Eden a l'Ouest (Eden Is West)

Slovenski naslov: Raj je na zahodu
Drugi naslovi: Eden Is West
Država: Francija, Grčija, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Costa-Gavras
Scenarij: Costa-Gavras, Jean-Claude Grumberg
Igrajo: Riccardo Scamarcio, Juliane Köhler, Eric Caravaca, Ulrich Tukur, Jean-christophe Folly

Vsak filmoljub se je verjetno vsaj enkrat srečal s kakšnim filmom Coste Gavrasa. Naslovi kot so: Z, Missing ali Amen najbrž zvenijo znano. Najnovejši filmski prispevek danes 78-letnega režiserja govori o problematiki ilegalnih prebežnikov v Evropi. Velika tovorna ladja, ki je dobra le še za staro železo, na krovu prevaža več sto ilegalnih prebežnikov. Čeprav nikjer ni omenjeno, hitro zaključimo, da večina pribežnikov prihaja iz severnoafriških držav. Med  ilegalci najdemo tudi Eliasa, ki se je skupaj z prijateljem odločil poskusiti srečo na zahodu. Ko izčrpani potniki zagledajo luči v daljavi in se že veselijo konca napornega potovanja, se na obzorju pojavijo policijski čolni. Tihotapci skočijo v reševalne čolne in pobegnejo, ne ozirajoč se ne na ladjo, ne na ljudi, ki so  porabili vse prihranke, da so plačali pot v boljše življenje. Večina ilegalcev le nemo opazuje prihod policijskih čolnov, zavedajoč se, da se njihova pot tukaj konča. Nekateri se niso pripravljeni zlahka predati in se želijo rešiti s skokom v morje. Poskušajo priplavati do obale, ki zdaj ni več tako daleč. Med njimi je tudi Elias. V kadrih, ki sledijo zatem, se Elias zbuja v majhnem zalivčku na nudistični peščeni plaži. Hitro se zave, da je končal v turističnem naselju, odvrže oblačila in se pomeša med ostale goste. Toda celotno območje okoli naselja preiskujejo oboroženi policisti, ki iščejo pribežnike z ladje. Ironično, Elias je ujet turističnem kompleksu slikovitega imena – Paradiž.

Eden is West je tiste vrste film, ki razmeroma hitro pritegne našo pozornost. Glavni junak je v škripcih, iščejo ga številni sovražniki, zato je naraven odziv gledalca sočustvovanje z ilegalnim prebežnikom. Elias obtiči v »raju« in je zaradi krinke prisiljen sprejeti različne vloge: vodovodar, natakar, ljubimec, čarovnikov vajenec. Na koncu mu nekako uspe pobegniti iz Paradiža, a se njegova pot tukaj šele pošteno začne, njegov cilj – Pariz. Tisto kar sledi je tipičen film ceste. Elias se odpravi na dolgo pot, na kateri bo potreboval veliko iznajdljivosti in sreče, če želi priti na cilj. Gavras je tokrat posnel tipičen crowd-pleaser, v katerem poskuša na nevsiljiv in sproščen način prikazati problematiko ilegalnih migracij. Gavras filmu le občasno nadene nekoliko bolj resen obraz. V situacijah ko Elias mora odmašiti zamašeno straniščno školjko, ko se od njega pričakuje posteljni preformans, kot povračilo za prevoz in prenočišče, ali ko sprejeme zdravju nevarno, mizerno plačano delo na črno. Večina videnega deluje kot lahkotna road trip komedija, ki največ stavi na šarm glavnega igralca (Riccardo Scamarcio). Naš ilegalec nima konkretnega plana, šele po srečanju s čarovnikom se odloči, da bo odšel v Pariz. Želel je priti v Francijo, pred odhodom je naštudiral nekaj francoskih besed, toda pravega načrta ni imel. Zato mi njegova pot deluje zelo nepremišljeno in je na nek način v neskladju z inteligenco in iznajdljivostjo, ki jo sicer kaže Elias. Če bi naš prebežnik bil nekoliko starejši, grši  in manj iznajdljiv, bi verjetno gledali drugačen film. Kar želim povedati je, da filmu nebi škodila kakšna dimenzija več, nekaj več »ozadja« za samimi liki, kar bi gledalca nekoliko močnejše povezalo z njihovimi usodami. Povprečno.

Ocena: