True Grit (2010)

Slovenski naslov: Pravi pogum
Država: ZDA 
Leto: 2010 
Žanri: Avantura, Drama, Western
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Ethan Coen, Joel Coen
Scenarij: Joel Coen in Ethan Coen po romanu Charlesa Portisa
Igrajo: Jeff Bridges, Matt Damon, Josh Brolin, Hailee Steinfeld, Barry Pepper, Dakin Matthews, Jarlath Conroy, Paul Rae

Ko 14-letna Mattie Ross ostane brez očeta in spozna, da možje postave ne kažejo nobenega zanimanja za iskanje Toma Chaneyja, človeka odgovornega za njegovo smrt, se punca odloči vzeti pravico v svoje roke. Seveda, ne dobesedno. Po posvetovanju z lokalnim šerifom se odloči najeti Roosterja Cogburna, najbolj neusmiljenega zveznega šerifa v mestu. Kljub Cogburnovi težki naravi in dejstvu, da ta prepogosto in pregloboko zre v dno kozarca, Mattie sklene dogovor. Naslednje jutro se v družbi zgovornega teksaškega rangerja LaBoeufa podajo na indijanski teritorij, kamor naj bi se zatekel Chaney, ki se je med tem priključi tolpi razvpitega Neda Pepperja.

O Pravem pogumu je v zadnjih tednih in mesecih prelito veliko črnila, oskar manija je vse skupaj še dodatno podkrepila, zato sprva nisem imel namena pisati svojega skromnega prispevka. Ko sem končno dobil nekaj prostega časa in se s svojo boljšo polovico odpravil v kino, sem na tehtnici imel  Iñárritujev Ču do vi to in Pravi pogum. Ker moje splošno počutje in razpoloženje ni bilo na prav visokem nivoju, sem se raje odločil za True Grit (če ste videli kakšen izmed  Iñárritujevih filmov, vam je verjetno jasno zakaj). Ču do vi to bom videl naslednjič, sem pa vesel, da sem izbral prav True Grit, saj je po izhodu iz kino dvorane slabo počutje postalo zgodovina, zato lahko najnovejšem filmu bratov Coen pripišem celo zdravilne lastnosti. O filmu ne bom pisal kaj dosti, kot sem že povedal, na to temo že mnogi pred mano spisali že dovolj, če pa bi vseeno prebrali kaj več, vam lahko priporočam Filmoljubov ali  Paucstadtov zapis, še obširnejše branje o filmu in Jeffu Bridgesu najdete v februarski številki filmske revije Ekran. Zato tukaj ne bom razlagal razlike in delal primerjave med Pravim pogumom Henryja Hathawaya in filmom bratov Coen, ali vlekel vzporednice na relaciji Jeff Bridges- John Wayne. Raje se bom ozrl na stvari, ki so mi bile najbolj všeč, in kot majhen opomnik zapisal tisto, kar me je najbolj navdušilo.

Režija bratov Coen je izvrstna, fotografija čudovita. Tako kot vedno, vrhunska galerija likov je tisto, kar najbolj navduši. Ne zgolj tisti najpomembnejši liki, tudi tisti nekoliko manj pomembni, a zato nič manj zanimivi. Prerijski zobozdravnik, trgovec s katerim baranta Mattie ali odličen položaj kamere pri zajemanju osebnosti Neda Pepperja, ki mi je za odtenek še bolj všeč, kot tisti alternativni zobozdravnik. Navdušil me je tudi humor in odlični dialogi, ki zabavajo od začetka do konca, na nekaterih mestih so napadi smeha že tako intenzivni, da lahko brez težav parirajo najfinejšim predstavnikom komičnega žanra. Igralski ansambel je izjemen, tukaj ni šibkega člena (čeprav se vsi spravljajo na Damona), a vseeno bom namenil nekaj besed Hailee Steinfeld, ki je v času snemanja tako kot njen lik štela 14 let. Z ostrim jezikom in bistroumnimi komentarji me je nekoliko spominjala na Ellen Page v Junu, njena kemija z Bridgessom in Damonom je prav tako izvrstna. Zagotovo gre za punco, o kateri bomo slišali še veliko. Najmočnejši člen celotne zasedbe je pričakovano Bridgess, ki me je tako močno očaral s svojim preformansom, da za njegovo vlogo enostavno ne najdem besed, ki bi kvalitetno orisale vse tiste pozitivne lastnosti strnjene v eni sami vlogi, v enem človeku. Firth je v Kraljevem govoru odličen, a Bridges je enostavno boljši. Pa kaj, če so mu podelili oskarja že lansko leto, morali bi mu ga podeliti tudi letos. Za nas gledalce, to niti ni tako pomembno. Pomembnejše je, da smo dobili priložnost videti takšno vlogo. In seveda, zahvala bratom Coen, za še eno cineastično poslastico, ki le potrjuje zakaj brata med filmarji in gledalci uživata tako velik ugled.

Ocena: