sreda, 19. december 2018

Roma (2018)

Marco Graf and Yalitza Aparicio in Roma (2018), © Netflix


Slovenski naslov: Roma
Država: Mehika, ZDA
Jezik: španščina
Leto: 2018
Žanri: drama
Dolžina: 135' Imdb 
Režija: Alfonso Cuarón
Scenarij: Alfonso Cuarón
Igrajo: Yalitza Aparicio, Marina de Tavira, Marco Graf, Fernando Gregiaga, Daniela Demesa, Carlos Peralta, Nancy Garcia, Jorge Antonio Guerrero




Pet let po Gravitaciji, ki mu je prinesla največji uspeh v karieri  (2 oskarja, zlati globus, bafto…), z nami je ponovno Alfonso Cuarón. Med njegovimi osmimi doslej posnetimi celovečerci je nekaj takih, do katerih nimam nekega posebnega odnosa (predvsem Harry Potter in Velika pričakovanja) in nekaj nepozabnih dosežkov, ki dotičnega gospoda uvrščajo med največje režiserje današnjice. Mehiški mojster me je najprej navdušil z Jaz pa tebi mamo (Y tu mamá también, 2001), nato pa dokončno kupil z Otroci človeštva (Children of Men, 2006) in Gravitacijo (Gravity, 2013) in ta odličen niz se zdaj nadaljuje z Romo. Cuarónovim najbolj osebnim filmom doslej, kakršnega lahko posname le zares samozavesten režiser z jasno vizijo in zavedanjem, da je prišel do točke v karieri, ko si lahko privošči takšen film.

Zgodba postavljena v mehiško prestolnico na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja junake najde med pripadniki srednjega razreda, ali natančneje v petčlanski družini in eni izmed dveh služkinj, ki skrbi za njihovo dobro počutje. Zgodba je posneta po režiserjevih spominih na odraščanje v četrti Colonia Roma (pojasnilo naslova), enem izmed večjih naselji v Mexico Cityju. Zgodba je avtobiografska, vendar režiserja bolj kot otroška perspektiva zanima svet odraslih, oz. odrasli protagonisti in pomembni dogodki, ki so zaznamovali njihova življenja. Osrednja figura pripovedi je služkinja Clio – največ prostora je posvečeno njenem odnosu z otroci in nesrečnem razmerju z nekim mladeničem (ta ob novici o nosečnosti hitro pobere šila in kopita). Značajno vlogo dobi tudi razpad zakona avtorjevih staršev, vse skupaj pa je postavljeno v kontekst nemirnega družbeno-političnega ozračja in masakra El Halconazo, v katerem je bilo ubitih približno 120 protestnikov, pretežno študentov.


Marina de Tavira, Marco Graf, Yalitza Aparicio, and Fernando Grediaga in Roma (2018), © Netflix

Odločitev za črno-belo fotografijo je nekako pričakovana, nekoliko manj pa distanca, s katero Cuarón podaja zgodbo in opazuje svoje like. V filmu ni obraza v velikem planu, kamera praktično ves čas lebdi nad protagonisti, ali jih predstavlja kot del širše slike, mnogokrat v zares impresivnih širokih posnetkih. Cuarón se je ob prezasedenosti stalnega sodelavca, direktorja fotografije Emmanuela Lubezkija, kar sam usedel za kamero in ustvaril pravo vizualno poslastico. Ko gledamo Romo čutimo, da znotraj kadra nič ni prepuščeno naključju, da je vsaka, tudi najmanjša podrobnost, skrbno premišljena. Romo odlikuje epizodičnost, s katero nesentimentalno obravnava pomembnejše dogodke v življenjih ključnih protagonistov. Zgodba zato delujejo kot kronološka zloženka spominov v  formi vinjet, poustvarjenih s premišljenim postavljanjem kamere, monokromom in mehko rabo naravne svetlobe. V nekem širšem kontekstu Roma obuja duh nekega preteklega časa, osvetljuje privilegiran položaj mehiške buržoazije in s tem povezana medrazredna trenja tematiziranega obdobja. Na drugem bolj osebnem nivoju je Cuarón ustvaril pripoved, s katero se je, kot sam pravi, želel pokloniti ženskam, ki so ga vzgojile. Spoznanje, da centralna figura te hvalnice ni mati, ampak služkinja ob kateri je odraščal, na zanimiv način izpostavi to posebnost dežel Srednje in Južne Amerike – emotivno vez med služkinjami in otroci privilegiranih družin, ki so mnogokrat močnejše od njihovih vezi z biološkimi starši. Otroški odzivi so pač iskreni in usmerjeni proti tistim, ki jim nudijo največ pozornosti in ljubezni. Proti osebam, ki so ob njih, jih kopajo, oblačijo, hranijo, pospremijo v posteljo, negujejo ko so zbolijo… Gre za pogost motiv v filmih iz tega dela sveta (Služkinja/La Nana/2009 Sebastiána Silve je eden lepših primerov), ki omogoča zanimivo izhodišče za razmislek o tem, kako položaj na družbeni lestvici definira kompleksna razmerja med člani takšne skupnosti. Roma je oseben, poetično realističen družinski portret, naslikan na izvrstno rekonstruiranem zgodovinskem ozadju, s katerim je Cuarónov opus postal še impresivnejši.        


Ocena


Ni komentarjev:

Objavite komentar