Hold the Dark (2018)

Jeffrey Wright in Hold the Dark (2018), © Netflix

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, triler,  grozljivka

Dolžina: 125' ,  Imdb 

Režija: Jeremy Saulnier

Scenarij: Macon Blair, William Giraldi (knjiga)

Igrajo: Jeffrey Wright, Alexander Skarsgard, Riley Keough, Julian Black Antelope, James Badge Dale, Tantoo Cardinal

Russell Core je osamljen moški v poznih srednjih letih, ki se že vrsto let ukvarja z preučevanjem vedenjskih vzorcev volkov. O svojih raziskavah in dogodivščinah v divjini je napisal tudi razmeroma odmevno knjigo, ki ga bo, mnogo let po uradnem izidu, pripeljala na Aljasko. Knjigo je namreč prebrala tudi Medora Slone, ki na Russella naslovi pismo, s prošnjo za pomoč. Medora, ki živi med domorodci v odmaknjeni vasici na Aljaski je prepričana, da je njenega sinčka edinca v svoj brlog odvlekel trop volkov. Takšne stvari so se v vasici menda dogajale že prej in ker oblasti ne ukrenejo nič v zvezi s tem, Medora na pomoč pokliče strokovnjaka za volkove. Core ponudbo sprejme, saj na Aljaski živi tudi njegova odtujena hčerka, s katero že nekaj časa poskuša vzpostaviti stik.

Pozor: tekst vsebuje spoilerje!

       

V zadnji tretjini filma je prizor, postavljen v hišo lokalnega šerifa. V pogovoru med njim in njegovim gostom Russellom, sogovornika poskušata dognati, kaj se plete v glavi Vernona Slona. Zakaj je prišlo do morije, ki smo ji priča v drugi tretjini filma in zakaj je Medora ubila lastnega otroka? Zakaj je vse to zgodilo?  »Zdi se mi, da odgovori na ta vprašanja ne obstajajo,« izusti šerif. Russell replicira z besedami: »Pač. Ali jih lahko razumemo, pa je nekaj drugega.«

V tem dialogu se morda skriva ključna dilema četrtega celovečerca Jeremyja Saulnierja, enega najbolj zanimivih režiserjev ameriške neodvisne scene. 42-letni Saulner, ki je nase opozoril z odličnim Otožnim razdejanjem (Blue Ruin, 2013) in dve leti kasneje še z Zeleno sobo (Green Room), je z naslovno stvaritvijo ustvaril svoj (za gledalca) najbolj begajoč film doslej. Film, s katerim Američan na nek način izziva klasične pripovedne konvencije in nas poskuša prepričati, da se je včasih potrebno sprijazniti z dejstvom, da nekaterih stvari preprosto ne znamo ali ne moremo razumeti. Če se analize naslovnega lotimo z domnevo, da je v vsakem dejanju razumnega človeka mogoče identificirati vzrok takega ravnanja, potem verjetno ne bomo prišli daleč.

Alexander Skarsgård in Hold the Dark (2018), © Netflix

Vsi ključni liki, ki jih, pogojno povedano, postavljamo med antagoniste, na neki točki storijo nekaj kontradiktornega, nekaj, za kar morda ne obstaja pravi vzrok. Analogija med človekom in živaljo je očitna – kri otroka je na materinih rokah, tako kot na gobcih lačnih volkov, ki zavoljo preživetja požrejo enega izmed mladičev. Materino dejanje je morda še najlažje opredeliti, saj je v več prizorih jasno nakazano, da imamo opravka z osebo, z resno duševno motnjo. Motnjo, ki najverjetneje izvira iz odraščanja v disfunkcionalni družini in dokaj očitno nakazanega incestnega razmerja med njo in Vernonom (dobro utemeljeno analizo najdete v Filmoljubovi recenziji). Družina in odnos do potomstva je nenazadnje eden ponavljajočih se motivov: šerif in njegova soproga bosta kmalu dobila prvega otroka, Vernov najboljši prijatelj je izgubil otroka, Russell poskuša navezati stike z odtujeno hčerko…  

Vseeno imam občutek, da Saulnerjev primarni cilj opredeliti varljivo mejo med nasprotujočimi se vzgibi, ki jih v sebi nosimo vsi. Med prvinskimi, živalskimi instinkti in bolj zavestnimi, čustveno in humanistično naravnanimi dejanji. Vernon tako pomaga nesrečni Iračanki, ki jo posiljuje njegov soborec, vendar istočasno nima nobenih zadržkov, da po vrnitvi domov pokonča skoraj vsakogar, ki se najde na njegovi poti. V najbolj surovem in krvavem delu filma se Vernonov pomagač Cheeon maščuje za ravnodušnost, ki jo je policija pokazala ob izginotju njegovega otroka. Težko je trditi, da motiv za morijo takšnih razsežnosti ne obstaja (poleg očitnega bi zlahka našli še kakšnega), vendar se vseeno zdi, da je le-ta nekoliko preveč naglašen, odziv preveč ekstremen. Film odlikujejo odlično temačno vzdušje, suverena režija in prepričljivimi nastopi vseh sodelujočih. Saulner v posameznih etapah filma doseže zares impresivne rezultate in če bi film kot celoto vrednotili s seštevanjem njegovih sestavnih delov, končna ocena bi bila zelo visoka. Hold the Dark je od prve do zadnje minute zanimiva izkušnja, ki od gledalca zahteva sproten angažma, vendar zgodba v seštevku vseeno ne premore čisto prave koherentnosti, oziroma ne uspe dovolj močno in dovolj jasno artikulirati lastnih idej.   

Ocena