Slovenski naslov: Melanholija
Država: Danska, Švedska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 136' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Kirsten Dunst, Charlotte Gainsbourg, Kiefer Sutherland, Alexander Skarsgård, Charlotte Rampling, John Hurt, Stellan Skarsgård, Udo Kier
Ponuditi kakšno novo informacijo o danskem slabem fantu, Larsu von Trierju, ob njegovi konstantni medijski izpostavljenosti, ni prav enostavna naloga. O njegovem zadnjem šovu v Cannesu je prelito že ogromno črnila, pa tudi o njegovi neskromnosti in domnevnem sovražnem odnosu do žensk. Zato bom pustil pri miru njegov nekonvencionalni značaj in raje več prostora namenil njegovem zadnjem filmu. Melanholija je premierno predvajana na letošnjem canskem festivalu, nagrada za najboljšo igralko je šla v roke Kirsten Dunst, ki je odigrala nevesto - mlajšo sestro Charlotte Gainsbourg, slednja je tako nastopila v dveh zaporednih filmih Larsa von Trierja. Sicer je vloga mlajše sestre Justine bila namenjena Penélope Cruz, ki je od projekta (uradno) odstopila zaradi prekrivanja snemalnega koledarja s snemanjem zadnjega dela Piratov s Karibov. Penélope naj bi von Trierju predlagala adaptacijo gledališke predstave Jeana Geneta »The Maids,« iz katere si je Danec sposodil nekatere elemente in jih vključil v film. Sama ideja o vsebinskih rešitvah naj bi nastala med von Trierjevimi obiski pri psihoterapevtu, ki je režiserja zdravil zaradi njegovih, verjamem večini dobro znanih, depresivnih stanj. Prav terapevt je opozoril režiserja, da se depresivni ljudje praviloma bolj nosijo s hudimi pritiski in slabimi stvarmi, ker te negativnosti tudi pričakujejo. Od tod tudi ideja o fatalnem vesoljskem trku in ideja o seciranju človeške psihe v luči bližajoče se apokalipse.
Uvod v pripoved je surrealistična slow motion sekvenca, v kateri spoznamo nekatere glavne like, njihove podobe se kombinirajo s prizori planeta, ki se približuje Zemlji. Uvod se zaključi z eksplozijo in trkom med planetoma. Zgodba je razdeljena na dva dela, enostavno poimenovana Justine in Claire. Justin in Michael sta mladoporočenca, ki ju nestrpno pričakujejo številni povabljenci na razkošni poročni slovesnosti, ki jo na svojem imetju prirejata Justinina sestra Claire in njen premožni mož John. Ko mladoporočenca z dvourno zamudo, zaradi težav s prevozom, končno prispeta, se glamurozna svečanost lahko začne. Zaenkrat so vsi odlično razpoloženi, dobre atmosfere ne skazi niti manjši izpad Justinine mame Gaby. Justine kmalu začne kazati znamenja nervoze, nekajkrat brez pojasnila zapusti slovesnost in se poskuša zbrati. Brezciljno tavanje po brezskrbno urejenem privatnem golf igrišču in dolgo namakanje v kadi vseeno ne prežene Justinine tesnobe. Claire dobro ve, kam pelje sestrino muhasto obnašanje, zato poskuša rešiti, kar se rešiti da. V drugem delu filma, spremljamo dogodke po poroki. John se navdušeno pripravlja na opazovanje bližajočega se planeta, Claire je na drugi strani vedno bolj prestrašena, iz ure v uro postaja bolj histerična. John jo poskuša pomiriti in ji zagotavlja, da apokaliptični scenarij ni realna opcija, čeprav globoko v sebi ne izključuje tudi najbolj črnega razpleta. Zdi se, da vso zadevo še najbolje prenaša Justine, ki se v urah pred prihodom Melanholije obnaša nenavadno zbrano in pomirjeno.
Zanimiv film, dober film, drugačen film. Vse to in še več je Melanholija Larsa von Trierja. Ne glede na vse njegove muhe, je Lars eden izmed najbolj intrigantih režiserjev današnjice. Režiser, ki nam vedno znova ponudi nekaj novega, drugačnega, vznemirljivega. V njegovih zadnjih filmih se že pošteno zrcali njegova zaznamovanost z depresivnimi stanji. In sicer, do te mere, da je v deprimiranosti začel iskati motive za svoje filme. Tisto nevidno lučko nad glavo, ki se pojavi ob kašni zanimivi ideji, je tokrat prižgal kar njegov psihiater. Obnašanje ljudi v brezizhodnem položaju, delovanje človeka, ki je izpostavljen izjemnemu pritisku. Lahko bi rekli, kako von Trier ugotavlja, da je ravnanje depresivnega in pogojno povedano, srečnega človeka, diametralno različno v enakih situacijah. Depresivne osebe (Justine) se z muko prebijajo skozi vsakdan, bližajoči se konec zato predstavlja svojevrstno odrešitev in olajšanje. Ravno nasprotno se v enakem položaju obnašajo psihično stabilne osebe (Claire) ali recimo John, ki svojo zunanjščino daje vtis močnega moža. Von Trier se poigrava z idejo konca sveta, pri tem je apokalipsa nekakšen generator ultimativne depresije, neizogibnega konca, ki se kosa z človekovim najbolj osnovnim nagonom - slo po preživetju. Ko gre za prikazovanje neke ideje skozi vizualne podobe, je von Trier nadvse močan avtor, sposoben mojstersko pretočiti zamisli v gibljive slike, jih ilustrirati in povezovati v zanimive celote. Režiser s kamero odlično opazuje in beleži svoje zamisli, a se pri tem izogiba bolj globinski analizi lastnih idej. Menim, da bi gledalčeva povezanost z liki dosegla maksimum, če bi se von Trier bolj potopil v like in se konkretnejše spustil v raziskovanje njihove psihe, ter seciranje razlogov njihovih trenutnih stanj. In zakaj tega ne naredi? Če izhajam iz ideje, da je vsak lik v resnici le režiserjev alter ego, potem verjetno zato, ker še sam ni razvozlal korenin svojih psihoz, potemtakem so v enakem položaju tudi njegovi liki. Seveda, to je zgolj moja laična interpretacija, a vseeno menim, da je nekaj na tem. Nekatere je zmotila ročna tresoča kamera, sam nisem imel težav s tem, ravno nasprotno, mislim, da je na ta način dosežen želeni efekt pristnosti, saj sem pogosto imel občutek, da dogajanje spremljam iz »glave« glavnih likov. Igralski ansambel uglašen in zelo prepričljiv, Kirsten Dunst zasluženo canska zmagovalka, v svoji najboljši vlogi doslej. Pa še odlična izbira glasbe, preludij Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Melanholija zagotovo ne bo všeč vsem, bo pa zagotovo pri vsakemu posamezniku sprožila določeno reakcijo. Torej, ravnodušnost izključena, veliki provokator je znova uspel.
Ocena:
Priznam, tega sploh nisem pogruntal, dokler nisem prebral ene izmed teorij. Namreč, v filmu me namreč !zelo! moti karakterizacija ženina in neveste. Zakaj nikogar ni motilo, ko se ji je dokončno zfuzlalo? Zakaj, bi se z njo sploh želel kdo poročiti? In še najbolj pomembno - lahko je kdo noro v njo zaljubljeni, ampak službe + napredovanje, pa tako labilni ženski ne bi nihče dal. Torej, liki niso bili realni, za ves nadaljni potek.
OdgovoriIzbrišiIn zdaj - poroke sploh ni bilo! Vse sta načrtovala njena sestra + mož, za njeno boljše počutje. Zaradi tega ni bilo njegovih staršev in prijateljev, zaradi tega ni smel ženin imeti govora, zaradi tega sta se njena starša tako obnašala (mati: "vem, da ona ni bila za to"), ker sta vedela da je to farsa, zaradi tega je bila njena služba izmišljena (šef kar v sekundi najel in odpustil nekega delavca, njena lahkotna odpoved), zaradi tega je bil sestrin mož jezen zaradi veliko vloženega denarja, zaradi tega sta zamujala poročenca na poroko in nihče se ni bunil, zaradi tega je ona njega varala že na poročni večer - ker se je odločila, da ne bo igrala več po scenariju, in zaradi tega ženin ni imel več ničesar rečti, ker je izpadel/slabo odigral vlogo in raje šel domov.
Evo, končno nekaj, kar reši sam film.
Priznam, zanimiva teorija, ki postavi marsikaj na svoje mesto, a tudi ta teorija ima svoje stranpoti.
OdgovoriIzbrišiDejansko nisem bil preveč pozoren na strukturo gostov na slovesnosti, toda prisotnosti ženinovih gostov ne morem povsem izključiti.
Še enkrat sem preletel film, ob prihodu nevesta poljubi žensko, ki bi lahko bila ženinova mama in se pozdravi z nekim gospodom. V prizoru, ko ženin zapušča posest, z njim odideta taista gospa in gospod.
Reakcija šefa po Justinini odpovedi je vseeno nekoliko preveč čustvena, namenjeno ji je preveč prostora, za dogodek, ki teče po scenariju.
Tudi ženin v prizoru v spalnici očitno pričakuje "akcijo" saj je že napol slečen in dejansko poskuša seksati z nevesto, kar preveč realistično, za nekaj, kar se odvija po scenariju.
V bistvu je najmočnejši argument teorije ki jo omenjaš dejstvo, da ženin enostavno prehitro obupa nad svojo nevesto.
Mogoče zato, ker jo dobro pozna, ker je seznanjen z njenimi "stanji" in šele na poročni večer mu je dokončno jasno, da je storil napako.
Sicer sem takoj po začetku drugega dela pomislil,da poroke sploh ni bilo. Da je vse kar se je dejansko zgodilo, drugi del zgodbe. In če pomisliš, sanjski uvod lahko sugerira, da je Justine v resnici pod vplivov različnih pomirjeval preživela nekaj dni v postelji in odsanjala svojo poroko, ter se tako poskušala sprijazniti z bližajočim koncem. Sploh, ko poudari, da ve stvari, da ji je jasno, kaj se bo zgodilo.
A to je le še ena od možnih interpretacij. In zato mi je film nadpovprečen, ker sproža prav takšne debate, provocira gledalca in ga spravlja k razmišljanju.