Another Year (2010)

Slovenski naslov: Še eno leto
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedja
Dolžina: 129',  Imdb
Režija: Mike Leigh
Scenarij: Mike Leigh
Igrajo: Jim Broadbent, Lesley Manville, Ruth Sheen, Oliver Maltman, Peter Wight, David Bradley, Martin Savage, Imelda Staunton

Skrivnosti in laži je bil moj prvi Mike Leigh. Po tem filmu sem spoznal, da je Leigh režiser, ki dela filme po mojem okusu. In nato pogledal vse Leighove (dostopne) filme, vse kar je potem  delal v prihodnosti je bilo nestrpno pričakovano. Kdor pozna njegove filme, odlično ve, kaj lahko pričakuje, igralski ansambel je z manjšimi spremembami iz filma v film zelo podoben, možnost, da na koncu bomo z videnim razočarani, je enaka ničli. Sinoči sem pred spanjem še enkrat (preden me je zmanjkal) na TV 1000 gledal odlični All or Nothing, kot nekakšen uvod v naslovni film, ki je Leighu prinesel njegovo sedmo oskarjevsko nominacijo.

Tom in Gerri sta odličen primer dolgotrajnega, srečnega zakona. Tom je izkušen geolog, njegovo delo je ocenjevanje primernosti gradbenega zemljišča za načrtovane gradbene posege. Njegova soproga Gerri dela v bolnišnici. Odločila se je, da bo psihologinja, ker je želela pomagati ljudem.  Zaradi svoje dobrodušnosti je verjetno tudi postala prijateljica s sodelavko Mary, bolnišnično administrativno uslužbenko, nesrečno petdesetletno ločenko, ki svoje življenjsko nezadovoljstvo najraje blaži z žlahtno kapljico. Tom in Gerri uživata v družbi prijateljev, zato je njun dom skozi leta skupnega življenja postal priljubljeno shajališče skupnih prijateljev. Poseben status med vsemi prijatelji si je priborila Mary, ki Tomovega in Gerrijinega edinega potomca, danes tridesetletnega Joa, pozna od malih nog. Mary je najbolj pogosta, ne pa tudi edina obiskovalka. Tukaj je še Ken, samec, ki nas s svojimi navadami zelo spominja na Mary. Tako kot ona, prepogosto in pregloboko zre v kozarec, nič bolj zmeren ni niti s hrano, rezultat vsega je brezciljno življenje in prekomerna teža. Zelo rad bi imel kaj več z Mary, a ga ta v resnici ne mara, prenaša ga le zavoljo prijateljstva s Tomom in Gerri. Meni, da Ken nikakor ne sodi v njeno »kakovostno kategorijo.« V resnici teta po tihem upa, da je Joe najboljša opcija in realna možnost. Toda njene domneve počivajo na realnih tleh le v njeni glavi. Ko Joe domov pripelje mlado in zabavno dekle, Mary v navalu slepega ljubosumja kompromitira dvajset let prijateljstva.

Mike Leigh je pripoved razdelil na štiri poglavja, ta poglavja so v resnici štirje letni časi. V tem časovnem okvirju opazujemo življenja  preprostih ljudi, ki na prvi pogled živijo dolgočasna, nepomembna življenja. Nekateri liki so bolj srečni, do drugih je fortuna bila nekoliko manj radodarna, tako kot je to slučaj v resničnem življenju. Takšne pripovedi bi zelo težko pritegnile pozornost občinstva, toda Leigh pozna formulo, s katero je mogoče takšni  povsem običajni zgodbi vdahniti življenje. Pozna načine s katerimi svojim likom nadene pristen človeški obraz, jih portretira tako, da pritegnejo našo pozornost in nas držijo motivirane in zainteresirane za njihove usode. Nosilni steber na katerega Leigh naveže ostale like sta Tom In Gerri, njun dom je nekakšna oaza sreče in miru, obenem tudi zelo močan magnet za nesrečne prijatelje, ki v njunem domu,četudi le za kratek čas, občutijo tisto toplino in sproščeno duševno ugodje, ki ga tako močno pogrešajo v lastnih življenjih. Prav zaradi tega kontrasta je gledalčevo dojemanje zgodbe toliko bolj intenzivno.  V večini kadrov opazujemo obraze sodelujočih, Leigh zelo senzibilno zajema njihova čustva in odzive v ključnih trenutkih, mnogokrat je poudarek na poslušalcih in ne na tistemu ki govori. Poudarek na družinskih vrednotah je očiten, saj so vsi Leighjevi nesrečneži ali brez družine (Mary, Ken), ali tako kot v primeru Tomovega brata Ronnija, so te družine disfunkcionalne. Produkt srečne družine je zelo verjetno nova  srečna družina, Joe je lep primer, da takšna konstatacija drži. Na drugi strani je življenje njegovega bratranca Carla dober primer posledic disfunkcije, nesreče in pomanjkanja ljubezni. Igralski ansambel je v vrhunski formi (kar je pri Leighu standard),  Lesley Manville pa je dobila vlogo, v kateri  lahko demonstrira odličnost. V filmu je veliko močnih prizorov, večerja na koncu, ko vsi skupaj sedijo za mizo, kamera pa počasi drsi po nasmejanih obrazih in se najprej ustavi pri prvi Ronniju in nato obstane pri Mary, je takšen prizor. V teh trenutkih se ta zaveda, kako porazen je njen položaj, kako prazno je njeno življenje in kako malo možnosti ji je še ostalo. Na koncu sicer lahko zasledimo kanček optimizma, a pesimizem vseeno prevlada. Pesimizem kot opozorilo, da vsi postopki v naših življenjih nekaj štejejo, da vsaka odločitev ima svojo težo in da sta ljubezen in družina največje vrednote. Seveda, ko človek pride do jeseni svojega življenja, takšna spoznanja imajo neprimerno večjo težo.  

Ocena: