Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Antti Jokinen
Scenarij: Antti Jokinen, Robert Orr
Igrajo: Hilary Swank, Jeffrey Dean Morgan, Lee Pace, Christopher Lee
Mlada zdravnica Juliet Devereau (Swank) se po koncu resne zveze izseli iz stanovanja zdaj že bivšega partnerja in najame sobo v hotelu. Hotel je zelo draga rešitev, zato mora Juliet po hitrem postopku najti ustrezno stanovanje. Ko je časovna stiska velika, potem je še toliko bolj težko najti ustrezno rešitev. Nato se ji nasmehne sreča, ko ji prijazni stanodajalec Max (Morgan) ponudi prostorno stanovanje, po zelo ugodni ceni. Za tako ugodno in sumljivo nizko ceno je Juliet pripravljena sprejeti tudi zamolčane, očem skrite pomanjkljivosti, ki se bodo verjetno kmalu pokazale. Juliet z Maxom hitro sklene dogovor, njen najemodajalec pa se izkaže za ustrežljivega in pozornega človeka, ki je vedno pripravljen pomagati. Še več, po nekaj dneh je njun odnos zelo prijateljski, ko jo Max povabi na večerjo že kaže, da bo njun odnos postal še bolj intimen. V nekem trenutku se tudi Juliet zazdi, da bi njun odnos lahko prerasel prijateljske okvirje, toda premalo časa je preteklo, odkar je zapustila svojega bivšega fanta, ki jo iz dneva v dan neutrudljivo kliče in poskuša zgladiti stvari. Juliet spozna, da še vedno ljubi bivšega, zato Maxu pove, da ni pripravljena na novo zvezo in ga odslovi. Na njeno nesrečo se je Max še pošteno razvnel in jo ni pripravljen zlahka pozabiti.
Po koncu filma sem se spraševal, kaj se mora zgoditi, da igralka, ki na svojem kontu ima dva oskarja, sprejme vlogo v takšnem filmu. Predvidevam, da ime režiserja ni razlog za sodelovanje, saj je največji dosežek v režiserskem opusu Anttija Jokinena režija zaključne prireditve za evrovizijsko popevko. Swank ni le sprejela vlogo, v filmu pokaže tudi veliko gole kože, kar v filmu, ki skorajda nima nobene umetniške vrednosti, deluje toliko bolj čudno. Kakorkoli, okoli slabega filma se izplača pretirano truditi in analizirati razloge, zakaj so stvari takšne, kot so. Najbolj enostavno povedano, The Resident je zelo predvidljiv, klišejski izdelek, ob katerem tudi podpovprečno filmsko razgledan gledalec z lahkoto predvidi, kaj sledi v naslednjih minutah. Tisti nekoliko bolj izkušeni lahko že po 15 minutah v svojih glavah zrežirajo klišejski konec, ki ne bo za več kot 10 odstotkov odstopal od tistega, kar vidimo v zaključku. V filmu manjšo vlogo ima tudi Christopher Lee (igra Maxovega starega očeta), njegova vloga pa je tako nesmiselna, da bi g. Lee moral tožiti studio, zaradi zlorabe imena.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar