sobota, 01. december 2018

Dogman (2018)

Edoardo Pesce and Marcello Fonte in Dogman (2018), © Greta De Lazzaris

Slovenski naslov: Dogman
Država: Italija, Francija 
Jezik: italijanščina
Leto: 2018
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 103',  Imdb 
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Ugo Chiti, Massimo Gaudioso, Matteo Garrone
Igrajo: Marcello Fonte, Edoardo Pesce, Adamo Dionisi, Francesco Acquaroli, Alida Baldari Calabria, Gianluca Gobbi, Aniello Arena 


Scenarij A

Marcello je prijazen možakar, lastnik manjšega pasjega salona nekje na bogatem severu Italije. Poleg dela s štirinožnimi prijatelji ga najbolj osrečuje čas, ki ga preživi v družbi hčerke iz propadlega zakona. Dobro se počuti tudi v družbi prijateljev iz soseščine, s katerimi rekreativno igra nogomet in ob kavi občasno premleva dnevno aktualne teme. Skupaj s hčerko sta člana lokalnega potapljaškega društva in čeprav si verjetno ne bo nikoli mogel privoščiti potovanja na kakšno izmed eksotičnih destinacij o katerem skupaj s hčerko vsakodnevno sanjarita, Marcello je srečen človek. 

Scenarij B

Še enkrat ponovimo zgoraj zapisano, a z eno pomembno razliko. Zgodbo postavimo v revno rimsko predmestje in slika se drastično spremeni. Marcello je ponovno človek prijetnega značaja, ki uživa spoštovanje ljudi, ob katerih je odrastel. Marcello ni kriminalec, a ker s friziranjem psov zasluži premalo za dostojno življenje, znancem iz sosedstva prodaja manjše količine kokaina. V uvodu v zgodbo ga obišče Simeone, s katerih se poznata od otroštva in zahteva merico kokaina. Merico, ki jo ne bo nikoli plačal, a to je za Marcella le manjša nevšečnost, saj govorimo o nasilnežu, ki se mu ne smeš postaviti po robu. Zlobnežu in človeškem izmečku, ki terorizira celotno sosesko.    

Ideja je, analizirati vpliv okolja na posameznika in opazovati, v kolikšni meri okolje kroji njegovo usodo. V obeh primerih govorimo o dobrodušnežu, ki v sebi nima prav nobene zlobe. Toda v posebnih okoliščinah, pod vplivom številnih negativnih dejavnikov, naš dobrodušnež počasi premika mejo sprejemljivega. Izkaže se, da je preprodaja majhnih količin kokaina odločilni korak v napačno smer, po kateri je vrnitev na staro iz dneva v dan težja in na neki točki celo nemogoča. Prav kokain je v Marcellovo življenje pripeljal Simeoneja, ki bo postal njegova nočna mora in ga prisilil v dejanja, ki jih sicer nikoli ne bi storil. V tem smislu je Dogman film, ki glavnega junaka spremlja na njegovi poti do dokončnega razčlovečenja. V prvem skupnem prizoru začutimo kako Marcello občuduje Simeonejevo možatost, ko poizveduje, ali je res lastnoročno naklestil nekaj nevarnih Romunov. V njegovih besedah je, zavoljo občutka pripadnosti, čutiti celo nekaj ponosa. Pasji frizer je zato do neke mere tudi sam odgovoren za nevšečnosti, ki ga čakajo v prihodnosti. Toda njegov ultimativni greh nista naivnost in nepremišljenost, temveč prirojena »napaka« — njegov značaj, ki v pomembnih odločitvah botruje njegovim tihim privolitvam. Garrone se je z Dogmanom vrnil v okolje, v katerem sobivajo junaki njegove Gomorre. Okolje v katerem je stik s kriminalom neizogiben, vendar ga to pot zanima usoda malega človeka, ki ga v eni najboljših vlog tekočega leta upodobi izvrstni Marcello Fonte. Letos me v glavni vlogi skoraj nihče ni prepričal tako močno, kot je to storil Fonte, a v isti sapi velja izpostaviti še Edoarda Pesceja, ki mu gladko podelim plaketo za najbolj prepričljivega zlobneža v letu 2018. 

Ocena



Ni komentarjev:

Objavite komentar