Cropsey (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2009
Žanri: Dokumentarni, Grozljivka 
Dolžina: 84',  Imdb
Režija: Barbara Brancaccio, Joshua Zeman
Scenarij: Joshua Zeman
Nastopajo: Greg Cusick, Donna Cutugno, Karen Schweiger, David Novarro, Ralph Aquino

Vedno si govorim, da moram več pozornosti posvečati dokumentarcem, a vseeno pogledam razmeroma malo dokujev. Že res, da se na sporedu najdejo tisti najbolj odmevni naslovi, tisti nekoliko manj znani (a zato nič slabši), žal neopaženo gredo mimo. Eden takih je  Cropsey, dokumentarec, ki me je pritegnil zaradi na prvo žogo napačno prebranega naslova (Corpe). Žanrska opredelitev doku-grozljivka je delovala obetavno, kratek povzetek vsebine tudi in ker mi je mockumentary  načeloma zanimiva zvrst, sem mu ponudil priložnost.Toda Cropsey vendarle ni mockumentary kot sem sprva mislil, zgodba ki jo pripoveduje, je še kako resnična.

Corpsey (ang.) Vir:   http://www.urbandictionary.com/
A creep; someone who seems pedophile-like. 
Derived from Staten Island urban lore for a bogeyman who steals children. 
May also refer to an object or situation that is creepy in a related sense i.e. a dilapidated shack, automobile, or rural people.
Jerry and Lee are driving down a country road in an unfamiliar area/town. The surrounding area looks eerily similar to The Texas Chainsaw Massacre . . . Lee turns to Jerry and simply says "Cropsey".

Kraj dogajanja Staten Island , New York. Avtorji dokumentarca nas najprej seznanijo z zanimivimi podatki , ki so lokacijsko ozko povezani  s Sataten Islandom. Newyorški smetnjak je približek tistega, kar za nekatere domačine predstavlja to območje. Obstaja več razlogov, zakaj je temu tako, med njimi je sigurno med pomembnejšimi dejstvo, da se vsi odpadki ki jih pridela večmilijonsko mesto odlagajo prav na Staten Islandu.  A to še zdaleč ni edini razlog. V 70-ih letih prejšnjega stoletja so na tem področju domovale številne psihiatrične ustanove, v katerih so bili zaprti težji psihični bolniki ali otroci z motnjami v razvoju.  Nepričakovan (nenajavljen) prihod televizijske ekipe v  dom za motene otroke in posneti material še danes deluje zelo pretresljivo. Kljub razmeroma kratki minutaži, je objava teh posnetkov sprožila zaprtje nehumanih ustanov na območju Staten Islanda. Zapuščene stavbe so ponudile zatočišče številnim brezdomcem, klatežem, narkomanom in tudi nekdanjim pacientom teh ustanov, ki so po ukinitvi le-teh končali na prostosti.  Tukaj se je tudi rodila legenda o Cropseyu, psihopatskem morilcu, ki je tako kot pravi legenda, prežal na mentalno motene otroke in jih po prepričanju večine umoril, ter nato zakopal na tem območju. Vse se je začelo z ugrabitvijo Jennifer Schweiger, deklice z downovim sindromom in aretacijo Andrea Randa, glavnega osumljenca. Andre je nekoč delal v psihiatrični ustanovi, po pričanju tamkajšnjih prebivalcev je Rand  živel v zapuščenih stavbah in gozdovih, ki obkrožajo to območje. Obstajale so priče, ki so Andrea videle z Jennifer, pozneje je obtožnica razširjena, na izginotje Holly Ann Hughes, še ene deklice z motnjami v razvoju.

Randa so povezovali z petimi izginotji na tem področju, za dva primera je bil pravnomočno obsojen in je še danes za zapahi, čeprav tožilstvu nikoli ni uspelo dokazati, da je Rand umoril kogarkoli.  Barbara Brancaccio in Joshua Zeman (avtorja dokumentarca) sta se lotila raziskave, s katero sta poskušala ugotoviti, ali je Rand dejansko Cropsey, monstrum odgovoren za omenjene zločine. Avtorja lepo kombinirata arhivske posnetke televizijskih poročil, dele različnih reportaž in časopisnih prispevkov, pred kamero sta povabila policiste, ki so aktivno sodelovali  na primerih, pred kamero stopijo tudi svojci  žrtve in domačini, ki so aktivno sodelovali v iskalnih akcijah (v eni takih akcij so našli truplo  Jennifer Schweiger). Poskušala sta pripraviti tudi Randa do tega, da bi spregovoril pred kamero, ali vsaj v pisni obliki podal svoje videnje dogodkov,  a so se vsi poskusi končali neuspešno. Rand molči že več kot dvajset let in nič ne kaže na to, da bo kdajkoli spregovoril. Film nam predstavi kar nekaj možnih scenarijev, tudi takšnega, po katerem je Rand nedolžen in zelo prepričljivo poustvari psihozo in atmosfero ki je pripeljala do Randove obsodbe. Takšen pristop gledalcu ponudi večdimenzionalen pogled na srhljive dogodke in na koncu upravičeno konča zgodbo z velikim vprašajem.

Ocena: