Killer Joe (2011)

Slovenski naslov: Morilec Joe
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: William Friedkin
Scenarij: Tracy Letts
Igrajo: Matthew McConaughey, Emile Hirsch, Juno Temple, Thomas Haden Church, Gina Gershon, Scott A. Martin

William Friedkin je v nekem intervjuju povedal, da je erotični triler Jade (1995) njegov najljubši film. Pri omenjeni izjavi je potrebno upoštevati Friedkinovo humoristično žilico, saj 77-letni Američan ob številnih priložnostih pokazal, da mu komični vložki v komunikaciji z novinarji dobro ležijo. Ob dejstvu, da je omenjeni film prejel dve nominaciji za maline (najslabši scenarij in najslabši mladi igralec), to opcijo ne morem povsem izključiti. Moj edini spomin na omenjeni film je zelo mična Linda Fiorentino, ki je v tistih letih imela status femme fatale, potem ko je leto prej blestela v neo-noiru kriminalki The Last Seduction (John Dahl, 1994). Nesporno je dejstvo, da je Friedkin v svoji dolgi karieri snemal filme različne kakovosti, večina pa se strinja, da v sam vrh njegove ponudbe sodita Francoska zveza (The French Connection, 1971) in Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973). No, zdaj je ta vitalni starček posnel še en film, ki bo zagotovo našel mesto v različnih retrospektivah njegovih najboljših izdelkov. Presenečenje je oznaka, ki jo v kontekstu dotedanjega ustvarjalnega opusa lahko uporabim ob strjevanju prevladujočih občutkov, ki so me prevzemali po ogledu Winterbottomovega Morilec v meni (The Killer Inside Me, 2010). In če me je Anglež prijetno presenetil, potem me je Friedkinov izdelek pustil odrtih ust in me vrgel na rit - dobesedno. Posneti film s takšno divjo energijo pri teh letih, je naravnost fantastičen dosežek, ki so ga sposobni le največji mojstri svojega poklica.

Zgodba inštalirana v anus Amerike, ali lepše, teksaško prikoličarsko naselje, v katerem svoje dni preživlja tamkajšnja white trash populacija, najdemo tudi naše glavne protagoniste, člane družine Smith. Chris (Emile Hirsch) je majhen, nepomemben diler, ki se mu je uspelo zameriti napačnim ljudem. Zamera težka šest tisočakov je fanta prisilila v globlji razmislek, po katerem je Chris vendarle našel rešitev, ki ga lahko spravi iz nezavidljivega položaja. Mladeničeva mati je nosilka zavarovalne police, ki bo upravičencu, v primeru njene smrti, navrgla petdeset tisočakov. Oziroma, v tem primeru upravičenki, Chrisovi najstniški sestri Dottie (Juno Temple), vendar vam na tej točki najbrž dolgujem krajše pojasnilo. Namreč, nosilka police je dolgo nazaj zapustila družino in nihče izmed »zapuščenih« o materi / bivši soprogi, nima lepega mnenja. Mogoče je prav zato Chris pomoč poiskal pri očetu Anselu (Thomas Haden Church), ki se je vmes poročil s prikupno natakarico (Gina Gershon), ki je iz Ansela hitro izvlekla informacije, pristavila še svoj lonček in zahtevala delež. Zraven je, kakopak, tudi zmedena Dottie, ki na ta način manifestira svoje sovraštvo do matere in pripadnost edini družini, ki jo pozna. Za izpeljavo drznega načrta angažirajo šerifa dallaške policije Joeja Cooperja (Matthew McConaughey), ki poleg policijskega dela honorarno opravlja smrtonosno popoldansko dejavnost.      

Pri vsakem filmu je vzdušje ena najpomembnejših postavk in nekakšna nemerljiva vrednost, ki jo težko opišem(o) z besedami.  Sploh v primerih kot je ta, ko prav zaradi izvrstnega vzdušja zgodba sploh funkcionira in dosega svoj namen. Že uvodne minute, z bližajočo se nevihto v ozadju, napovedujejo film, ki veliko stavi na atmosfero, pogled na grmiček Gine Gershon pa je jasen signal, naj otroke pošljemo v drugo sobo. Seveda, če jih imate in če tega niste modro storili že prej. Umor družinskega člana iz koristoljubja je dokaj pogost, klišejski motiv in kratek povzetek vsebine verjetno ne zbuja velikih pričakovanj. Trik je v tem, da je umor v resnici le izhodišče, oziroma povod za pripovedovanje zgodbe o zelo disfunkcionalni družini in nevsakdanjem morilcu, ki nekako ne ustreza tisti klasični predstavi o najemniku, ki pride, opravi delo in nato zanj ne slišimo nikoli več. Pa tudi v tem, da zgodba po začetnem zapletu in sklenitvi dogovora med morilcem in družino ubere nepričakovano, samosvojo pot, na kateri naročeni umor več nima (pre)velikega pomena.  V trenutku ko Joe predlaga plačilo avansa v naturalijah, film zdrsne v dekonstrukcijo disfunkcionalne družine in psihološko seciranje najetega morilca, ki se počasi promovira v osrednjo figuro in najbolj anti-junaškega med vsemi antijunaki. Matthew McConaughey blesti v eni svojih najboljših, če ne najboljši vlogi doslej. Morilec, kot dominantna figura med bebastim slabiči brez moralnega kompasa, s svojo neverjetno karizmo in sprevrženim občutkom za moralnost povsem razgaljuje vso moralno bedo družine Smith. Če zatrdim, da film počiva na treh nosilnih stebrih, potem je McConaughey zagotovo eden izmed teh stebrov. Drugi steber je brez dvoma Friedkin, ki je v osmem desetletju življenja posnel film nabit z neverjetno, skorajda mladostniška energijo. Ta se v maniri mladega, nadebudnega avtorja požvižga na etiko in moralo in se brez zavor spusti v narativno-vizualni eksces, prepojen z izjemno zabavnimi črnohumornimi vložki.  V tem hipu se ne morem spomniti nobenega uveljavljenega režiserja, ki mu je pri tej starosti uspelo posneti tako sočno filmsko zgodbo. Tretji nosilni steber je scenarist Tracy Letts, ki je po premiernem  scenariju za Friedkinovega Hrošča (Bug, 2006), ponovno  prispeval scenarij za njegov film. Scenarij, ki je tudi v drugo nastal na temeljih Lettsove gledališke igre, odlikuje izjemen čut za graditev in psihološko seciranje likov, ter izjemen čut za stopnjevanje napetosti skozi skrbno premišljene dialoške rešitve.  V tem pogledu še najbolj izstopa skoraj dvajsetminutno finalno dejanje, ki fantastično sklene celotno zgodbo in se močno zasidra v gledalčev spomin. Morilec Joe sodi med vrhunce tekoče filmske sezone in si je kot tak že zagotovil mesto, na moji lestvici najboljših, z letnico 2011. Za konec naj omenim še manjšo zanimivost - McConaugheyju je najprej bila ponujena vloga, v kateri je na koncu pristal Thomas Haden Church, a je Teksašan uspel prepričati Friedkina, naj mu vendarle zaupa vlogo »Killerja.«   (-5)

Ocena:

Safety Not Guaranteed (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, ZF
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Colin Trevorrow
Scenarij: Derek Connolly
Igrajo: Aubrey Plaza, Jake Johnson, Karan Soni, Mark Duplass, Jeff Garlin

"Wanted: 

Somebody to go back in time with me. This is not a joke.

You'll get paid after we get back.  Must bring your own weapons. 

I have only done this once before. Safety not guaranteed."

Vemo, da je iskanje zanimivih zgodb bistvo novinarskega poklica. Dobra zgodba je praviloma rezultat raziskovalnega novinarstva, zato na sestanku novinarjev z glavno urednico neke seattleske novinarske hiše sklenejo raziskati ozadje časopisnega oglasa, v katerem neznani naročnik išče partnerja za potovanje skozi čas. Jeff (Jake Johnson) je novinar, ki je izbrskal zanimiv oglas in povsem logično je, da je on tisti, ki bo pokrival zgodbo v nastajanju. Ta za svoje pomočnika izbere mlado pripravnico Darius (Aubrey Plaza) in sramežljivega stažista Arnauja (Karan Soni), ter se z njima odpravi v majhno priobalno mestece Ocean View, v katerem živi oseba, ki je objavila zanimivi oglas. Kmalu po prihodu postane jasno, da je pravi vzrok Jeffovega prihoda v Ocean View nikoli pozabljena najstniška ljubezen, oglas pa je bil zgolj lepa priložnost za brezplačen izlet. Tako Darius nepričakovano prevzame vlogo vodilne preiskovalne novinarke in z Arnaujevo pomočjo odkrije, da je oseba, ki se skriva za čudaškim oglasom Kenneth Calloway (Mark Duplass). Kenneth je nepomembnež, ki v lokalnem supermarketu zlaga blago na police, ki ga sodelavci doživljajo kot čudaškega posebneža. Calloway je nezaupljiv in rahlo paranoičen, vendar mlada pripravnica, pod pretvezo kandidatke, ki se javlja na oglas, počasi pridobi njegovo zaupanje in se aktivno vključi v priprave na časovno avanturo.  

Celovečerni prvenec ameriškega režiserja Colina Trevorrowa, posnet pod producentskim okriljem ljudi, ki so realizirali Našo malo mis (Little miss Sunshine, Jonathan Dayton, Valerie Faris, 2006), s svojo žanrsko umestitvijo obljublja znanstveno-fantastično komedijo. Takšna kvalifikacija sicer ni napačna, vendar vseeno ne povzema bistva filma, ki se večjim delom fokusira na življenja glavnih protagonistov in nekoliko manj na samo ZF komponento. Ali drugače, pričajoči kos celuloida je zanimiva, angažirajoče zabavna komedija, ki vključuje potovanje skozi čas. Gonilna sila pripovedi so liki, ki še vedno niso našli tiste rdeče niti v svojih življenjih in na nek način se Safety…, kljub neustrezni starosti glavnih protagonistov lahko bere tudi kot nekakšna variacija coming-of-age motivov. Trevorrow je v sodelovanju s scenaristom Derekom Connollyjem ustvaril izjemno simpatične like, ki jih gledalec hitro posvoji in z njimi podoživlja njihovo tranzicijo. Gledalec največ odnese od preobrazbe mlade depresivno-sarkastične pripravnice Darius, ki s svojim »suhim« humorjem hitro osvoji naše simpatije. Zdi se, da je vloga Darius pisana na kožo Aubrey Plaza, igralke, ki ste je nekateri mogoče že opazili v zanimivi ameriški humoristični seriji Parki in rekreacija (Parks and Recreation, 2009-). Nekako v isto raven bi postavil še Jaka Johnsona, ki se je odlično znašel v vlogi ženskarja zlatega srca, ki mu nagoni pravijo, da je prišel čas za ustalitev, zato poišče staro ljubezen in poskuša oživeti romantično čar prve ljubezni. Tretji pomembnejši član zasedbe je Mark Duplass, polovica režisersko-scenarističnega bratskega dvojca Duplass (Baghead, Cyrus, Jeff, Who Lives at Home), ki je upodobil Kennetha Callowayja, ki v ekspediciji v preteklost vidi priložnost, za vrnitev nesrečno izgubljene ljubljene osebe. Za vse ki ste vajeni ameriške neodvisne komedije bo Safety… okusen bonbonček s Sundance priokusom, med tem ko gledalec vajen ameriških komedij, ki jih poganja straniščni humor in pocukranih rom-kom štorij z Jennifer Aniston, verjetno ne bo pretirano zadovoljen.  (-4)

Ocena:

LIFFE 2012

Pred nekaj dnevi je objavljena programska shema 23. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, na katerem bodo zavrteli 97 dolgometražnih in 13 kratkometražnih filmov. Festival bo v sredo, 7. novembra odprl grenko – sladki Angelski delež (The Angel's Share) velikana britanskega in evropskega filma Kena Locha. Med pestro ponudbo zanimivih filmov najdemo številne nagrajence z najpomembnejših filmskih festivalov in tudi letos sem potreboval kar nekaj časa, da sem uskladil vse termine in se odločil, katerim naslovom dati prednost. Poglejmo, kaj nas čaka v posameznih programskih sklopih. 

PERSPEKTIVE

Začel bom z uradno tekmovalno sekcijo, v kateri najdemo filme mladih režiserjev, med katerimi bo žirija izbrala dobitnika glavne festivalske nagrade. Najbolj kontroverzen film v tekmovalni sekciji je zagotovo srbski Klip (R: Maja Miloš, 2011), o katerem sem že pisal (zapis najdete tukaj). Med zanimivejše naslove zagotovo sodi tudi predstavnik ameriške neodvisne produkcije, zmagovalec Sundancea in film, ki so ga opazili tudi v Cannesu -  Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, Benh Zeitlin), širnem občinstvu pa utegne biti zanimiva tudi Mlada noč, prvenec našega mladega režiserskega upa Olma Omerzuja. Otrok iz zgornjega nadstropja (L'Enfant d'en haut) je še en naslov, o katerem sem že pisal, ki je vsekakor vreden pozornosti. Zanimivo gradivo bi lahko bila tudi izraelska drama Specialec (Ha-Shoter) in argentinska psihološka drama Zunaj (El Campo). 

                                                                                      Beasts of the Southern Wild

KRALJI IN KRALJICE 

V tej sekciji, namenjeni uveljavljenim mojstrom sedme umetnosti je uvrščeno 15 filmov, med katerimi z največ zanimanja pričakujem Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe), prvi del t.i. Paradiž trilogije iz delavnice Ulricha Seidla, enega najzanimivejših avstrijskih avtorjev. Znova bo z nami tudi hiperaktivni Werner Herzog, z dokumentarcem Srečni ljudje v tajgi (Happy People, a Year in the Taiga), ljubitelje razkošnih kostumov pa bo zagotovo zanimala zgodovinska drama Zbogom kraljica (Les adieux a la reine, Benoit Jacquot). Trofejni režiser Carlos Reygadas je za svojo dramo Post Tenebras Lux prejel cansko nagrado za režijo in zanimivo bo videti, kaj nam je tokrat pripravil enfant terrible mehiške kinematografije. Nas svoj račun bodo prišli spoštovalci  južnokorejskega režiserja Hong Sang-sooja, saj bodo v tej sekciji zavrteli dva njegova filma - letošnji V tuji deželi (In Another Country) in lansko Vrnitev v Seul (The Day He Arrives).

                                                                                                         Paradise: Liebe

PANORAMA SVETOVNEGA FILMA

Rja in kost (Rust and Bone) Jacquesa Audiarda je film, ki se mu najbolj veselim v tem programskem sklopu, na istem seznamu pa najdemo kar nekaj zelo zanimivih naslovov. Otroci Sarajeva (Djeca) je drugi celovečerec bosanske režiserke Aide Begić, ki je me je navdušila s svojim prvencem Sneg in posebna omemba na letošnjem Cannesu je vsekakor dobro znamenje. Hrvaški Ljudožerec Vegetarijanec (Ljudožder vegetarianac) je prav tako film vreden pozornosti (glej zapis), zelo obetavno delujejo tudi britanski Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio) in avstralski kandidat za oskarja Lore (R: Cate Shortland). Med zanimivejše naslove bi uvrstil še iransko dramo Skromnost je lepa čednost (Modest Reception) in irsko dramo Hiša lutk (Dollhouse).

                                                                                                           Rust and Bone

PREDPREMIERE

Tradicionalna najmočnejša sekcija festivala, v kateri najdemo filmske vrhunce, odkupljene za predvajanje na domačem trgu, tudi letos ponuja veliko zanimivih filmov, med katerimi verjetno najbolj izstopata canski in beneški zmagovalec. Hanekejeva Ljubezen (Amour) in Kim Ki-dukova Pieta, ki je naknadno nadomestila odpovedanega Gospodarja (The Master), sta verjetno filma, ki bosta pritegnila največ pozornosti. Otvoritveni Angelski delež (The Angel's Share) Kena Loacha je film, ki ga želijo videti mnogi, podoben status pripada  tudi novemu filmu Walterja Sallesa Na Cesti (On the Road). Najodmevnejši nemški film tekočega leta je Barbara (R:Christian Petzold), zelo zanimiv pa je tudi Daleč za griči (Beyond the Hills), novi izdelek Cristiana Mungiuja, ki na svojem kontu že ima cansko nagrado za najboljši scenarij. Vredni pozornosti  so zagotovo tudi Holy Motors Leosa Caraxa, Argo, novi režiserski poskus Bena Afflecka, Ne! (No) čilskega režiserja Pabla Larraina, Resničnost (Reality) Mattea Garroneja, portugalski Tabu in Skriti adut (Dark Horse), novi film ameriškega mojstra bizarnega Todda Solondza. 

                                                                                                       Beyond the Hills

OSTALE SEKCIJE

EKSTRAVAGANCA nas je pred velika platna vedno mamila z bolj »eksotičnimi« vsebinami in je kot taka edina priložnost, za ogled podobnih filmov v primarnem cinefilskem okolju (vsaj pri nas). Užitek gledanja filmov kot so: Racija (The Raid), Rumeno morje (The Yellow Sea) ali prvega kubanskega izleta v žanr grozljivke, Vstaja kubanskih zombijev (Juan of the Dead) na velikem platnu, je vsekakor posebno filmsko doživetje. 

Nostalgijo bo zbujala sekcija RETRO: FILM CESTE, v sklopu katere bodo zavrteli klasike cestnega filma. Goli v sedlu (Easy Rider), Avto smrti (Vanishing Point), Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop), ali Živijo ponoči (They Live by Night), so le nekateri naslovi, zaradi katerih se izplača obiskati dvorano Slovenske kinoteke. V fokusu sekcije POSVEČENO sta se letos znašla Francoz in Italijan, Leos Carax in Matteo Garrone, šest filmov je uvrščeno v sekcijo KINOBALON namenjeno mladim filmoljubom, v dveh sklopih sekcije SVET NA KRATKO pa bomo lahko videli 13 kratkometražnih filmov. 

                                                                                                                    The Raid

Podrobnejšo predstavitev filmov z napovedniki vred najdete na uradni spletni strani festivala.

Ljudožder vegetarijanac [Cannibal Vegetarian] (2012)

Slovenski naslov: Ljudožerec vegetarijanec
Drugi naslovi: Cannibal Vegetarian
Država: Hrvaška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 85' , Imdb
Režija: Branko Schmidt
Scenarij: Branko Schmidt, Ivo Balenović (knjiga) 
Igrajo: Rene Bitorajac, Zrinka Cvitešić, Nataša Janjić, Leon Lučev, Mustafa Nadarević, Slaven Knezović, Darija Lorenci, Ksenija Pajić

55-letni Branko Schmidt zagotovo sodi med vidnejše mojstre svojega poklica pri naših južnih sosedih. Hrvaški režiser je po različnih tv projektih konec osemdesetih debitiral v celovečernem formatu, z dramo Sokol ga ni maral (Sokol ga nije volio, 1988) in nato v naslednjih letih posnel kar nekaj filmov, ki so kakovostno močno šepali za solidnim prvencem. Njegovo filmsko - umetniško životarjenje se je nadaljevalo vse tja do leta 2006, ko je Schmidt z dramo Pot lubenic (Put lubenica) zastavil nove smernice, na katerih je potem razvijal svojo kariero. Socialni rob, družbena kritičnost in seciranje tem, ki se jim drugi najraje izognejo, je postal njegov zaščitni znak. Najboljše stvari so se Schmidtu zgodile potem, ko je začel sodelovati s hrvaškim pisateljem Ivom Balenovićem, saj je Belanovičev roman Metastaze bil podlaga za istoimenski celovečerec, s katerim je Schmidt  leta 2009 pobral nekaj nagrad na domačem puljskem festivalu. Tudi Ljudožerec vegetarijanec je nastal po knjižni predlogi Iva Belanovića, ki tematizira problematiko korupcije v hrvaškem zdravstvu. Vendar ne izključno, saj je film, tako kot  knjiga, zastavljen v nekoliko širših okvirjih in se hrvaške družbene realnosti loteva večnivojsko. 

Naš osrednji antagonist je Danko Babić (Rene Bitorajac), specialist za ginekologijo na največji zagrebški kliniki, spoštovano ime v zdravniških krogih, mož s svetlo prihodnostjo. Samski. Vegetarijanec. Dober prijatelj z vodjo kriminalističnega oddelka zagrebške policije (Leon Lučev). Tako na hitro bi rekli, da govorimo o uglajenem gospodu, ki bi ga vsak rade volje imel za soseda. Toda podrobnejša analiza razkrije cel kup nečednosti, ki opravičujejo negativno kvalifikacijo. Danko brez pomisleka ponareja uradno medicinsko dokumentacijo, sprejema podkupnino za ustrezno urejanje čakalnih seznamov, spletkari in podtika vsem, v katerih vidi grožnjo njegovim ambicijam, šikanira in ponižuje podrejene kolegice, ki niso pripravljene izpolniti njegovih skritih fantazij. A to so zgolj nečednosti, ki jih dohtar izvaja na delovnem mestu. Podobno sliko ponuja tudi pogled v njegovo zasebno življenje. Dr. Babić je preko svojih policijskih prijateljev povezan z zagrebškim podzemljem, vpleten v nameščanje športnih izidov, s katerimi obira lokalne stavnice. Na obisku pri lokalnem mafijskem šefu (Emir Hadžihafizbegović), čigar spekter dejavnosti obsega vse od prostitucije, do razpečevanja mamil, dr. Babić sklene dogovor o »servisiranju« njegovih deklet. Ko kontracepcija zataji, na sceno stopi ugledni ginekolog in na državne stroške prekine nezaželeno nosečnost. Denarja, mamil in nezaželenih nosečnosti je vedno več in dr. Babić vedno težje zakriva sledi in svoje pravo lice. 

V prejšnjem filmu Branka Schmidta je režiser v fokus vzel ljudi s socialnega roba, ki v nekem širšem družbenem kontekstu zapolnjujejo vloge brezimenih nepomembnežev. Z Ljudožercem je Schmidt storil ravno nasprotno, saj je pod drobnogled vzel ljudi, ki na svojih položajih in funkcijah odločajo o usodah drugih ljudi, svojevrstne stebre družbe. Hrvaški kandidat za oskarja torej ni film o marginalcih, ki v krvni sliki družbe ne igrajo kakšne pomembnejše vloge, temveč zgodba o nosilcih družbenega krvotoka, med katerimi režiser identificira maligne celice, ki lahko povzročijo kolaps celotnega sistema. Ironično, dr. Babić ne je mesa, vendar je kanibalska kvalifikacija mogoče še preblag izraz za človeški iztrebek, ki ga pooseblja ta cenjeni strokovnjak. Funkcioniranje zdravstvenih ustanov je predstavljeno skozi prizmo pokvarjenega zdravnika, ki odlično pozna vse zakonitosti posla ki ga opravlja in se odlično zaveda, na kaj mora biti pozoren. Deluje zelo premišljeno in odlično ocenjuje kdaj mora kuverto z denarjem izročiti in kdaj zavrniti. Če dr. Babića označimo za maligno celico, potem je zelo zanimivo spremljati njegovo interakcijo z ostalimi, pogojno povedano zdravimi celicami v njegovi bližini, saj je večina teh celic prešibka, da bi se uprla dominantni maligni celici. Bodisi takrat, ko sprejema kuverto in se slepi, da to počne iz kolegialnosti (patolog), bodisi, ko po začetnem uporu spoznava, da je napredek najlažje doseči s posteljno aktivnostjo v spalnici dr. Babića. Seciranje teh relacij razkriva vso škodljivost maligne celice in zelo jasno ilustrira formiranje rakaste tvorbe. Omenil sem že, da Ljudožerec obravnava tudi druge družbene sfere in tukaj velja izpostaviti prepričljivo konstrukcijo povezav in odnosov, ki povezujejo protagoniste iz različnih družbenih krogov in razkrivajo zelo pesimistično sliko družbe, v kateri na istem vagonu najdemo zdravnike, policiste, mafijce in ministre. Mogoče je še najbolj zaskrbljujoč podatek dejstvo, da je avtor knjižne predloge v resnici zdravnik – ginekolog, ki je po nekajletnem službovanju opustil zdravniški poklic. Ivo Belanović je v več intervjujih poudaril, da se je za ta korak odločil iz razlogov, ki so v marsikakšni podrobnosti podobni situacijam, ki jih najdemo v knjigi in filmu. Schmidtov film je vizualnem smislu najbližje doku drami, saj režiser preferira ročno kamero, ki svoje like opazuje povsem nepristransko, hladno, skorajda brezčutno, končno sodbo pa prepušča gledalcu. V hrvaških filmih sem nemalokrat tarnal nad teatralno igro, vendar je tokrat igra večine protagonistov na visokem kakovostnem nivoju, še posebej pa velja izpostaviti navdihnjen nastop Reneja  Bitorajaca. Zaključil bom z resnim opozorilom, ki ga na nek način napove že promocijski plakat - filma ne priporočam nosečnicam, saj vsebuje nekaj zares neprijetnih prizorov, ki lahko povzročijo resne duševne pretrese. (-4)

Ocena: 

Seeking a Friend for the End of the World (2012)

Slovenski naslov: Iščem ljubezen pred koncem sveta                    
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični 
Dolžina: 101', Imdb
Režija: Lorene Scafaria
Scenarij: Lorene Scafaria
Igrajo: Steve Carell, Keira Knightley, Melanie Lynskey, Adam Brody, Connie Britton, Patton Oswalt, Martin Sheen

Zavarovalniški agent Dodge Petersen (Carell) se je z ženo vozil v avtu, ko je slišal slabo novico. Najslabšo možno pravzaprav, kajti radijski voditelj je v tistem trenutku oznanjal, da je zadnji poskus uničenja asteroida, ki bo čez dva tedna trčil v Zemljo, spodletel. Najbolj črn scenarij se je uresničil, odštevanje se je že začelo. Velikost asteroida je v brezup pahnila tudi največje optimiste in strokovnjaki so enotni v oceni, da je popolno uničenje Zemlje edini možni scenarij. Nekaj sekund po objavi novice je ga. Petersen odprla vrata avtomobila in brez vsakega pojasnila zapustila šokiranega moža. Gospa je za primer najslabšega scenarija očitno skovala načrt, v katerem ni bilo prostora za moža. Dodge je poskušal povsem ignorirati bližajočo se apokalipso in ženin odhod, ter se osredotočiti na vsakdanjo rutino, a je dva dni kasneje vendarle dojel, da bo konec sveta najverjetneje dočakal povsem sam in se iz obupa poskušal predozirati s sirupom proti kašlju. Nato je spoznal Penny (Knightley), punco iz sosednjega stanovanja, ki brezuspešno poskuša zapustiti svojega nezrelega fanta. Dodge je objokanem dekletu ponudil požirek sirupa z vodko, prijazno besedo in prenočišče na njegovem kavču. Penny je kasneje priznala, da mu že nekaj časa izmika pošto in mu izročila zajeten kup pisem. Zapoznele pošiljke Dodgeu prinesejo spoznanje o ženini nezvestobi in hudo razočaranje, pa tudi novo upanje, saj se med pošto skriva pismo mladostniške ljubezni, ki ga še vedno ni pozabila. Odloči se, da jo bo poiskal, na poti po predapokaliptični Ameriki pa se mu pridruži tudi Penny.

Američanka Lorene Scafaria je nase opozorila s scenarijem za solidno komično dramo Nick and Norah's Infinite Playlist (R: Peter Sollett, 2008). Film je bil dokaj lepo sprejet  pri gledalcih in kritikih in Scafaria je štiri leta kasneje dokončala svoj režiserski prvenec Seeking a Friend for the End of the World, posnet po lastnem scenariju. Scafaria ostaja v rom-kom okvirjih, čeprav za osnovno gorivo in graditev zapleta izrabi bližajoči se konec sveta. Če ste ob povzetku vsebine upali na še eno apokaliptično komedijo tipa Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland, Ruben Fleischer, 2009) ali romantično-apokaliptično zgodbo tipa Perfect Sense (David Mackenzie, 2011), potem vas moram razočarati, saj Seeking a Friend… ponuja bore malo apokaliptičnega materiala. V resnici na apokaliptično komponento lahko kar pozabite, saj je vse kar boste našli tukaj romantična drama, ki občasno poskuša biti smešna.  Poskuša, kajti film preprosto ni smešen.  Nekaj soka režiserki uspe iztisniti iz depresivnega, od vseh zapuščenega Carella, vendar so vsi ostali segmenti, vključno z osrednjim romantičnim motivom, popolnoma zgrešeni in neprepričljivi. Na neki točki sta Carell in Knightleyjeva prisiljena bežati pred bližajočimi se anarhističnimi nemiri, ki, mimogrede, predstavljajo vrhunec pred-apokaliptičnega dogajanja. Ne vem zakaj mi je ob teh prizorih na misel prišla epizoda South Parka, v kateri prestrašeni prebivalci istega brezglavo bežijo pred krvoločnim globalnim segrevanjem. Heh, tam je bilo smešno (v dobrem smislu), tukaj je zaradi vložene resnosti prav tako smešno (v slabem smislu) . Primer sem navedel zaradi boljše predstave o sami kakovosti pred-apokliptične vizije ustvarjalcev. Enostavno mi ni jasno, zakaj so odgovorni menili, da lahko iz dueta Carell-Knightley izvlečejo funkcionalno romantično komponento, saj je kemija med njima na čisti ničli. Vrhunec vseh slabih izbir in odločitev je zadnja tretjina, v katero Scafaria izrabi sleherni klišejski potencial zgodbe in nam servira pripravek, ki je zaradi pretiravanja s sladkorjem povsem neužiten. Sicer ga lahko zaužijete na lastno odgovornost, a vas vseeno opozarjam, da moj prebavni takt ni najbolje prenesel zvarka, iz domače lekarne Lorene Scafaria.   

Ocena: 

L'enfant d'en haut [Sister] (2012)

Slovenski naslov: Otrok iz zgornjega nadstropja
Drugi naslovi: Sister
Država: Švica, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Ursula Meier
Scenarij: Ursula Meier, Antoine Jaccoud, Gilles Taurand
Igrajo: Kacey Mottet Klein, Léa Seydoux, Martin Compston, Gillian Anderson, Jean-François Stévenin

Imamo filme, ob katerih se ves čas zavedamo, da gledamo fikcijo, nekaj (od)igranega in filme, ki so skoraj popolne replike realnosti, tako prepričljive v rekonstrukciji le-te, da kmalu po uvodni špici pozabimo na fikcijo in podobe ujete na filmski trak začnemo doživljati kot legitimne izseke resničnosti. Švicarsko-francoska režiserka Ursula Meier snema takšne filme. S celovečernim prvencem Home (2008), ki so ga v Švici leto kasneje razglasili za najboljšega, v Franciji pa počastili z nominacijo za najboljši prvi film, je Meierjeva zaintrigirala kritike in filmske navdušence. Na letošnjem berlinskem filmskem festivalu je avtorica predstavila svoj drugi celovečerec, ki je ob zaključku festivala nagrajen s posebno omembo in srebrnim medvedom, predvidenim za to kategorijo. Otrok od zgoraj je nekakšen neuradni prevod izvirnega naslova, za mednarodno distribucijo pa je določen naslov Sister (Sestra). Film je že izbran za švicarskega kandidata za tujejezičnega oskarja.

V podnožju priljubljenega smučarskega središča v švicarskih Alpah, živi 12- letni Simon (Kacey Mottet Klein) in njegova starejša sestra Louise (Léa Seydoux). Domujeta v stolpnici naseljeni s pripadniki delavskega razreda in prejemniki socialne podpore, propadajoče stavbe v okolici pa ustvarjajo dokaj depresivno podobo kraja, v katerem je gospodarski napredek desetletja nazaj izgubil zagon in nato postopoma povsem zamrl. Pravo nasprotje tej grdi sivini je bližnje smučarsko središče, ki v zimskem času gosti turiste iz vseh koncev sveta. Smučarske steze so polne premožnih obiskovalcev in drage smučarske opreme, ki leži vsepovsod naokoli. Njihova sproščenost je idealna priložnost za Simona, ki se v polni smučarski opremi vsakodnevno odpravi na bele strmine in tam izmika vrhunske kose opreme, ki jih v dolini lahko proda. Smučke, pancarji, očala, čelade, jakne in drobiž v žepih obiskovalcev so njegove običajne tarče, včasih mu v roke pade tudi kakšna denarnica ali mobitel. Dejanja vredna vsake obsodbe, bi rekli tako, na prvo žogo. A tako kot za vsakim dejanjem, se tudi za temi nedopustnimi dejanji skriva določeno ozadje. Razvoj pripovedi osvetli obstoj 12-letnika, ki je pri rosnih letih prisiljen skrbeti ne le zase, ampak tudi za svojo starejšo sestro, ki brezciljno skače iz objema enega ljubimca v naročje drugega, popiva in se drogira, večkrat jo nekaj dni sploh ni na spregled. Običajno se vrne takrat, ko je povsem brez ficka, lačna in oropana vsega človeškega dostojanstva. Nekaj dni lizanja ran in nekaj bankovcev iz žepa njenega 12-letnega »skrbnika« so dovolj za vnovičen odhod v noč in novo samouničevalno akcijo. 

Švico od nekdaj spremlja sloves države, ki svojim prebivalcem ponuja visoko kvaliteto življenja in morda je prav zato turobni social-realizem, ki vije iz drugega celovečerca Ursule Meier, nekoliko nepričakovan. Nepričakovan, a zato nič manj prepričljiv, saj režiserka pozna prave prejeme, s katerimi takšne elemente učinkovito vključi v pripoved. Zgodba funkcionira na dveh nivojih. Na sekundarni ravni pripoved lahko razumemo kot svojevrsten komentar aktualnega (tudi globalnega) socialnega trenutka, medtem ko na primarnem nivoju imamo opravka s čistokrvno, v izhodiščih nekoliko nenavadno družinsko dramo, vpeto v  okvirje disfunkcionalne družine. Na tistem širšem, sekundarnem nivoju, Meierjeva vleče zanimive vzporednice med ekonomsko šibkim delavskim razredom, ki živi le nekaj kilometrov stran od ekskluzivnega smučarskega centra, ki ga iz sezone v sezono oblegajo trume premožnih turistov iz celega sveta. Ekonomsko močnejši razred je tako tudi simbolično postavljen v nadrejen položaj, ko z višine opazuje mravlje v dolini, zavarovan z varnostniki, ograjami, ključavnicami in prepustnicami, se počuti varno in sproščeno. Te občutke spretno izkorišča Simon, v katerem lahko zasledimo tudi nekaj robinhoodovskega značaja. Ta sicer s prodajo dražjih kosov opreme krpa družinski proračun, vendar je pripravljen tiste manjše kose opreme prodati otrokom iz njegove četrti po simbolični ceni. V nekem trenutku dobimo občutek, da je njegov poglavitni cilj nadeti rokavice na mrzle prste svojih sovrstnikov, simbolična denarna kompenzacija pa je zgolj inštrument, za ohranjanje njegovega slovesa. Pomembnejša raven pripovedi je odnos na relaciji brat-sestra in to je tisti intrigantnejši del, ki poraja številna vprašanja - od tistih bolj tehnične narave (zakaj fant ne hodi v šolo?), do tistih bolj osebnih (zakaj sta brat in sestra sama?), med katerimi tiči bistvo pripovedi. Meierjeva med konstruiranjem družinske dinamike ves čas ohranja hladno distanco in se spretno izogiba sentimentalnim vložkom in najbrž so zato redki trenutki družinske harmonije in običajnega sobivanja toliko bolj močni in prepričljivi. Ob analiziranju videnega je asociacija na ustvarjalni opus bratov Dardenne povsem na mestu, veliko pomembnejši pa je občutek, da se mlada režiserka tudi kakovostno in ne zgolj vsebinsko približa stvaritvam slavnega belgijskega dua. Ta je v nekem intervjuju povedala, da je idejo o tatiču na smučišču navdihnila resnična izkušnja, ki ji je bila priča v svojih mladostniških letih. Priznanje si zaslužita tudi glavna igralca, vzhajajoča zvezda francoske kinematografije Léa Seydoux in njen veliko mlajši filmski brat Kacey Mottet Klein, ki je debitiral v režiserkinem prvencu Home, ki sem ga omenil v uvodu. Meierjeva zgodbo zaključi z izjemno močnim, odprtim koncem, v katerem je moč zaslediti tudi kanček optimizma. Tako tudi po odjavni špici gledalec še nekaj časa ostane z njenimi liki in razmišlja o njihovi nadaljnji usodi. Mogoče bi film kot celota deloval še bolj kompaktno, če bi nam Meierjeva razkrila še nekaj več podrobnosti iz preteklosti (sestrina zgodovina), saj njena nikoli jasno definirana zgodba nekako obtiči v zraku in imam občutek, da bi se zgolj okoli te ideje lahko zgradila tudi samostojna filmska pripoved.   

Ocena:

Tujejezični oskar 2013

Pred nami so meseci predoskarjevske mrzlice, meseci, za katere so se šparali vsi tisti, ki so bili mnenja, da se lahko aktivno vključijo v boj za prestižni zlati kipec. Tako je konec leta tradicionalno rezerviran za premiere filmov, ki iz tega ali onega razloga upajo na nominacijo. Pri nominacijah za tujejezične oskarje pa zadeve funkcionirajo malo drugače, saj so naslovi potencialnih nominirancev znani že sredi oktobra, ko se izteče rok za prijavo predlogov posameznih nacionalnih kinematografij. Domače barve bo zastopal Izlet, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Nejca Gazvode, ki je dejansko najbolj zaznamoval domačo filmsko letino in si vsekakor najbolj zasluži zastopati slovenske barve.

Na začetku januarja bodo ta dolgi seznam močno skrajšali in dobili bomo devet t.i. polfinalistov, pet finalistov pa potem bodo objavili sočasno z vsemi ostalimi nominacijami. Na letošnji podelitvi so se zmage veselili ustvarjalci iranska drame Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, Asghar Farhadi) in prav Iran je ena izmed tistih držav, ki letos sploh ne bo predlagala svojega kandidata. Odločitev je, seveda, politična in verjetno mi ni potrebno posebej razlagati zakaj. A pustimo to ob strani in raje poglejmo, katerim naslovom zaenkrat najbolje kaže, oziroma katere izmed spodaj omenjenih lahko pričakujemo v polfinalu. 

Mislim, da se večina strinja, da je avstrijski film letos kandidat številka ena za končno zmagoslavje in vse razen uvrstitve Hanekejeve Ljubezni (Amour) med finalno peterico, bi bilo veliko presenečenje. Danski zgodovinski kostumski drami A Royal Affair (En kongelig affære, Nikolaj Arcel) so naklonjeni mnogi in če k temu prištejemo še »ljubezen« Akademije do kostumskih dram, je nominacija precej realna opcija.  Tudi francoski moneymaker Prijatelja (o filmu sem že pisal tukaj) naj bi bil dokaj sigurna stava, čeprav sem med Francozi osebno bolj navijal za Audiardov Rust and Bone (De rouille et d'os). Novi film najbolj vročega romunskega  režiserja Cristiana Mungiuja Beyond the Hills (Dupa dealuri) tudi ima lepe možnosti, s podobnimi možnostmi v boj vstopa tudi južnokorejska drama Pieta (zlati lev v Benetkah) Kim Ki-duka. Nekoliko manj konkurenčni, a vseeno z lepimi možnostmi v boj vstopajo nemška drama Barbara (Christian Petzold), čilski kandidat No (Pablo Larraín) in mehiški After Lucia (Después de Lucía, Michel Franco). Med filmi, ki lahko presenetijo, bi uvrstil avstralsko vojno dramo Lore (Cate Shortland), švicarsko dramo Sister (Ursula Meier) in norveški Kon-Tiki (Joachim Rønning, Espen Sandberg).

-Afganistan
The Patience Stone (R: Atiq Rahimi)
-Albanija
 Pharmakon (R: Joni Shanaj)
 -Argentina
Clandestine Childhood (R: Benjamin Avila)
-Alžirija
Zabana! (R: Said Ould Khelifa)
-Armenija
 If Only Everyone (R: Nataliya Belyauskene)
-Avstralija
 Lore (R: Cate Shortland)

-Avstrija
 Amour (R: Michael Haneke)
-Azerbajdžan
Buta (R: Ilgar Najaf)
-Bangladeš
Ghetuputra Kamola (R:  Humayun Ahmed)
-Belgija
Our Children (R: Joachim Lafosse)
 -Bolgarija
Sneakers (R: Valeri Yordanov)
-Bosna in Hercegovina
Children of Sarajevo (R: Aida Begic)
-Brazilija
The Clown (R: Selton Mello)
 -Češka
In the Shadows (R: David Ondricek)
-Čile
No (R: Pablo Larrain)
-Danska
A Royal Affair (R: Nikolaj Arcel)

-Dominikanska Republika
Check Mate (R: Jose Maria Cabral)
-Estonija
Mushrooming (R: Toomas Hussar)
-Filipini
Bwakaw (R: Jun Lana)
-Finska
Purge (R: Antti Jokinen)
-Francija
The Intouchables (R: Eric Toledano, Olivier Nakache)
 -Grčija
Unfair World (R: Filippos Tsitos)
-Grenlandija
Inuk (R: Mike Magidson)
-Gruzija
Keep Smiling (R: Rusudan Chkonia)
-Hong Kong
Life Without Principle (R: Johnnie To)
-Hrvaška
Cannibal Vegetarian (R:  Branko Schmidt)
 -Indija
 Barfi! (R: Anurag Basu)
-Indonezija
Tiny Dancer (R: Ifa Isfansyah)
 -Islandija
The Deep (R: Baltasar Kormakur)
-Italija
Caesar Must Die (R: Paolo in Vittorio Taviani)
-Izrael
Fill the Void (R: Rama Burshtein)
 -Japonska
Our Homeland (R: Yong-hi Yang)
-Južna Koreja
Pieta (R:  Ki-duk Kim)

-Južnoafriška Republika
Little One (R: Darrell Roodt)
-Kambodža
Lost Loves (R: Chhay Bora)
-Kanada
War Witch (R: Kim Nguyen)
 -Kazahstan
Myn Bala (R: Akan Satayev)
 -Kenija
Nairobi Half Life (R: David 'Tosh' Gitonga)
-Kitajska
Caught in the Web (R: Chen Kaige)
- Kirgizistan
The Empty Home (R: Nurbek Egen)
-Kolumbija
El Cartel de los Sapos (R: Carlos Moreno)
-Latvija
Gulf Stream Under the Iceberg (R: Yevgeni Pashkevich)
-Litva
Ramin (R: Audrius Stonys)
 -Madžarska
Just the Wind (R: Benedek Fliegauf)
-Makedonija
The Third Half (R: Darko Mitrevski)
-Malezija
Bunohan (R: Dain Iskandar Said
-Maroko
Death for Sale (R: Faouzi Bensaidi)
-Nemčija
Barbara (R: Christian Petzold)
-Mehika
 After Lucia (R: Michel Franco)

-Nizozemska
 Kauwboy  (R: Boudewijn Koole)
-Norveška
Kon-Tiki (R: Joachim Ronning and Espen Sandberg)
-Palestina
When I Saw You (R: Annemarie Jacir)
-Peru
The Bad Intentions (R: Rosario Garcia-Montero)
-Poljska
80 Million (R: Waldemar Krzystek)
-Portugalska
Blood of My Blood (R: João Canijo)
-Romunija
Beyond the Hills (R: Cristian Mungiu)

-Rusija
White Tiger (R: Karen Shakhnazarov)
-Singapur
Already Famous (R: Michelle Chong)
-Slovaška
Made in Ash (R: Iveta Grofova)
-Slovenija
Izlet (R: Nejc Gazvoda)
-Srbija
When Day Breaks (R: Goran Paskaljevic)
-Španija
Blancanieves (R: Pablo Berger)
-Švedska
The Hypnotist (R: Lasse Hallström)
-Švica
Sister (R: Ursula Meier)
-Tajska
 Headshot (R: Pen-Ek Ratanaruang)
-Tajvan
Touch of the Light (R: Chang Rong-ji)
-Turčija
Where the Fire Burns (R: Ismail Guneş)
-Ukrajina
Firecrosser (R: Mykhailo Illienko)
-Urugvaj
The Delay (R: Rodrigo Pla)
-Venezuela
Rock, Paper, Scissors (R: Hernan Jabes)
-Vietnam
The Scent of Burning Grass (R: Nguyen Huu Muoi)

Sound of My Voice (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama , Triler
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Zal Batmanglij
Scenarij: Brit Marling, Zal Batmanglij
Igrajo: Christopher Denham, Nicole Vicius, Brit Marling, Davenia McFadden, Richard Wharton

Pripoved razdeljena na deset krajših poglavij se začne s prihodom mladega para na vnaprej dogovorjeno lokacijo. Peter (Christopher Denham) in Lorna (Nicole Vicius) zapeljeta avto v neko predmestno garažo in čakata na nadaljnja navodila. Kmalu se pojavi moški, ki od obeh pobere vse osebne predmete: denarnico, mobitel, nakit in ostale drobnarije in ju pospremi v notranjost hiše. Nato ju odpelje do kopalnic, nakar se oba zelo temeljito okopata in se oblečeta v pripravljena čista oblačila. Moški ju pelje nazaj v garažo, obema namesti povez čez oči in zveže roke, ter ju posadi v kombi, v katerem že čakata še dva kandidata. Procedura, ki smo jo pravkar videli, je del priprav na srečanje s skrivnostno žensko, ki na skriti lokaciji vodi nenavaden kult. Peter in Lorna bosta skupaj z ostalimi spoznala Maggie (Brit Marling), plavolaso mladenko, ki trdi da prihaja iz prihodnosti. Iz leta 2054, če sem natančen. Krhka, bosonoga ženska v belih oblačilih in z jeklenko kisika na koleščkih, ne ponuja vtisa popotnika skozi čas, vendar je na njeni pojavi nekaj posebnega, da ne rečem božanskega. Kandidati ne vedo, kaj jih čaka na druženju Maggie, medtem ko ona in njeno osebje ne vedo, da je Peter v resnici novinar, ki skupaj s punco Lorno želi posneti zanimiv dokumentarec o ameriških kultih. 

Brit Marling je zelo zanimiva mlada igralka, ki se zadnje čase vedno pogosteje opažam v zanimivih vlogah. Nekaj dni nazaj sem objavil prispevek o triler-drami Arbitraža, kjer Brit nastopa v pomembni stranski vlogi, vendar se mi njen nastop v indie uspešnici Another Earth (Mike Cahill,2011), ki je prepričal žirijo festivala Sundance in vloga pri naslovnem Sound of My Voice, zdita veliko zanimivejši. Če želiš nastopati v zanimivih filmskih rolah, potem je najbolje, če sam napišeš scenarij. Nekaj takega bi lahko trdili za Marlingovo, ki je podpisala scenarij pri obeh omenjenih filmih. Pri prvem ji je scenaristično pomagal prijatelj in režiserski debitant Mike Cahill, pri drugem pa še drugi debitant, prav tako prijatelj Zal Batmanglij. Torej, oba filma sta svojevrstna avtorska projekta Brit Marling, realizirana s pomočjo prijateljev in pri obeh zasledimo rabo znanstveno-fantastične premise, ki je potem izrabljena za pripovedovanje zemeljskih, oziroma človeških zgodb. ZF komponenta sicer ni ključnega pomena, vendar bi oba filma brez le-te, bila bistveno drugačna. Čeprav med obema lahko povlečemo kar nekaj vzporednic, v esenci govorimo o dveh bistveno različnih filmih.

Tako kot pri Another Earth tudi tukaj najdemo fino skonstruiran suspenz, ki ga vzdržuje enigmatična narava popotnice skozi čas. Vprašanje, ki nas preganja od začetka do konca, pa je odgovor na vprašanje, kdo je Maggie? Pri iskanju odgovora na to centralno uganko se gledalec nagonsko postavi v Petrove čevlje in se tako kot on, s pošteno dozo skepticizma, sooča s posameznimi situacijami. Odziv na neko trditev ali položaj, je kakopak odvisen od perspektive posameznika in tukaj se Sound of My Voice izkaže z zelo natančnim in analitičnim ustvarjanjem kompleksnih psiholoških profilov osrednjih protagonistov. Gledalci pred malimi zasloni se, tako kot oni, v posameznih situacijah nagibamo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, dvomimo in verjamemo obenem, pogled s konca zgodbe oziroma distance, pa je vseeno dovolj jasen, da pravih dvomov o pravilnem odgovoru na centralno vprašanje ne more biti. Osnovna premisa me nekoliko spominja na ZF dramo The Man from Earth (Richard Schenkman, 2007), vendar se mi naslovni zdi še bolj angažirajoč in enigmatski. Tako med ogledom večkrat zasledimo določene namige, ki razvnamejo našo domišljijo in nas pripravijo do razmišljanja in analiziranje dotlej videnega. Sicer se ne morem odločiti, če me določene nedorečenosti motijo ali ne, zagotovo pa vem, da je tajni pozdrav eden izmed tistih detajlov (če ste film videli, veste o čem govorim), ki je preprosto preveč smešen, da bi ga jemali resno. Če sodite med tiste, ki imajo radi jasno zaključene pripovedne celote, potem tole verjetno ne bo vaša skodelica čaja, kajti film v resnici zastavlja veliko vprašanj, na katera ni pripravljen odgovoriti. V naših življenjih se srečujemo z mnogimi resnicami, vendar globlji rez v bistvo pogosto razkrije derivat – navidezno resnico, ki učinkuje prav zato, ker ji je tako enostavno verjeti. Tudi Sound of My Voice se poigrava s to idejo in nas poziva, naj se sami odločimo, katero izmed ponujenih resnic bomo posvojili.  (-4)      

Ocena:

V pripravi - Mad Max: Fury Road

Od zadnjega, tretjega Pobesnelega Maxa je minilo že 27 let. Max Rockatansky je vmes postal legenda, kult, inspiracija mladim filmarjem, ogledni primer post-apokaliptičnega žanra in še kaj. Število tistih, ki v trilogiji (jaz bi se vseeno distanciral od tretjega filma) vidijo vrhunec sedme umetnosti, je naraščalo sorazmerno s preteklim časom in mnogi nikoli niso opustili upanja v novo nadaljevanje. George Miller je pred devetimi leti oznanil, da že ima scenarij in ček za 100 milijonov dolarjev, vendar je projekt zaradi neugodnega spleta okoliščin padel v vodo. Tri leta nazaj je realizacija četrtega filma znova postala vroča novica in to poletje je po številnih težavah, 18 mesecev za načrtovanim začetkom snemanja, na snemalnih lokacijah v Namibiji, končno padla prva klapa. Mokre sanje številnih fanov so postale resničnost, produkcija četrtega filma se je zares začela, premiera pa naj bi se zgodil že prihodnje leto. Četrti film tako znova režira George Miller, Mela Gibsona pa bo zamenjal Tom Hardy. Od zvenečih igralskih imen je zraven še Charlize Theron, zraven je tudi član igralske zasedbe pri prvem filmu Hugh Keays-Byrne (Toecutter). Scenarij z Millerjem podpisujeta še dva neznana ko-scenarista - Nick Lathouris in Brendan McCarthy. Že zdaj je jasno, da četrti film ne pomeni konca zgodbe, saj nas po Mad Max: Fury Road čaka še peti film - Mad Max: Furiosa.

Še par produkcijskih fotk:

Wild Bill (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Dexter Fletcher
Scenarij: Danny King, Dexter Fletcher
Igrajo: Charlie Creed-Miles, Will Poulter, Sammy Williams, Charlotte Spencer, Liz White, Leo Gregory, Andy Serkis

Prva zaobljuba, ki jo izreče vsak obsojenec po prestani zaporni kazni je verjetno tista, da se nikoli več ne bo vrnil na mesto, od koder so ga pravkar izpustili. Podobno je razmišljal tudi Divji Bill, ko je prvič po osmih letih zavohal sladki vonj svobode. Načrt je bil preprost - zapustiti London in se odpraviti daleč na sever, tam kjer ga nihče ne pozna, daleč stran od starih znancev in starih navad. Pred tem Bill načrtuje kratek postanek v stari četrti. Spil bo pijačo v priljubljenem pubu in obiskal sinova in bivšo ženo. Prihod moža, ki je nekoč bil vzornik vsakega wannabe  kriminalca v vzhodnem delu Londona seveda ne mine neopaženo in Billa hitro obkrožijo ljudi, ki ga lahko pošljejo nazaj za rešetke. Zato je še toliko bolj odločen, da bo hitro odšel. Samo še kratek postanek pri pozabljeni družini, dogovor s policistom za pogojne izpuste in to je to. Toda srečanje s sinovoma, 15-letnim Deanom in 11-letnim Jimmyjem pripelje do spremembe v načrtih. Bivša je zapustila otroka in pobegnila z novim fantom v Španijo, otroka pa sta ostala prepuščena sama sebi. Vloga skrbnika je padla na Deanova pleča, ki je bil prisiljen pustiti šolo in se zaposliti na črno. Starejši sin je besen na očeta. Ne želi ga v bližini in Billovim otopelim očetovskim čutom takšen razplet celo ustreza. Vendar se stvari razpletejo drugače, ko Billu med intervjujem na centru za socialno delo uide nekaj informacij o družinski »idili.« 

Danes predstavljam režiserski debi Dexterja Fletcherja, ki je širnem občinstvu najbolj znan kot eden izmed četverice prijateljev, ki zaradi kockarskih dolgov zabredejo v težave, v klasiki Guyja Ritchieja Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (1998). Fletcher je izjemno izkušen igralec, ki je v dolgi karieri nastopal pod taktirko številnih znanih in manj znanih režiserjev. Tako je pri rosnih trinajstih nastopil v klasiki Davida Lyncha Človek slon (The Elephant Man, 1980),  Britancem pa se je prikupil z nastopom v priljubljeni mladinski seriji Press Gang (1989-1993). Po toplo sprejetem debiju že pripravlja svoj drugi film (western), ki naj bi bil dokončan prihodnje leto. Že naslov prvenca in vtetovirana šerifska zvezda na prsih Divjega Billa po malem namigujeta na Fletcherjevo fascinacijo z westerni in zanimivo bo videti, kakšen film bo nastal iz njegovega navdušenja nad tem izginjajočim žanrom.

Divji Bill je mešanica družinske drame in kriminalke, ki v precep vzame akterje s socialnega roba, ljudi ki življenjski prostor delijo s protagonisti iz že omenjenih Morilcev, tatov… , torej tiste, ki živijo med dilerji, kriminalci, prostitutkami, prejemniki socialne podpore... V Fletcherjevem filmu prepoznamo značilnosti tipičnega britanskega filmskega social-realizma, štorije, kakršne so že pripovedovali  Ken Loach, Shane Meadows, ali recimo Peter Mullan. Moram priznati, da so mi dela omenjenih avtorjev ponudila nemalo filmskih užitkov in vedno sem vesel, ko dobim priložnost postaviti kakšnega novega, nadebudnega avtorja, v isti kontekst. Napovednik in plakat pričakovanja usmerjata proti kriminalno-komični komponenti filma, vendar je težišče zgodbe drugje, zgrajeno okoli skrhanih družinskih odnosov med očetom z nerazvitimi starševskimi čuti in potomstvom, ki ni pripravljeno zlahka pozabiti starševsko disfunkcijo. Ali drugače - pretepi, streljanje in ostale akcijske prvine tukaj niso ključnega pomena. Pravzaprav nam Fletcher edini daljši akcijski vložek ponudil  šele v končnici, ko so izčrpa vse ostale možnosti. Srž pripovedi tako gradijo tri perspektive, postavljene v isti časovni okvir. Perspektiva najmlajšega, rahlo problematičnega sina, ki gre po očetovih stopinjah in se speča z lokalnimi dilerji, starejšega sina, prehitro odraslega fanta, pahnjenega v svet odraslih, razpetega med grenkobo starševske zavrnitve in surovega vsakdana, ter perspektiva očeta, ki na določeni točki svojega zagrešenega življenja spozna, da so na svetu vendarle stvari, za katere se izplača boriti. Zgodba je lepo umeščena v bližnjo preteklost, v obdobje priprav na bližajoče se olimpijske igre, obdobje velikih gradbenih projektov, v katerih so ustvarjalci našli zanimiva prizorišča in jih spretno vkalkulirali v socialni kontekst pripovedi. Nekaj manj domišljije pa so pokazali pri snovanju pomembnejših zapletov in scenarističnih zasukov, vendar je ta pomanjkljivost dodobra izničena z dobro dinamiko, prepričljivo scenografijo in generalno všečnimi igralskimi nastopi. Charlie Creed-Miles se v vlogi očeta počuti odlično in verjamem, da bo po tej vlogi dobil nekaj več priložnosti za dokazovanje. Izkušeni 40-letnik je sicer sodeloval pri  številnih projektih, vendar večinoma v obrobnih in manj pomembnih vlogah (The Fifth Element, Harry Brown). Omeniti velja tudi mladega Willa Poulterja, ki že ima nekaj igralskih izkušenj (Son of Rambow , The Chronicles of Narnia) in Charlotte Spencer, njegovo filmsko punco z nalezljivim nasmehom, ki je s to vlogo debitirala v celovečernem formatu.  Divji Bill ni brez napak, a je film s srcem in dušo, ki se nas dotakne in to je vrednost, ki jo ni enostavno doseči. (-4)

Ocena:

Arbitrage (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Nicholas Jarecki
Scenarij: Nicholas Jarecki
Igrajo: Richard Gere, Tim Roth, Susan Sarandon, Brit Marling, William Friedkin, Monica Raymund, Nate Parker, Laetitia Casta

Richard Gere je v dolgi karieri imel kar nekaj svetlih trenutkov. Že na začetku kariere je dobil glavno vlogo v filmu velikega režiserja (Days of Heaven, Terrence Malick, 1978), nastopal je v velikih kino uspešnicah (Pretty Woman, Garry Marshall, 1990), vendar so nekateri naslovi ostali v spominu predvsem zaradi njegovega odličnega nastopa. American Gigolo (Paul Schrader, 1980), Internal Affairs (Mike Figgis,1990), ali denimo, The Hoax (Lasse Hallström, 2006), so filmi, v katerih je Gere zabeležil nekatere izmed najboljših nastopov v svoji karieri in v to zgodbo se lepo vklopi tudi Arbitraža.

Gere igra 60-letnega Roberta Millerja, človeka, ki ima vse. Goro denarja, razkošen dom, ljubečo ženo, pametna in uspešna otroka, mlado in atraktivno ljubico … On je človek z naslovnice ugledne revije Forbes, on je humanitarec, ki je doniral večmilijonske zneske različnim javnim ustanovam. A tudi najboljši včasih zabredejo v težave in Robertovo investicijsko podjetje se nahaja v resnih likvidnostnih težavah. Slaba investicija v rusko gospodarstvo je podjetje spravila na rob finančnega zloma in prodaja celotnega imperija je edina rešitev. Prodaja tako velikega podjetja je zelo zahtevna naloga, ki bi hitro padla v vodo, če Richard nebi zamaskiral slabih naložb in v poslovnih knjigah nekoliko priredil pomembnejše kazalce poslovne bilance. Položaj je zelo občutljiv in tudi vsaka, celo najmanjša napaka, lahko odžene potencialne kupce. Prometna nesreča z ljubico na sovoznikovem sedežu, je vsekakor ena izmed takih napak. Če pa govorimo o prometni nesreči s smrtnim izidom, potem govorimo o katastrofalni napaki, ki Richarda lahko uniči zasebno in poklicno. Zato Richard zapusti kraj dogodka in poskuša prikriti svojo udeležbo v nesreči. 

Po uvodnih dvajsetih minutah je kazalo, da je Arbitraža še ena pripoved o stranpoteh modernega kapitalizma, zgodba o še enem pomembnežu, ki ne izbira sredstev, za dosego svojih multimilijonskih ciljev. Pravzaprav v konkretnem primeru govorimo o reševanju milijonov s prodajo slabih naložb, kar je ena in ista zadeva. Recimo da g. Miller prodaja kolač, ki na zunaj izgleda fantastično, v resnici pa je nevaren za zdravje in lahko tistemu ki ga zaužije,  povzroči resne prebavne motnje. Richard je tiste vrste človek, ki je pripravljen na brezskrupulozno laganje vsem - poslovnim partnerjem, ženi, hčerki, ljubici , komurkoli.  Vendar že dejstvo, da ima ljubico namiguje, da se dogajanje vseeno ne bo vrtelo izključno okoli številk in poslovnih zadev. 

Za Richarda  je izpolnitev začrtanega cilja vse kar šteje in mrtva ženska na sovoznikovem sedežu je zanj le napaka v izračunu, ki se jo da popraviti s preprostim ponarejanjem dejstev. V minutah ki sledijo naš anti-junak počasi spoznava, da je ponarejanje dejstev v resničnem življenju veliko zahtevnejše, od ponarejanja poslovnih knjig. Režisersko-scenaristični debitant Nicholas Jarecki, sicer polbrat znanih dokumentaristov - Andrewa Jareckija (Capturing the Friedmans, 2003) in Eugenea Jareckija (Why We Fight, 2005), v fokusu večji del minutaže ohranja svojega anti-junaka v navdihnjeni interpretaciji Richarda Gera. Tesno sledi njegovim postopkom in v tem segmentu opravi dobro delo, saj mu uspe ujeti »mehaniko« centralne figure in nam obenem demonstrirati, iz kakšnega testa mora biti človek Richardovega formata. Vendar Jarecki nikoli ne vstopi v glavo glavnega akterja, se izogiba globokim rezom v »meso« in ga vrednoti  po njegovih dejanjih. Takšen pristop bi težko označil za napačn, vendar je težko zatiskati oči in ne priznati, da nas Robert Miller enostavno preveč spominja na Gordona Gekka (Wall Street, Oliver Stone, 1987), ki deluje na teritoriju, ki ga je leto prej vzpostavil J.C. Chandor in njegov Margin Call. Arbitraža z gledalcem komunicira na način, ki ni nezanimiv, vendar med ogledom nimamo občutka, da doživljamo nekaj novega, ampak nekaj, kar smo že videli in slišali, čeprav v drugi preobleki.  Prostora za izboljšave je bilo kar nekaj, od že omenjenega psiho-čustvenega profiliranja glavnega akterja, do zgodbe njegovega temnopoltega pomagača, za katero bi se lahko skrivala zanimiva pomožna pripovedna komponenta. Arbitraža je zelo konkreten prvi film izpod rok mladega režiserja, ob katerem se ne boste dolgočasili, vendar je navdihnjena kreacija Riharda Gira in spoznanje o še enem mladem in perspektivnem igralcu (Nate Parker) vse, kar bo čez čas ostalo v trajnem spominu.  

Ocena:

2 Days in New York (2012)

Slovenski naslov: 2 dni v New Yorku
Država: Nemčija, Francija, Belgija
Leto: 2012
Žanri: Komedija
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Julie Delpy
Scenarij: Julie Delpy, Alexia Landeau 
Igrajo: Julie Delpy, Chris Rock, Albert Delpy, Alexia Landeau, Alexandre Nahon

Resničnostni šov Julie Delpy - drugi del. Ja, tudi tako bi lahko poimenovali peti celovečerec ameriške Francozinje, ki je pred petimi leti predstavila 2 dni v Parizu, v katerem se s svojim fantom (igra ga Adam Goldberg) odpravi v Pariz, na obisk k njeni družini. Par je odšel v Francijo in poskušal rešiti zastoj v njunem razmerju in danes vemo, da iz te moke ni bilo kruha. Dephyjeva je že v prvem filmu uporabila svojo resnično družino (starša) in tako v zgodbo na nek način vgradila delček pristne družinske atmosfere. V drugo so vloge obrnjene, tokrat Francozi pridejo čez lužo, v New York (žal, tokrat brez Marie Pillet, Julijine mame, ki je umrla v letu 2009).

Marion (J.Delpy) zdaj živi z Mingusom (Chris Rock), v njunem prostornem newyorškem stanovanju, oba sta v skupnost pripeljala tudi otroka iz prejšnjih zvez. Mingus je uveljavljen radijski voditelj z resnimi novinarskimi aspiracijami, Marion pa se pripravlja na prvo večjo samostojno razstavo njenih fotografij. Razstava Marion pomeni veliko, zato na obisk povabi družino iz Francije. Želi si, da bi sestra Rose in njun oče Jeannot bila prisotna na razstavi, obisk pa je tudi lepa priložnost, da Mingus spozna njena najbližja sorodnika. Prva obrisi težav se pokažejo že pri vstopu v državo, ko mejna kontrola zaradi carinske kršitve za več ur pridrži Marioninenga očeta. A tu neprijetnih presenečenj za Mingusa in Marion še ni konec, saj se je Rose počutila dovolj svobodno, da s seboj pripelje fanta. Nepomembno ni niti dejstvo, da ne gre za naključneža, temveč moškega, ki je nekoč bil Marionin intimni prijatelj.    

Medkulturne razlike, jezikovna bariera in rasni predsodki so sestavine, iz katerih Dephyjeva želi kreirati tipično komedijo zmešnjav. Znotraj tega norčavega koncepta je zapakirano marsikaj, od preizkušanja trdnosti njenega razmerja z Mingusom, pranja umazanega družinskega perila, do režiserkinega deklariranega feminizma. 2 dni v New Yorku je film, ki nima veliko stičnih točk s standardnimi rom-kom  koncepti in njegova največja prednost je v tem, da se mu uspe izogniti rabi širokega spektra stereotipov, ki jih takšen zaplet ponuja. Namesto tega Delpyjeva stavi na čudaškost lastne družine, ki je najpogosteje uporabljena za kreacijo nelagodja in neprijetnih situacij. Ja, zadrega je v filmskih knjigah Julie Delpy očitno najustreznejša metoda, za doseganje komičnega učinka, a sam v takšnem pristopu žal nisem našel veliko razlogov za zadovoljstvo. V nekaterih situacijah sem celo čutil rahlo razdraženost, ob opazovanju prismojenega vedenja francoske rodbine. Ekscentričnost, ki jo izkazujejo protagonisti se mi zdi pretirana in kar je še hujše, preslabo utemeljena. Prav v tej nevrotičnosti brez kritja vidim glavne razloge, zaradi katerih butasto obnašanje ni tudi smešno, temveč zgolj butasto. Delpyjevo mnogi primerjajo z velikim Woodyjem Allenom in dejansko so motivi njenih filmov precej blizu tistim, ki jih zasledimo v Allenovih filmih. Na žalost je njegova mlada kolegica svetlobna leta daleč od Allenovih vrhunsko izpiljenih likov, skrbno premišljenih dialogov in zapletov.  Če bi film moral opisati z eno samo besedo, potem bi moja prva izbira bila zmeda. In zmeda je beseda, ki jo je zelo težko uporabiti v pozitivnem kontekstu.

Ocena:

Alpeis [Alps] (2011)

Slovenski naslov: Alpe
Drugi naslovi: Alps
Država: Grčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 93' , Imdb 
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthimis Filippou
Igrajo: Aggeliki Papoulia, Ariane Labed, Aris Servetalis, Johnny Vekris

Podočnik (Kynodontas, 2009),  drugi film grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, je bil tema mnogih debat, bizarno pa je v teh debatah verjetno bila najpogosteje rabljena kvalifikacija. Film je v Cannesu zmagal v sekciji Poseben pogled in se kasneje znašel med petimi nominiranci za tujejezičnega oskarja, ter postal eden nosilnih stebrov t.i. novega grškega filma. Naslednji Lanthimosov projekt je tako še pred uradno premiero na lanski Mostri, veljal za enega razburljivejših filmov sezone in Grk nam je z novo nekonvencionalno zgodbo ponudil še eno kost za glodanje. 

Za nazivom Alpe se skriva manjša skupina ljudi, ki se ukvarja z zelo nenavadno dejavnostjo. Štiričlanska ekipa se je namreč specializirala za pomoč in podporo svojcem nedavno umrlih. Reševalec, medicinska sestra, gimnastičarka in njen trener so člani družbe, ki ob upoštevanju poklicne usmeritve prvih dveh, nima težav s plasiranjem svojih storitev potencialnim strankam. Potem ko oseba umre, nekdo iz ekipe ožaloščenim svojcem ponudi svojevrsten nadomestek - osebo, ki se bo nekajkrat tedensko oglasila na njihovem domu in proti plačilu prevzela vlogo pokojnika. Člani skupine so zelo studiozni v pripravah na posamezno nadomeščanje. V sodelovanju z družino se pripravijo na igranje vloge, prevzamejo pokojnikova oblačila in navade, ter ga (jo) poskušajo karseda bolje posnemati. Seznanijo se s priljubljenimi igralci in glasbeniki umrlega, s priljubljeno hrano in pijačo in se celo naučijo nekaj dialogov, ki ji nato uporabljajo med obiski. Za nenavadno metodo žalovanja se odloča presenetljivo veliko število klientov; zahteve posameznih strank so večinoma v mejah normale,  čeprav nekateri naročniki vztrajajo na precej bizarnih stvareh in detajlih.   

Tretji celovečerec Yorgosa Lanthimosa je eden izmed tistih filmov, pri katerem nekaj predznanja ne škodi. Gledalec brez poznavanja osnovnih elementov zgodbe bo verjetno šele v drugi polovici filma zložil vse koščke sestavljanke in približno razumel, kaj se pravzaprav dogaja. A tudi ko relacije med liki dobijo bolj logične konture, zadeve niso kristalno jasne, saj glavni akterji začnejo izgubljati orientacijo in občutek za meje med posameznimi svetovi. Namišljena realnost postaja del resničnosti in obratno, razlogi profesionalno nedopustnega mešanja zasebnega in poklicnega pa so zasidrani globoko v podzavesti igralca – nadomestka, ki naenkrat več ne loči svojega pravega jaza, od tistega namišljenega, zrežiranega. Lanthimos je Podočnik umestil v hermetično zaprt malomeščanski svet in nekakšno alternativno realnost, ki jo glavni protagonisti želijo zapustiti, potem ko njihovi čuti zaznajo signale drugih svetov in drugih resničnosti. Hrepenenje po resnici in realnosti pa postane glavna gonilna sila njihovih prizadevanj. Alpe so zastavljene popolnoma drugače, saj govorijo o begu od resničnosti in pobegu v ponarejeno realnost, v kateri posameznik najde nekakšno obliko čustvenega zadoščanja. Lanthimos pri tem ne želi pojasnjevati in psihološko profilirati svoje like, oziroma iskati vzroke za njihova dejanja. Tako kot v Podočniku, tudi tukaj imamo akterje, ki skoraj popolnoma prečiščeni vsake čustvene topografije, mehanično hladne osebke, ki lastno eksistenco gradijo na zelo vprašljivih (nejasnih) temeljih. Še bolj nelegitimni se mi zdijo gradniki te namišljene resničnosti, v katero prehajajo glavni liki. Mislim, da razumem režiserjevo idejo o hoji po tenki linji med komedijo absurda in tragedijo, vendar obenem v pomanjkanju jasneje opredeljenih motivov za dejanja glavnih likov, vidim resno pomanjkljivost. Alpe so kljub temu presenetljivo angažirajoč film, ob katerem sem ves čas ohranil koncentracijo in z zanimanjem pričakoval naslednji prizor. Če ne drugega je Lanthimosa uspelo kreirati še eno zelo izvirno filmsko zgodbo, o kateri se bo še dolgo debatiralo. 

Ocena: