Slovenski naslov:
Ni naslova
Država:
Norveška
Leto:
2010
Žanri:
Komedija, Drama, Krimi
Dolžina:
105' ,
Imdb
Režija:
Hans Petter Moland
Scenarij:
Kim Fupz Aakeson
Igrajo:
Stellan Skarsgard, Jannike Kruse, Jorunn Kjellsby, Bjorn Floberg
Ulrik (Skarsgard) je dočakal dan, ko se izteče njegova 12-letna zaporna kazen. Zdaj, ko stoji na izhodnih vratih državnega zapora, poln pomislekov in negotovosti, verjetno nebi imel nič proti, če bi ostal zaprt še nekaj časa. Prijateljsko razpoložen paznik mu izroči še poslovilno darilo in ga pospremi do izhoda. Na drugi strani ni nikogar, ki bi ga pričakal, zato se odpravi do bližnjega avtobusnega postajališča. Lokal v katerem se zbirajo znanci in prijatelji je začetna postaja, tam bo zagotovo našel bivšega šefa Runeja, s katerim sta opravila marsikakšen »posel.« In res, ta se kmalu pojavi v lokalu, v družbi rahlo »počasnega« pomočnika Rolfa. Ulrik potrebuje streho nad glavo, zato mu Rune ponudi kletno sobico v hiši njegove sestre. Ulrik je po poklicu mehanik, zato ga bivši (sedanji) šef pošlje k znancu, lastniku majhne avtomehanične delavnice. Zdaj, ko je rešil najosnovnejše stvari Ulrik lahko začne znova. Želi si mirno življenje, veliko bi mu pomenilo, če bi vzpostavil stik s tridesetletnim sinom. Toda stara družba ima drugačne načrte. Rune je izsledil človeka, ki je Ulrika prijavil policiji in ga spravil za zapahe. Takšno dejanje zahteva maščevanje, Ulrikova negotovost in neodločnost ga hitro postavita v nevšečen položaj. V rokah ima pištolo in v žepu naslov človeka, ki ga je poslal v zapor.
Doslej sem imel priložnost videti veliko filmov o ljudeh, ki se poskušajo po prihodu na svobodo vključiti v družbo in zaživeti normalo življenje. Tako kot vedno je v igri preteklost, ki bivše kaznjence preganja tudi po tem, ko odslužijo svoj dolg. Nekaj podobnega se godi tudi Ulriku, ki je razpet med preteklostjo na katero ni ponosen in negotovo prihodnostjo. Toda redko kakšen izmed podobnih filmov se lahko pohvali s tako nalezljivo črnohumorno atmosfero, v kateri sicer prevladuje zelo konkretna sivina, a so zato komični vložki toliko bolj kontrastni in posledično toliko bolj zabavni. Že v uvodu, ko se v nulo zrihtana, zmedena ženska pri parkiranju dvakrat zaleti v Runejev 15 let star Mercedes in nato konča v zabojniku za smeti, se mi je svitalo, kaj bom gledal. Kasneje v filmu nam režiser ponudi kader, v katerem se za nekaj trenutkov ustavi na strganem voznikovem sedežu. Zelo všečen kader, ki razkrije odličen občutek za ironične detajle. Všečen mi je ta poudarek na starem Mercedesu, ki si ga nekako razlagam kot ekvivalent trenutnega položaja njegovega lastnika v kriminalnem miljeju. Izvrstna galerija likov, v kateri vsak izmed njih prispeva svoj delež in odlični redkobesedni Skarsgard tvorijo zanimivo ekipo nenavadnih ljudi, ki nas zabava od začetka do konca. Včasih je v ospredju fosil-gangster Rune, včasih s svojim dejanji in bistroumnimi pripombami njegov butasti (not really) pomagač, najbolj izvirna je zagotovo Jorunn Kjellsby, Skarsgardova stanodajalka. Skupaj s svojim najemnikom sta ustvarila nekaj najbolj norih, neverjetno komičnih seks prizorov , kar sem jih kdaj videl na filmu. Razlagal ne bom, ker ne želim kvariti izkušnje morebitnega gledalca, vsi ki so film že videli, zelo dobro vedo, o čem govorim. Režiser Hans Petter Moland je posnel zelo zabaven film, o ljudeh na socialnem obrobju. Zgodbo je ustavil v precej temačne okvirje, a je zato zgodbi dodal ravno pravšnji odmerek upanja in izdatno količino prvovrstnega črnega humorja. Pesimistični feelgood.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar