Boy (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nova Zelandija
Leto: 2010Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 87' ,  Imdb 
Režija: Taika Waititi
Scenarij: Taika Waititi
Igrajo: James Rolleston, Taika Waititi, Te Aho Aho Eketone-Whitu, Ei Kura Albert, Maakariini Butler

Manjša raziskava dosedanjega dela Novozelandca Taike Waititija razkrije, da je začel kot igralec, nato je ob igralski karieri začel snemati kratke filme, ustvaril svoj tv-šov,  nastopal kot stand-up komik in še kaj bi se našlo. Pred tremi leti je debitiral z Eagle vs Shark, ki je bil toplo sprejet na festivalu Sundance.Nedvomno je velikanska spodbuda za njegovo režisersko kariero bila oskarjevska nominacija za njegov kratki film, Two Cars, One Night, ki je bil osnova za njegov drugi celovečerec, o katerem pišem v tem prispevku.

Piše se leto 1984, Michael Jackson je izdal nepozabni Triller, ki ga je postavil v vlogo božanstva na vseh koncih sveta. Nova Zelandija ni nobena izjema, Jacksonov goreči oboževalec je tudi 11 letni Boy, fant iz majhnega mesteca Waihau Bay. Fant živi na neki farmi z babico, kozo, mlajšim bratom Rockyjem in otroci drugih sorodnikov, ki so tam našli zatočišče. Ko se babica odpravi v oddaljen kraj, na pogrebno slovesnost, Boy postane glava družine, ki bo skrbel za hišo in brata, dokler se babica ne vrne. Boy je zgodaj ostal sirota; njegova mama je umrla med porodom, ko je na svet prijokal bratec Rocky. Nato se kot strela z jasnega se pred hišo prikaže dečkov oče Alamein, ki je zadnjih nekaj let preživel za rešetkami. Fantova močno idealizirana, herojska podoba očeta je pravo nasprotje tistega kar je Alamein v resnici. Nazaj je prišel le zato, ker je nekje na domači njivi zakopal denar, ko je bežal pred policijo. Boy končno dobi priložnost bolje spoznati očeta, kar je zanj uresničitev sanj.

Ko se na filmu pojavljajo zapuščeni otroci, ali otroci prepuščeni sami sebi, navadno gledamo dramo, ki obeta žalostno zgodbo in neprijeten konec. V novozelandskem filmu tega ne bomo zasledili, saj kljub ne ravno srečnim okoliščinam, v filmu prevladujejo optimistični toni, ki se prepletajo s prefinjenim humorjem. Zelo gladka, tekoča zgodba teče spontano in nevsiljivo, zato gledalec hitro začuti povezanost z Waititijevimi liki. Pohvalil bi tudi vizualno podobo filma, saj je film poln res čudovitih kadrov in prizorov, ki so prava paša za oči. Nekateri film označujejo za tipičen crowd-pleaser, film ki se na nek način prilizuje publiki in igra po predvidljivih notah, kar v določeni meri tudi drži. Jaz pa nikakor ne morem spregledati njegovega šarma in toplosrčnosti, zato ogled lahko toplo priporočam.

Ocena: 7.5/10