Capitalism: A Love Story (2009)

Slovenski naslov: Kapitalizem: Ljubezenska zgodba
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Dokumentarni
Dolžina:  127 minut,  Imdb
Režija:  Michael Moore
Scenarij: Michael Moore
Igrajo: Michael Moore, William Black, Elijah Cummings, Wallace Shawn, Marcy Kaptur

Leta 1989 je Michael Moore posnel svoj prvi dokumentarec Roger & Me, v katerem je kritiziral ameriškega avtomobilskega velikana GM, oz. takratno upravo zaradi postopkov ki so povzročili veliko gospodarsko krizo v državi Michigan in skoraj uničili režiserjevo rojstno mesto Flint. Zdaj, dvajset let pozneje se je Moore znova lotil podobne problematike, kajti trenutna gospodarska kriza ponuja nešteto pretresljivih zgod in bolečih izkušenj.

Moore se je v svojem značilnem slogu spravil na največje igralce v ameriškem gospodarstvu. Wall Street, banke, politiki, kongresniki, korporacije ... Vse jih je vzel na zob. Rdeča nit dokumentarca je zlom zelo popularnega in masovno razširjenega hipotekarnega kreditiranja v ZDA, ki je imel za posledico deložacije številnih družin iz njihovih domov. Seveda tudi tokrat Moore najde številne zanimive povezave, politične vezi in odločitve. Razloži nam kdo je kdo, njegova dejanja in posledice njegovih dejanj. Ne manjka niti protestno-provokativnih vložkov, ki se jih Moore vedno poslužuje v svojih dokumentarcih. Takšna je denimo njegova ideja, da bo od bank vzel neupravičeno dodeljen denar davkoplačevalcev in ga vrnil v državne rezerve v za to priložnost najetem oklepniku. Tudi fora z rumenim CRIME SCENE trakom je zelo izvirna. Pogled na kapitalistično ureditvo, v kateri je dovoljeno skoraj vse in kjer denar oz. njegovi lastniki, ustvarjajo in pišejo zakone, ki so jim pisani na kožo.

Tisto kar Mooru moram vedno šteti v plus, je njegova postavitev v bran šibkejših in iskanje pravice za male in nepomembne ljudi. Že res, da dostikrat poseže za resnicami, ki so nekoliko prirejene za potrebe filma in ki jih včasih moramo sprejeti z rezervo, a vedno znova mu uspe zadeti bistvo. Bistvo njegovega zadnjega filma je opomin izročen ameriškem ljudstvu. In ne samo Američanom, formula se zlahka prenese tudi na ostale dele sveta. Kapitalizem je neusmiljena ureditev, z avtodestruktivnimi nagnjenji, v tej destrukciji pa tako kot vedno ta kratko potegnejo najšibkejši. 1% populacije nadzira 99% vseh dobrin,  ostalih 99% pa preostali odstotek. Že ta podatek nam pove, do kako nepravične porazdelitve je pripeljal obstoječi sistem. Čeprav me Moore na trenutke spominja na viteza v boju z mlini na veter, njegovo početje ima svojo veljavo. Je glas ljudstva, čeprav še zelo šibek, ki mogotcem sporoča: »Tega več ne mislimo prenašati.« Moore nas sooči z pomembno resnico. V demokraciji je vsa matematika -1 človek = 1 glas- kar pomeni, da nas je siromakov ogromna večina,  večina, ki se mora zavedati svoje moči. Čeprav ne tako dober kot Bowling for Columbine ali Fahrenheit 9/11, je Moorov zadnji film nadaljevanje v smeri, ki jo je režiser zarisal že pred dvajsetimi leti. 

Ocena: 6.5/10