Slovenski naslov:
Ni naslova
Država:
ZDA
Leto:
2010
Žanri:
Drama, Komedija,Romantični
Dolžina:
89',
Imdb
Režija:
Philip Seymour Hoffman
Scenarij:
Robert Glaudini
Igrajo:
Philip Seymour Hoffman, Amy Ryan, John Ortiz, Daphne Rubin-Vega
Jack (Hoffman) in Clyde (Ortiz) sta sodelavca in najboljša prijatelja, zaposlena kot poklicna voznika pri podjetju, ki se ukvarja z izposojo luksuznih limuzin premožnim strankam. Jack je nekoliko sramežljiv možakar, spoznavanje novih ljudi ni ravno njegova najljubša disciplina. Clyde in njegova žena Lucy sta v resnici njegova edina prijatelja, ki ga želita spoznati z Lucyjino sodelavko Connie. Oba privolita v zmenek na slepo in kmalu spoznata, da imata veliko skupnega. Nerodna v odnosih z drugimi ljudmi, pretirano sramežljiva, a zato precej podobna. Oba čutita, da je začetek kar obetaven, ona v zadregi in želji po nadaljevanju pogovora pove, da ji je všeč vožnja s čolnom, on takoj obljubi, da jo bo naslednjič peljal na jezero. Težava je le v tem, da je zima v polnem zamahu, vožnja z čolnom bo aktualna šele čez nekaj mesecev. Na koncu se vendarle nekako sporazumeta in dogovorita za novo srečanje ob večerji. Jack samoiniciativno prevzame vlogo kuharja, čeprav o kuhanju ne ve nič. Clyde mu bo pomagal pri plavanju (če se že spraviš v čoln, je plavanje veščina, ki bi jo moral obvladati), Lucyjin prijatelj, sicer poklicni kuhar, mu bo pomagal pri kuhanju. Jack se končno nahaja na pravi poti, Connie je ženska, ob kateri prihodnost deluje veliko lepše, zato bo storil vse kar lahko, da jo pridobi.
Filmi v katerem nastopa Philip Seymour Hoffman so vedno zanimiva izbira. V naslovnem se je prvič preizkusil v vlogi režiserja, zato sem bil še toliko bolj radoveden. Scenarij je prispeval Robert Glaudini, film je v resnici filmska verzija njegove gledališke predstave, Hoffman je tudi tam igral isto vlogo. Maloštevilni liki, poudarek na dialogu in telesni govorici pričajo o gledaliških koreninah. Režiser Hoffman se odlično zaveda kvalitet igralca Hoffmana, zato pogosto vztraja na bližnjih kadrih, na njegovem obrazu lahko opazujemo tista čustva, ki jih igralec prikaže najbolje (melanholija, negotovost, razočaranje, depresija). Prav takšna stanja so tisto, čemur Jack poskuša ubežati, zato posluša s pozitivnimi vibracijami nabito reggae glasbo, njegova frizura je odraz njegove glasbene opredelitve. V trenutkih, ko končno z optimizmom zre v prihodnost , ga preseneti Clyde, ko mu prizna, da v njegovem zakonu zadeve že lep čas niso takšne, kakršne bi morale biti. Filmi kot je ta, v veliki meri ležijo na plečih igralcev, ki morajo likom vdahniti življenje in nas pridobiti na svojo stran. Tudi režiser mora pokazati veliko občutka za graditev ustreznega vzdušja in stopnjevanje napetosti. Hoffman film lepo pelje proti finalu, ki je v tem primeru skupna večerja, na kateri pride do razpleta obeh zgodb. Gledalec like sprejme razmeroma hitro, se poistoveti z usodami in emocionalnimi težavami malih, nepomembnih ljudi. Film se ne izbira strani, poskuša ohraniti distanco, ter tako čimbolj realistično prikazati njihove odnose. Brez vsaj enega pravega prijatelja je življenje vsakega človeka nepopolno in neprimerljivo težje, za ljudi kot Jack je Clyde ne le najboljši prijatelj, ampak tudi življenjsko pomembna figura, njegova vloga v Jackovem življenju ima veliko težo. Hoffmanov režiserski prvenec je v soglasju z naravo glavnih protagonistov zelo počasna filmska pripoved, ki utegne dolgočasiti ljubitelje bolj dinamičnih filmskih zvrsti, tistim bolj potrpežljivim pa ponuja zelo prepričljiv prikaz življenja ljudi, ki jim socializacija in medčloveški odnosi delajo preglavice. Jack Goes Boating se po moji oceni ustavi nekje med solidnim in zelo dobrim filmom, v katerem bodo več kvalitet prepoznali nekoliko izkušenejši gledalci, ki so jim pri srcu drame in medčloveška razmerja.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar