbolj učinkovita komponenta filma. Detajli, na katerih ustvarjalci gradijo jedro zapleta so po moji oceni nekoliko manj prepričljivi, posebej v delu ki se nanaša na pretirano fanatično, z-glavo-skozi-zid maščevalnost vlomilčevega očeta. Podobne občutke sem imel tudi v nadaljevanju, kjer me je malce zmotilo pomanjkanje prave motivacije celotnega tria, ki se odpravi na maščevalni pohod. Recimo, da je raven osebne vpletenosti v zločine, ki jih ti želijo ustaviti in maščevati, v nesorazmerju z njihovim apetitom za maščevanje/ukrepanje. Vseeno velja poudariti, da te stvari vendarle niso pretirano moteče in marsikdo jih po vsej verjetnosti ne bo niti opazil. Mraz v juliju je atmosferičen film z zanimivimi liki, s katerimi se gledalec brez težav poveže in v posameznih primerih tudi identificira. Nekateri zapleti mogoče niso najbolj logični, vendar Mickle in družba znajo te pomanjkljivosti kompenzirati na drugih področjih. Film je posnet po istoimenski knjižni predlogi iz leta 1989, ki jo podpisuje vsestranski ameriški avtor Joe Richard Lansdale (po njegovi krati zgodbi je Don Coscarelli posnel kultni Bubba Ho-Tep). (+3)

Ocena:

Grzeli nateli dgeebi [In Bloom] (2013)

Slovenski naslov: V razcvetu
Država: Gruzija, Nemčija, Francija
Leto: 2013 
Žanri: Drama
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Nana Ekvtimishvili, Simon Groß 
Scenarij: Nana Ekvtimishvili
Igrajo: Lika Babluani, Mariam Bokeria, Zurab Gogaladze, Data Zakareishvili, Giorgi Aladashvili

V razcvetu se je lani uveljavil kot eden izmed najbolj odmevih filmskih naslovov iz vzhodne Evrope, ki je prepričal selektorje številnih filmskih festivalov in pobral nemalo  nagrad. Med drugim smo ga lahko videli tudi na lanskem Liffu, trenutno ga je mogoče najti v ponudbi plačljive televizijske platforme Cinemax/HBO. Vse od premiere v Berlinu je film suvereno jadral na valovih pozitivnih kritiških odzivov, zato sem ga lani uvrstil med zanimivejše liffovske naslove, vendar  ga na koncu nisem uspel ujeti na velikem platnu. Zdaj, ko je film gruzijsko-nemškega tandema  Nana Ekvtimishvili - Simon Gross končno arhiviran ugotavljam, da je navdušenost ocenjevalcev, pozitivnem vtisu navkljub, vendarle bila nekoliko pretirana.

Piše se leto 1992. Na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze je nastalo več novih držav. Ena izmed držav na začetku tranzicijskega obdobja je tudi Gruzija, ki jo poleg tipičnih tranzicijskih težav pretresa vojno stanje na posameznih območjih, ki se želijo odcepiti od novonastale države (Abhazija, Severna Osetija).  Vojna psihoza se dobro občuti tudi v glavnem mestu Tbilisi, kjer odraščata Eka in Natia, štirinajstletnici in najboljši prijateljici. Natino odraščanje v tesnem stanovanju z babico, mlajšim bratcem in staršim, ki se vedno prepirata zaradi očetovega popivanja, ni ravno enostavno. Prijateljstvo z Eko je edina svetla točka v njenem življenju, ki ji vliva pogum in upanje v boljše jutri.  Tudi Eka  ob prezaposleni materi in odsotnem očetu nima veliko razlogov za zadovoljstvo in Natia je pravzaprav oseba, na katero se mlada najstnica lahko najbolj zanese. Natia odrašča nekoliko hitreje, zato ne preseneča, da se je v njo že zagledalo nekaj fantov. Od vseh ji je najbolj všeč prijazni, nevsiljivi Lado, vendar je med mladimi fanti v Tbilisiju kar nekaj takih ki verjamejo, da ženska ne bi smela imeti veliko besede pri izbiri partnerja.  Eden takih je mladih mehanik Kote, ki je vrgel oko na Natio.

Odraščanje je verjetno eden izmed najbolj obstojnih filmskih motivov, neusahljiv vir inspiracije za številne izkušene in neizkušene filmarje, ki v procesu transformacije otroka v odraslo osebo vidijo idealen okvir za umestitev svojih zgodb. Zanimivo je, da tema kljub pogosti rabi ostaja aktualna in dovolj sveža, eden izmed razlogov da je temu tako pa je nedvomno fokus na mladih, neformiranih protagonistih. Odrasli ljudje smo dolgočasni, previdni, predvidljivi in na nek način podobni drug drugemu, mladostniki pa sodijo v tisti nepredvidljivejši segment populacije, ki ga okolje še ni uspelo vkalupiti in prilagoditi svojim potrebam. Na sledi te logike druženja z mladimi filmskimi junaki praviloma prinašajo nekaj novega, neobičajnega. V naslovnem primeru poleg  klasičnih motivov prijateljstva in prve ljubezni najdemo še veliko spremljevalne vsebine, ki v seštevku posameznih postavk tvori izjemno bogato ozadje, oziroma kvaliteten in učinkovit subtekst, preko katerega bistveno bolje razumemo in občutimo odraščanje mladih deklet v tem turbulentnem obdobju gruzijske zgodovine. V razcvetu secira odnose v izrazito patriarhalnem okolju, v katerem je mlada ženska mnogo prezgodaj prisiljena postati ženska in sprejeti odgovornosti neprimerne njeni starosti. Dominantni alfa samci ne sprašujejo, ampak vzamejo tisto, do česa so, po njihovem mnenju, upravičeni. Šibki, mladi in stari, pa le nemo opazujejo nasilje in ne storijo nič. In ker ne storijo nič, postane takšno obnašanje družbeno sprejemljiva norma. Tisti, ki se uprejo, pa končajo s preluknjanim trebuhom. Ravno zato je v tem filmu najmočnejši lik Eka (Lika Babluani - znan priimek, a podatkov o sorodstvenih razmerjih s Temurjem in Gelo nisem našel). Njen karakter je zastavljen zelo inteligentno in nedvomno lahko predstavlja navdih za mlada dekleta, ki danes odraščajo v podobno težavnih okoliščinah. V razcvetu je brez dvoma film vreden omembe in pozornosti, a že v uvodu sem omenil, da me ni navdušil tako močno, kot nekatere (predvsem zahodne) kritike. V zadnji tretjini sem imel občutek, da so ustvarjalci nekoliko prehitro želeli skleniti zgodbo. V zadnjih petnajstih minutah, ko bi dogajanje glede na dogodke moralo biti najbolj intenzivno, film izgubi ritem in ostrino. Malo zaradi slabše fluidnosti same naracije, malo zaradi blede utemeljitve Ladove tragične usode (pomanjkanje motivacije med storilcih) sem imel občutek , da bi se ta sklepni del dalo bolje izpiliti.

Ocena:

Under the Skin (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: Jonathan Glazer
Scenarij: Walter Campbell, Michel Faber (knjiga)
Igrajo: Scarlett Johansson, Jeremy McWilliams, Lynsey Taylor Mackay, Paul Brannigan, Adam Pearson

Prihod vesoljcev na Zemljo je gotovo ena izmed najbolj pogosto tematiziranih idej v sferi znanstvenofantastičnega filma. Pri večini tovrstnih poskusov ustvarjalci v ospredje postavljajo človeško percepcijo zunajzemeljskih oblik življenja in gledalcu bolj ali manj domiselno poskušajo prikazati potencialno interakcijo med človekom in prišleki iz vesolja. Prikaz te interakcije je v sedmi umetnosti pogosto enodimenzionalen, saj se večina avtorjev odloči dogajanje prikazati iz človekovega zornega kota. Razmeroma redki so filmi, ki svet in človeka opazujejo iz nasprotne, recimo temu, nečloveške perspektive. Še bolj redki so tisti, ki želijo ohraniti čim bolj nevtralno držo in poudariti hladno, od čustev prečiščeno percepcijo prišlekov. Zelo zanimiv korak v tej smeri je storil Anglež Jonathan Glazer (Sexy Beast, Birth), ki je v realizacijo svojega tretjega celovečerca investiral zelo veliko — Under the Skin je nastajal dolgih deset let,  končna različica pa je posneta po tretji verziji scenarija, s katero se je film dodobra oddaljil od knjižne predloge, istoimenskega romana Michela Faberja iz leta 2000.

Že uvodna sekvenca filma, ki jo odpre žarek svetlobe, na nek način napoveduje igranje s percepcijo gledalca, ki smo mu priča v nadaljevanju. Žarek svetlobe se na koncu transformira v očesno šarenico brezimne glavne protagonistke z glasom in stasom Scarlett Johansson. S tem je končana transformacija bitja iz vesolja, ki se naseli v telo ženske, ki ga je skrivnostni motorist nedolgo nazaj pobral iz obcestnega jarka. Od tu naprej spremljamo pohod femme fatale, ki v belem kombiju kroži po glasgowskih ulicah in poskuša pritegniti pozornost samskih moških. Ustrezni kandidati v njenem nastopu hitro prepoznajo priložnost za nepričakovano potešitev seksualne sle. Eni povabilo zavrnejo iz gole previdnosti, drugi nimajo dovolj poguma, tretji to storijo zaradi moralnih zadržkov. Kljub temu ženski z minimalnim naporom uspe prepričati kar nekaj moških naj se ji pridružijo.  In zakaj sploh potrebuje moške? Kakšni so njeni načrti in kakšni motivi, ki tičijo v ozadju? To so le nekatera vprašanja, o katerih premišljujemo med spremljanjem te nenavadne zgodbe. Jasnih ogovorov ni. Ob namigih ovitih v tančico skrivnosti je naša radovednost le delno potešena in ko ženska po srečanju z moškim s telesno deformacijo opusti dotlej striktno prakticirano rutino, zgodba dobi novo, nepričakovano dimenzijo, ki še bolj zaposli naše male sive celice.

Na tej točki ustvarjalci v pripoved vpeljejo zanimiv obrat, ki se lepo navezuje na idejo, da je dojemanje sveta v prvi vrsti odvisno od percepcije opazovalca. Le-ta je uveljavljena preko stvari/bitja, ki je k nam prišlo iz neke druge dimenzije, saj Glazer njegovo/njeno nezemljanskost rabi kot inštrument za brezkompromisno testiranje meja omenjene teorije, kar v nekaterih prizorih na gledalca lahko učinkuje stresno. To je obenem priložnost za jasno negacijo teze o človeku, kot nadrejenem bitju, ki lahko brez posledic podreja vse in vsakogar. Srečanje z deformiranim človekom ne prinašal le spremembo v vedenjskem vzorcu glavne akterke; ta dogodek na zanimiv način spodbudi premišljevanje o  funkciji človeškega telesa, oziroma omejitvah in prednostih, ki jih s seboj prinaša embalaža v kateri živimo. Pod kožo vsekakor ni film, ob katerem lahko možgane pošljemo na pašo, interpretacija videnega pa je največji meri prepuščena gledalcu.  Njegova nepojasnjevalna narava bo po vsej verjetnosti grenka pilula za vse, ki so v njem videli samo še en film Scarlett Johansson (še bolj bodo godrnjali tisti, ki so pričakovali, da bo njena golota postavljena v erotično intenzivnejši kontekst). Nekaj je gotovo: brez njenega nastopa v glavni vlogi bi film brez dvoma pritegnil bistveno manj gledalcev, čeprav je po ogledu kot na dlani, da bi se v tej razmeroma nezahtevni vlogi enako dobro odrezala tudi neznana igralka z ustreznimi telesnimi atributi. Med zanimivejše aspekte filma velja postaviti formo, oziroma pripovedni slog, ki je redko viden preplet naturalističnih, skoraj dokumentarnih prejemov (uporaba skritih kamer in neprofesionalnih igralcev) in surrealističnih elementov, ki ob ustrezni glasbeni spremljavi zbujajo občutke tesnobe. Včasih imamo občutek, da smo ujeti v morastih sanjah, za takšno vzdušje pa je poleg vizualne komponente najbolj zaslužna odlična glasba angleške skladateljice Mice Levi, ki je film opremila z eno izmed najbolj srhljivih zvočnih podlag tekočega desetletja. Pod kožo ni film za široke množice, a kljub temu sem prepričan, da bo marsikdo znal ceniti njegovo kompleksno sporočilnost, eksperimentalnost in drugačnost. (+3)

Ocena:

Mesečnik - Julij 2014

Dopustniški julij je tokrat glavni krivec za nekoliko skromnejši Mesečnik. Med trinajstimi naslovi so se v mojih očeh najbolje odrezali madžarski A nagy fuzet in ekstravaganca Carlosa Reygadasa Post Tenebras Lux. Zanimivo je  bilo spremljati tudi drugo sezono Netflixove serije Orange in The New Black. Za privržence art kinematografije je potencialno zanimiv Sudoeste, ljubitelje počasnih, minimalističnih dram verjetno ne bo razočaral niti kanadski Whitewash.  

A nagy fuzet [The Notebook] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 109',  Imdb

Režija: János Szász

Igrajo:  András Gyémánt, László Gyémánt, Gyöngyvér Bognár, Piroska Molnár

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Twin siblings enduring the harshness of WWII in a village on the Hungarian border hedge their survival on studying and learning from the evil surrounding them.

Salinja [Murderer] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 76' ,  Asianwiki

Režija: Lee Ki-Wook

Igrajo:  Ma Dong-Seok, Ahn Do-Kyu, Kim Hyun-Soo

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Joo-Hyub (Ma Dong-Seok) is a cold blooded serial killer, but he tries to live unnoticed in a small village with his son Yong-Ho (Ahn Do-Kyu). His son becomes friends with Ji-Soo (Kim Hyun-Soo) who is a new transfer student at his school. Ji-Soo soon realizes that Joo-Hyub is a serial killer. Joo-Hyub decides to kill Ji-Soo for himself and his son.

Myungwangsung [Pluto] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 114' ,  Imdb

Režija: Shin Su-Won

Igrajo:  Sung Joon, David Lee, Kim Kkobbi, Cho Seong-Ha

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Shin Suwon follows up his acclaimed short Modern Family - Circleline with a portrait of high school honors students willing to go to extremes to get into a prestigious university. Pluto shares a critical eye and complex narrative with its spiritual predecessor, Bleak Night.

Les garçons et Guillaume, à table! [Me, Myself and Mum] (2013)

Slo naslov: Mamin sinko

Dolžina:  85' ,  Imdb

Režija: Guillaume Gallienne

Igrajo:  Guillaume Gallienne, André Marcon, Françoise Fabian

Ocena: -3

Slo recenzija:  Mladina,  Siol

Sinopsis (eng):

Mrs. Gallienne, a rather temperamental upper middle-class lady, has three children, two of whom she considers as her sons and another she calls Guillaume. Logically indeed, the latter teenage creature does not picture himself as a boy, rather as a girl or at best as a homosexual. But how can a mother act in such an objectionable way? And why? Through a series of painful chain of experiences, Guillaume will discover little by little who he is actually and will manage to break free from her pernicious influence.

Man tam [Blind Detective] (2013)

Slo naslov: Slepi detektiv

Dolžina: 130',  Imdb

Režija: Johnnie To

Igrajo:  Andy Lau, Sammi Cheng, Yuanyuan Gao

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A cop is forced into early retirement due to retinal damage. But after witnessing a bank robbery along with a female inspector - who believes he has acute senses - they team up in hope to solve the case.

Nae anaeui modeun geot [All About My Wife] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 121' ,  Imdb

Režija: Min Kyu-Dong

Igrajo:  Lim Soo-Jung, Lee Sun-Kyun, Ryoo Seung-Ryong

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Doo Hyun cannot stand with his wife anymore, he wants to divorce but he cant. Instead of cheating on her, he hired a Casanova to seduce his wife to make his wife leave him. Will he succeed?

Post Tenebras Lux (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 115' ,  Imdb

Režija: Carlos Reygadas

Igrajo:  Adolfo Jiménez Castro, Nathalia Acevedo, Rut Reygadas, Mitsy Ferrand

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Juan and his urban family live in the Mexican countryside, where they enjoy and suffer a world apart. And nobody knows if these two worlds are complementary or if they strive to eliminate one another.

Whitewash (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb

Režija: Emanuel Hoss-Desmarais

Igrajo:  Thomas Haden Church, Anie Pascale, Emanuel Hoss-Desmarais

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In the harsh, wintry woods of rural Quebec, Bruce (Academy Award®-nominee Thomas Haden Church), a down-on-his-luck snowplow operator, accidentally kills a man during a drunken night joyride. Stricken with panic, he hides the body and takes to the deep wilderness in hopes of outrunning both the authorities and his own conscience.

Sacro GRA (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  93' ,  Imdb

Režija: Gianfranco Rosi

Igrajo:  -

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

After the India of Varanasi's boatmen, the American desert of the dropouts, and the Mexico of the narco-assassin, Gianfranco Rosi've Decided to tell the tale of a part of his own country, roaming and filming for over two years in a minivan on Rome's giant ring road, the GRA, or GRA-to discover the invisible worlds and possible futures harbored in this area of constant turmoil. Elusive characters and fleeting apparitions emerge from the background of this winding zone.

Orange Is the New Black (2013—)  2.sezona

Slo naslov: -

Dolžina: 13 X 55' ,  Imdb

Avtor: Jenji Kohan

Igrajo:  Taylor Schilling, Nick Sandow, Samira Wiley, Kate Mulgrew, Natasha Lyonne

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

The story of Piper Chapman, a woman in her thirties who is sentenced to fifteen months in prison after being convicted of a decade-old crime of transporting money for her drug-dealing girlfriend.

Sudoeste  [Southwest]   (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 127' ,  Imdb

Režija: Eduardo Nunes

Igrajo:  Simone Spoladore, Raquel Bonfante, Julio Adriao, Dira Paes, Mariana Lima

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In a Brazilian coastal village where everything seems motionless, Clarice grasps her life in a single day, unlike those she meets and who are living this day like any other. She tries to understand her obscure reality and the destiny of the people around her in a circular time that haunts and disorients.

They Came Together (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 83' ,  Imdb

Režija: David Wain

Igrajo:  Paul Rudd, Amy Poehler, Bill Hader

Ocena: -2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

When Joel and Molly meet, it's hate at first sight: his big Corporate Candy Company threatens to shut down her quirky indie shop. Plus, Joel is hung up on his sexy ex. But amazingly, they fall in love, until they break up about two thirds of the way through.

Labor Day (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 111' ,  Imdb

Režija: Jason Reitman

Igrajo:  Kate Winslet, Josh Brolin, Gattlin Griffith

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Depressed single mom Adele and her son Henry offer a wounded, fearsome man a ride. As police search town for the escaped convict, the mother and son gradually learn his true story as their options become increasingly limited.