Crawl (2019)

Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb

Slo naslov: Plazenje

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 87',  Imdb

Žanri: akcija, drama, grozljivka

Režija: Alexandre Aja

Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen

Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson

Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja. 

The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.   

Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes morala plavati hitreje od krvoločnih krokodilov in nekajkrat za las uiti smrti. A kaj naj si človek misli, ko opazuje v kleti hiše ujeta protagonista, ki ob sebi imajo celo nekaj orodja, a jim vseeno ne pride na misel, da z nogama in rokama izbijejo nekaj lesenih dil in se prebijejo na varno? Aja je očitno vso kreativno energijo usmeril v iskanje načinov, kako velikanske plazilce spraviti iz kleti v podstrešje (dobesedno) in jih pognati v lov na njegovo trdoživo protagonistko. Manj pomembno je očitno bilo spisati zgodbo, v kateri se akterji se ne bodo obnašali idiotsko. Pomembno je, da ves čas dogaja in to je moto, na katerega na žalost prisega režiser, ki mu za naslovno skrpucalo vpisujem en velik minus.

Ocena

Teret (2018)

aka The Load

Leon Lučev in Teret (2018), Photo: Imdb

Slo naslov: Tovor

Drugi naslovi: The Load

Država: Srbija, Francija, Hrvaška 

Jezik: srbščina

Leto: 2018

Dolžina: 98' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Ognjen Glavonić

Scenarij: Ognjen Glavonić

Igrajo: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev

Tovor, srbskega režiserja Ognjena Glavonjića, smo lahko ujeli že na lanskem Liffu (posebna omemba žirije), še nekaj časa pa ga lahko ujamete na VOD platformi evropskega  HBO-ja. Film, ki je svojo pot začel z odmevno premiero v sklopu festivala "Cannes Directors' Fortnight," so v režiserjevi domovini mnogi označili za protisrbski in ravno zavoljo takšne kvalifikacije je verjetno bil deležen nekaj večje pozornosti, kot bi jo dobil sicer. 

Glavni junak zgodbe postavljene v leto 1999, v čas NATO bombardiranja Srbije,  je Vlada (Leon Lučev), ki se po zaprtju tovarne v kateri je delal vrsto let preživlja s priložnostnimi deli. Vozniški izpit, ki ga je na pobudo pokojnega očeta naredil pred mnogimi leti, mu je zdaj prišel še kako prav. Vlada je namreč eden izmed več voznikov, ki z območij na jugu Srbije, kjer še potekajo spopadi med Srbi in Albanci, na obrobje Beograda peljejo tovornjake s skrivnostnim tovorom. Vozniki do tovornega prostora zaklenjenega z verigo nimajo dostopa, vozil ne preverja niti policija, ki v primeru  kontrole v roke dobi depešo, ki vozilu zagotavlja prosto pot. Po prispetju na cilj vozniki za opravljeno delo dobijo denar na roke. Vprašanja niso dovoljena. Denar pospraviš v žep, greš domov in čakaš na naslednjo turo. Takšna so pravila. In v teh okoliščinah se Vlada ne počuti najbolje v svoji koži. 

Zakaj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati gledalcem iz območja nekdanje skupne države in bolje informiranim Evropejcem. Vsem ostalim, z nekaj manj znanja o konfliktih na področju bivše Jugoslavije, režiserjev pristop morda lahko ponudi nekaj dodatnega suspenza. Tovor je film, ki opozori kdo nosi odgovornost za gnusne zločine in jasno pove, da so bili vojni zločini in prikrivanje le-teh sistemska rešitev Miloševićevega režima. O stvareh, o katerih govori film sem že vedel dovolj, zato sem po ogledu premišljeval o tem, kaj pravzaprav sem odnesel od Glavonjićevega filma. Režiserju vsekakor velja čestitati za izkazan pogum in pozdraviti njegova prizadevanja, da se prihodnost novih generaciji poskuša gradi na zdravih/resničnih zgodovinskih temeljih. Toda poleg omenjene komponente in dobre igre vedno zanesljivega Leona Lučeva mi film enostavno ni ponudil dovolj. Režiser tematiki primerno stavi na estetiko grdega: blatne ceste, gola drevesa, meglena jutra in temni oblaki tvorijo sivino, ob kateri se človeka začneta lotevati pesimizem in depresija. Mislim, da bi se za boljše razumevanje dvomom glavnega protagonista z njim morali povezati na intenzivnejši, bolj osebni ravni. Bolj začutiti, da se notranjega konflikta in njegove tesnobe ne da preprosto zakleniti v kabino njegovega tovornjaka.

Ocena

Zombieland: Double Tap (2019)

Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: akcija, komedija, grozljivka

Dolžina: 99',  Imdb 

Režija: Ruben Fleischer

Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick

Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson

Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano.

Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sestavin. Zaužitje nove epizode iz življenja glavnega četverca je na žalost izkušnja podobna konzumaciji jedi, ki je (pre)dolgo stala v hladilniku. Zavoljo pretirane konzumacije zombijev je filmska industrija prišla do točke, ko tudi največji mojstri obrti (beri: Jim Jarmush, The Dead Don't Die) ne uspevajo iz upehanega konja izvleči še kakšen atom moči. Poleg redkih dialoških domislic in simpatične igralske zasedbe Vrnitev v deželo zombijev ne premore pravega omembe vrednega dosežka. Generičnost akcijskih prizorov z živimi mrtveci, ki tudi v stajliš slow-motionu nimajo pravega učinka, neprepričljivo čustveno jedro filma, nizanje nezanimivih zapletov s katerimi nekako prilezemo do predvidljivega  finalnega dejanja, in še bi lahko našteval. Iz moje perspektive je Vrnitev v deželo zombijev nepotreben film, ki bo hitro izpuhtel v meglici pozabe.

Ocena

In Fabric (2018)

Marianne Jean-Baptiste and Fatma Mohamed in In Fabric (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: komedija, grozljivka

Dolžina: 118',  Imdb 

Režija: Peter Strickland

Scenarij: Peter Strickland

Igrajo: Marianne Jean-Baptiste, Fatma Mohamed, Hayley Squires, Leo Bill, Jaygann Ayeh

In Fabric, najnovejša stvaritev Petera Stricklanda, enega najzanimivejših britanskih avtorjev zadnjega desetletja, je že od lanske premiere v Torontu stal v samem vrhu seznama filmov, ki se jim najbolj veselim v letošnjem letu. Vprašanje je, ali bi svet sploh slišal za danes 46-letnega Angleža, če ta ne bi denarja podedovanega po pokojnem stricu, namesto v reševanje stanovanjskega vprašanja raje usmeril v snemanje celovečernega prvenca. Strickland je sklenil posneti film z lastnimi sredstvi in ker je 25.000 funtov zapuščine v Angliji dobra desetina sredstev, ki jih potrebuješ za takšen projekt, je odšel v Romunijo in tam posnel prvenec Katlin Varga (2009), s katerim se je prebil na veliko sceno (premiera v Berlinu in srebrni medved za zvok). Sledil je Berberian Sound Studio (2012), čudovito avdiovizualno posvetilo eri gialla in nato še vrhunec njegove dosedanje kariere, odlični The Duke of Burgundy (več o filmu si lahko preberete na tej povezavi), ki sem ga uvrstil na mojo lestvico najboljših filmov leta 2014.

Marianne Jean-Baptiste in In Fabric (2018), Foto: Imdb

Strickland tudi z naslovno zgodbo znova nadvse uspešno obuja duh gialla. Odlična Marianne Jean-Baptiste igra bančno uslužbenko Sheilo, žensko srednjih let, ki po propadu zakona poskuša obrniti novi list. Potem ko jo bivši zamenja za "novejši model" Sheila želi spoznati nekoga novega. Stik s potencialnim kandidatom je vzpostavljen skozi časopisna rubriko z zasebnimi oglasi, prvi zmenek dogovorjen. Sheila v iskanju ustrezne obleke zaide na ženski oddelek lokalne veleblagovnice, kjer njeno pozornost pritegne rdeča toaleta. Na pomoč ji priskoči enigmatična uslužbenka, ga Luckmoore, ki jo s svojimi čari prepriča, da je prav ta edinstvena obleka optimalen izbor. Malce čudno je le, da se ji oblačilo, čeprav nekaj številk preveliko, ob pomerjanju idealno prilega. Izkaže se, da je ta na videz nepomemben detajl le delček posebnih "čari" skrivnostne rdeče obleke. Ista obleka je v središču tudi v drugem delu zgodbe, v katerem se ta znajde v rokah sramežljivega serviserja gospodinjskih aparatov Rega Speaksa. 

In Fabric je še ena navdihnjena kreacija avtorja, ki nadaljuje po začrtani poti, drznega, nekonvencionalnega filmanja. Strickland to pot resda ni dosegel višav surrealne senzualnosti Burgundskega vojvode, toda tudi naslovni je še ena dobrodošla osvežitev, ki odlično razbija monotonijo ustaljenih narativnih konvencij. Vizualna komponenta filma (fotografijo podpisuje Ari Wegner) v povezavi z dovršenim set dizajnom in kostumografijo razvaja oko, pomemben delež k vzdušju prispeva še odlična retro glasbena podlaga skupine Cavern of Anti-Matter. In Fabric je Stricklandova najbolj humorna stvaritev doslej, ob kateri sem se res imenitno zabaval. Dialoška spretnost, s katero ga. Luckmoore sklepa posle z vsakim novim prizorom postaja prepričljivejša, bolj zabavna, podoben učinek imajo monologi serviserja gospodinjskih aparatov – njegovo naštevanje možnih vzrokov za okvaro namreč ima prav poseben vpliv na gospodinje (pozor, ime mu je Reg Speaks). Prekletstvo rdeče obleke je rdeča nit zgodbe, ob kateri je mogoče potegniti vzporednice z Gumo (Rubber, 2010) Quentina Dupieuxa, v katerem podobno funkcijo ima odvržena pnevmatika. Na sporočilnem nivoju film razumem kot kritiko potrošniško usmerjene družbe, hipnotizirane z marketinškimi akcijami in drugimi prejemi, ki posameznika posrkajo v spiralo iz katere je težko najti izhod. Razloge, da Strickland to pot ni posnel mojstrovine gre iskati v slabši koherentnosti celote, ki izhaja iz ohlapne povezave obeh delov zgodbe in predvsem nekoliko slabšem, manj zanimivem drugem delu filma. Toda ne glede na povedano je In Fabric še vedno posebna izkušnja, ki si zasluži pozornost in omembo. 

Ocena

The Art of Self-Defense (2019)

Alessandro Nivola and Jesse Eisenberg in The Art of Self-Defense (2019), © Bleecker Street

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, krimi, drama

Dolžina: 104',  Imdb 

Režija: Riley Stearns

Scenarij: Riley Stearns

Igrajo: Jesse Eisenberg, Alessandro Nivola, Imogen Poots, Steve Terada, Phillip Andre Botello

Stemnilo se je že. Z vrečko pasje hrane hitite domov. V pusti ulici mimo pripeljeta neznanca na motorju, eden izmed njiju te vpraša: "Si oborožen?" Kako sploh odgovoriti na takšno vprašanje? "Nisem!" je odvrnil zmedeni Casey (Jesse Eisenberg) in tako spisal povabilo skupini napadalcev na motorjih, ki ga je nekaj trenutkov kasneje oropala in hudo pretepla. Tako hudo, da je nekaj dni preživel v bolnišnici, na oddelku za intenzivno nego. 

Dogodek je sesul že tako nizko samozavest sramežljivega računovodje, ljubitelja mehkega rocka in lastnika prikupnega kužka, sicer njegovega edinega prijatelja. Trideset in nekaj letni Casey je torej prava šleva, moški brez jajc, ki se nikoli v življenju ni postavil po robu živi duši. Ob prvih znakih potencialnega konflikta je vedno izbral umik. To je taktika, ki je delovala vse do srečanja z neznanci na motorjih. In to je dogodek, po katerem Casey odide do trgovine z orožjem, z namero kupiti pištolo. Formularji so izpolnjeni in ovir za nakup ni. Toda preden lahko prevzame svoj kos orožja mora miniti nekaj tednov. Takšen je pač zakon. Gre za nekakšno varovalko, ki preprečuje scenarij, da kupec v navalu jeze takoj preluknja tistega, do katerega goji zamero. V iskanju alternativ Casey zaide v lokalni karate klub in hitro začuti, da je to dober korak v smeri izboljšanja njegovih obrambnih sposobnosti. Pod svoje okrilje ga vzame karizmatični Sensei (Alessandro Nivola) in transformacija glavnega akterja se lahko začne.

33-letni ameriški režiser Riley Stearns je z odličnim prvencem Faults (2014) spisal najboljše povabilo za svoje bodoče projekte. Pet let kasneje so na festivalu South by Southwest premierno predvajali Umetnost samoobrambe, zgodbo o večnem luzerju, ki s pomočjo enigmatičnega učitelja najde svoja davno izgubljena jajca. Izkaže se, da se le-ta vedno bila na svojem mestu, le da jih junak ni nikoli zares začutil. Za prebujanje tega občutka je potreboval karate in učitelja, ki mu razložil, da karate ni zgolj obrambna tehnika, ampak tudi stanje duha. Nekje v tem procesu preobrazbe svojo vlogo odigra tudi dekle (Imogen Poots), in to so že vsi elementi klasične rom-kom zgodbe o fantu, ki se bo izboril za svoje mesto pod soncem in osvojil srce prikupne dečve. Toda v Stearnsovem filmu so tovrstni klasični narativni motivi v funkciji povsem drugačnega vzdušja in občutkov, ki se močno razlikujejo od  ustaljenih konvencij. V tonu in ritmu zgodbe je vedno nekaj, kar ne pričakujemo, nekaj neobičajnega, a kljub temu logičnega. Ekscentrični liki in občutek, s katerim režiser zgodbo krmari po tanki liniji med nelagodjem in humorjem, med absurdom in logiko, so sestavine, iz katerih izhaja poseben "vibe" izdelka. Jesse Eisenberg je vloga "softiča", ki mora najti pogum in odločnost pisana na kožo, odlično delo v vlogi karizmatičnega trenerja opravi tudi Alessandro Nivola. Stearns v tem neobičajnem pretresanju karakteristik, ki tako ali drugače definirajo tradicionalne gabarite moškosti in moškega, mestoma zgreši tarčo, a zadetkov je kljub temu več kot dovolj, da tudi v drugem celovečerec vidim še eno uspešno zgodbo zelo zanimivega avtorja.

Ocena

Midsommar (2019)

Jack Reynor, Florence Pugh in Vilhelm Blomgren v Midsommar (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Švedska, Madžarska

Jezik: angleščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, grozljivka, misterij

Dolžina: 147' ,  Imdb 

Režija: Ari Aster

Scenarij: Ari Aster

Igrajo: Florence Pugh, Jack Reynor, Vilhelm Blomgren, Will Poulter, William Jackson Harper

Ameriški režiser Ari Aster je na krilih uspeha odličnega celovečernega prvenca Hereditary potreboval le leto dni za novi film, s katerim mu je ponovno uspelo pritegniti nemalo pozornosti. Aster je vlogo prve violine namenil talentirani Angležinji Florence Pugh (Lady Macbeth, The Little Drummer Girl), ki igra mlado Američanko Dani, ki se skupaj s fantom Christianom (Jack Reynor) in njegovimi prijatelji (navkljub njihovem ugovarjanju) odpravi na poletno potepanje, na katerem bojo odkrivali lepote ruralne Švedske.

Osrednji cilj njihove turneje je obskurni festival, nekakšen švedski "Pozdrav poletju," ki ga prebivalci idilične vasice bogu za hrbtom organizirajo vsakih 90 let. Festival je nedvomno zelo zanimiva priložnost za skupinico ameriških turistov, ki se prvič potepajo po Skandinaviji, dodaten bonus pa je dejstvo, da je del njihove ekipe Pelle, ki prihaja iz teh krajev. Prav on je druščino s svojimi zgodbami prepričal, da v fokus njihove švedske avanture postavijo festival v njegovem domačem kraju. In prvi vtis je zelo dober: ob glasbi in plesu prišlekom takoj ponudijo halucinogene gobe in družba se pod vplivom le-teh hitro sprosti in zlije s tamkajšnjo mladino. Mamila v teh krajih očitno niso noben tabu in druščina je v teh trenutkih najbrž enotnega mnenja, da so s prihodom na festival zadeli pravi jackpot. Prvi vtisi so fantastični, toda nekaj čudnih podrobnosti nekako napoveduje, da izkušnja za povabljence ves čas verjetno ne bo povsem prijetna. 

Aster je v uvodu v zgodbo vzpostavil psihološki profil glavne junakinje zaznamovane z družinsko tragedijo (beri: skupinski samomor mlajše sestre in staršev). Dani je na antidepresivih in verjetno bi vse skupaj prestajala veliko težje, če ob njej v tem mučnem času ne bi stal Chris. Potovanje na Švedsko je za njo tako pobeg od temnega, depresivnega vsakdana in nočnih mor, ki je spremljajo po smrti najbližjih. Zato je morda nekoliko nepričakovano in nelogično, da Aster svojo sicer previdno in inteligentno junakinjo v prvem prizoru v vasi prisili (četudi v imenu solidarnosti in tovarištva), da vzame halucinogeno snov. 

Florence Pugh v Midsommar (2019), Foto: Imdb

Prebijanje ledu med prišleki in domačini je izpeljano učinkovito, četudi protagonisti v nadaljevanju ignorirajo podrobnosti, ki bi pri normalnemu človeku verjetno prižgale nekaj opozorilnih lučk. Moteča je predvsem odsotnost reakcije akterjev, ko bi ti morali reagirati, oziroma vsaj poskušati reagirati in pod vprašaj postaviti namere gostiteljev. V mislih imam svojevrstno vdanost v usodo in zamegljenost presoje, ki jo Aster poskuša pripisati napitkom, s katerimi gostitelji "razvajajo" svoje goste. Najbolj ne prepriča niti hipna ohladitev romance med Dani in Chrisom po prihodu na Švedsko in še nekaj drugih podrobnosti. Ali če poenostavim: iz moje perspektive je glavna pomanjkljivost filma Asterjev scenarij. 

Toda film te minuse dobro kompenzira na drugih poljih in v seštevku z videnim vendarle nisem nezadovoljen. Midsommar je predvsem odlično režiran film, ob katerem skoraj 150 minut filma mine presenetljivo hitro. Aster odlično gradi in stopnjuje suspenz v pogojih, ki niso najprimernejši za žanrski film. Morasto vzdušje je odlično vzpostavljeno sredi belega dne – z nelagodjem, ki je vedno blizu, tako rekoč za vogalom (včasih tudi dobesedno), subtilno nakazano z drobnimi namigih, ujeto v pogledih in neizrečenih slutnjah nekaterih protagonistov. Groza je ob tem izrazito grafična le izjemoma, v enem samem prizoru. Eden izmed adutov filma je nedvomno igralski talent mlade Florence Pugh, pred katero je svetla prihodnost. O očitnih vplivih ne bom, saj je režiser v številnih intervjujih že povedal dovolj na to temo. Zaključil bom z omembo odlične scenografije, ki pozornemu gledalcu ves čas nudi zanimive namige o usodi protagonistov in nadaljnjem razvoju zgodbe.

Ocena

Mi obra maestra (2018)

aka My Masterpiece

Guillermo Francella & Luis Brandoni in Mi obra maestra (2018), © MARIO CHIERICO

Slo naslov: -

Drugi naslovi: My Masterpiece

Država: Argentina

Jezik: španščina

Leto: 2018

Dolžina: 100',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Gaston Duprat

Scenarij: Gaston Duprat, Andres Duprat

Igrajo: Guillermo Francella, Luis Brandoni, Raul Arevalo, Andrea Frigerio, Maria Soldi, Alejandro Paker, Pablo Ribba

Argentinca Gastón Duprat in Mariano Cohn tvorita uspešen kreativni duo, ki je skupaj posnel pet igranih celovečercev, več dokumentarnih in kratkih filmov. Nazadnje sem na blogu omenil The Distinguished Citizen (El ciudadano ilustre), njun film iz leta 2016, s katerim sta dosegla velik uspeh in pobrala številne nagrade na različnih festivalih. My Masterpiece je obenem njun prvi skupni projekt, pri katerem je Dupart režijo podpisal samostojno, Cohn pa je prevzel producentsko vlogo (že pri njunem naslednjem projektu vloge bodo obrnjene).

Satiričen pogled na svet umetnikov in umetnosti je ponavljajoči se motiv njunih zgodb in tudi to pot Dupart in Cohn nista spreminjala dobro delujočega recepta. Glavna figura naslovne zgodbe je Renzo Nervi, eden izmed najbolj cenjenih argentinskih slikarjev, ki si je ime ustvaril v 80-ih. Renzo še vedno slika, toda njegove slike več ne gredo v promet. To je dejstvo, na katero ga ves čas opozarja Arturo Silva, njegov dolgoletni prijatelj in lastnik galerije, v kateri so razstavljene njegove slike. Sprememba sloga in modernizacija so nujno zlo, če Renzo želi izboljšati svoj nezavidljiv materialni položaj. Renzo je namreč še vedno le najemnik, ki si je v najeti hiši uredil dom in atelje, v katerem že leta ustvarja svoje umetnine. Toda trmasti slikar si je z neprilagodljivostjo, konfliktno naravo in pretirano direktnostjo zaprl malodane vsa vrata, le Arturo je vedno verjel vanj in mu ne glede na vse muhe, ves čas stal ob strani. Toda tudi Arturovo potrpljenje ima meje in ko Renzo izigra njegovo zaupanje in zaradi neplačanih najemnin konča na cesti, zdi se, da je tudi on od njega dvignil roke. 

Moja mojstrovina je sila kratkočasna, rahlo črnohumorna satira, ob kateri sem se zelo dobro zabaval. Dupratove zamisli sta v igralskem smislu odlično udejanjila oba osrednja protagonista, izkušena Luis Brandoni in Guillermo Francella. Dobra kemija med njima je ena izmed bistvenih komponent njunega razmerja, v katerem je racionalni, preudarni Francellov lik pravšnja protiutež neracionalnem, vihravem, upornem in včasih nesramnem Brandoniju. Scenarij je, tako kot pri večini Dupratovih filmov plod sodelovanja s starejšim bratom Andrésom, uveljavljenim scenaristom in direktorjem Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti. Iz tega dejstva najbrž ni težko razbrati, od kod sta soscenarista črpala zanimive insajderske informacije, okoli katerih film pronicljivo pretresa včasih izmuzljivo vprašanje, kaj pravzaprav je umetnost in komu je namenjena? Duprat je v posmeh variablam, ki diktirajo vrednost umetniških del, v sklepno dejanje vgradil preobrat (ali dva) in tako dosegel dvoje: učinkovito animiral občinstvo in obenem zavzel stališče, s katerim se preprosto moraš strinjati.

Ocena

Joker (2019)

Joaquin Phoenix in Joker (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Joker 

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Žanri: drama, krimi, triler

Dolžina: 122',  Imdb 

Režija: Todd Phillips

Scenarij: Todd Phillips, Scott Silver

Igrajo: Joaquin Phoenix, Brian Tyree Henry, Zazie Beetz, Shea Whigham

Joker, ena najodmevnejših produkcij letošnje sezone, blockbuster, ki je nekoliko nepričakovano v Benetkah odnesel glavno nagrado, je lep primer filma, ki uspešno reflektira filmsko zgodovino in na teh temeljih gradi novo, zanimivo zgodbo. Najnovejšega Jokerja gotovo ne bilo brez prejšnjih Jokerjev, od Cesarja Romera v 60-ih, preko velikega Jacka Nicholsona konec 80-ih, do Heatha Ledgerja v Vitezu teme. A šele Nolanov film je vzpostavil pogoje, v katerih je Joker, ob odlični režiji in vrhunski igralski kreaciji pokojnega Ledgerja, lahko prelevil v nekaj več. V ikoničnega antijunaka, čigar obraz si za profilno sliko izbere nešteto uporabnikov različnih spletnih platform, majice z njegovo podobo ponujajo na malodane vsaki stojnici, na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.  

Režijo podpisuje Todd Phillips, najbolj znan po komični trilogiji Prekrokana noč (2009-2013), ki je v sodelovanju s soscenaristom Scottom Silverjem (8 Mile, The Fighter) posnel zanj netipičen film. Iz perspektive režiserjevega minulega dela je Joker vsekakor svojevrstno presenečenje in Phillipsov najboljši film doslej. V duhu eskalacije bombastičnih spektaklov iz vesolja Marvel (film ni nastal pod okriljem Marvela) bi se ustvarjalci zlahka odločili za tipičen blockbuster, igralsko zasedbo zapolnili z znanimi obrazi, nekaj dodatnih milijonov pokurili na eksplozije, CGI in podobne reči. Finančni uspeh bi glede na priljubljenost glavnega protagonista najbrž bil zagotovljen, a potem bi dobili še en generičen, hitro pozabljiv izdelek. Z zmernim proračunom je Phillips lahko zgrabil umetniško svobodo in posnel film, kakršnega je želel. 

Njegov Joker je v prvi vrsti karakterna študija glavnega antagonista v izvrstni interpretaciji Joaquina Phoenixa, ki pod vprašaj postavlja takšno kategorizacijo protagonista. Ena izmed dilem, ki je z nami po ogledu filma, je nedvomno vprašanje, ali protagonista navkljub zakrivljenim zločinom doživljamo kot antagonista. Phillips in Phoenix ustvarita portret tragičnega junaka, ki ga ne želita stlačiti v klasičen gabarit simpatičnega negativca. Zgodba je tako usmerjena v genezo duševno motene osebnosti v specifičnih okoliščinah, v katerih se Arthur Fleck preobrazi v Jokerja in izbere nasilje, kot edino možno obliko komunikacije z okolico. Nasilje tako postane sredstvo, s katerim si bo zagotovil svoje mesto pod soncem. 

Mislim, da je ena ključnih tez filma vzpostavitev ideje, da je Joker produkt okolice, oziroma družbe, ki je izgubila čut za sočloveka, kar posebej pride do izraza v odnosu do drugačnih in tistih s takšno ali drugačno duševno/telesno hibo. Jokerjev svet je temačen, umazan in socialno nepravičen. Sistem je revno večino postopoma potisnil na sam socialni rob, na katerem ji ne preostane nič drugega, kakor da se upre mehanizmom, ki uveljavljajo takšen družbeni red. In to so ravno pravšnje okoliščine v katerih dejanja zavrženca kakršen je Arthur depreviligirane mase razumejo kot poziv na upor in v njem najdejo neke vrste zadoščenje za njihovo trpljenje. V takšnem dekadentnem družbenem vzdušju ni težko opaziti odmeve filmov, kakršne so v 70-ih in na začetku 80-ih snemali Lumet, Scorsese, Forman, Hill (če izpostavim le tiste najbolj očitne). Phillips s sodelavci verno obudi vzdušje teh filmov in to je ena izmed kvalitet, ki jo bodo znali centi vsi spoštovalci filmske zgodovine. Joker je odlično režiran film – hitro sem se potopil v njegov imaginarij, v katerem je 120 minut ob Joaquinu Phoenixu, na enemu izmed vrhuncev kariere, minilo zelo hitro. Pogrešal sem več subtilnosti v socialnem komentarju in kompleksnejšo, bolj tehtno vključitev Arthurjeve preobrazbe v kontekst težavne resničnosti, ter malce bolj zaokrožen konec, ob katerem kina ne bi zapustil z vtisom, da sem videl le zelo dober uvod, po katerem je nadaljevanje zgodbe praktično neizogibno.

Ocena

Ray & Liz (2018)

Justin Salinger and Ella Smith in Ray & Liz (2018), Photo: Imdb

Slovenski naslov: - 

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Richard Billingham

Scenarij: Richard Billingham

Igrajo: Ella Smith, Justin Salinger, Patrick Romer, Deirdre Kelly, Tony Way, Sam Gittins, Joshua Millard-Lloyd 

V letošnjem naboru ogledanih filmov je malo takih, ki so naredili tako dober vtis in se tako močno zasidrali v mojem spominu. Ray & Liz, prvenec uglednega britanskega fotografa Richarda Billinghama, je eden tistih filmov, ki je z mano ostal še dolgo po ogledu. Čas bo težko zradiral sličice iz te zgodbe, ki izžareva neverjetno avtentičnost, ob kateri je nemogoče ostati ravnodušen. Z naslovno zgodbo, ki jo brez pomislekov postavljam ob bok najboljšim stvaritvam britanskega "kitchen sink" realizma nas avtor pelje v Birmingham na začetku 80-tih leta prejšnjega stoletja. V ero "tacherizma,"ko je v tem  industrijskem središču brezposelnost dosegla vrhunec, ki je mnoge družine potisnila pod prag revščine.

V zgodbo sicer vstopimo v 90-ih letih, skozi vsakdan alkoholika Rayja, ki svoje dneve preživlja v majhni spalnici, v družbi cigaret in dnevne doze alkohola, ki mu jih vsakodnevno dostavlja nek znanec. Pobeg iz zatohle sobe prinaša prvi daljši flashback, s katerim se vrnemo v preteklost. Zdaj smo v dotrajani hiši v delavski četrti, v kateri Ray živi skupaj z ženo Liz in njunima sinovoma. Strgane tapete, vlaga, ščurki, kičasti dodatki in umazanija v vsakem kotičku stanovanja – kamera te detajle zajema s pristno preciznostjo, ki daje temu družinskemu habitatu poseben karakter. Dominantna figura v tem prostoru je Liz, verižna kadilka in ljubiteljica sestavljank. Okrogle, s tatuji poslikane roke in oster jezik oblikujejo nič kaj prijeten značaj ženske, za katero sta otroka le nevšečnost, ki jo je najbolje, če se le da, ignorirati. 

Priznani fotograf Richard Billingham se je s težavnim odraščanjem in disfunkcijo lastne družine že ukvarjal, najprej z zbirko fotografij objavljenih v knjigi Ray's a Laugh (1996) in nato še z dokumentarnim filmom Fishtank (1998). Z igranim prvencem se avtor spominja revščine in alkoholizma, ob katerih je odraščal skupaj z mlajšim bratom Jasonom. Srce zgodbe sta dve epizodi, v katerih je v fokusu njegov mlajši brat. V prvi je Jason dveletnik, čigar varstvo Ray in Liz zaupata dobrodušnem, a "počasnemu" bratu slednje, v drugi, kakih sedem let kasneje, fanta mrzla noč po spletu okoliščin ujame zunaj in je prisiljen prenočišče poiskati v neki lopi. Billingham v teh epizodah povsem mobilizira naš zaščitniški gen in nas postavi v kožo nemočnega opazovalca, ki se skupaj z nesrečnim otrokom znajde na robu prepada. Tragedija je nekajkrat zelo blizu in Billingham v teh prizorih mojstrsko gradi napetost in nas drži na robu sedeža, v upanju na najboljše. Ray & Liz je težka, na trenutke izčrpljujoča zgodba, ki kljub temu ponudi nekaj črnega, situacijsko dobro tempiranega humorja. Film, po katerem ponavljajoči se prizor lačnega fantka, ki iz velikega kozarca s težavo zajema rdečo peso, s katero si bo popestril košček kruha, postane trajno shranjena sličica, s katero bom še dolgo zlahka povezal naslovno zgodbo.

Ocena