22 July (2018)

Anders Danielsen Lie in 22 July (2018), © Netflix

Slo naslov: 22. julij

Država: Norveška, ZDA, Islandija

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 143' ,  Imdb

Žanri: drama, krimi, zgodovinski

Režija: Paul Greengrass

Scenarij: Paul Greengrass, Åsne Seierstad (knjiga)

Igrajo: Anders Danielsen Lie, Jonas Strand Gravli, Jon Øigarden, Seda Witt

Angleški režiser Paul Greengrass se je na veliko sceno prebil s Krvavo nedeljo (Bloody Sunday, 2002), forenzično rekonstrukcijo masakra, ki ga je britanska vojska leta 1972 izvedla v severnoirskem mestu Derry. Štiri leta kasneje je predstavil v realnem času posneto zgodbo United 93, ki pod drobnogled vzame dogajanje na enemu izmed ugrabljenih letal, ki je bilo strmoglavljeno med terorističnimi napadi 11. septembra. Anglež je vmes vskočil v čevlje Douga Limana in s tremi filmi uspešno nadaljeval franšizo o Jasonu Bournu. Letos se je ponovno vrnil k temam terorizma in masovnih zločinov in pod okriljem Netflixa posnel film o terorističnem bombnem napadu v norveški prestolnici Oslo in masakru, ki se je nedolgo zatem zgodil na bližnjem otočku Utoya. Pred tem prispevkom sem pisal o pol leta starejšem in po mojem mnenju konkretno boljšem norveškem filmu Utoya - 22. julija (Režija: Erik Poppe), ki govori o istih tragičnih dogodkih.

Norveški film se največjim delom osredotoča na dogajanje na Utoyi, ki je predstavljeno v enem samem 72 minut dolgem nepretrganem posnetku. Greengrass izbere povsem drugačen pristop, saj v njegovi različici napada v Oslu in na Utoyi služita le kot uvod v dogajanje po tragediji. Erik Poppe v svojem filmu napadalca nikoli ne imenuje niti pokaže njegovega obraza (fizično je v kadru kot silhueta prisoten le nekaj trenutkov), med tem ko Greengrass napadalcu (Anders Danielsen Lie) nameni eno izmed ključnih vlog. Spremljamo ga v pripravah na napada, med samo izvedbo zločinskega načrta in v dogodkih po tragediji, katerim Greengrass nameni največ pozornosti. Film nam pogled na tragedijo predstavi preko  treh ključnih protagonistov. Največ pozornosti poleg napadalca dobi njegov odvetnik Geir Lippestad (Jon Øigarden), ki se s sprejetjem vloge branilca znajde na moralno spolzkem terenu, saj dober del javnosti v tem vidi nekakšno solidarnost z zločincem in ena izmed žrtev, mladi Viljar (Jonas Strand Gravli), ki so ga napadalčeve krogle zadele kar trikrat (enkrat celo v glavo), a je mladenič zahvaljujoč hitri in strokovni zdravniški pomoči vendarle preživel. 

Greengrass vzporedno pelje zgodbe treh likov, vendar mu z nobenim od teh na žalost ne uspe doseči tehtnejšega rezultata. Vse tri zgodbe so gotovo imele potencial za veliko več od površne karakterizacije in pričakovanega finalnega soočenja med žrtvijo in storilcem na sodišču. Tu vidim enega izmed pomembnejših razlogov za nefunkcioniranja filma kot celote, nesmiselna pa se zdi tudi odločitev, da za snemanje angažiraš povsem norveško igralsko zasedbo in potem dialoge posnameš v angleščini. In ko sem že pri igralcih, ne morem mimo postavitve Andersa Danielsena Lieja v vlogo zločinca. Andersa ljubitelji evropskega filma poznamo predvsem po melanholičnih nastopih v filmih Joachima Trierja in prepričan sem, da je tu bil zmožen ponuditi veliko več od tega, kar iz njega izvleče Greengrass. V dobrih 140-ih minutah se je z nosilnimi liki gotovo dalo storiti več, z nekaj več fokusa na treh, ali morda še boljše, dveh likih. Zdi se, da nam Greengrass z vpletanjem likov kot sta premier ali znani desničarski skrajnež v vlogi priče, medijev in jeze javnosti, ki ji na svoji koži občuti principielni branilec in njegova družina, želi ponuditi neko širšo sliko. Toda nekje v iskanju širine in sporočilnega  momenta o nevarnem vzponu skrajne desnice v Evropi film izgubi fokus in preraste v medlo rekonstrukcijo masakra in sodnega procesa, ki mu je sledil. Zavoljo vseh teh razlogov je 22. julij film, ki ga nismo potrebovali.   

Ocena