Shinboru [Symbol] (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Symbol
Država: Japonska
Leto: 2009
Žanri: Komedija, ZF
Dolžina: 93',  Imdb
Režija: Hitoshi Matsumoto
Scenarij: Hitoshi Matsumoto, Mitsuyoshi Takasu
Igrajo: Hitoshi Matsumoto, David Quintero, Adriana Fricke, Luis Accinelli, Lilian Tapia

Simbol  je bil aktualen na različnih festivalih v preteklem letu. Zelo dolgo sem ga imel arhiviranega, a nekako nikoli ni prišel na vrsto. Nekaj prostih dni sem izkoristil za čiščenje arhiva in ogled filmov, ki so ostali v ozadju, na račun prepuščanja prednosti »pomembnejšim« naslovom. Simbol sodi med tiste filme, o katerih mi je zelo težko pisati in ob katerih se vedno pošteno namučim, da skupaj spravim nekaj, kar bo vsaj približek berljivega. Bom pa poskusil, kajti Simbol je tako drugačen, tako samosvoj, da si zasluži omembo.

Že v uvodu mi je bilo jasno, da bom gledal nekaj nekonvencionalnega. V prvem prizoru nuna (ali dekle v takšni opravi) agresivno pritiska na plin drvečega pick-upa, za sabo pušča velikanski oblak prahu. Nedaleč stran, v prašnem mestecu se otroka odpravljata v šolo, z nasveti ju na pot pospremi stari oče. Za mizo sedi možakar z zeleno rokoborsko masko na glavi in bere časopis. Čez nekaj ur bo stopil v ring, nuna v drvečem poltovornjaku je njegova hčerka, ki ga bo odpeljala na prizorišče njegove najpomembnejše preizkušnje doslej. Ali res gledam japonski film? Mehika, španski jezik, nikjer nobenega Azijca… Nato pa skok na drugo lokacijo (predvidevam na Japonskem, čeprav ni nujno, da je temu res tako). Človek se zbuja v večji popolnoma beli sobi in se sprašuje, kje sploh je. Bele stene, nikjer vrat, oken, ljudi, česarkoli… Poskuša s pozivi na pomoč, odgovora ni. Pritisk na nenavadno izboklino v steni, se zdi edina možnost. Naenkrat stene v prostoru oživijo, pred njegovimi očmi se prikaže množica smejočih angelčkov, ki nato skrivnostno poniknejo  v snežno belih stenah. Edino kar ostane od angelčkov so njihovi lulčki, ki zdaj štrlijo iz vseh zidov. Zdaj je našem junaku že jasno, da je tista prva izboklina, ki jo je odkril bil lulček. Jasno mu je tudi, da se nekaj zgodi, ko pritisne na lulček. Po prvem pritisku se od nikoder prikaže zobna ščetka, nato sobna rastlina, ležalnik in celo hrana. Na drugem kocu sveta se rokoborec po imenu Escargot Man pripravlja na zahteven obračun, zgodbi spremljamo vzporedno in poskušamo najti povezavo. Njegove priprave na borbo in vstop v ring so vrhunec mehiške zgodbe, medtem pa človek v sobi posejani z angelskimi lulčki počasi spoznava, da za njegovo težavo vendarle obstaja rešitev. Vedno novi predmeti, ki se pojavijo ob vsakem vnovičnem pritisku na kakega izmed številnih lulčkov, bi lahko bili ključ uspeha. Kombinacija na videz nepomembnih pripomočkov mu je lahko v veliko pomoč pri iskanju izhoda.

Potem ko sem končal z filmom, sem še nekaj časa poskušal razvozlati simboliko, pomen, sporočilnost in vse ostalo, kar določa bistvo videnega. Tisto, kar se v enem trenutku zdi logično, smiselno, pravilno, je v naslednjem trenutku nelogično, nesmiselno, narobe. Zato vam bom prizanesel in raje zapisal, da film gledalcu ne ponudi nobenega »otipljivega« zaključka, razumevanje videnega ostaja v domeni posameznika. Zakaj potem sploh gledati film, ki gledalca nagovarja s tako nepovezano, mestoma bizarno, surrealistično zgodbo? Zato, ker takšen film gledalcu nudi predvsem izkušnjo. Lahko vidimo tisoče puhlih romantično-komičnih zgodb, ki že po nekaj dneh izpuhtijo iz našega spomina, toda filmi kot je ta, ostanejo z gledalcem zelo dolgo, če ne za vedno. Visoko stilizirana, vizualno impresivna in v dobrem delu izredno komična filmska pripoved nagovarja naša najosnovnejša čustva. Avdiovizualno doživljanje Matsumotojevega filma je za gledalca zelo intenzivno in čeprav zgodba ne ponudi nekega logičnega zaključka (vsaj jaz ga nisem dojel), po ogledu  ne moremo biti nezadovoljni. Zelo domiselna režija in razkošni računalniško-vizualni efekti se idealno vklapljajo v celoto, ki bi lahko bila pripoved s tisoč pomenov, ali nekakšna parodija na vse te pomene,  pljuska v obraz vsem, ki v videnem sploh iščejo kakšen pomen.  Idejni oče celega projekta je Hitoshi Matsumoto, ki se ga v domovini drži sloves odličnega komika. Simbol je v resnici nekakšen one man show, Matsumoto je film režiral, spisal scenarij in odigral glavno vlogo. Če bi avtor zgodbi v zaključku povezal na (zame) nekoliko razumljivejši način, bi mu brez pomisleka podelil najvišjo oceno. S takšnim koncem žal ne najdem pravega zadoščanja v mehiškem delu zgodbe, mogoče ga kdo izmed tistih ki so film videli, razume povsem drugače. Skratka: osvežujoče, superzanimivo, drugačno, nenavadno, bizarno, surrealistično, zabavno, ironično… Film mi je »sedel,« a se zavedam, da je to izdelek, ki ne more zadovoljiti vseh, film ob katerem so mnenja lahko zelo nasprotujoča. Nekaterim bo všeč, drugim bo zanič, jaz se pa postavim na stran tistih, ki jim je film všeč. Konec koncev, ob dolžini 90 minut itak ne morete izgubiti veliko, lahko pa veliko dobite. Priporočam.

Ocena: