Trespass

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Joel Schumacher
Scenarij: Karl Gajdusek
Igrajo: Nicolas Cage, Nicole Kidman, Cam Gigandet, Ben Mendelsohn, Liana Liberato

Kyle Miller (Nicolas Cage) je prebrisan trgovec z diamanti, vedno v visokoletečih kombinacijah, zato veliko potuje in praviloma nima časa za družinske zadeve. Njegova zapostavljena in osamljena žena Sarah (Nicole Kidman), se je zadnjih nekaj mesecev posvečala gradnji in opremljanju luksuzne družinske rezidence na čudoviti lokaciji izven mesta. Zdaj, ko so končane še zadnje finese okoli hiše, se Sarah znova čuti nepomembno in nekoristno. Razočaranje je veliko, saj nič ne kaže, da bo Kyle svoj odnos v prihodnje kaj spremenil. Sarah ne najde skupnega jezika niti s svojeglavo najstniško hčerko Avery. Zaman je načrtovala skupno večerjo, saj hčerka želi iti na neko zabavo. Kyle ne more ostati na večerji, ker ga čaka sestanek s pomembnim klientom in Sarah je se znova počuti popolnoma potrto. Kyle je že pripravljen na odhod, ko ga zmoti zvonec na vhodu. Pred vrati so policisti, ki preiskujejo serijo vlomov v okoliške luksuzne vile, želijo mu pokazati slike osumljencev. V trenutki ko  Kyle odpre vrata je že prepozno, policisti so v resnici roparji, ki že nekaj časa opazujejo Kyla in njegovo družino. 

Že pred ogledom sem bil seznanjen z obupnimi kritikami na račun naslovnega umotvora, a sem se vseeno odločil za ogled. V prvi vrsti zato, ker je film, režiral Joel Schumacher, ki nikoli ni bil kaj prida priljubljen v kritiških krogih. Že če bežno preletimo njegove najbolj znane filme, opazimo, da so kritiki Schumacherjevim filmom praviloma namenjali sila povprečne ocene. Zame osebno je Joel posnel kar nekaj povsem spodobnih filmov, od Prostega pada z Michaelom Douglasom (Falling Down, 1993),  do Telefonske govorilnice s Colinom Farrellom (Phone Booth, 2002),  v kategorijo dobrih filmov štejem tudi naslove kot so: Izgubljeni fantje (The Lost Boys, 1987), Tanka linija smrti (Flatliners, 1990), Dežela tigrov (Tigerland,2000) ali Veronica Guerin (2003). Zato si tudi Trespass zasluži pozornost, pa tudi nekaj uglednih medijskih hiš mu je namenilo kar visoke ocene. Zato sem pomislil, da novi Schumacherjev izdelek vendarle ima nekaj potenciala.

Žal se po ogledu izkaže, da je tokrat večina imela prav. Trespass je verjetno najbolj bleda  Schumacherjeva stvaritev doslej, negativni občutki so toliko močnejši, če upoštevamo priznano igralsko zasedbo. Dobro, od Coppolinega nečaka (Cage) smo videli že marsikaj, mojstrovino, pa tudi marsikakšno filmsko smet, njegova filmska soproga (Kidman) pa je pri izbiri svojih filmskih rol praviloma imela srečnejšo roko. Kje naj sploh začnem, ko je slabih stvari toliko? V uvodu sem že pomislil, da gledam ameriški rimejk španskega Secuestrados (Kidnapped, 2010), a sem kasneje spoznal, da si je naslovni umotvor pri španskemu trilerju sposodil le uvod. Trespass je tiste vrste film, v katerem ne najdemo razumevanja in simpatije za nikogar, prav malo nam je mar za žrtve, posledično si gledalčevih simpatij ne zaslužijo niti vsiljivci. Scenaristične vijuge so v prvi vrsti predvidljive, kar za home invasion filme niti ni tako velik minus, bolj moti neprepričljivost zapletov in razpletov. Dobil sem občutek, da bi nepridipravom prav prišel kakšen svetovalec tipa Jamie Foxx iz aktualne uspešnice Horrible Bosses, ki bi za malenkostno provizijo negativce poučil, kako se lotiti zahtevne naloge. Romantična naveza Kidmanova-ugrabitelj je tako irelana, da je že skoraj komična. Zelo moteče je gledati uveljavljene igralce v tako slabo zastavljenem projektu.Med drugimi tudi  Avstralca Bena Mendelsohna, ki je v Živalskem kraljestvu (Animal Kingdom, David Michôd, 2010) dokazal , da je lahko zelo prepričljiv negativec. Kakorkoli, zelo slab film, ki se ga je najbolje izogniti. Raje čas porabite na klasiko home invasion filma in si oglejte Hanekejeve Nenavadne igre, po možnosti evropsko verzijo, iz leta 1997.

Ocena:

Rundskop (Bullhead)

Slovenski naslov: Volovska glava
Drugi naslovi: Bullhead 
Država: Belgija
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama 
Dolžina: 124', Imdb
Režija: Michael R. Roskam
Scenarij: Michael R. Roskam
Igrajo: Matthias Schoenaerts, Jeroen Perceval, Jeanne Dandoy, Barbara Sarafian,Tibo Vandenborre, Frank Lammers

V svetu filma so prvenci vedno nekaj posebnega. Ne samo zaradi dejstva, da se nekdo s svojim umetniškim delom prvič predstavlja širši javnosti. Prvenec neznanega ustvarjalca je svojevrstno doživetje tudi za gledalca, ki se tako prvič srečuje z novim režiserjem in njegovimi filmskimi pogledi. Današnji zapis obravnava prav takšen primer. Gre za debitantsko delo belgijskega režiserja/scenarista Michaela R. Roskama, ki je svojo pikico na svetovnem filmskem zemljevidu dobil s premiero na letošnjem Berlinalu, film je bil predvajan v sekciji Panorama. Tako kot drugi režiserji je tudi Roskam naprej posnel nekaj kratkih filmov, toda šele Rundskop mu je odprl vrata velikih, pomembnih festivalov. Po Berlinu je vse bilo lažje, film je postal prava uspešnica in je do danes obiskal številne filmske festivale, jaz sem ga dokončno zapisal v svojo beležnico, ko so mu podelili Propeler Motovuna, nagrado namenjeno najboljšemu filmu motovunskega filmskega festivala. Bikova glava je medtem postal belgijski kandidat za oskarja in po prvih ocenah Roskamov film ima lepe možnosti za nominacijo. Film sicer ni bil Roskamova prva izbira, njegova zanimanje je najprej pritegnil strip in kasneje slikarstvo, nekaj časa je delal tudi kot novinar. Ko se ozrem nazaj, sem prav med kandidati za tujejezičnega oskarja v lanski sezoni našel nekaj pravih biserov in tudi letos se je začelo zelo obetavno, kajti Rundskop je eden od zanimivejših filmov, ki sem jih videl letos.

Pripoved nas pelje v belgijsko pokrajino Flandrijo, med tamkajšnje govedorejce, kjer spoznamo Jackyja Vanmarsenilla, ki že nekaj časa vodi posle na družinski kmetiji. Glavni distributer lokalnega govejega mesa je Jackyjev stric Eddy, za katerega Jacky tu pa tam opravi kakšen nečeden posel. Pospeševanje rasti s prepovedanimi sredstvi na tamkajšnjih kmetijah ima že dolgo tradicijo, nič se ni spremenilo niti danes, saj živina na lokalnih kmetijah sistematično podvržena hormonskim »terapijam,« ki jih organizirata Eddy in njegov nečak Jacky. V času ko se vključimo v zgodbo, se v fokusu belgijskih medijev najde umor državnega veterinarja, ki je raziskoval umazane posle t.i. hormonske mafije. Trgovino s prepovedanimi hormonskimi preparati po veterinarjevim umoru spremljajo okrepljena prizadevanja policije, ki želi enkrat za vselej končati zgodbo o hormonski mafiji. V takšnem ozračju družina Vanmarsenille dobi mikavno ponudbo. Mafijci želijo skleniti posel, ki družini  namenja položaj glavnih dobaviteljev ilegalnih preparatov za največje odjemalce v državi. Jacky je sumničav, toda Eddy in njegovi sodelavci ne želijo izpustiti ponujene priložnosti. Vzporedno z zgodbo o hormonski mafiji spoznavamo Jackyjevo zgodbo, ki s skoki v preteklost počasi pojasnjuje njegov temačni značaj. Iz minute v minuto pripoved dobiva bolj intimne razsežnosti, vzporedno s kulminacijo Jackyjeve intimne zgodbe, se zgodijo ključni premiki v policijski preiskavi hormonske mafije, v povezavi z umorom državnega uslužbenca.

V nekem intervjuju je Michael R. Roskam pojasnil svojo navdušenost z noir filmi, ki so poleg slikosukov z gangstersko tematiko, njegovo najljubše filmsko razvedrilo. V luči te izjave lahko tudi opredelimo njegov celovečerni prvenec kot mešanico filma noir in gangsterskega filma, v katerem pomembno vlogo igra osebna drama njegovega osrednjega (anti)junaka. Kot vsakem spodobnem gangsterskem filmu, tudi tukaj posli potekajo pod okriljem družine. Roskam pri podajanju zgodbe uporablja atmosferske nastavitve, ki imajo veliko skupnega s tipičnim noir vzdušjem. Belgijec je na filmu delal celih pet let, sam je spisal tudi scenarij, ki ga je navdihnil resnični umor nekega belgijskega veterinarja. 

Po otvoritvi, v kateri pod okriljem noči poteka ilegalna »primopredaja« najboljših kosov mesa na nekem parkirišču (spet tipični mafijski posli, avtentično lokalno obarvani), sem pričakoval razvoj zgodbe v povsem drugi smeri. S predstavitvijo glavnih likov Roskam gre v karakterizacijo in v epicenter postavlja Jackyja Vanmarsenilla, ko nas s prvimi flashbacki popelje v njegovo otroštvo. V čas, ko je skupaj z najboljšim prijateljem Diederikom preživljal srečne otroške dni, ki jih prekine incident, ki ga je zaznamoval za celo življenje. Počasi odkrivamo dogodke iz preteklosti, ki z napredovanjem zgodbe v sedanjosti pojasnjujejo stopnjujočo se napetost. Roskam pripoved umesti v specifično okolje, natančno secirano in avtentično predstavljeno, ter vse skupaj zapakira v odlično temačno, življenjsko neizprosno atmosfero, ki se najbolje zrcali skozi Jackyjevo doživljanje sveta. Tukaj vajeti v svojih rokah drži izjemni Matthias Schoenaerts, ki kreira enega najbolj prepričljivih likov, ki sem jih videl v letošnji filmski sezoni. Schoenaertsa ste nekateri mogoče zasledili v belgijski uspešnici Loft (Erik Van Looy, 2008),  ali mogoče še prej, v odlični vojni drami Črna knjiga (Zwartboek, Paul Verhoeven, 2006),  kjer je nastopil v stranski vlogi. Vloga v Bikovi glavi izpostavi ves njegov talent. Izjemna upodobitev frustriranega moškega, ki se bori s svojimi zavrtimi čustvi in nagoni, s svojo surovo živalskostjo in obenem poskuša poiskati pot, do normalnega življenja, ki ga je izgubil daleč nazaj, v otroških letih. Na sploh so igralski prispevki na visoki ravni, a tukaj vseeno velja izpostaviti tudi Jeroen Perceval, ki je upodobil Jackyjevega prijatelja Diederika. Michael R. Roskam suvereno pilotira zgodbo, od začetka, do konca, piko na i pa postavi z energičnim, s čustvi nabitim prizorom v dvigalu. Kljub vsej odličnosti, ki jo premore Roskamov debi, ne gre za film brez napak. Mestoma zgodbi težko sledimo (Jackyjeva srečanja z mafijci, ozadje le-teh), če izvzamem Diederika, je vprašljiva tudi karakterizacija stranskih likov in usodnost prve ljubezni. Toda te pomanjkljivosti ne morejo zasenčiti preostalih odličnih komponent, zaradi katerih bom nestrpno čakal na naslednjo Roskamovo stvaritev.

Ocena: 

Sedamdeset i dva dana

Slovenski naslov: 72 dni
Drugi naslovi: 72 days
Država: Hrvaška, Srbija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Danilo Šerbedžija
Scenarij: Danilo Šerbedžija
Igrajo: Rade Šerbedžija, Krešimir Mikić, Bogdan Diklić, Živko Anočić, Mira Banjac, Dejan Aćimović, Lucija Šerbedžija, Nebojša Glogovac, Predrag Vušović

72 dni sem imel zelo dolgo arhiviran, a če sem iskren, nisem verjel, da veliko zamujam. Te dni je bila objavljena lista kandidatov za tujejezičnega oskarja (najdete jo tukaj), sosednja Hrvaška je v boj za oskarjevsko nominacijo poslala prav 72 dni, celovečerni debi Danila Šerbedžije. Ja, če vam priimek deluje znano, se ne motite, Danilo je sin Radeta Šerbedžije, ki ga verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Moram priznati, da mi je pri odlašanju z ogledom izdatno pomagala prav ta družinska komponenta, saj v filmu nastopa tudi režiserjeva sestra Lucija. In navadno me takšne družinske simbioze ne prepričajo, začnem dvomiti v legitimnost in motive sodelujočih. Na začetku sem površno spregledal, da je zraven tudi Bodan Diklić, še en zares impresiven igralski kaliber, pa tudi Mira Banjac in Nebojša Glogovac, igralec, za katerega verjamem, da bo nekoč tam, kjer sta danes Diklić in Šerbedžija. Kakorkoli, Danilo je sklenil, da sta dva igralca v družini povsem dovolj in se odločil za režijo, izkušnje je nabiral pri razmeroma neuspešni tv seriji Nora hiša (Luda kuća, 2005-), pri komični drami Go West (Ahmed Imamović, 2005) se je preizkusil v vlogi asistenta režije. 

Pripoved nas pelje na postvojno Hrvaško, natančneje na ruralno območje hrvaške pokrajine Lika, v kateri so pred vojno na Hrvaškem živeli predvsem hrvaški Srbi. Zdaj je vojne konec in za družino Paripović in njihove sosede življenje gre naprej. Osnovni vir dohodkov družine Paripović je ameriška pokojnina pokojnega dedka , ki jo po njegovi smrti nasledi njegova vdova. Babica je senilna, težko se giba in je povsem odvisna od pomoči družinskih članov. Glava družine je Mane (Rade Šerbedžija), ki pod svojo avtokratsko komando drži avtističnega sina Todorja (Živko Anočić), mlajšega brata Jojo (Bogdan Diklić) in njegovega sina Branka (Krešimir Mikić). Njihova največja skrb je babičino zdravje, dokler babica živi, družinski proračun ni ogrožen. Toda, babica kmalu umre in tako potisne ostanek družine na rob obupa. Brez ameriške pokojnine se Paripovićem ne obeta nič dobrega, Mane in Joja poskušata zamegliti negotovo prihodnost z izdatnimi količinami domače slivovice. Sredi žalovanja in obupovanju ju zmoti  družinski »butec« Todor z nadvse zanimivo idejo. Umrlo babico bodo zamenjali z novo, nadomestno babico in tako nemoteno nadaljevali s koriščenjem babičine rente. Mane je navdušen nad sinovo bistrostjo, po naključju se v bližini nahaja dom za ostarele in nemočne osebe in to je tisto, kar Paripovići potrebujejo. Branko in Todor naj bi vdrla v dom, našla primerno starko in jo pripeljala domov. 

Režiser svojo pripoved postavi v kraje iz katerih korene vleče družina Šerbedžija, v naslovno vlogo postavo očeta, ga obkroži z vrhunskimi igralci in iz ideje, ki je v resnici anekdota, ki jo je nekoč slišal, izpelje zanimivo pripoved. Okoli ideje o ameriški pokojnini in pokojni babici splete še nekaj podzgodb, ki dopolnjujejo osrednji motiv. Tu je Branko, vnuk/sin/nečak, ki se je med svojimi begunskimi dnevi v Beogradu zadolžil pri napačnih ljudeh. Zato je pobegnil v Liko in s seboj pripeljal  punco, ki vztraja na odhodu v Zagreb, daleč stran od tega, od boga pozabljenega kraja. Branko je vodja tričlanskega punk benda in še vedno upa, da jim lahko uspe preboj na glasbeni sceni. Tu je še lokalni policist (Glogovac), ki se ukvarja z preiskavo izginotja varovanke doma za ostarele in nemočne, ter prvi hrvaški sosed družine Paripovič, ki kljub konstantnem prerekanju z Manetom, ohranja »diplomatske« odnose s čudaško družino.

 Režiser nam zgodbo podaja v izrazito realistični maniri, s poudarkom na avtentičnosti lokalnega okolja in tamkajšnjih prebivalcev, ki jih z izjemno prepričljivostjo upodablja zbrana igralska ekipa. Verjamem, da so med snemanjem velikokrat improvizirali, predvsem v dialoškem smislu, končni rezultat je pripoved z izredno zanimivimi, resda pogosto vulgarnimi dialogi, ki likom dajejo barvo in okus. 72 dni je izrazito črnohumorna filmska pripoved, z alanfordovsko zastavljenimi liki, ki nas nekoliko spominjajo na Šajnove Maratonce, s katerimi kljub temu nimajo preveč vsebinske podobnosti. V komično zastavljeni premisi Šerbedžija nevsiljivo izpostavlja tudi resna vprašanja, kot je položaj hrvaških Srbov v samostojni Hrvaški in se pri tem inteligentno ozira na bližnjo krvavo preteklost. Skozi komične konstatacije realistično povzema sedanjost, a obenem ne zatiska oči pred preteklostjo. 72 dni me je nekajkrat iskreno nasmejal, kar je dokaj redek pojav pri današnjih komedijah. Film nekoliko šepa v pomožnih narativnih linijah, konkretno, del z beograjskimi mafijci-izterjevalci, ne deluje prav prepričljivo, tudi osrednja ljubezenska zgodba ne izpolni pričakovanj. Druga večja težava je uporaba lokalne specifike pri kreiranju komičnih dialogov in zapletov, zato film ne bo dosegel pravega efekta pri gledalcih, ki ne poznajo ozadja balkanskih odnosov. Anglež bo le stežka dojel Manetovo konstatacijo, da pri sebi ima oba potna lista »Naš in hrvaški.« Vedno odlični Nebojša Glogovac bi lahko bil bolje izkoriščen, njegova detektivska žilica bi lahko sprovocirala še kakšno zabavno situacijo. Film je glasbeno opremil Miroslav Tadić, ki je odlično zajel tradicionalno glasbeno zapuščino regije in jo nato aranžiral v zelo všečen filmski soundtrack. Kakorkoli, zanimiv film, ki zadovolji poznavalce regionalnih relacij, nekoliko manj od filma bodo odnesli gledalci, ki  ne razumejo balkanski relacij. (3+)

Ocena:

Napovedi - 50/50

V večini primerov me filmi v katerih igra Joseph Gordon-Levitt ne razočarajo, nezadovoljen nisem niti z režiserskim imenom. Jonathan Levine mi je že ponudil solidno zabavo s svojim drugim celovečercem, The Wackness (2008). 27-letnemu Adamu vedno bolj nagajajo bolečine v hrbtu, zato obišče zdravnika, ki mu po preiskavah sporoči šokantno novico. Izvidi pravijo, da je Adamovo hrbtenico napadla zelo redka oblika raka, zato Adam najprej mora na operacijo, nato na vrsto pride še kemoterapija. Adamove možnosti za uspeh so 50/50, v njegovem boju z zahrbtno boleznijo mu bodo izdatno pomagali mama (Anjelica Huston), najboljši prijatelj Kyle (Seth Rogen) in Katherine (Anna Kendrick), mlada terapevtka za pomoč bolnikom z rakom. Zaenkrat še ni jasno, če film pride tudi v naše kinodvorane, v ameriških kinih se je predvajanje začelo konec septembra, v večini evropskih držav film starta sredi novembra, odzivi so zaenkrat zelo pozitivni.

Režija: Jonathan Levine

Igrajo:  Joseph Gordon-Levitt, Seth Rogen,  Anna Kendrick, Anjelica Huston

IMDB

Crazy, Stupid, Love.

Slovenski naslov: Ta nora ljubezen
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Glenn Ficarra, John Requa
Scenarij: Dan Fogelman
Igrajo: Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, Marisa Tomei, Analeigh Tipton, Jonah Bobo, Kevin Bacon

Steve Carell je potreboval kar dolgo, da se je prebil v komedijantsko A- ligo. Igralec, ki bo prihodnje leto srečal Abrahama trenutno sodi med najbolj zaželene komike, ki s svojo prisotnostjo pomirja studijske šefe pred začetkom predvajanja v kinodvoranah, saj je verjetnost finančnega flopa ob Carellovem sodelovanju zelo majhna. Potem ko je z Vsemogočnim Evanom (Evan Almighty, Tom Shadyac,2007)  prebil magično mejo stotih milijonov (170 mio $), se je Carellov naslednji film, Ujemite Smarta (Get smart, Peter Segal, 2008),  ustavil pri 230 mio $. Ta nora ljubezen je še vedno v kinih, zaenkrat je film v žepe ustvarjalcev prinesel 140 mio $. Veliki zaslužkarji so bili tudi animirani filmi, v katerih je Carell posojal glas glavnim junakom. G. Carell ima pri naslovnem umotvoru nedvomno nosilno vlogo, a je celotna igralska ekipa nadvse zanimiva, imena angažirana za pomembnejše vloge verjetno  tvorijo igralsko najmočnejšo komedijo tekočega leta.

Cal (Steve Carell) in Emily Weaver (Julianne Moore) sta skupaj že od srednje šole in čeprav v zadnjih letih skupno življenje postaja vedno bolj rutinsko in vedno manj strastno in vznemirljivo, Cal verjame, da je vse v najlepšem redu. Pravkar je nekoliko precenil kapaciteto svojega želodca in razmišlja, ali naj sploh vzame sladico. Medtem je Emily v povsem drugem »filmu,« kajti tisto kar želi povedati, nikoli ne gre zlahka z jezika. Namreč, namesto sladice Emily želi ločitev. »Spala sem z nekom. Ime mu je David. Skupaj delava.« Približno tako mu Emilly pojasni svoje razloge. Calov moški ponos je tako ranjen, da se še isti večer odpravi v hotel. Toda življenje gre naprej in Cal mora začeti znova. In novi začetek ni samo najem stanovanja, zraven paše še iskanje novih prijateljev in spoznavanje deklet, ki je mimogrede veščina, k jo Cal ni prakticiral že skoraj tri desetletja. Pa tudi če nebi minilo toliko časa, Cal bi še vedno bil neizkušen, kajti Emily je bila edina ženska v njegovem življenju. Calove neuspešne poskuse socializacije opazi nepopravljivi ženskar Jacob (Ryan Gosling) in se odloči, da mu bo pomagal pri prilagoditvi na samsko življenje. Cala čaka totalna preobrazba, najprej je na vrsti zunanjost, nato na vrsto pridejo še vedenjski vzorci in usvojitev malih fines velikih osvajalcev ženskih src. Preobrazba je bila kar zahtevna in Jacob je končno zadovoljen z opravljenim delom. Meni, da je prišel čas za prehod na praktično usposabljanje in učiteljica Kate (Marisa Tomei) je idealna začetna izbira.

Na režiserskem stolčku naslovnega umotvora sedita Glenn Ficarra in John Requa, dvojec, ki je nase najprej opozoril s svojim scenarističnim delom. Zaslovela sta s scenarijem za Pokvarjenega Božička (Bad Santa, Terry Zwigoff , 2003),  ki je trasiral njuno pot proti režiserskem prvencu, Ljubim te, Phillip Morris (I Love You Phillip Morris, 2009),  ki ga je razmeroma dobro sprejela stroka in publika. V drugo sta Ficarra in Requa izbrala bolj konvencionalno zgodbo, ki ne ponudi nič novega znotraj ustaljenih rom-kom okvirjev , a vseeno najde dobro razmerje med dramo, komedijo in romanco, da ji ne moremo očitati prav veliko. Podobni filmi so vsaj zame pogosto utrujajoče nezanimivi, a je tukaj kombinacija odličnega igralskega ansambla, dobrega tempa in pogojno sprejemljive zgodbe zaslužna za povsem soliden vtis. Sem štejem tudi hranjenje Emme Stone za drugo polovico filma, v kateri prav Emma v navezi z Ryanom Goslingom, da pripovedi novi zagon. Sočasno spremljamo še nekaj narativnih linij, ki funkcionirajo po principu zaljubljenosti v napačno osebo, a so te stranske zgodbe manj zanimive in več ali manj le zapolnjujejo minutažo. Ta nora ljubezen hodi po močno obrabljeni preprogi, ki so jo pred njo prehodili mnogi, zato ne gre pričakovati kakšne posebne izvirnosti. Zgodba je podana znotraj meja splošne sprejemljivosti, brez drznega poigravanja z bolj temnimi odtenki, ki jih tukaj uporabljeni motivi zagotovo omogočajo. Kaj naj rečem, klasičen poletni hit, ki ne razočara, a tudi navduši ne.  

Ocena:

The Guard

Slovenski naslov: Policist 
Država: Irska
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Krimi, Triler
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: John Michael McDonagh
Scenarij: John Michael McDonagh
Igrajo: Brendan Gleeson, Don Cheadle, Mark Strong, Katarina Čas, Liam Cunningham, Fionnula Flanagan, David Wilmot, Rory Keenan, Pat Shortt

Policist je zelo priljubljen pri festivalskih selektorjih, saj je našel svoje mesto na sporedih številnih pomembnih in nekoliko manj pomembnih filmskih festivalov. Premierno je predvajan na zadnjem Sundanceu, prihodnji mesec se bo predstavil tudi pri nas, ko bo odprl 22. izdajo Liffa. Režiserjev profil na spletni filmski enciklopediji Imdb pravi, da John Michael McDonagh doslej še ni režiral celovečerca, prvo opaznejše filmsko udejstvovanje je prišlo z adaptacijo romana Our Sunshine,  avstralskega pisatelja Roberta Drewa, iz katerega je McDonagh izluščil scenarij za biografsko pripoved o Nedu Kellyju, kontroverznem potomcu irskih emigrantov v Avstraliji. John je brat nekoliko bolj znanega irskega scenarista/režiserja Martin McDonagha, ki na svojem kontu ima oskarja za kratki film Six Shooter (2004) in oskarjevsko nominacijo za odlično krimi dramedijo Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008),  ki obenem predstavlja njegov režiserski debi. Če procesiram omenjene informacije, razumem zakaj je Brendan Gleeson pristal v glavni vlogi, zdaj ko sem videl še Policista je jasno tudi to, da sta oba brata McDonagh debatirala z nadvse zanimivimi filmi.

Pripoved nas pelje v majhno irsko priobalno mestece Galway, v katerem najvišji policijski čin pripada naredniku Gerryju Boylu (Brendan Gleeson). Če odmislimo Gerryjevo uniformo, bi ga zlahka zamenjali za kakega problematičnega civilista, saj Gerry počne marsikaj, kar ni ravno v skladu z zakoni in družbenimi normativi. Med delovnim časom praviloma zvrne nekaj vrčkov piva, prepovedana poživila so zanj dobrodošla popestritev, druženje s prostitutkami (najraje dvema naenkrat) je njegov način  boja proti stresnemu vsakdanu. Čeprav v zrelih letih, je Gerry še vedno samski, njegova edina skrb v zasebnem življenju je njegova mama, ki po zdravnikovih prognozah pred sabo nima še veliko časa.  Iz Dublina so mu pravkar poslali novega pomočnika, nekako istočasno v Galwayu odkrijejo truplo neznanega moškega. Čez nekaj dni so v mestu okrožni poveljniki in višje rangirani dublinski policisti. S seboj pripeljejo še Wendella Everetta (Don Cheadle), temnopoltega FBI agenta, ki ga je ameriški zvezni biro poslal na specialno misijo. Čez nekaj dni bo v okolici Galwaya sklenjen veliki mamilarski posel, vreden 500 mio $. Everett naj bi koordiniral policijsko akcijo, s katero želijo prekiniti pomembno tihotapsko verigo. Pri tem mora sodelovati z Boylom, ki je svojimi neumestnimi komentarji in neprimernim obnašanjem prej ovira, kakor dobrodošla pomoč.

Evo, zdržal sem do zaključnega dela tega prispevka. Zdaj bom pa kar ustrelil. V filmu eno izmed pomembnejših vlog igra Katarina Čas. Verjamem, da ste to informacijo že zasledili, zato se ne bom preveč zadrževal pri tej temi. Katarina igra pomembno stransko vlogo, s svojim nastopom ne navduši, pa tudi ne razočara, saj opravi svoje s scenarijem predvideno poslanstvo. Glavna faca v celi zgodbi je itak Brendan Gleeson, ali če vam je ljubše, Gerry Boyle, s svojo zajedljivim, provokativnim, politično nekorektnim, rasističnim, in še bi lahko našteval, nastopom. »Irec sem. Rasizem je del naše kulture.« Nekako tako se glasi njegova utemeljitev, ko zatrdi, da drogo tihotapijo le črnci, in mogoče, Mehičani.  Grobe scenaristične črte razkrivajo osnutek, po katerem bi se lahko posnela še ena klasična hollywoodska triler-kriminalka. Tisto, kar John M. McDonagh izvleče iz svojega scenarija je svetlobna leta daleč od hollywoodske prakse. Pri tem se film dotakne vseh ustaljenih žanrskih zapovedi, od korupcije v policijskih vrstah, preiskovanja skrivnostnega umora, izsiljevanja, itn. Policist je lep primer filma, v katerem avtor mojstersko obrne kliše v svojo korist. To je najbolj očitno pri liku pravičnega, z pravili omejenega gostujočega policista, ki ga igra Don Cheadle. Prav njegov značaj še bolj izpostavi izvirnost njegovega očitnega nasprotja, narednika Boyla, ki se požvižga na policijske standarde in proceduralne postopke. V resnici, če ogolimo pripoved do bistva, je prav Gerry Boyle tisti vezni element, ki drži tole več ali manj povprečno pripoved skupaj. John M. McDonagh dovoli Brendanu Gleesonu oživitev zelo zanimivega, čudaško drugačnega lika in Gleeson se režiserju oddolži na najboljši možni način - z vrhunsko kreacijo. In prav to je ena najpomembnejših kvalitet dobrega režiserja, saj pravilno vodeni igralci lahko tudi iz povprečnega scenarija izvlečejo veliko. Če poleg teh veščin imaš občutek za majhne, a še kako pomembne finese, če znaš negativce približati gledalcu z njihovo filozofsko-kulturno razgledanostjo, če imaš dovolj domišljije za tako prefinjene črnohumorne vložke, potem končni vtis ne more biti nič manj, kot odličen. Vzemite si čas za Policista, zagotovo vam ne bo vam žal.

Ocena:

Napovedi - Tyrannosaur

Josephovo življenje je najbolj zaznamovano z ženino smrtjo, njegovim vzkipljivim

temperamentom in alkoholom. Zdi se, da na Josephovi samouničevalni stezi ni

odcepa, ki bi ga odpeljal proti srečnejšim krajem in časom, dokler ne spozna Hannah,

prodajalko v humanitarni trgovini z rabljenimi oblačili, ki na Josepha vpliva nadvse

pozitivno. A tudi Hannah nosi težko breme na svojih plečih, tudi ona potrebuje
pomoč in oporo. Režiserski prvenec Paddyja Considina, trikratni Sundance
nagrajenec je film, ki obeta veliko. Videli ga bomo tudi na letošnjem LIFFU,
v sekciji Predpremiere ga bodo zavrteli v Ljubljani in Mariboru.

Režija: Paddy Considine

Igrajo: Peter Mullan, Olivia Colman, Eddie Marsan, Paul Popplewell

IMDB

Poongsan

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Romatični
Dolžina: 121',  Imdb
Režija: Juhn Jaihong
Scenarij: Kim Ki-Duk
Igrajo: Yoon Kye-sang, Kim Gyu-ri, Kim Jong-soo, Han Gi-Joong, Choi Moo-Seong

Poongsan je dosegel odlične rezultate na korejskih kino blagajnah, zadovoljstvo publike so s pozitivnimi odzivi pospremili tudi kritiki in ko sem registriral še ime Kim Ki-Duka v dvojni vlogi, scenaristični in producentski, sem takoj zvišal pričakovanja in film postavil na prednostno listo. Režije  se je lotil nekdanji Ki-Dukov asistent Juhn Jai-hong , ki je tako tudi svoj drugi film posnel po Kim Ki-Dukovem scenariju , pred tem sta enaki vlogi imela pri Juhnovem prvencu  A-leum-dab-da (Beautiful,2008).  Mlademu korejskemu režiserju je uspelo doseči zelo veliko, z zelo omejenim proračunom. Film naj bi stal skromnih 185.000 ameriških dolarjev, kar je neverjetno majhen znesek, za doseženo produkcijsko vrednost. Poogsan se s takšno lahkoto kosa z multimilijonskimi hollywoodskimi produkcijami, da se sprašujem, če je kaj takega sploh mogoče doseči, s takšno vsoto denarja. Zato sem tudi nekoliko skeptičen, ko gre za podatke o porabljenih sredstvih. Kakorkoli, dovolj o financah. Raje poglejmo, o čem pravzaprav govori naslovni umotvor.

V globalnih okvirih je meja med Južno in Severno Korejo je vedno bila ena najbolj »neprepustnih« razmejitvenih črt. Po korejski vojni so številne družine ostale na nasprotnih straneh, po vzpostavitvi strogega mejnega nadzora in nastanku demilitarizirane cone (DMC), so nekatere družine ostale za vedno ločene. Poongsan (Yoon Kye-sang) je vzdevek izjemno spretnega obmejnega tihotapca, ki  za družine na obeh straneh meje tihotapi vse od dragocenih videoposnetkov, predmetov s posebno sentimentalno vrednostjo, do družinskih članov premožnih Južnokorejcev. V Južno Korejo je pred časom prestopil opazen severnokorejski funkcionar. V zameno za uporabne informacije o severni sosedi, mu južnokorejska vlada ponuja razkošne življenjske pogoje in 24 urno varovanje pred severnokorejskimi agenti. Vse lepo in prav, toda prebežnik pogreša prikupno In-Ok (Kim Gyu-Ri), zato s pomočjo tajne službe najame Poongsana, naj iz Severne Koreje pripelje njegovo severnokorejsko ljubljenko. Poongsan ponudbo sprejme in nekaj ur kasneje že stoji v hiši onstran meje nad In-Okino posteljo. Toda In-Ok je zahteven »paket,« ki Poongsanu povzroči nemalo preglavic med »transportom,« ko z nepremišljeno potezo spravi oba v nevarnost. A tudi ko zadeve postanejo smrtno nevarne Poongsan ženske ne zapusti in jo reši iz rok severnokorejske vojske. Po nekajurnih igrah brez meja in prihodu v Južno Korejo, In-Ok začuti nenavadno povezanost z molčečim tihotapcem.  

Po uvodnih minutah je kazalo, da bom gledal dramo, ki analizira nesrečne usode s krvavo vojno razdeljenega naroda. Molčeči tihotapec, s sposobnostmi ki se ji nebi branili niti pripadniki najelitnejših specialnih enot, z neverjetno lahkoto premaguje vse ovire na močno zastraženi meji, njegovo početje je že ogrelo marsikatero srce na obeh straneh meje. O glavnem junaku ne izvemo nič, Poongsan je nekakšen fantomski lik brez ozadja,  družine in prijateljev. Vse kar imamo so njegova molčečnost in njegova dejanja. Skrivnostnež nato pristane pripeljati ljubico severnokorejskega političnega prebežnika in v zgodbo se umešajo politika, tajne službe obeh držav in seveda, ženska. Dotlej zelo zanimiva pripoved dobi novo dimenzijo, nadaljevanje je nekakšna mešanica romance in politično-vohunskega trilerja, v katerem nisem našel preveč razlogov za zadovoljstvo. Moteči elementi okoli glavnega junaka so njegova prevelika odpornost na krogle in nedoslednost pri orisu njegovih sposobnosti. Ta se v eni situaciji suvereno sooča z zelo nevarnimi nasprotniki, v drugi je spet tako nepreviden, da ga lahko premaga skorajda amater. S svojimi političnimi stališči se film nagiba k ideji združene Koreje in pri tem kritično obravnava obe strani, z enakomerno  porazdelitvijo krivice v ospredje potiska posameznika, usodo in interese malega človeka, ki se odkrito kosajo z državnimi (v širšem kontekstu tudi z mednarodnimi) interesi. Žal je prikaz vpliva višjih ciljev na usodo posameznika speljan neprepričljivo, zaključek, v katerem Poongsan na istem kraju zbere severnokorejske in južnokorejske agente in jih pusti naj se »dogovorijo,« je nesmiseln, z maščevanjem začinjen kompromis, v katerem bodo nekaj zadoščanja eventualno našli le korejski gledalci. Nekoliko prepričljivejši je romantični element, Poongsan in In-Ok ustvarita najmočnejši prizor v filmu, ki učinkovito sklene solidno speljan romantični sklop. Največja kvaliteta filma je njegova vizualna dovršenost in že v uvodu omenjena produkcijska vrednost, ki ob danem proračunu presega vsa pričakovanja. Na koncu največ očitkov leti na Kim Ki-Dukov scenarij, ki se prevečkrat zateka k kompliciranim rešitvam in v želji da bi zaobjel čimveč, s težavo ohranja kakovost na vseh frontah.

Ocena:

Mož, ki je molčal

Slovenski naslov: Mož, ki je molčal
Država: Slovenija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 15',  Imdb
Režija: Boštjan Sovec
Scenarij: Boštjan Sovec
Igrajo: Dare Dvanajšček, Boris Osojnik, Mojca Korošec, Borut Stergar, Damijan Sovec, Jernej Utroša, Tomaž Fras, Mirko Fras, Francka Ožbolt, Žana Sovec, Vilko Moge

Spoštovani blogerski kolega Boštjan Sovec  je nekaj mesecev nazaj zaplaval v režiserske vode, ko je predstavil svoj kratki film Radgona Über Alles. Pred kratkim se je zgodila uradna premiera njegovega drugega filma, Mož, ki je molčal. V drugo je Cosmopapi zelo očitno napredoval na vseh nivojih, tako na tehničnem področju, kot v načinu podajanja zgodbe. Tokrat je kamera veliko bolj sproščena, posamezni kadri bolj dovršeni, snemalni koti in plani so zanimivi, glasbena podlaga odlična. Generalno všečna uporaba naravne svetlobe, sploh v prizoru na hodniku z Mojco in Jocom  in ta črno-beli kontrast, ki se odlično sklada s počutjem likov. Zvok v offu je tudi sicer zanimiva izbira, v luči končnega razpleta, pa še toliko bolj. Da ne bom hvalil samo režiserja, izpostavljam nadvse zanimiv nastop Dareta Dvanajščeka, ki je zelo prepričljivo upodobil Joškota. Ta zapis je mišljen kot skromna predstavitev,  s katero želim vsaj malo prispevati pri promoviranju filma.  Film si lahko ogledate na uradni spletni strani, ali ga prenesete na vaš trdi disk na tej povezavi.

Avtor o filmu:

Mož, ki je molčal je drugi del tako-imenovane »trilogije radgonskega vsakdana«, ki v treh kratkih zgodbah povzame čudaški, pa vendar čisto običajen dan prebivalcev mesta Gornja Radgona, od koder prihaja tudi avtor teh filmov. In če je še prvi film Radgona Über Alles nastajal kot skupek enodnevne snemalne zafrkancije, so ustvarjalci z Možem, ki je molčal naredili velik korak naprej, kateremu pa bo v prvi polovici drugega leta sledil še zadnji, produkcijsko najbolj zahteven del z naslovom Roka resnice.

Je Joškova tišina le posledica njegovega temačnega značaja ali pa je Joc, kot ga kličejo prijatelji (če jih sploh ima?), postal jezen, sovražen ter vase zaprt mladenič prav zaradi svojega molka? Na eni je, da izve pravi razlog…

Napovednik:

Father of Invention

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Trent Cooper
Scenarij: Jonathan D. Krane, Trent Cooper
Igrajo: Kevin Spacey, Camilla Belle, Heather Graham, Anna Anissimova, Johnny Knoxville, Virginia Madsen

Robert Axle (Kevin Spacey) je kralj teleshopinga, z agresivnim nastopom in številnimi izdelki mu je uspelo zgraditi multimilijonski imperij. Axle je izkazal izjemno spretnost v združevanju več zanimivih idej, ali bolj natančno, tehničnih rešitev, v novih aparatih in številnih praktičnih pripomočkih. Posel je cvetel, trg je požiral Axlove novotarije in podjetje je s težavo zadovoljevalo naraščajoče potrebe potrošnikov. Dela je bilo toliko, da so varnostnem testiranju izdelkov posvečali vedno manj pozornosti. Tako je na tržišče prišel revolucionarni pripomoček za vadbo v udobju dnevne sobe, toda konstruktorji so pri snovanju naprave spregledali uporabniku neprijazno lastnost. Namreč, ob »nepravilni« uporabi vam je Axlova pogruntavščina odrezala prst na roki. Neprevidnih uporabnikov je bilo veliko in zadeva je končala na sodišču. Robert Axle je bil obsojen na desetletno zaporno kazen, njegovo premoženje pa je šlo v fond za poplačilo oškodovancev. Osem let kasneje je Robert izpuščen, zaradi vzornega vedenja so mu odobrili predčasen izpust. Brez prebite pare je prisiljen sprejeti ničvredno delo v supermarketu, streho nad glavo je našel v lokalnem zavetišču za brezdomce. Bivša žena, ki ji je sicer pripadla polovica skupnega premoženja, zdaj živi z novim partnerjem,  hčerka Claire se je odselila in ne kaže pretiranega navdušenja nad očetovim nepričakovanim vstopom v njeno življenje. Robert je poln novih idej in načrtov, znova želi zgraditi svoj imperij, toda najprej mora prepričati Claire, naj mu za nekaj časa ponudi streho nad glavo. 

Kaj naj rečem, ko zagledam Spaceyjev obraz na promocijskem plakatu, sem že napol prepričan in ko sem videl seznam nastopajočih sem rekel, zakaj ne, komedije nikoli dovolj. Sicer ime režiserja, ki je režiral neumnost tipa Larry the Cable Guy, ne deluje ničkaj obetavno, a je Spaceyjevo ime očitno bilo tisti odločilni utež. Ne bom se preveč trudil s pojasnjevanjem vseh negativnih aspektov filma, ki jih je tukaj odločno preveč, da bi filmu podelil zadostno oceno. Pa kaj če je Spacey odličen igralec, če pristane igrati v tako zanič filmu, ki ga režira drugorazredni režiser, ki se loti snemanja na podlagi tretjerazrednega scenarija, ki na vsakem koraku išče rešitve v klišejih in scenarističnih vijugah, ki jih lahko predvidi tudi desetletni otrok. Vse se začne z najstarejšim obrtniškim trikom, glavnemu junaku nadeneš brado in zanič frizuro, kasneje ga malo očediš in opa, pred nami je nov človek. Totalna preobrazba. Skozi zgodbo napredujemo preko Axlove nove  izvrstne ideje, ki jo seveda ukrade nesramni konkurent,  vmes smo priča  sklepanju nenavadnih prijateljstev in zavezništev. V zaključku glavni junak po nekaj preglavicah vendarle uspe povrniti hčerkino zaupanje in se ponovno uveljaviti kot uspešen biznismen. Skratka, uspeh na poslovnem in zasebnem področju tvorita klasičen happy end, jaz pa se sprašujem, kaj je prepričalo ameriške kino distributerje in selektorje Berlinskega filmskega festivala, da so filmu ponudili prostor v zelo respektabilni sekciji Panorama. 

Ocena:

Melancholia

Slovenski naslov: Melanholija
Država: Danska, Švedska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 136' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Kirsten Dunst, Charlotte Gainsbourg, Kiefer Sutherland, Alexander Skarsgård, Charlotte Rampling, John Hurt, Stellan Skarsgård, Udo Kier

Ponuditi kakšno novo informacijo o danskem slabem fantu, Larsu von Trierju, ob njegovi konstantni medijski izpostavljenosti, ni prav enostavna naloga. O njegovem zadnjem šovu v Cannesu je prelito že ogromno črnila, pa tudi o njegovi neskromnosti in domnevnem sovražnem odnosu do žensk. Zato bom pustil pri miru njegov nekonvencionalni značaj in raje več prostora namenil njegovem zadnjem filmu. Melanholija je premierno predvajana na letošnjem canskem festivalu, nagrada za najboljšo igralko je šla v roke Kirsten Dunst, ki je odigrala nevesto - mlajšo sestro Charlotte Gainsbourg, slednja je tako nastopila v dveh zaporednih filmih Larsa von Trierja. Sicer je vloga mlajše sestre Justine bila namenjena Penélope Cruz, ki je od projekta (uradno) odstopila zaradi prekrivanja snemalnega koledarja s snemanjem zadnjega dela Piratov s Karibov. Penélope naj bi von Trierju predlagala adaptacijo gledališke predstave Jeana Geneta »The Maids,« iz katere si je Danec sposodil nekatere elemente in jih vključil v film. Sama ideja o vsebinskih rešitvah naj bi nastala med von Trierjevimi obiski pri psihoterapevtu, ki je režiserja zdravil zaradi njegovih, verjamem večini dobro znanih, depresivnih stanj. Prav terapevt je opozoril režiserja, da se depresivni ljudje praviloma bolj nosijo s hudimi pritiski in slabimi stvarmi, ker te negativnosti tudi pričakujejo. Od tod tudi ideja o fatalnem vesoljskem trku in ideja o seciranju človeške psihe v luči bližajoče se apokalipse.

Uvod v pripoved je surrealistična slow motion sekvenca, v kateri spoznamo nekatere glavne like, njihove podobe se kombinirajo s prizori planeta, ki se približuje Zemlji. Uvod se zaključi z eksplozijo in trkom med planetoma. Zgodba je razdeljena na dva dela, enostavno poimenovana Justine in Claire. Justin in Michael sta mladoporočenca, ki ju nestrpno pričakujejo številni povabljenci na razkošni poročni slovesnosti, ki jo na svojem imetju prirejata Justinina sestra Claire in njen premožni mož John. Ko mladoporočenca z dvourno zamudo, zaradi težav s prevozom, končno prispeta, se glamurozna svečanost lahko začne. Zaenkrat so vsi odlično razpoloženi, dobre atmosfere ne skazi niti manjši izpad Justinine mame Gaby. Justine kmalu začne kazati znamenja nervoze, nekajkrat brez pojasnila zapusti slovesnost in se poskuša zbrati. Brezciljno tavanje po brezskrbno urejenem privatnem golf igrišču in dolgo namakanje v kadi vseeno ne prežene Justinine tesnobe. Claire dobro ve, kam pelje sestrino muhasto obnašanje, zato poskuša rešiti, kar se rešiti da. V drugem delu filma, spremljamo dogodke po poroki. John se navdušeno pripravlja na opazovanje bližajočega se planeta, Claire je na drugi strani vedno bolj prestrašena, iz ure v uro postaja bolj histerična. John jo poskuša pomiriti in ji zagotavlja, da apokaliptični scenarij ni realna opcija, čeprav globoko v sebi ne izključuje tudi najbolj črnega razpleta. Zdi se, da vso zadevo še najbolje prenaša Justine, ki se v urah pred prihodom Melanholije obnaša nenavadno zbrano in pomirjeno.

Zanimiv film, dober film, drugačen film. Vse to in še več je Melanholija Larsa von Trierja. Ne glede na vse njegove muhe, je Lars eden izmed najbolj intrigantih režiserjev današnjice. Režiser, ki nam vedno znova ponudi nekaj novega, drugačnega, vznemirljivega. V njegovih zadnjih filmih se že pošteno zrcali njegova zaznamovanost z  depresivnimi stanji. In sicer, do te mere, da je v deprimiranosti začel iskati motive za svoje filme. Tisto nevidno lučko nad glavo, ki se pojavi ob kašni zanimivi ideji, je tokrat prižgal kar njegov psihiater. Obnašanje ljudi v brezizhodnem položaju, delovanje človeka, ki je izpostavljen izjemnemu pritisku. Lahko bi rekli, kako von Trier ugotavlja, da je ravnanje depresivnega in pogojno povedano, srečnega človeka, diametralno različno v enakih situacijah. Depresivne osebe (Justine) se z muko prebijajo skozi vsakdan, bližajoči se konec zato predstavlja svojevrstno odrešitev in olajšanje. Ravno nasprotno se v enakem položaju obnašajo psihično stabilne osebe (Claire) ali recimo John, ki svojo zunanjščino daje vtis močnega moža. Von Trier se poigrava z idejo konca sveta, pri tem je apokalipsa nekakšen generator ultimativne depresije, neizogibnega konca, ki se kosa z  človekovim najbolj osnovnim nagonom - slo po preživetju. Ko gre za prikazovanje neke ideje skozi vizualne podobe, je von Trier nadvse močan avtor, sposoben mojstersko pretočiti zamisli v gibljive slike, jih ilustrirati in povezovati v zanimive celote. Režiser s kamero odlično opazuje in beleži svoje zamisli, a se pri tem izogiba bolj globinski analizi lastnih idej. Menim, da bi gledalčeva povezanost z liki dosegla maksimum, če bi se von Trier bolj potopil v like in se konkretnejše spustil v raziskovanje  njihove psihe, ter seciranje razlogov njihovih trenutnih stanj. In zakaj tega ne naredi? Če izhajam iz ideje, da je vsak lik v resnici le režiserjev alter ego, potem verjetno zato, ker še sam ni razvozlal korenin svojih psihoz, potemtakem so v enakem položaju tudi njegovi liki. Seveda, to je zgolj moja laična interpretacija, a vseeno menim, da je nekaj na tem. Nekatere je zmotila ročna tresoča kamera, sam nisem imel težav s tem, ravno nasprotno, mislim, da je na ta način dosežen želeni efekt pristnosti, saj sem pogosto imel občutek, da dogajanje spremljam iz »glave« glavnih likov.  Igralski ansambel uglašen in zelo prepričljiv, Kirsten Dunst zasluženo canska zmagovalka, v svoji najboljši vlogi doslej. Pa še odlična izbira glasbe, preludij Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Melanholija zagotovo ne bo všeč vsem, bo pa zagotovo pri vsakemu posamezniku sprožila določeno reakcijo. Torej,  ravnodušnost izključena, veliki provokator je znova uspel.  

Ocena:

Tujejezični oskar 2012

Slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja je Circus Fantasticus Janeza  Burgerja. In vse lepo in prav, toda Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, organizacija zadolžena za imenovanje slovenskega kandidata, je kot kaže naredila proceduralno napako in v Hollywood poslala pomanjkljivo dokumentacijo, oziroma dokumentacija sploh ni bila poslana. Sicer nimam iluzij, naš kandidat se zagotovo nebi znašel na končni listi, ki jo bodo objavili 24. januarja prihodnje leto, toda takšna neprofesionalnost DSFU je nekaj, kar se ne da kar tako spregledati. V nadaljevanju vam ponujam seznam vseh kandidatov, na tej povezavi najdete napovednike za vse filme, izjemi sta le poljski in kitajski film. Nekaj kandidatov sem že videl, nekatere še bom, tudi letos je v igri kar nekaj zelo zanimivih filmov.

Albanija: 
Amnistia  (Amnesty), Bujar Alimani
Argentina:
Aballay, el hombre sin miedo (Aballay), Fernando Spiner
Avstrija: 
Atmen (Breathing), Karl Markovics
Belgija: 
Rundskop (Bullhead), Michaël R. Roskam
Bosna in Hercegovina:
Belvedere, Ahmed Imamović
Brazil: 
Tropa de Elite 2 (Elite Squad: The Enemy Within), José Padilha
Bolgarija: 
Tilt, Viktor Chuchkov Jr.
Kanada:
Monsieur Lazhar, Philippe Falardeau
Češka:
Alois Nebel, Tomás Lunák
Čile:
Violeta Se Fue a los Cielos (Violeta Went to Heaven), Andrés Wood

Kitajska:
The Flowers of War, Zhang Yimou
Kolumbija:
Los Colores de la Montaña (The Colors of the Mountain), Carlos César Arbeláez
Hrvaška:
Sedamdeset i dva dana (72 days), Danilo Šerbedžija
Kuba:
Habanastation, Ian Padrón
Danska: 
SuperClasico, Ole Christian Madsen
Dominikanska Republika:
La Hija Natural (Love Child), Leticia Tonos
Egipt: 
El-Shouq (Lust), Khaled El-Hagar
Estonija:
Kirjad Inglile (Letters to Angel), Sulev Keedus
Filipini:
Ang Babae Sa Septic Tank (The Woman in the Septic Tank), Marlon Rivera
Finska:
Le Havre, Aki Kaurismäki
Francija:
La guerre est déclarée (Declaration of War), Valérie Donzelli
Gruzija:
Chantrapras, Otar Iosseliani
Nemčija:
Pina, Wim Wenders
Grčija: 
Attenberg, Athina Rachel Tsangari
Hong Kong: 
Tao jie (A Simple Life), Ann Hui
Madžarska:
A Torinói ló (The Turin House), Béla Tarr
Islandija: 
Eldfjall (Volcano), Rúnar Rúnarsson
Indija:
Adaminte Makan Abu (Abu, Son of Adam), Salim Ahamed
Indonezija:
Under the Protection of Ka'Bah, Hanny R Saputra
Iran: 
Jodaeiye Nader az Simin (Nader and Simin, A Separation), Asghar Farhadi
Irska:
As If I Am Not There, Juanita Wilson
Izrael:
Hearat Shulayim (Footnote), Joseph Cedar
Italija: 
Terraferma, Emanuele Crialese
Japonska: 
Ich-mai no Hagaki (Postcard), Kaneto Shindō
J. Afrika:
Shookheid (Beauty), Oliver Hermanus
J. Koreja:
Go-ji-jeon (The Front Line), Jang Hun

Kazahstan:

Return to "A", Egor Konchalovsky
Libanon: 
Wo Hallah La Wen? (Where Do We Go Now?), Nadine Labaki
Litva: 
Kai Apkabinsiu Tave (Back in Your Arms), Kristijonas Vildžiūnas
Makedonija:
Pankot ne e mrtov (Punk's Not Dead), Vladimir Blazevski
Mehika: 
Miss Bala, Gerado Naranjo
Maroko: 
Omar m'a tuer (Omar Killed Me), Roschdy Zem
Nizozemska:
Sonny Boy, Maria Peters
Nova Zelandija:
O Le Tulafale (The Orator), Tusi Tamasese
Norway: 
Sykt lykkelig (Happy, Happy), Anne Sewitsky
Peru:
Octubre (October), Diego and Daniel Vega
Poljska: 
W ciemności (In Darkness), Agnieszka Holland
Portugalska: 
José e Pilar (Jose and Pilar), Miguel Goncalves Mendes
Romunija: 
Morgen, Marian Crisan
Rusija:
Utomlyonnye Solntsem 2 (Burnt by the Sun 2: The Citadel), Nikita Mikhalkov
Srbija:
Montevideo, bog te video (Montevideo: Taste of a Dream), Dragan Bjelogrlić
Singapur: 
Tatsumi, Erick Khoo
Slovaška: 
Cigán (Gypsy), Martin Šulík
Španija:
Pa Negre (Black Bread), Agustí Villaronga
Švedska:
Svinalängorna (Beyond), Pernilla August
Švica: 
Giochi d'estate (Summer Games), Rolando Colla
Tajvan:
Saideke Balai (Warriors of the Rainbow: Seediq Bale), Wei Te-Sheng
Tajska:
Kon Khon, Sarunyu Wongkrachang
Turčija:
Bir Zamanlar Anadolu’da (Once Upon a Time in Anatolia), Nuri Bilge Ceylan
Velika Britanija: 
Patagonia, Marc Evans
Urugvaj: 
La Casa Muda (The Silent House), Gustavo Hernández
Venezuela:
El Rumor de las Piedras (The Rumble of the Stones), Alejandro Bellame
Vietnam: 
Khát vọng Thăng Long (The Prince and the Pagoda Boy), Lưu Trọng Ninh

The Trip

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon, Claire Keelan, Margo Stilley

Korenine Winterbottomovega predzadnjega filma, The Trip, segajo v leto 2005, ko je režiser predstavil komedijo A Cock and Bull Story,  v kateri sta nas v smeh spravljala Steve Coogan in Rob Brydon. Coogan in Brydon tokrat nadaljujeta poslanstvo, ki sta ga začela leta 2005, saj znova igrata fikcijske variacije  lastnih značajev. Celovečerec je v resnici zmontiran iz istoimenske tv serije, ki jo je britanski BBC predvajal v šestih delih, serija je prejela BAFTA  nominacijo za najboljšo situacijsko komedijo, Steve Coogan pa je domov odnesel BAFTO za najboljšo moško vlogo v komediji. Vedno znova se veselim, ko imam možnost pogledati kakšen izmed Winterbottomovih umotvorov, z minulim delom si je Anglež zagotovil status enega najpomembnejših britanskih avtorjev, ki nas že vrsto let razvaja z zelo raznolikim filmskim gradivom. Nazadnje sem pisal o njegovem izletu v svet noir filmov in po mojem skromnem mnenju je Morilec v meni (The Killer Inside Me),  eden boljših filmov  preteklega leta. Tokrat smo, tipično za Winterbottoma, v popolnoma drugačnih vodah in spet nas mojster ob velikodušni pomoči starih prijateljev, Coogana in Brydona razveseli z zelo všečno stvaritvijo.

Steve Coogan želi impresionirati Mischo, svojo mlado ameriško dekle, zato sprejme ponudbo znanega angleškega tednika The Observer. Odpravil se bo na severnoangleško turnejo, na kateri bo obiskal nekaj zanimivih restavracij in zapisal svoje vtise o njihovi kulinarični ponudbi. Dogovor je bil sklenjen vnaprej in zdaj je prišel čas za izpolnitev pogodbenih obveznosti, a sta Steve in Mischa vmes zašla z začrtane poti. Mlada Američanka svojo prihodnost vidi v grajenju kariere v domovini, Steve ne kaže pretirane želje, da bi ji sledil. Uradno sta še vedno skupaj, a je njuna romanca na čakanju, dokler ne bosta jasno vedela, kaj in kako naprej. Kakorkoli, datum gurmanske turneje po severni Angliji je prišel in Steve je ostal brez planirane sopotnice. V pomanjkanju boljših rešitev pokliče starega prijatelja Roba Brydona in mu ponudi petdnevni izlet na podeželje, ki vključuje brezplačno nastanitev in brezplačno poskušanje kulinaričnih specialitet. Brydon se sooča s ponudbo, ki jo ne more zavrniti in že nekaj ur kasneje se Steve in Rob peljeta proti severu, slastnim jedem in dolgotrajnim zabavnim diskusijam naproti.  

Kaj se skriva v osrčju Winterbottomovega prijateljsko-kulinaričnega popotovanja? Michael Caine. In še več Michaela Cainea. Pravzaprav, ponavljajoče se oponašanje velikega igralca, ki je z vsako novo interpretacijo privabilo nasmeh na moj obraz. Verjamem, da vam te vrstice ne zvenijo preveč smiselno, toda dejansko sta Steve in Rob vneta posnemovalca  znanih in slavnih. Pred nami je film brez zgodbe, v katerem režiser ponudi le nekaj osnovnih smernic in se nato s pomočjo odlično uigranega tandema spusti v nizanje improviziranih prizorov, ki na koncu tvorijo zelo užitno celoto. V osnovi imamo dva prijatelja, ki vsak po svoje preživljata krizo srednjih let. Rob v resnici nima težav, doma ga čaka ljubeča žena in novorojenček, izlet s Stevom je le dobrodošla popestritev, ki razbije njegov ustaljeni vsakdan. Cooganov položaj je nekoliko bolj kompleksen, za njim je propadel zakon, njegov skorajda odrasel sin, ne kaže potrebo po očetovi bližini. Njegova mlada partnerka svoj interes počasi preusmerja proti novim izzivom, v njenih planih za prihodnost Steve očitno nima rezerviranega sedeža. V resnici se tega dejstva zaveda tudi Steve, ki z veliko negotovostjo zre v prihodnost. V profesionalnem in zasebnem življenju mu ne kaže najbolje. Ničvredni agent mu ponuja vloge v ničvrednih ameriških filmih, ki so daleč pod njegovim nivojem, skok v posteljo naključne mladenke je le samodokazovanje, dejanje s katerim Steve dopoveduje samemu sebi, da še vedno lahko pritegne pozornost občinstva. Od restavracije, do restavracije nam  Winterbottom »servira« čudovite predjedi, glavne jedi in sladice v maniri najboljših kuharskih oddaj, Steve in Rob nas ves čas zabavata,  gledalec v sorazmerju s preteklim časom postaja vedno bolj zadovoljen. Winterbottom z neverjetno lahkoto ohranja dober ritem in gledalčevo koncentracijo, kratke premore izrabi za to, da nas seznani s Cooganovo negotovostjo, ki s preteklim časom dobiva na pomenu in počasi kristalizira, kot tisti osrednji motiv. Piko na i režiser postavi z odličnim koncem, ki efektno povzame vse povedano dotlej, ko Coogan sam v velikem praznem stanovanju tuhta kako naprej, medtem pa Rob z družino je ženine makarone, ki se morejo primerjati z specialitetami, ki jih je jedel v preteklih dneh. Simbolično, prav krožnik domačih makaronov je tista manjkajoča komponenta v Cooganovem življenju. 

Ocena:

Akunin (Villain)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Villain
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 139' , Imdb
Režija: Sang-il Lee
Scenarij: Shuichi Yoshida, Sang-il Lee
Igrajo: Eri Fukatsu, Satoshi Tsumabuki, Akira Emoto, Kirin Kiki, Hikari Mitsushima, Masaki Okada 

Japonski režiser korejskih korenin Sang-il Lee je relativno neznano ime v mednarodnih filmskih krogih. Njegov najodmevnejši film doslej je prav Akunin, ki je na zadnji podelitvi japonskih filmskih nagrad prejel kar petnajst nominacij, ki so bile uspešne v petih kategorijah, poleg glasbe je japonska akademija nagradila igralske prispevke v najpomembnejših kategorijah. Sang-il Lee že ima nagrado japonske akademije za najboljši film, ki jo je prejel za komično dramo Hura garu (Hula Girls, 2006).  Japonski pisatelj Shuichi Yoshida je iz svojega romana z enakim naslovom adaptiral scenarij, po katerem je Lee posnel svoj šesti celovečerec. 

Yuichi (Tsumabuki Satoshi) je odrasel pri babici, saj ga je že zelo zgodaj zapustila mati, ki se ni želela spuščati v čari starševstva. Yunichija je pustil pri materi na vasi in enostavno pozabila nanj. Mladenič opravlja fizična dela v sorodnikovem gradbenem podjetju, v  vasi  je priljubljen zaradi svoje nesebične pomoči starim staršem in sosedom. Yuichi je sramežljiv, vase zaprt fant, ki mu največ zadovoljstva ponuja vožnja z njegovim športnim avtom, s katerim se v večernih urah odpelje v bližnji Nagasaki. Tudi v družbi deklet se ne znajde najbolje, a mu je s pomočjo spletnega portala za zmenke uspelo spoznati mlado zavarovalno agentko Yoshino, ki se z njim občasno dobiva. Yushino v Yuichiju vidi le rezervno možnost, nekoga s katerim lahko manipulira in ga vrti okoli malega prsta. Čeprav punca ni prostitutka, za svoje družbo od Yuichija zahteva denarno nadomestilo. A tudi denar ni dovolj, ko Yushino po naključju sreča Masua, izredno popularnega in bogatega študenta.  Čeprav  Yuichi sedi v avtu čez cesto, jo čaka in opazuje njeno flirtanje z Masujem , to za dekle ni nobene ovira. Ko si zagotovi sedež v  Masujevem prestižnem terencu, se odpravi čez cesto in obvesti Yuichija, da je zastonj čakal, njun zmenek je odpovedan za kasnejši čas. Če jo želi še kdaj srečati, bo moral vnaprej nakazati denar na njen bančni račun. Yuichi lahko le frustrirano opazuje, ko se Yushino odpelje z svojim novim prijateljem. Naslednje jutro ob cesti izven mesta odkrijejo Yoshinino truplo. 

O Leejevem filmu pred ogledom nisem vedel veliko. Po uvodnih minutah je kazalo, da me čaka triler o iskanju storilca, psihopatskega morilca, ki bo spotoma pokončal več mladih deklet. Narobe, kajti umor mlade zavarovalne agentke, je edini zločin v filmu. Sklepal sem tudi, da se bomo gledali ugankarsko iskanjem morilca, saj nam je Lee v zapletu ponudil najverjetnejša storilca. Toda tudi teh dvomov je konec nekje na polovici filma, ko postane jasno, kdo je dejanski storilec.  Okoli smrti mlade ženske Lee spretno gradi zgodbe tistih, ki so z Yushino in njeno nesrečno usodo neposredno povezani. Poleg zgodb dveh moških osumljencev, režiser pozornost namenja staršem umorjenega dekleta, s prepletanjem več narativnih tokov nam nudi vpogled v življenja teh ljudi  po tragičnem dogodku. Lee se osredotoča na človeško dramo in obenem zelo kritično secira mlajše generacije, analizira stanje duha današnje japonske mladine. To počne tako, da je na koncu celo uradni naslov filma (eng.Villain) ima želeno dvomljiv prizvok. Režiser opravi odlično karakterno študijo svojih likov, nam ponudi večplastnost , igralci pa z odličnimi kreacijami pristnost in prepričljivost. Zelo zanimiva se mi zdita predvsem dva aspekta zgodbe in sicer, socialni komentar, ki ga Lee podaja s strukturo njegovih likov, ter njegovo zelo studiozno poglabljanje v človeške značaje. Največ prostora sicer dobi zaljubljeni par obsojen na propad, a se režiser zelo konkretno posveča tudi družinam žrtve in storilca, vpletanje družin v zgodbo pa s seboj prinaša tudi medgeneracijski prepad , trk tradicionalnih vrednot z novodobno miselnostjo. Akunin je film, ki odlično združuje triler, dramo in romanco, pripoved, ki nas navkljub izdatni minutaži nikoli ne dolgočasi. Zadovoljni bodo tisti, ki uživajo v večdimenzionalnosti in ne želijo gledati klišejskih, enoličnih likov. V to kategorijo padem tudi sam, zato ogled Leejevega umotvora toplo priporočam. 

Ocena: 

Notre jour viendra (Our Day Will Come)

Slovenski naslov: Naš dan bo prišel
Drugi naslovi: Our Day Will Come
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Romain Gavras
Scenarij: Romain Gavras, Karim Boukercha
Igrajo: Vincent Cassel, Olivier Barthelemy, Justine Lerooy, Vanessa Decat, Boris Gamthety

Sprva nisem imel namena pisati o naslovnem umotvoru. Sicer mi je prvenec Romaina Gavrasa (sina slavnega starejšega Gavrasa), bil kar všeč, toda ko sem razmišljal o filmu, nisem vedel, kako naj se ga lotim, kaj je ozadje videnega, kaj nam režiaser pravzaprav želi sporočiti. Dejstvo, da vseeno pišem o filmu ne pomeni, da sem razvozlal Gavrasove motive. Pišem zato, ker mi je film bil zelo zanimiv in si kot tak vsekakor zasluži omembo. Korenine Gavrasovega prvenca najdemo v devetominutnem videospotu za pesem Born Free, [M.I.A. (mimogrede, izvajalka je alternativna dance glasbenica)], v katerem specialne policijske enote izvajajo deportacije in likvidacije rdečelascev!? Film je premierno predvajan na lanskem TIFFu (Toronto), nekakšen skupni imenovalec pri vseh odzivih na film lahko povzamem v besedah: nenavadno, nekonvencionalno, izvirno, nerazumljivo, drugačno.

Sramežljivi rdečelasi najstnik Remy živi nespokojno življenje. Nadlegujejo ga njegovi nogometni soigralci, neprijazno okolje ga čaka tudi doma, kjer z mamo in sestro ne najde skupnega jezika. Njegovo edino zatočišče je priljubljena spletna igra, edina zaveznica dekle, ki jo je spoznal v večigralskem načinu. Prav zaradi dostopa do edinega računalnika v hiši pride do prepira, ki kmalu preraste v fizično nasilje. Potem ko mati pokliče policijo, Remy jezno zapusti stanovanje in se brezciljno poda v noč. Nekaj trenutkov kasneje se mimo pripelje Patrick, frustrirani psihiater,prav tako rdečelasec, utrujen od vsakodnevnega poslušanja tujih težav. Patrik hitro dojame Remyjev položaj in mu ponudi prevoz. Njegovo izkušeno psihoanalitično oko registrira mladega moža z resnimi težavami. Odloči se, da mu bo poskušal pomagati pri njegovih težavah s samozavestjo in identiteto. Njegov odnos do Remyja je nekakšna mešanica simpatije, sočutja in prezira. Patrik želi sprovocirati značajsko preobrazbo, zato začne mladeniča premišljeno usmerjati v provokativne situacije, ki bi mu po njegovem mnenju morale pomagati pri sprejemanju lastne identitete. Od tukaj naprej spremljamo nekoliko surrealističen film ceste, v katerem mentor počasi prevzema vlogo sopotnika in prijatelja, sotrpina, ki spodbuja Remyjevo čustveno samodefiniranje, medtem pa pripoved iz minute v minuto postaja bolj nepredvidljiva, uničujoča in sanjsko surrealistična.

Notre jour viendra je film, ki sem mu se v mislih vračal večkrat, kot sem pričakoval. V uvodu sem zapisal, da v resnici nisem povsem razumel Gavrasovih motivov. Potem sem videl videospot za Born Free in ga vzel kot izhodišče, kot grobo osnovo, iz katere je Francoz kasneje skoval svoj prvenec. Mislim, da je odgovor na vprašanje, zakaj rdečelasci, povsem enostaven. Rdečelasci so po moje vizualna prispodoba za manjšino ali družbene izobčence, ki se iz različnih razlogov znajdejo v inferiornem položaju. In nekem širšem smislu je lahko vsak človek obrobnež, zaradi tega ali onega razloga. Če razmišljam v tej smeri, sklepam, da Gavras izpostavlja temeljni civilizacijski problem, človekovo nestrpnost in nasilje, ki se vedno korenini v takšni in drugačni različnosti, ki nato v medčloveški interakciji navadno generira konflikt. V mojih razmišljanjih se prav iz teh razlogov naša rdečelasca napotita v utopično deželo rdečelascev - Irsko, kraj kjer bosta končno enakopravna. In tukaj do izraza pride ves Gavrasov sarkazem, skrajno črn humor, načrtno skonstruirana filmska provokacija, v kateri vsak detajl ima več pomenov. Če začnem pri naslovu, Naš dan bo prišel, ki je v resnici slogan ekstremnih irskih militantov, ki že v osnovi nasprotuje definiciji pravljične dežele. Dejstvo, da je Casselovem karakterju ime Patrick, je še eno »irsko« naključje. Skozi ta večji, osrednji motiv, Gavras v pripoved vpleta vprašanje iskanja lastne identitete, ter nas obenem usmerja proti naslednjemu vprašanju, na katerega nikoli ne dobimo pravega odgovora. Namreč, že med filmom sem se spraševal, če sta na poti resnično dva človeka in začel razmišljati o podvojenih osebnostih, nekaj časa sem celo razmišljal o isti osebi, v različnih časovnih obdobjih. Sorazmerno s preteklim časom postaja Gavrasov film vedno bolj nasilen, mizanscena vizualno depresivnejša, kot svojevrstna refleksija subjektivnega odnosa glavnih junakov do okolice. Utopičnost njune misije je vedno očitnejša, saj namišljena obljubljena dežela živi le v njunih glavah. Gavras nas simbolično pelje v deželo Nije, nam ponuja svojo pesimistično vizijo sveta in nas obenem opominja, da nepravičnost in hudobija, poleg moralne oporečnosti, s seboj prinašata le nove ekstreme.

Ocena:

Bridesmaids

Slovenski naslov: Dekliščina
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Paul Feig
Scenarij: Kristen Wiig, Annie Mumolo
Igrajo: Kristen Wiig, Maya Rudolph, Rose Byrne, Melissa McCarthy, Chris O'Dowd, Ellie Kemper, Wendi McLendon-Covey

Kolikokrat sem slišal, da je Dekliščina ženska verzija Prekrokane noči? Očitno prevečkrat, saj je primerjava že dolgo časa bila moja prva asociacija, ob omembi naslovnega umotvora. Zdaj, ko sem film končno videl, mi je jasno, da je takšna primerjava imela več ali manj propagandno ozadje. Drži, tam imamo skupino moških prijateljev, tukaj pa skupino ženskih prijateljic, toda  filma se vsebinsko kar pošteno razlikujeta. Skupna točka jo prihajajoča poroka, oba filma obravnavata dogodke pred poročno slovesnostjo, a se tega obdobja lotita na različne načine. Pri Prekrokani noči je v ospredju »timsko delo« skupine prijateljev, ki norijo v Vegasu, pri Dekliščini pa je zgodba nekoliko bolj kompleksna, saj skozi komično pripoved ustvarjalci izpostavijo nekaj resnih vprašanj, kot so denimo, trdnost prijateljstev, ter  vpliv družbenega položaja in finančne stabilnosti na posameznikovo srečo.

Annie (Kristen Wiig) in Lillian (Maya Rudolph) že od otroških druži iskreno prijateljstvo. Annie je skupaj z bivšim fantom nekaj časa vodila manjšo slaščičarno, a je zaradi slabega poslovanja bila prisiljena zapreti svojo majhno obrt. Skupaj s pekarno je Annie ostala tudi brez dolgoletnega fanta,  od takrat je njeno ljubezensko življenje omejeno na občasna srečanja z izkoriščevalskim priložnostnim ljubimcem. Zdaj, ko se približuje štiridesetim in je še vedno brez družine, hodi v službo, ki jo je dobila po mamini zaslugi, vozi ničvreden avto, njena sostanovalca sta čudaška brat in sestra, se tudi sama počasi sprašuje, kakšni so njeni življenjski cilji. Nato ji Lillian pove, da se bo poročila in jo vpraša, če želi biti njena poročna priča. Annie nejevoljno pristane, saj veselo novico razume kot dokončen dokaz lastnega vsesplošnega neuspeha. Zdaj, ko se bo poročila še Lillian, bo izgubila še zadnjega sotrpina, še zadnjo osebo, s katero je vsaj približno delila usodo. Vloga poročne priče poleg nepričakovanih  finančnih obveznosti pripelje tudi Helen, kot eno izmed nevestinih družic. Helen ima vse, kar si je od nekdaj želela  Annie, je poročena, lepa in bogata.  In kot se izkaže nekoliko kasneje, se veliko bolj znajde pri organizacijsko - logističnih poslih. Helen se počasi samoprofilira v nevestino najtesnejšo prijateljico, kar pripelje do odkritega spopada, v katerem se Annie skrega z vsemi in užaljeno zapusti predporočno zabavo.

Dekliščina je doslej zaslužil skoraj 300 milijonov $ (proračun 32,5 mio $), kar film postavlja na prvo mesto »ženskih« komedij, ki so se v boj za gledalce podale s cenzorsko oznako R (po MPAA klasifikaciji). Ob vseh neumnostih, ki služijo mastne denarce z humorjem vprašljive kakovosti me  veseli,  da je Dekliščina na koncu postal tudi finančna uspešnica. Film nosi močan  pečat ko-scenaristke in glavne igralke Kristen Wiig, ki nam pokaže in dokaže, de se tudi ženske komedijantke povsem sposobne pritegniti širše občinstvo in ob tem zabavati tako žensko, kot moško publiko. In zakaj je Dekliščina tako zanimiva? Zato, ker se odpove ustaljenimi stereotipi o vlogi ženske v komediji, zato ker je Kirsten Wiig pripravljena teptati žensko dostojanstvo, se izražati vulgarno, se postaviti v ponižujoč ali nelagoden položaj in delati vse, kar nasprotuje utečeni praksi, ko govorimo o ženskih nastopih v komičnih filmskih stvaritvah. In seveda, kar je najpomembneje, zato ker je  smešna. Ob nepričakovano dolgi minutaži se nikoli nisem dolgočasil, saj film krasi zelo soliden tempo in dobro tempirani komični vrhunci, ki so obenem dovolj sveži in zabavni. Nekateri stranski liki so  odlični. Izpostavil bi Melisso McCarthy kot ena izmed družic in Chrisa O'Dowda, irskega policista, ki je v navezi s Kirsten Wiig zadolžen za romantično komponento Dekliščine. Tisto kar bi najraje črtal iz končne različice filma, sta čudaška britanska sostanovalca in glasbeni vložek skupine Wilson Phillips v zaključku. Že večkrat sem poudaril, da je komedija zahteven žanr. Na misel mi ne pride nobena komedija s pretežno ženskim kadrom, ki bi tako kakovostno zadovoljila mojo potrebo po komediji.  Na podobnem kurzu so bili ženski liki v odlični britanski tv seriji Parčakanje (Coupling, 2000-2004),  ki mimogrede zares navduši le s prvo sezono, toda tam je minutaža bila približno enako razdeljena med ženske in moške like. No zdaj imamo še Dekliščino, ki postavlja nove standarde pri komedijah z oznako R in žensko zasedbo v ospredju, ki bo zagotovo sprovocirala nastanek lepega števila podobnih filmov, ki bodo poskušali kopirati uspešno formulo Dekliščine.

Ocena: