22 mei (22nd of May)

Slovenski naslov: 22 maj
Drugi naslovi: 22nd of May   
Država: Belgija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Fantazijski, Triler
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Koen Mortier
Scenarij: Koen Mortier
Igrajo: Sam Louwyck, Titus de Voogdt, Norman Baert, Jan Hammenecker, Barbara Callewaert, Wim Willaert

22. maj je drugi film Koena Mortierja. In kdo je pravzaprav Koen Mortier? Nekateri ste mogoče imeli priložnost videti njegovo debitantsko provokacijo Ex Bobnar (Ex Drummer, 2007),  s katero je belgijski režiser navdušil  veliko ljudi, še več je bilo takih, ki so njegov film razumeli kot vrhunec slabega okusa in gnusobe. Kakorkoli, drži kot pribito, da bi težko našli gledalca, ki je on Mortierjevem prvencu ostal ravnodušen. In prav zato je njegov drugi film, ki so ga zavrteli na pred kratkim končanem Liffu, za številne predstavljal nov izziv. Vsi so se spraševali, kaj nam bo tokrat serviral ta unikatni filmar, kajti že vnaprej je bilo jasno, da povzetek vsebine pri njegovem filmu ne bo štel veliko. 

V pripoved nas popelje štiridesetletni Sam, ki dela kot varnostnik v  nakupovalnem središču. S kamero za njegovim hrbtom spremljamo njegove priprave za odhod v službo. Sledimo mu tudi po poti v službo, se z njim odpravimo v prostore namenjene varnostnikom in opravimo prvi sprehod skozi nakupovalno središče. Sam spotoma obiskovalcem pomaga s kakšno informacijo in opravi z brezdomko, ki vedno znova išče zatočišče v toplih pasažah. Potem ko nesrečno žensko vrže na cesto, je na njegovem obrazu moč opaziti slabo vest. Sam se odloči, da bo vest najlažje pomiril, če pokadi cigareto. Itak je že na izhodnih vratih. In že tukaj lahko govorimo o igri usode, kajti Sam je s svojo nekoliko grobo potezo rešil brezdomkino življenje. In če vso stvar obrnemo, je brezdomka rešila Samovo življenje. Kajti, če se brezdomka ne bi grela v pasaži nakupovalnega središča, jo potem Sam ne bi moral pospremiti ven. In če jo ne bi pospremil ven, potem bi najverjetneje še vedno bil  v pasaži v trenutku, ko se je zgodila eksplozija. Tako je bil na vhodnih vratih, ko ga je na tla vrgla silovita eksplozija. Po začetnem šoku in neznosni bolečini v ušesih, se Sam počasi zbere in se pogumno poda v gorečo stavbo reševati ponesrečence.  

Če 22. maj primerjam z Ex bobnarjem, ugotavljam, da je Mortier v drugo ubral bolj umirjen, širšem krogu gledalcev primernejši pristop. Tokrat nas talentirani Belgijec ne pelje na rob sprejemljivega, motivi so bistveno dostopnejši, ali če hočete razumljivejši za večino. Ob tej priliki avtor največ pozornosti namenja skrivnostnim potem človeške usode, ter stanji s katerimi se srečujemo, ko nas preganjajo občutki krivde in (ob)žalovanja. Kljub dejstvu, da njegov drugi film ne ponuja ekscesa in se vsebinsko naslanja na motive, ki so po naravi stvari blizu povprečnemu človeku, je Mortierju tudi tokrat uspelo posneti povsem drugačen film, ki bistveno odstopa od ustaljenih narativnih metod. Priznam, tudi sam sem se težko prebil skozi prvo polovico filma, ki gledalcu ponuja le skupek vizualnih informacij, ki razen dejstva, da so tako ali drugače povezane z eksplozijo, nimajo izrazite rdeče niti, kar posledično pomeni nekoliko težjo sledljivost. Toda potrpežljivost se izplača v nadaljevanju, ko vse prej povedano dobiva bolj razumljive obrise. Ko postaja jasno, da vsaka, še tako nepomembna stvar, vsako dejanje, beseda in še bi lahko našteval, imajo svojo vlogo v nepredvidljivi igri usode. Mortier pripoved opremi z odlično atmosfero, glasbena podlaga lepo pospremi stopnjevanje napetosti in čustvena stanja glavnih likov. Tisti, ki ste videli Ex bobnarja, boste verjetno prepoznali večino sodelujočih in tudi tukaj je igra celotnega igralskega ansambla več kot zadovoljiva. Skozi večji del filma kamera igralcu diha za ovratnik, ali se giblje pred njim, v njegovi neposredni bližini, kar pri gledalcu zbuja občutek neposredne vpletenosti. Večina kadrov je dolgih, razmeroma majhno število rezov zato učinkuje dokumentaristično-realistično. Mortier zgodbo zaključi izjemno efektno, s skoraj pet minut dolgo slow-motion sekvenco, v kateri še enkrat prikaže eksplozijo, tokrat posneto znotraj nakupovalnega središča. Pri tem veliko pozornosti nameni tudi najmanjšim detajlom, ko s kamero opazuje glavne protagoniste v trenutku eksplozije. Mogoče sem nekoliko nepravičen, saj si film v številnih pogledih zasluži višjo oceno. Tisto, kar je želel, je Mortier povedal zelo navdihnjeno, z inovativnostjo, ki jo ne vidimo prav pogosto. Če bi še nekaj več prostora namenil motivom napadalca, jih nekoliko bolj podkrepil, bi rezultat bil še prepričljivejši.  Film, ki se ga definitivni izplača videti, a tudi če vam po pol ure ne bo nič jasno, kar potrpežljivo naprej. Splačalo se bo. (3+)

Ocena:

Jodaeiye Nader az Simin (A Separation)

Slovenski naslov: Ločitev
Drugi naslovi: A Separation
Država: Iran
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 123',  Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi
Igrajo: Peyman Moaadi, Leila Hatami, Sareh Bayat, Shahab Hosseini, Sarina Farhadi, Merila Zare'i

Moje prvo druženje z iranskim režiserjem in scenaristom Asgharjem Farhadijem je bilo zelo zanimivo in že takrat sem čutil, da v prihodnosti lahko pričakujem še več. Govorim o Darbareye Elly (About Elly, 2009), njegovem četrtem filmu, ki so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom za režijo. Film je na koncu nabral kar lep kupček festivalskih nagrad in dokončno opozoril, da je iranska kinematografija dobila še enega zares imenitnega režiserja. Tako kot večina filmarjev se je Farhadijeva zgodba začela s kratkimi filmi in po šestih kratkometražnih naslovih je režiser bil pripravljen za celovečerec. Raghs dar ghobar (Dancing in the Dust, 2003),  tako kot njegov zadnji film, v središče postavlja ločitev. Leto kasneje je dokončal Shahr-e ziba (The Beautiful City), zgodbo o mladeniču, ki je pri rosnih šestnajstih zakrivil umor in za ta zločin bil obsojen na smrtno kazen, ki bo izvršena ob njegovi polnoletnosti. V svojem tretjem filmu, Chaharshanbe-soori (Fireworks Wednesday, 2006), se Farhadi znova ubada z odnosi med zakoncema, ko v središče postavi (ne)zvestobo. Potem je na vrsto prišel že omenjeni Darbareye Elly, ki spremlja skupino prijateljev na počitnicah, ki jih zaznamuje tragični dogodek. Jodaeiye Nader az Simin (A Separation, 2010), je njegov peti film, ki ga najdemo tudi med kandidati za tujejezičnega oskarja in skoraj sem prepričan, da bo film dobil zasluženo mesto med nominiranci. 

Če ste se odločili ponuditi priložnost Farhadijevem filmu, potem je verjetno najbolje, da o filmu veste čim manj.  Zaupajte moji presoji in se nepripravljeni prepustite zgodbi o razvezi zakonske zveze na iranski način. To je vse, kar potrebujete. Če ste film že videli, potem je vseeno.  Potem veste, da je pred tistimi, ki filma še niso videli, izjemno filmsko doživetje, ki ga ne bodo zlahka pozabili. In zato jim lahko celo nekoliko zavidam, kajti jaz sem svojo vstopnico že izrabil. Ker me je Farhadi že osvojil z Darbareye Elly, sem čakal pravo priložnost za ogled. Nekaj ur, v katerih me zagotovo ne bo nič zmotilo med gledanjem. Že v uvodnih kadrih nas režiser spretno in ekspresno vključi v zgodbo, nas postavi v vlogo delivca pravice, sodnika, ocenjevalca. Če filme gledate v družbi boljše polovice, bo doživetje še toliko bolj pristno, saj lahko spotoma izmenjata nekaj moško-ženskih pogledov na predstavljeno situacijo. Kakorkoli, že od uvodnih minut režiser od gledalca zahteva presojo. Ob tem je treba upoštevati, da Farhadi zgodbo pripoveduje v slojih. Polaganje novega sloja vedno znova definira sliko in spreminja stališče, v katerega smo pred tem trdno verjeli. Sorazmerno s pretečenim časom je odločanje težje, vsak postopek glavnih protagonistov racionalen in iracionalen obenem. V nekem trenutku se zavemo, da smo se že tako močno pogreznili v pripoved, da se ne zavedamo okolice. Čustveni angažma je iz minute v minuto močnejši in potem ko s težavo prestanemo prvi čustveni vrhunec, ki zaključi nesporazum med družinama, nam Farhadi nameni še eno brco v želodec, tokrat še močnejšo, z dalekosežnejšimi posledicami. Nas postavi pred nemogočo izbiro. Nas pripravi do spoznanja, da včasih ni pravilnega odgovora.  A Separation je film, ki ne pušča niti malo prostora za ravnodušnost. In takšni filmi so sila redki, zato jih je greh spregledati.  Za konec še povzetek zgodbe za vse, ki vseeno želijo vedeti, v kaj se podajajo.

Farhadi zgodbo začne na sodišču, kjer Nader in Simin zabijata zadnji žebelj v krsto, v kateri počiva njun propadli zakon. Simin je vso energijo usmerila v urejanje potrebne dokumentacije za imigracijo na zahod. Nader je že od začetka nasprotoval. Simin je uredila vizume za celo družino, Nader ni želel zapustiti domovine in ostarelega očeta, ki boleha s hudo obliko alzheimerjeve bolezni. Ker nista našla skupnega jezika sta se počasi oddaljila in na koncu končala na sodišču, z vlogo za ločitev. Zdaj Simin želi od sodišča doseči razsodbo, ki ji dodeljuje skrbništvo nad njuno najstniško hčerko Termeh. S takšno odločbo v žepu, bi skupaj s hčerko lahko zapustila Iran.  Termeh bi lahko odšla z materjo tudi z očetovo privolitvijo, toda zdi se, da Termeh v resnici ne želi oditi in svojo majhno manipulacijo poskuša ohraniti propadajoči zakon. Kakorkoli, sodišče dovoli ločitev, toda punca ostane pri očetu in dedku, Simin pa se vrne k svoji staršem. Zdaj, ko se je Simin odselila, Nader potrebuje skrbnico za nemočnega, hudo dementnega očeta, ki bo skrbela zanj, ko je on v službi. Na priporočilo znancev službo prevzame Razieh, ki novem delodajalcu zamolči, da je že štiri mesece noseča. Ženska nujno potrebuje denar, saj je mož že nekaj časa brez službe. Prisiljeni so bili v sposojanje denarja in zdaj upniki pritiskajo nanj, naj vrne sposojeni denar. Po spletu nesrečnih naključij Nader in njegova nova hišna pomočnica zabredeta v spor, v katerega so kmalu vpleteni tudi člani obeh družin.

Ocena:

30 Minutes or Less

Slovenski naslov: V manj kot pol ure
Država: Nemčija, Kanada, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Akcija, Komedija
Dolžina: 83',  Imdb
Režija: Ruben Fleischer
Scenarij: Michael Diliberti 
Igrajo: Jesse Eisenberg, Aziz Ansari, Danny McBride, Nick Swardson, Michael Peña, Dilshad Vadsaria

Ko sem brskal med slovenskimi zadetki za 30 Minutes or Less, novo komedijo z Jessejem Eisenbergom, sem ugotovil, da domači kino operaterji ne posvečajo preveč pozornosti pravilnem napovedovanju. Povzetek vsebine na spletni strani enega od domačih multipleksov je poln napačnih podatkov, zato se sprašujem, kako so sploh prišli do takšnih sklepov. Če bi pogledali vsaj napovednik, bi hitro ugotovili, kako zelo »mimo« so udarili, s takšnim zapisom.

Nick (Jesse Eisenberg) in Chet (Aziz Ansari), sta najboljša prijatelja od otroštva. Nick je zaposlen v lokalni piceriji, s svojo staro kripo razvaža pice po mestu in okolici. Moto picerije je »V manj kot pol ure,« ki strankam obljublja ekspresno dostavo in brezplačno hrano v primeru zamude. Chet je lahko nekoliko bolj zadovoljen s svojim življenjem, kajti pred kratkim je začel poučevati na osnovni šoli, kot nadomestni učitelj. Nato spoznamo še drugi prijateljski dvojec, Dwayna (Danny McBride) in Travisa (Nick Swardson), zgubi, ki uživata v brezdelju in snovanju »inteligentnih« podvigov. Dwaynovo življenje bi bilo veliko lažje, če bi njegov oče, upokojeni marinec in dobitnik rekordne loterijske nagrade v višini deset milijonov $, do Dwayna bil nekoliko prijaznejši in manj skopuški. Dwayne z majhno pomočjo prijateljske striptizete pride do spoznanja, da bi njegovo življenje bilo veliko lepše, če očeta nebi bilo med živimi. Striperka predlaga najetje poklicnega morilca, ki bo eliminiral njegov problem. Vse kar potrebuje je sto tisočakov za njenega znanca, ki lahko hitro in zanesljivo opravi posel. Med Dwaynom in lagodnim življenjem zdaj stoji le sto tisoč zelencev. Po tehtnem premisleku Dwayne sestavi naravnost briljanten načrt. Ugrabila bosta dostavljalca hrane, ga oblekla v eksplozivni jopič in ga tako prisilila, naj oropa banko.  

30 Minutes or Less je imel vsaj dva pomembna argumenta, ki sta me prepričevala, naj si vzamem čas in se pustim presenetiti. Prvo pozitivno znamenje je bil Ruben Fleischer, ki nas je zelo prijetno presenetil s svojim prvencem, Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland, 2009),  drugo obetavno znamenje je sodelovanje Jesseja Eisenberga, ki se je v zadnjih letih profiliral v všečnega igralca, ki se dobro znajde v komičnih, pa tudi resnejših vlogah. Kakorkoli, naj takoj na začetku povem, da ponovna kooperacija Fleischer- Eisenberg ne doseže kvalitete njunega prvega skupnega projekta. Še več, je kar konkretno slabši, od že omenjenega Zombielanda, a kljub temu gledljiv in kar je še pomembneje - smešen.  Naslovni umotvor se sicer ne more pohvaliti s pretirano izvirnostjo in inteligentnim humorjem, saj gre za film, ki je zasnovan kot tipičen no-brainer.  Če sodite med tiste, ki ljubijo logično in razumsko grajene zgodbe, potem vam Fleischerjev umotvor verjetno ne bo preveč všeč. Če pa sodite med tiste, ki podobne filme razumete kot čisto zafrkancijo, potem se boste ob filmu prijetno sprostili in se večkrat iskreno nasmejali.  Eisenberg in Ansari sta se lepo ujela, zelo dobro se je v svoji vlogi znašel tudi Danny McBride (ki mi je sicer v večini filmov antipatičen), a je tokrat očitno naletel na vlogo, ki mu je pisana na kožo. Med igralskimi dosežki bi vseeno najraje izpostavil prispevek Michaela Peñe, ki je iz stereotipne vlogo latino morilca izvlekel maksimum. Film bi lahko bil za kakih deset minut daljši, saj sem dobil občutek, da se je vse skupaj končalo nekoliko prehitro in predvsem konec, v katerem se zberejo vsi pomembnejši protagonisti na enem mestu, bi lahko dobil nekaj več prostora. V mislih nimam več akcije, te je itak za moj okus dovolj. Prav bi prišlo nekaj več dogajanja na relaciji Peña - McBride, tudi Ansari bi v zaključku lahko dodal še kakšno »pametno«. Kakorkoli, povsem solidna komedija, ki ne ostane trajnejše zasidrana v spominu, a zato izpolni  svoje poslanstvo in nas zabava dobrih 80 minut.

Ocena:

Napovedi - The Descendants

Matt King izvira iz premožne družine, od katere je podedoval veliko zemljišča na Havajih. Danes je zemljišče vredno veliko denarja in Mat razmišlja o prodaji. Mattu v zasebnem življenju ne cvetijo rožice. Z ženo Elizabeth je že nekaj let v slabih odnosih, skupnega jezika ne najde niti s svojima hčerkama, 10-letno Scottie in 17-letno Alexandro. Nato Elizabeth doživi nesrečo z vodnim skuterjem in konča v komi. Po nesrečnem dogodku Matt izve za ženino nezvestobo, ki naj bi imela afero z nekim nepremičninskim agentom. Turobno situacijo Matt poskuša popraviti z družinskim izletom, na katerem se bo poskušal zbližati s hčerama.

IMDB

Režija: Alexander Payne

Igrajo: George Clooney, Shailene Woodley, Amara Miller, Nick Krause, Patricia Hastie

Beginners

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Mike Mills
Scenarij: Mike Mills
Igrajo: Ewan McGregor, Christopher Plummer, Mélanie Laurent, Goran Višnjić, Mary Page Keller

Oliver Fields (Ewan McGregor) je 38-letni grafični oblikovalec, brez družine ali nekoga, ki bi zavzemal tisto posebno mesto v njegovem življenju. Prek kratkim je ostal brez očeta (Christopher Plummer), ki je po dolgotrajni bolezni izgubil boj z  rakom. U uvodnih kadrih Oliver odvrže ostanke očetovih zdravil, ureja njegovo stanovanje in nas med pospravljanjem z glasom čez sliko pelje v preteklost. Štiri leta nazaj je umrla Oliverjeva mama, toda to ni bila edina šokantna novica v tistem obdobju. Kmalu po materini smrti je oče svetu razkril 75 let skrbno varovano skrivnost. »Jaz sem gay,« je enostavno in brez ovinkarjenja razložil Oliverju. In to ni vse, kajti nekako istočasno so Halu (očetu) zdravniki diagnosticirali raka na pljučih. Halova starosti in velikost rakaste tvorbe izključijo možnost operativnega posega, edina opcija so kemoterapije, ki bodo bolezen nekoliko upočasnile. Toda Hal se ne preda. Znajde se v položaju, ko nima več kaj izgubiti, zato se je odloči, da bo živel karseda polno življenje. Spozna mlajšega moškega (Goran Višnjić), s katerim se odlično ujame. Halovo zgodbo spremljamo skoz Oliverjeve spomine, ki se v sedanjosti bori z depresijo zaradi očetove smrti, občutkih neuspeha in pomanjkanja življenjske strategije. Pri 38-ih je še vedno samski, brez jasne ideje, kaj storiti s svojim življenjem. Po vztrajnem prepričevanju sodelavcev pristane oditi na zabavo pod maskami, kjer spozna privlačno francosko igralko (Mélanie Laurent), ki v Los Angelesu snema film.

Mike Mills je zelo zanimiv človek, ki se je že preizkusil v različnih področjih vizualnih umetnosti. Grafični oblikovalec, režiser, scenarist in še kaj  bi lahko našli. V dosedanji karieri je snemal kratke filme, dokumentarce, videospote in oglase. Komična drama Thumbsucker (2005)  je njegov celovečerni debi, ki je živel kar uspešno festivalsko življenje in pobral nekaj nagrad za igralske dosežke. Navadno me zasebnost filmskih ustvarjalcev ne zanima preveč, a tokrat bom vseeno omenil, da je Mills od leta 2009 poročen z Mirando July, še eno zanimivo multitalentirano režiserko - scenaristko - igralko, ki je pred časom navdušila z odličnim prvencem  Jaz in ti in vsi, ki jih poznava  (Me and You and Everyone We Know, 2005).  Vrnimo se raje k njenem soprogu in naslovnem umotvoru, ki je močno avtobiografsko zaznamovan film. Mills je v nekem intervjuju poudaril, da se najbolje znajde, ko pripoveduje o stvareh, ki jih dobro pozna, ki jih je doživel in Začetniki  v resnici niso nič drugega, kakor seciranje lastnega življenja, pogled na lastno preteklost s časovne distance.

Režiser se poigrava z idejo, da značaj vsakega posameznika v veliki meri rezultat okolja (družina, prijatelji, kraj), v katerem odraščamo. Mills nam zgodbo podaja s pogostimi skoki iz sedanjosti v preteklost in na ta način pojasnjuje Oliverjevo osebnost.  Začne na prelomnici, z materino smrtjo, očetovim priznanjem in boleznijo. Na tej prelomnici je Oliver zmeden, ne ve, kako se lotiti družinske preteklosti, ki mu je prvič predstavljena v pravi, resnični luči. Tukaj Mills uporabi zanimivo tehniko, s primerjavo fotografij iz sedanjosti in preteklosti. Te slike so svojevrstna projekcija preteklosti v Oliverjevi glavi, s katero ta poskuša na novo definirati preteklost in sprejeti nova dejstva. Poskuša najti smisel v skupnem življenju svojih staršev, ki je bilo, kot se je kasneje izkazalo, grajeno na dvomljivih temeljih. Oliver je na podlagi vzorca, posvojenega od staršev, živel razmeroma prazno življenje, v katerem v resnici nikogar ni pustil dovolj blizu. Potem mu je oče pri 75-ih pokazal, da nikoli ni prepozno. In potem je spoznal čudovito Francozinjo. Ki v svojem kuferju nosi tudi nekaj okostnjakov, a je pripravljena svojo negotovost deliti, poiskati pomoč in jo tudi ponuditi. In takrat je Oliver prvič v življenju dojel, da mu ni vseeno. Mogoče se motim, toda med ogledom sem občutil nekaj Miranda July efekta, kar nikakor ni slabo. Beginners je lep film, ki na zelo zanimiv, samosvoj način pripoveduje zgodbo o iskanju ljubezni in resničnih življenjskih vrednosti. Pri tem mu veliko pomaga igralska zasedba,  z predanimi in nadvse prepričljivimi igralskimi kreacijami. Če imate dovolj klasičnih rom-kom zgodb in iščete nekaj inovativnosti in drugačnosti v podajanju zgodbe, potem je Milsov film prava izbira.

Ocena:

Margin Call

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: J.C. Chandor
Scenarij: J.C. Chandor
Igrajo:  Zachary Quinto, Stanley Tucci, Kevin Spacey, Paul Bettany, Demi Moore, Simon Baker, Jeremy Irons

Odmeve še vedno trajajoče gospodarske krize opažamo tudi v filmskih zgodbah, ki nam jih v ogled ponujajo filmski ustvarjalci. Režiserski debi J.C. Chandorja je premierno predvajan v Sundanceu na začetku leta, potrditev kakovosti je prišla z uvrstitvijo na tekmovalni spored zadnjega berlinskega filmfesta. Najmočnejši magnet je zagotovo bila odlična igralska zasedba, nekaj je k zanimivosti prispevala tudi aktualna tematika. Chandor zgodbo začne zjutraj, s pričakovanim downsizingom, v vplivnem investicijskem podjetju. Med Presežnim delavci se znajde tudi Eric Dale (Stanley Tucci), analitik iz oddelka za oceno tveganj. Kljub dolgoletnim izkušnjam in predanem delu je prestrukturiranje podjetja odplaknilo tudi njegovo delovno mesto. Mladi analitik Peter Sullivan (Zachary Quinto) je imel nekaj več sreče kakor Eric Dale, ki je Sullivana vpeljal v svet finančne analize. Ob odhodu v spremstvu varnostnikov Dale Sullivanu izroči spominski ključek s pomembnimi podatki, na katerem je shranil svoj zadnji projekt. Posvari ga, naj z vso resnostjo preuči projekt in ga poskuša dokončati. Ob koncu delovnega dne se Sullivanovi delovni kolegi razpršijo po nočnih klubih zapravljati zajetne kupčke denarja. Med njimi bi moral biti tudi Peter, toda Dalov projekt  je zelo zanimiv, mladi analitik bo kmalu imel izračune, ki so po prvih znanih parametrih delujejo zelo vznemirljivo. Malo pred polnočjo je Petru jasno, da so pred korporacijo zelo turbulentni dnevi. Resnost problema zahteva takojšen odziv vodilnih, ure ki sledijo imajo ključen pomen za prihodnost vseh vpletenih.

Margin Call učinkovito, dovolj jasno in brez nepotrebnega poneumljanja gledalca pojasni okoliščine finančnega zloma, funkcioniranje finančnih trgov in vso nevarnost, ki jo s sabo prinaša tako  izrazita koncentracija denarja (moči), v svetovnem merilu. Peščica samozadostnih arogantnežev iz naslanjačev svojih udobnih direktorskih stolov se poigrava z delovnimi mesti in človeškimi usodami, pri tem pa upošteva eno samo logiko. Logiko matematičnih izračunov, ki v njihove denarnice prinašajo maksimalni izkupiček.  Drugačni scenariji, ki vsaj delno trkajo na njihovo zavest in poskušajo kolikor-toliko upoštevati dobrobit širše skupnosti, so vnaprej obsojeni na propast.  Margin Call je zelo jasna kritika moderne kapitalistično družbe in principov, po katerih dandanes funkcionirajo številna gospodarstva.  V enem trenutku  se Stanley Tucci, po poklicu inženir, spominja, da je nekoč zgradil most in ugotavlja, da je prav ta most verjetno njegov največji življenjski uspeh. Kljub relativno majhni proračunski vrednosti je most prinesel več koristi ljudem, kakor njegovih dvajset let  dela na finančnih trgih. Nekoč so strokovnjaki delali za družbo, danes delajo za mogočnike, ki s pridom izkoriščajo največjo slabost vsakega posameznika - željo po zaslužku. Tudi Dale Sullivan je obetaven znanstvenik, ki ga je pritegnil vonj denarja. Chandorjev film je kritičen na vseh nivojih, tudi do likov, ki pogojno povedano, še niso zamenjali svoje človeškost za materialno korist. Kajti tudi takšni nosijo svoj delež odgovornosti. Generalno filmu ne morem veliko očitati. Krasijo ga dobre režija, dober ritem z ustreznim stopnjevanjem napetosti in dobro igra vseh protagonistov. Tistih najbolj očitnih igralskih imen ne bom izpostavljal, omenil bi le Paula Bettanyja, ki bi z bolj premišljeno izbiro vlog, lahko dosegel veliko več. Kljub vsem kvalitetam me film ni prevzel, mi ni ponudil tisto kar pričakujem od filma. Zaradi narave njihovih poklicev, vez med gledalcem in liki ni dovolj močna, zasičenost ljudi s podobnimi zgodbami, ki se vsakodnevno odvijajo pred našimi očmi, ne vplivajo blagodejno na naše doživljanje Chandorjevega prvenca. (+3)

Ocena:

Shame

Slovenski naslov: Sramota
Država: VB
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Steve McQueen
Scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen
Igrajo: Michael Fassbender, Carey Mulligan, James Badge Dale, Nicole Beharie

Med filme, ki so najmočneje zaznamovali filmsko leto 2008 številni eminentni strokovnjaki uvrščajo Lakoto (Hunger), prvenec mladega britanskega režiserja Steva McQueena. Zaporniška drama obravnava odmevno gladovno stavko pripadnikov IRE v zaporu Maze, iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja. Pozornost mednarodne filmske javnosti je poleg zelo talentiranega režiserja pritegnil relativno neznani Michael Fassbender , ki je izjemno prepričljivo odigral Bobbyja Sandsa, vodjo stavkajočih zapornikov. Letos sta McQueen in Fassbender znova združila moči in znova prepričala številne ocenjevalce, Fassbender je za svojo igro v Benetkah prejel nagrado za najboljšega igralca. 

Tridesetletni Brandon na prvi pogled ponuja sliko idealnega moškega. Je uspešen odvetnik v ugledni odvetniški pisarni,  živi v lepo urejenem stanovanju s čudovitim razgledom, toda že hladna sterilnost njegovega doma in dejstvo, da v njegovem življenju nihče ne igra zares pomembne vloge namiguje, na njegovo čustveno nedostopnost. Brandon sicer nima težav s spoznavanjem žensk, še več, pri osvajanju brhkih mladenk je nadpovprečno uspešen, toda vse njegove avanture se začnejo in končajo v eni sami noči. V resnici je Brandon obseden s seksom in pornografijo, njegovo stanovanje pogosto obiskujejo prostitutke, domači in službeni računalnik sta zabasana s pornografijo. Njegovo vsakdanjo rutino prekine sestra Sissy, ki se nenadoma oglasi v bratovem stanovanju. Sissy je pevka, ki jo čaka nekaj nastopov v newyorških klubih, zato planira brata zaprositi za gostoljubje. Brandon nejevoljno pristane, a je že po nekaj dneh povsem živčen zaradi sestrine prisotnosti. V medsebojni komunikaciji je čutiti določeno napetost in počasi se nam dozdeva, da razloge za Brandonovo napetost ne gre pripisati zgolj sestrinem bivanju v stanovanju in izgubo zasebnosti, ki jo njena prisotnost povzroča. 

McQueen ne izgublja čas in nam že v uvodnih minutah zelo nazorno pokaže kdo je Brandon. Po desetih minutah imamo zelo jasno sliko in predstavo o tem, kako zelo huda je Brandonova odvisnost. Njegova potreba je tako močna, da celo med službo na stranišču mora poiskati olajšanje. Sprva dobimo vtis, da se Brandon ne upira svoji odvisnosti. Vsaj dokler v njegovo življenje znova ne vstopi Sissy, ki očitno ima močan vpliv na njegovo samodefiniranje. Tudi Sissy s seboj prinaša svoj delež čustvene neuravnovešenosti, ki je pustila številne sledi na njenem zapestju.  Disfunkcionalna družina, v pravem pomenu besede. McQueen ne želi raziskovati vzrokov, bolj ga zanima sedanjost, trenutno stanje, psihoza trenutka, bi lahko rekel. Sramota je film, ki ne zastavlja lahkih vprašanj in ne ponuja enostavnih odgovorov. Tisti, ki prisegajo na jasne pripovedne linije in zakroženo zgodbo, ki je zaključena z nedvomnim, povsem jasnim razpletom, bojo verjetno nekoliko razočarani. Sramota je film, ki se ne želi ukvarjati s koreninami problema, raje se jih dotakne bežno, jih prikazuje skozi zamegljeno steklo in nas draži, zahteva odziv. Pri meni je takšen pristop definitivno vžgal in me spravil k razmišljanju. Kje se je vse začelo? Kaj se je moralo zgoditi v preteklosti, da je tako močno zaznamovalo brata in sestro? Ali njena obsesivna potreba po ljubezni in njegova čustvena togost in nedostopnost izvirajo iz njunega otroštva? To so vprašanja, ki se postavljajo sama po sebi. Zaključni prizor, v katerem bi režiser lahko postregel z zaključkom, sledi strategiji, ki jo McQueen dosledno izvaja skoz celi film. Interpretacija je prepuščena gledalcu, krojenje nadaljevanja po zaključnem kadru je prepuščeno nam. Sramota je zapakirana v vrhunsko vzdušje, ki odlično odseva čustvena stanja glavnega junaka, vse je podrejeno našem razumevanju njegovega mikrokozmosa. S ključno vlogo izjemno suvereno opravi Michael Fassbender, ki počasi profilira v enega najboljših igralcev mlajše generacije, solidno podporo mu ponudi Carey Mulligan, v najpomembnejši ženski vlogi. Sramota je zelo intenziven, vizualno mamljiv portret odvisnosti in potreb, ki jih takšna vrsta odvisnosti ustvarja. McQueenova stvaritev se z lahkoto kosa z najboljšimi filmi, ki govorijo o takšni ali drugačni obliki odvisnosti, Fassbenderjev Brandon pa z najboljšimi zasvojenci, ki smo jih kdaj videli na filmskem platnu.

Ocena:

La casa muda (The Silent House)

Slovenski naslov: Tiha hiša
Drugi naslovi: The Silent House
Država: Urugvaj
Leto: 2010
Žanri: Drama, Grozljivka
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Gustavo Hernández
Scenarij: Oscar Estévez, Gustavo Hernández
Igrajo: Florencia Colucci, Abel Tripaldi, Gustavo Alonso, María Salazar

Z današnjim zapisom nadaljujem sprehod med kandidati za tujejezičnega oskarja. Tiha hiša je urugvajski kandidat, posnet pod taktirko režiserskega debitanta Gustava Hernándeza, ki je prevzel tudi vlogo ko-scenarista. Tisti, ki spremljate domače festivalsko dogajanje ste film lahko ujeli že lani, saj so film zavrteli na predzadnjem LIFFu, v okviru sekcije Ekstravaganca.

Laura in njen oče Wilson sta najeta, da pospravita in nekoliko uredita zapuščeno hišo na osamljenem kraju sredi gozda. Njen oče izvira iz teh krajev, pravzaprav je Néstor, moški ki ju je najel, očetov daljni sorodnik. Ko je Laura z očetom prispela pred hišo, se je že počasi temnilo. V hiši bosta prespala zato, da bosta lahko zgodaj zjutraj začela z delom. V hiši ni elektrike in dekle se mora s svetilko v roki pripraviti za spanje. Med tem se je oče že udobno zleknil v naslanjaču in zaspal. Nato Lauro zmotijo čudni zvoki na podstrešju. Zvoki so vedno pogostejši in hrupnejši, zato prestrašena Laura zbudi očeta. Ta se nejevoljno odpravi na podstrešje pogledati kaj se dogaja, Laura nato s podstrešja sliši pridušen krik. Vsa panična poskuša zbežati iz hiše, toda vhodna vrata so zaklenjena, okna so zabita z deskami. Ključ od vhodnih vrat je pri očetu in punca nima druge izbire, kakor da stopi na podstrešje in poišče očeta.

Celovečerec posnet v enem samem kadru?  Brskanje po filmskih arhivih razkriva najodmevnejši film posnet v enem kadru. Ruski zaklad (Russkiy kovcheg, Aleksandr Sokurov, 2002),  je zagotovo svojevrsten mejnik, kar zadeva to zahtevno tehnično rešitev, saj je posnet v enem samem, 96 minut dolgem kadru. Seveda so režiserji poskušali že veliko prej posneti film v enem kadru. Najprej veliki Alfred Hitchcock, ki je posnel prvi film, ki se pred očmi gledalca odvrti v realnem času. Vrv (Rope, 1948),  je Hitchcock posnel v desetih prizorih, vmes je skril še kakšnega in na koncu film zmontiral tako, da imamo občutek, da gledamo en sam kader. Seveda, manipulacija je verjetna in možna, toda po režiserjevih besedah je Tiha hiša posneta v enem samem kadru, ki se zaključi šele z odjavno špico. Sicer je potem  prikazan še »pojasnjevalni« zaključek, a to ne zmanjša inovativnosti Hernándezovega debija. Film je posnet za borih 6000 zelencev s fotoaparatom! (Canon EOS 5D Mark II), med snemanjem so uporabili dve ročni luči in nekaj svetlobnih cevi. Na spletu se je razvila debata o tem ali je sploh bilo mogoče posneti film s takšno kamero, upoštevajoč njene tehnične značilnosti. V filmu vsekakor najdemo točke (povsem črn zaslon, prizori brez gibanja), ki omogočajo manipulacijo in skrite, neopazne reze. Skoraj sem prepričan, da Tiha hiša ni posnet v enem kadru, toda hvale vredno je že dejstvo, da med ogledom imamo občutek, da gledamo neprekinjen posnetek. 

Tiha hiša stopa po stezah, ki so jih že utrdila sorodna Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, Daniel Myrick, Eduardo Sánchez, 1999)  in Snemaj! ([●REC], Jaume Balagueró, Paco Plaza, 2007).  Zgodba se odvija v realnem času, od uvodnih minut kamera večino časa diha za ovratnik osrednji protagonistki, ter tako ustvarja občutek prvoosebnega doživljanja zgodbe. Ustvarjalci so pametno izbrali osnovno postavitev (osamljena hiša, brez elektrike, odrezana od sveta), ki omogoča ustvarjanje odlične klavstrofobične atmosfere in dobro tempiranega suspenza, ki nas spremlja na poti proti razvozlanju velike skrivnosti. In tukaj velja potegniti črto in priznati, da je mladenkino vedenje že od samega začetka nenavadno. Potem, ko se začne »akcija,« so njene reakcije nenaravne in gledalec čuti, da je srhljivo dogajanje tako ali drugače povezano z Lauro. V tej luči ne preseneti niti končni preobrat, ki pri izkušenem gledalcu doseže le polovičen učinek. Najbližje resnici sem če zapišem, da je Tiha hiša gledljiv film, ki scenaristično ne sledi inovativnosti in izvirnosti tehnične izvedbe. Mimogrede, Američani so letos že posneli svojo različico z enakim naslovom.  

Ocena:

Le Havre

Slovenski naslov: Le Havre
Država: Finska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Aki Kaurismäki
Scenarij: Aki Kaurismäki
Igrajo: André Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel, Elina Salo, Evelyne Didi,  Quoc Dung Nguyen

O filmih Akija Kaurismäkija še nisem pisal iz preprostega razloga, ker je zadnji samostojni projekt velikana evropske kinematografije in najvplivnejšega finskega režiserja, nastal pred petimi leti. Aki Kaurismäki je filmsko pot začel kot ko-režiser, ob pomoči starejšega brata Mike Kaurismäkija je naredil svoje prve filmske korake. Prvi samostojni projekt je prišel leta 1983, ko je končal Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus),  svojo adaptacijo slavnega romana, prirejeno času in okolju modernih Helsinkov. Moje prvo srečanje s Kaurismäkijem je bil njegov komični R'n'R film ceste, Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989),  ki smo ga večkrat imeli priložnost ujeti na kakšni domači televiziji. Obenem gre za film, ki je Kaurismäkiju prinesel mednarodno prepoznavnost in mu odprl vrata filmskih festivalov. Največji uspeh na mednarodnem prizorišču mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002),  ki je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Nekateri se mogoče še spominjate režiserjevega bojkota zaključne prireditve, zaradi nestrinjanja z ameriškim vojaškim posredovanjem v Iraku. Zanimivo je, da sta brata Kaurismäki, potem ko sta ustanovila lastno produkcijsko hišo, tako ali drugače sodelovala pri petini vseh filmov posnetih na Finskem, od začetka 80-ih let naprej. 

Zgodba postavljena v francosko pristaniško mesto Le Havre nam najprej predstavi Marcela Marxa, propadlega pisatelja in boema, ki se je v mladosti poskušal prebiti na zahtevni pariški sceni in na koncu svoj dom našel v Le Havru. Marcel se vsako jutro odpravi za železniško postajo, kjer poskuša zaslužiti kakšen evro, kot loščilec čevljev. Zvečer se vrne v svoj skromni dom, kjer ga čaka njegova ljuba soproga Arletty, pri kateri je Marcel po porazu pisateljskih ambicij, našel ljubezen in zatočišče. Nedaleč stran, na kontejnerskem terminalu v pristanišču, policija odkrije kontejner z ilegalnimi prebežniki iz Afrike. Policija odpre veliki zabojnik, v katerega najprej vstopi zdravniška služba. Nastalo zmedo izkoristi mlad fant, ki se mu uspe izmuzniti mimo možeh v modrem in pobegniti. Mlademu Gaboncu je ime Idrisasa, skupaj z dedkom se je poskušal prebiti do Londona, kjer ilegalno živi in dela njegova mama. Zdaj je obtičal v francoskem pristanišču, ki ga policija vneto nadzira in preiskuje. Nekaj ur kasneje Marcel ob morju je sendvič in zagleda mladoletnega imigranta, ki se za betonskimi stebri, do pasu v vodi, skriva pred policijskimi patruljami. Marcel mu priskoči na pomoč, mu na stopnicah pusti nekaj hrane in odvrne policijo od fantovega skrivališča. Tako loščilec čevljev nehote postane fantov zaščitnik, saj ga je ta na varni razdalji sledi do doma in se skrije v njegovi drvarnici. Nekako istočasno Arletty resno zboli in konča v bolnišnici, zdravniki na njeno stanje ne gledajo preveč optimistično. Čakajo jo kemoterapije, zato Arletty prosi Marcela, naj ne prihaja na obiske med dvotedenskimi terapijami. Marcel se odloči, da bo pomagal mlademu ubežniku pri iskanju svojcev, na pomoč mu priskočijo tudi prijatelji in znanci iz njegovega naselja.

Dobrodošli v Akiland, je fraza, ki jo uporabljajo igralci, ki so večkrat sodelovali z finskim režiserjem. In večina sodelujočih pri Le Havru je z režiserjem že večkrat sodelovala, kar je zagotovo olajševalna okoliščina, pri nastajanju novega filma. Univerzalno zgodbo, ki bi se lahko odvijala v številnih evropskih državah je Kaurismäki postavil v Le Havre. Potem ko je prevozil pol Evrope, je francosko pristaniško mesto, zaznamovano z  bluesom, soulom in rokenrolom, predstavljalo najboljše okolje za njegovo zgodbo. Verjetno ga je vodila ideja, da ljudi, ki favorizirajo takšno glasbo ne morejo biti drugačni, kakor dobrodušni. Vedno aktualna tema ilegalne migracije je rdeča nit zgodbe, toda ne glede na osrednji motiv, režiser tudi tokrat v ozadje postavlja značilne motive social-realizma, ko v vloge glavnih protagonistov postavi ljudi s socialnega roba. To social-realistično okolje je vkomponirano v izjemno dodelano vizualno stilizacijo, ki jo začinita značilen Kaurismäkijev humor in toplosrčni humanizem njegovih likov. Pesimisti mu lahko očitajo pretirani optimizem, toda Le Havre je visoko nalezljivo gradivo, ki gledalca posrka vase. Najboljše merilo kvalitete filma je naše obnašanje med ogledom. Če popolnoma izklopimo vse okoli sebe, če v temi kinodvorane ne registriramo osebo na sosednjem sedežu, če se tudi sami spontano, sinhronizirano vklapljamo v reakcijo publike (smeh, vzdihljaji), potem je jasno, da nas je tisto kar gledamo, popolnoma prevzelo. Skoraj vsi Kaurismäkijevi filmi so razmeroma kratki (okoli 90 minut, ali manj) in tudi tokrat režiser idealno zapolni minutažo, zato sem na koncu imel občutek, da je vse skupaj (pre)hitro minilo. Za konec bi izpostavil neverjetno dosledno uporabo barv, ki pozornega gledalca povsem prevzame. Od začetka sem bil pozoren na vse detajle, ki sem jih lahko ujel in tudi če  bi se v ozadju odvijala povsem banalna zgodba, barvni dizajn Kaurismäkijevega dolgoletnega direktorja fotografije Tima Salminena, je dovolj tehten razlog za pozitivno oceno. Z veseljem si ga bom pogledal še enkrat, ob izidu DVD ploščka in se še enkrat spustil v bolj podrobno analizo vizualne odličnosti.  A že en ogled je dovolj, da Le Havre uvrstim med najboljše filme tekočega leta. S tem zapisom sem predstavil še enega kandidata za tujejezičnega oskarja, ki je obenem tudi favorit za nominacijo in nič nebi imel proti, če bi zlati kipec končal v Kaurismäkijevih rokah. Heh, pozabil sem, da se Finec tudi tokrat prireditve verjetno nebi udeležil.

Ocena:

Naključni trojček št.14

Rabbit Proof Fence (2002)

SLO: Za ograjo

IMDB 

ŽANR:  Avantura, Drama, Zgodovinski

DRŽAVA:  Avstralija

IGRAJO: Everlyn Sampi, Tianna Sansbury, Laura Monaghan, David Gulpilil, Kenneth Branagh

REŽIJA:  Phillip Noyce

Avstralija v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Avstralske oblasti želijo čim hitreje asimilirati domorodce, zato v ta namen sprejmejo zakon, ki omogoča ločevanje aboriginskih otrok od njihovih družin. Otroke nato odpeljejo v oddaljene kampe, kjer jih vzgajajo za vloge služabnikov in poljedelcev pri belskih družinah. Nekega jutra iz aboriginske vasi odpeljejo tri mlade deklice. Tako so Molly, njena mlajša sestra Daisy in sestrična Grace končale v 2.400 km oddaljenem vzgojnem centru. Potem ko preživijo nekaj dni v kampu, se deklice odločijo za drzen pobeg in se odpravijo na dolgo pot domov. Njihovo orientacijsko izhodišče je ograda proti zajcem, ki se razprostira čez polovico države.

All or Nothing (2002)

SLO: Vse ali nič

IMDB  

ŽANR:  Drama, Komedija

DRŽAVA:  VB, Francija

IGRAJO: Timothy Spall, Lesley Manville, James Corden, Alison Garland

REŽIJA:  Mike Leigh

Penny je blagajničarka v nakupovalnem centru, Phil je slabo plačan taksist. Po dolgih letih skupnega življenja je njun odnos zašel v slepo ulico. Pravzaprav so odnosi v družini Basset deleč od normale, tudi njuna otroka, hčerka Rachel, ki dela v domu za ostarele in brezposelni sin Rory, prispevata svoj delež slabe volje in nestrpnosti. Poleg tega se starša morata ubadati s še eno resno težavo. Oba otroka sta predebela in prekomerna teža predstavlja resno grožnjo za njuno zdravje. Nato Rory zboli in konča v bolnišnici, kar mobilizira celo družino in jo zbudi iz globoke duševne krize.

La Zona (2007)

SLO: Cona

IMDB  

ŽANR:  Drama, Triler

DRŽAVA:  Mehika, Argentina, Španija

IGRAJO: Maribel Verdú, Daniel Giménez Cacho, Carlos Bardem, Alan Chávez

REŽIJA:  Rodrigo Plá

Cona je z visokimi zidovi opasano območje, na katerem živijo premožne mehiške družine. Gre za elitno naselje, ki ga varujejo zasebni varnostniki in vrhunski nadzorni sistemi. Okoli visokega zidu okrašenega z bodečo žico se razprostirajo slumi, nagneteni z revnimi prebivalci multimilijonske mehiške prestolnice. Nek večer se pod okriljem noči, močnega neurja in izpada elektrike, v cono prebijejo trije problematični najstniki in vlomijo v eno izmed hiš. Roparski pohod se povsem ponesreči, saj vlomilci izgubijo glavo in po spletu nesrečnih okoliščin ubijejo neko žensko. Služkinja umorjene pobegne in obvesti varnostnike, ki brez usmiljenja ustrelijo dva vlomilca, tretjemu pa uspe pobegniti in se skriti v naselju. Prebivalci skličejo krizno sejo in se po žolčni debati odločijo, da ne bodo obvestili policijo. Še zadnjega nepridiprava bodo poiskali sami, kajti zdaj imajo elektriko in vsi nadzorni sistemi delujejo, vse izhodne točke so dobro zastražene.

Napovedi - Safe House

Že dolgo Denzel Washington ni nastopil v filmu, s katerim bi se kakovostno približal svojim najboljšim  vlogam. Mogoče bo Varna hiša tisti film, ki bo nekoliko omehčal slab okus, ki sta ga je pustil železniški dvojček Tonyja Scotta - Ugrabitev  metroja Pelham 123 (The Taking of Pelham 123, 2009) in Neustavljiv (Unstoppable, 2010). Varno hišo je režiral Šved Daniel Espinosa, za katerega je to hollywoodski debi, po dobrem vtisu, ki ga je Espinosa naredil s krimi dramo, Snabba Cash (Easy Money, 2010). Mladi CIA agent Matt Weston (Ryan Reynolds) prevzame varovanje pomembnega zapornika, bivšega CIA agenta Tobina Frosta (Denzel Washington), ki je nepričakovano pripeljan na tajno lokacijo. Neznanci kmalu napadejo varno hišo in poskušajo umoriti Frosta. Weston in Frost za las uideta smrti in zapustita varno hišo. Mladi agent zdaj mora upoštevati protokol in zapornika odpeljati na rezervno lokacijo.

IMDB

Režija: Daniel Espinosa

Igrajo: Denzel Washington, Ryan Reynolds, Brendan Gleeson, Vera Farmiga, Sam Shepard

Our Idiot Brother

Slovenski naslov: Naš idiotski brat 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija,Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Jesse Peretz
Scenarij: David Schisgall, Evgenia Peretz 
Igrajo: Paul Rudd, Emily Mortimer, Elizabeth Banks, Zooey Deschanel, Steve Coogan, Rashida Jones

Ned je drugačen. Tako zelo, da ga njegovo idealistično dojemanje sveta spravi v težave. S svojo hipi  punco živi na manjši farmi, kjer skupaj vzgajata organsko hrano, ki jo prodajata na tržnici. Skupaj z ostalimi bio izdelki Ned pod mizo skriva marihuano. Ko ga nagovori uniformirani policist in se začne pritoževati nad stresnim življenjem, mu Ned ponudi zavojček »zdravilnega« pripravka. Nepremišljena poteza ga spravi za zapahe, kjer Ned zaradi vzornega vedenja preživel le štiri mesece. Toda v štirih mesecih se je marsikaj spremenilo. Za njegovo punco Janet, je prodaja marihuane uniformiranem policistu, le vrh ledene gore. Dovolj ji je njegovega nezrelega, idealističnega življenjskega stila, med njegovo odsotnostjo je našla novega prijatelja, ki ji pomaga pri delu na kmetiji. Zato ga Janet da na čevelj in si zraven prilasti še njegovega psa, Willyja Nelsona, kar je za Neda še hujši udarec, kakor dejstvo, da je pravkar izgubil punco in streho nad glavo. Tako je Ned končal v mamini hiši, v akcijo z delovnim naslovom »Pomagajmo našem idiotskem bratu,« so se vključile tudi Nedove sestre. Liz je najstarejša, poročena z angleškim fotografom, mati enega otroka. Miranda je samostojna in ambiciozna novinarka, Natalie živi s svojo partnerko Cindy. Zdaj bo Ned preživel nekaj časa z njimi in v njihova življenja prinesel svoje čudaške nazore, ki dodobra razburkajo utečene odnose in navade.

Ime režiserja Jesseja Peretza vam verjetno ne pove veliko, naslovna komedija je njegov četrti film. Mogoče ste pred časom ujeli njegovo komično dramo Bivši (Fast Track aka The Ex, 2006), z Zachom Braffom in Amando Peet, mogoče vam njegovo ime zveni znano, zaradi njegovega glasbenega angažmaja v ameriški skupini  The Lemonheads. Pod njegovo režisersko taktirko je tokrat zbrana zelo zanimiva igralska zasedba, s Paulom Ruddom v osrednji vlogi. Naš idiotski brat je lahkotna komedija, ki od gledalca ne zahteva pretirano intenzivnega angažmaja. Svojo všečnost dolguje predvsem dobrem nastopu  glavnega igralca, ki  z  vlogo preprostega, s svetniško svetlobo obdanega Neda, skrbi za našo zabavo. Gledalec nima težav s sprejemanjem njegovega nevsakdanjega značaja in prav to je ključni element, ki drži film nad gladino. Plejada znanih obrazov v stranskih vlogah je očem prijetna, toda njihovi nastopi nimajo pretirano velikega pomena. Končni rezultat bi bil podoben, tudi če bi v stranskih vlogah nastopili povsem neznani igralci. S to konstatacijo ne želim kritizirati nastopajočih, saj jim scenaristične omejitve niti niso ponudile prostora za kaj več. Pozitivno se mi zdi tudi dejstvo, da v filmu ni t.i. straniščnega humorja. Peretz komične situacije gradi iz značajskih karakteristik glavnega junaka, ki najprej sebe in potem tudi svoje bližnje postavlja v neprijetne, nerodne in zabavne situacije. Mogoče sem potreboval kakih 10-15 minut, da sem sprejel Nedovo dojemanje sveta, toda potem ko sem pogoltnil njegov značaj, je zadeva bila kar tekoče gledljiva. Če se mu posvetite sproščeno, brez velikih pričakovanj, se zna naslovni umotvor izkazati, za povsem spodobno filmsko razvedrilo. 

Ocena: 

Pankot ne e mrtov (Punk's Not Dead)

Slovenski naslov: Pank ni mrtev
Drugi naslovi: Punk's Not Dead
Država: Makedonija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: Vladimir Blaževski
Scenarij: Vladimir Blaževski
Igrajo: Jordan Simonov, Kamka Tocinovski, Toni Mihajlovski, Xhevdet Yashari, Kiril Pop Hristov, Vladimir Tuliev, Flora Dostovska, Ratka Radmanović

Te dni se sprehajam po seznamu kandidatov za tujejezičnega oskarja. Me njimi je tudi makedonski kandidat, Pank ni mrtev, makedonskega režiserja in scenarista, rednega profesorja na skopski fakulteti dramskih umetnosti,  Vladimirja Blaževskega. Tisti, ki z nekoliko več zanimanja spremljate domačo festivalsko ponudbo ste verjetno v medijih zasledili kakšno informacijo o koprskem festivalu evropskega in mediteranskega filma - FEMF, na katerem se je na tekmovalnem sporedu našel makedonski film, ki je na koncu odnesel nagrado strokovne žirije. 

Mirsa je nekoč bil vodja in frontmen popularnega makedonskega pank banda Rabotnička Terapija. Danes je Mirsa zguba brez denarja, ki živi z mamo, denarja ni niti za račun elektriko. Prav te dni se v Makedoniji mudijo predstavniki mednarodnih inštituciji, ki poskušajo obuditi idejo svobodne, demokratske, multikulturne dežele. Svoje mesto v tej zgodbi bo kmalu dobil tudi Mirsa in njegov odsluženi bend, saj mu znanec in njegov albanski prijatelj, ki dela za predstavnike mednarodne skupnosti, ponudi  nastop na nenavadni multikulturni manifestaciji, ki naj bi promovirala te vrednote. Kljub začetnemu upiranju Mirsa pristane na sodelovanje, težava je le v tem, da poleg njegovega najboljšega prijatelja, bobnarja Ljaka, nihče izmed bivših članov skupine, ne živi v Makedoniji. Basist Žuti živi v neki komuni, na jugu Srbije, kitarist Paša se je po razpadu Jugoslavije preselil v Sarajevo. Nekako istočasno se na Mirsinih vratih prikaže Nina, njegovo nekdanje dekle, ki je z Mirso preživela njegove mladostniško-anarhistične dneve, ko je band bil na vrhuncu slave. Vse to so znamenja,ki mu pravijo, da mora ponovno zbrati originalno zasedbo. Zato se Mirsa, Ljak in Nina odpravijo na pot, najprej v Srbijo in potem v Sarajevo, kjer bodo poskušali prepričati nekdanja člana skupine, naj se jim pridružijo.

Nekateri naslovni umotvor označujejo za film ceste. Kljub temu, da je v filmu nekaj prostora namenjeno potovanju, najprej v sosednjo Srbijo, potem v Bosno in na koncu še v odročen kraj z večinskim albanskim prebivalstvom v Makedoniji, bi Pank težko okarakteriziral, kot film ceste. Premalo stvari se zgodi na poti, da bi takšna trditev bila upravičena, a konec koncev, to niti ni tako važno.  V epicenter zgodbe so postavljeni pripadniki nekoč popularnega pank benda, ki tudi v četrtem desetletju svojih nepomembnih življenj, še vedno niso dorasli izzivom, ki jih pred njih postavlja življenje. V prvi tretjini filma sem  lovil koncentracijo in v resnici nisem preveč užival v dogajanju, toda  Blaževski po tridesetih minutah vendarle ujame ritem in s postavitvijo cilja - reunion  koncerta, pripoved popelje v bolj zanimivi smeri. K zanimivosti pripevajo tudi novi liki, ki v zgodbo prinesejo nekaj ozadja in načnejo nekaj resnih vprašanj. V ozadju ponovnega zbiranja starih prijateljev opazujemo zgodbe ljudi s socialnega roba, ki živijo v tranzicijski državi, v kateri največji utež okoli njihovih vratov predstavljata etnična razdeljenost in nestrpnost. V osnovi je film nekoliko pesimističen, saj na naše izobčence pritiskajo skrajneži z obeh polov, kar lepo izrisuje motiv nestrpnosti, zapisan v genetsko kodo balkanskih narodov. Če povzamem svoje vtise, ugotavljam, da je film Vladimirja Blaževskega vreden ogleda, vendar mu nebi škodilo nekaj več ozadja za liki, ki bi nekoliko bolje opredelilo esenco njihovega obstoja. 

Ocena:

La piel que habito (The Skin I Live In)

Slovenski naslov: Koža, v kateri živim
Drugi naslovi: The Skin I Live In
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar, Thierry Jonquet (knjiga)
Igrajo: Antonio Banderas, Elena Anaya, Blanca Suárez, Jan Cornet, Marisa Paredes, Bárbara Lennie, Fernando Cayo, Roberto Alamo

Pri 22-ih je mladi Almodóvar zaslužil prvo plačo pri španski Telefonici, kupil svojo prvo Super-8 kamero in začel snemati kratke filme. Ti filmi so se večinoma ukvarjali s seksualnostjo, posneti so bili brez zvočnega zapisa. Leto1978 je prineslo njegov prvi dolgometražni film posnet s Super osmico, Folle... folle... fólleme Tim! (Fuck Me, Fuck Me, Fuck Me, Tim). V filmu naslovno vlogo odigra ena najbolj prepoznavnih španskih igralk, Carmen Maura, ki je nato zaznamovala Almodóvarjeve filme posnete v 80-ih. Njegov prvi film namenjen prikazovanju v kinodvoranah, je prišel dve leti kasneje. Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón (Pepi, Luci, Bom and Other Girls on the Heap), v središče postavlja tri ženske, njihova življenja, prijateljstvo in žensko solidarnost, ki v nadaljevanju kariere postanejo ponavljajoči se motivi njegovih filmov. Omemba vseh Almodóvarjevih filmov bi vzela preveč časa, zato v nadaljevanju izpostavljam le tiste najuspešnejše. Prvi film, ki je Špancu odprl vrata na mednarodno filmsko sceno, je bila komična drama, S čim sem si to zaslužila? (?Qué he hecho yo para merecer esto!!), ki mu je obenem prinesel prvo pomembnejšo festivalsko nagrado na festivalu mediteranskega filma v Valencii. Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), so Almodóvarju prinesle oskarjevsko nominacijo za tujejezični film in ga dokončno izpostavile, kot eno najbolj bleščečih zvezd mednarodnega filmskega univerzuma. Zveži me (Átame!, 1990)  je bil peti film, v katerem je Almodóvar eno glavnih vlog zaupal vzhajajoči igralski zvezdi Antoniu Banderasu. Njegov peti nastop v Almodóvarjevem filmu je bil prelomnica, po tem filmu so vrata hollywoodskih pisarn zanj bila na stežaj odprta in Bandreas je postal najbolj vroč  latino igralec devetdesetih. Dve desetletji kasneje je nastal naslovni umotvor, pri katerem sta Banderas in Almodóvar znova združila moči. Začetek novega tisočletja je Almodóvarju prinesel prvega oskarja za dramo Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), drugi zlati kipec je prejel za svoje scenaristično delo pri komični drami Govori z njo (Hable con ella, 2002). V istem desetletju je posnel še tri filme: Slaba vzgoja (La mala educación, 2004), Vrni se (Volver, 2006)  in Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009).

Dr. Robert Ledegard je izjemno uspešen plastični kirurg, ki je pred leti ustanovil dobičkonosno zasebno kliniko. Ta poteza mu je prinesla finančno stabilnost in mu odprla nove možnosti pri njegovem znanstvenem udejstvovanju.  Nato je njegovo zasebno, pa tudi profesionalno življenje, močno zaznamovala osebna tragedija. Zgodila se je huda prometna nesreča, v kateri je  Robert v zadnjem trenutku iz goreče avtomobila potegnil hudo opečeno soprogo in ji rešil življenje. Toda žensko so ognjeni zublji poškodovali do neprepoznavnosti, ob tako hudih opeklinah je tudi vrhunska plastična kirurgija bila nemočna. Po ženini nesreči se je Robert povsem posvetil ustvarjanju umetne kože, takšne, ki bi lahko pomagala njegovi ženi. Odnehal ni niti ko je Gal (soproga) zagledala svojo srhljivo podobo v ogledalu in se odločila, da ne želi več živeti. Po dvanajstih letih vztrajnega preizkušanja mu je uspelo ustvariti povsem funkcionalen nadomestek za največji človeški organ. Njegova pogruntavščina se poleg vseh značilnosti naravne kože ponaša z odpornostjo na poškodbe in je celo ognjevarna. Njegovim najbližjim sodelavcem je kmalu jasno, da je Robert svoj revolucionarni izdelek najbrž preizkušal na človeku. Preizkuse je izvajal v skrivnem laboratoriju na svoji posesti, kjer mu ni bilo težko skriti svojega poskusnega zajčka. Pri tem mu je izdatno pomagala Marilia, hišna pomočnica, ki je zanj skrbela od rojstva. Robert ji je prepustil skrb za njegovo dragoceno ujetnico, ki je že leta zaprta, v za ta namen urejenem kletnem stanovanju.

V številnih najavah novega Almodóvarjevega filma sem med drugim slišal oznake srhljivo in celo grozljivo. Toda brez skrbi, tudi tokrat je pred nami tipičen Almodóvar, zgoraj omenjene značke lahko razumete, kot del propagandne strategije. Ne morem zanikati motiva norega znanstvenika, toda Dr. Robert Ledegard  in Dr. Frankenstein nikakor ne sodita v isto kategorijo. Nori znanstvenik je tudi v Koži, v funkciji značilnega Almodóvarjevega motiva, ki se vrti okoli vprašanj o spolne identitete, družinskih odnosov in skrivnosti, ali če hočete zamolčanih dogodkov, ki zgodbi dajejo mističen pridih. Zgodba je podana nelinearno, s časovnim skoki in preskoki, s katerimi Almodóvar  ustvarja zelo kompleksno in zanimivo naracijo, ki gledalca drži zainteresiranega in koncentriranega. Egoističnega, v srži pokvarjenega znanstvenika izjemno prepričljivo odigra Antonio Banderas, očem prijazna je tudi prelestna Elena Anaya, kot Robertova poskusna zajčica Vera. Odlične igralske nastope zaokrožuje še ena »Almodóvarjeva« igralka. V mislih imam odlično Mariso Paredes, ki  nam v nekaterih delih zgodbe razkrije skrivnosti, ki jih ne pozna niti osrednji protagonist. Motiv dvojnega maščevanje je zasnovan zelo zanimivo in izvirno, všeč mi je dejstvo, da je zdravnikov maščevalni pohod ženejo napol resnične domneve, pri katerih režiser gledalca postavi v privilegiran, vseveden položaj. Verina identiteta je ena izmed prelomnih točk v zgodbi, ki jo, roko na srce, ni bilo pretežko uganiti. Osebno mi je veliko bolj všeč prestavljanje težišča zgodbe, na dejanske motive norega znanstvenika, ki iz dneva v dan, postaja bolj odvisen od svoje kreacije. Almodóvar je kot jasen zgled pri snovanju svojega filma izpostavil Oči brez obraza (Les yeux sans visage, Georges Franju, 1960), nekaj vzporednic je mogoče najti tudi v mitskih zgodbah. Koža, v kateri živim, ima svoje napake, ki sicer niso pretirano moteče, a vseeno odvzamejo nekaj točk pri strnjevanju končnega vtisa. Manjši flop z zdravnikovim avtomobilom, ki je enak v sedanjosti in v skokih v preteklost (ko tak model še ni obstajal) je nepomembna malenkost. Najbolj me je zmotil prihod Marilianinega zločinskega sina, ki ga režiser uporabi kot svojevrstni sprožilec in gonilo za končni razplet. Nelogično je že to, da ga je Marilia spustila v hišo in mu nato dovolila pokukati na nadzorne zaslone, še bolj nestvarno mi deluje njegova vloga v preteklosti. Ne glede na vse, nam je Almodóvar spet ponudil zelo dober film, ki sicer ne doseže njegovih najboljših stvaritev, a vseeno sodi med tiste, ki so najbolj zaznamovali tekoče filmsko leto. 

Ocena:

Tomboy

Slovenski naslov: Pobalinka
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 84', Imdb
Režija: Céline Sciamma
Scenarij: Céline Sciamma
Igrajo:  Zoé Héran, Malonn Lévana, Jeanne Disson, Sophie Cattani, Mathieu Demy

Desetletna Laure se je z družino pravkar preselila v nov kraj. Mama je v visoki nosečnosti, na svet bo kmalu spravila tretjega otroka.  Tu je še ljubeči oče in mlajša sestrica, šestletna Jeanne. Dve besedi, ki najbolj opišeta odnose znotraj družine sta ljubezen in harmonija. Manjša težavica je le Laurino fantovsko vedenje, saj bi punco zaradi kratke pričeske in oblačil zlahka zamenjali za fanta. Starša hčerkin fantovski slog  tolerirata in upata, da je posredi otroška muhavost, ki bo kmalu minila. Otroka rasteta v prijaznem okolju, zato prilagoditev na sredino ne bi smela biti pretirano zahtevna. Laure nekaj dni preživi v stanovanju v igri z Jeanno, a je vedno bolj mika, da bi šla ven in spoznala sovrstnike. Nekaj časa je z balkona opazovala otroke, dokler ni zbrala pogum in se napotila proti bližnjemu parku. Tako je srečala Liso, ki zaradi Laurinega videza domneva, da spoznava fanta.  A za njeno zmoto ni kriv zgolj Laurin videz. Ko sta se srečali, se je Laure predstavila s fantovskim imenom. »Jaz sem Michael,« je rekla in tako začela svoje skrivno pobalinsko življenje. Michaela so sovrstniki dobro sprejeli, njegove nogometne veščine so veliko pomagale pri ekspresni prilagoditvi. Punca se tako močno vživi v svojo vlogo, da ne razmišlja o bližajočem se začetku šolskega leta. Prvi šolski dan bo razkril njeno identiteto, toda Laure preveč uživa v svoji vlogi in se ji ne želi odpovedati. Njeno skrivnost najprej izve Jeanne, a jo ne zatoži staršem. Še njej je sila všeč, da ima ob sebi starejšega brata, ki jo lahko ščiti pred ostalimi otroci. 

Francoska režiserka in scenaristka Céline Sciamma, je potrebovala dobre štiri mesece, za realizacijo svojega drugega celovečerca. Scenarij je spisala v treh tednih, ekipa je porabila dvajset snemalnih dni, da je zgodbo spravila na filmski trak. Vedno znova me navdušujejo filmarji in filmarke, ki jim z minimalnimi finančnimi sredstvi uspeva realizirati tako zanimive projekte. Sciamma je že s svojim prvencem Naissance des pieuvres (Water Lillies, 2007)  pokazala, da odlično razume adolescenco in pozna načine, za nadvse prepričljiv in učinkovit prikaz mladostniškega sveta. S Pobalinko Sciamma znova v epicenter postavi mladostnike, tokrat v resnici predpubertetnike, ki počasi prihajajo v leta, ko njihova telesa že kažejo prva znamenja sprememb. Pri Laure je prehod še toliko bolj zahteven, saj se deklica mora ukvarjati še z vprašanji lastne seksualne identitete. Tematske vzporednice vlečem s Fantje ne jočejo (Boys Don't Cry, Kimberly Peirce, 1999),  v katerem si je Hilary Swank prislužila svojega prvega oskarja. Režiserka je imela srečno roko pri izbiri glavne igralke, saj mlada Zoé Héran z izjemno prepričljivostjo predstavi karakterne značilnosti dekleta, ki se najbolje počuti v fantovski koži. V filmu nastopa veliko otrok in prav tukaj ustvarjalci opravijo odlično delo in pokažejo veliko posluha za delo z otroci. Najbrž je zato prikaz interakcije med njimi tako naravno pristen,  kakor da se sodelujoči nebi zavedali prisotnosti kamere. Atmosfera je lepo  zastavljena, gledalec skorjada občuti tisti sproščeni avgustovski počitniški čas in se brez težav z mislimi vrne preteklost, ko je tudi sam podobno preživljaj brezbrižne poletne dni. Še najbolj sem užival v opazovanju Laure in Jeanne med igro, tisti nekajminutni prizori se človeka zares dotaknejo, saj izžarevajo močno človeško toplino. Zelo se mi je dopadel tudi konec, s katerim Sciamma zelo enostavno zaokroži celoto. Njena junakinja optimistično zre v prihodnost, saj je obkrožena z ljudmi, ki raznolikost razumejo in v njej ne vidijo nič slabega, je dojemajo človeško in se tako tudi obnašajo. Pobalinka je mali film, ki se gleda z užitkom, film v katerem gledalec like razume in se z njimi zlahka poistoveti. Po ogledu sem se počutil dobro, približno tako, kot se počuti človek, ki je pravkar zaključil prijetno druženje s prijetnimi ljudmi.  

Ocena: 

Larry Crowne

Slovenski naslov: Larry Crowne  
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 98', Imdb
Režija: Tom Hanks
Scenarij: Tom Hanks, Nia Vardalos
Igrajo: Tom Hanks, Julia Roberts, Bryan Cranston, Gugu Mbatha-Raw, Wilmer Valderrama, Cedric the Entertainer

Ko pregledujemo karierne dosežke Toma Hanksa, hitro opazimo, da Tom Hanks-producent  prevzel primat nad Tomom Hanksom-igralcem. Producentska vloga pri uspešnih tv serijah, animacijah in filmih je v zadnjem desetletju povsem iztisnila njegovo igralsko kariero. V  številnih pogledih me Hanks spominja na Spielberga, ki vedno manj režira in vedno več producira, igralec in režiser sta nekajkrat zelo uspešno sodelovala na tem področju. Larry Crowne je Hanksov drugi celovečerec, njegov prvi režiserski poskus je bila komična glasbena drama That Thing You Do! (1996).  Vmes se je Tom občasno preizkušal v različnih tv serijah, saj je režiral nekaj epizod, več ali manj neuspešnih tv nadaljevank, edina odmevnejša izkušnja na tem seznamu je Band of Brothers (2001), pri kateri je Hanks imel pomembno producentsko vlogo. Vloga, ki je najmočnejše zaznamovala Hanksovo kariero je brez dvoma njegov nastop v Forest Gumpu (Robert Zemeckis,1994),  ki mu je prinesel njegovega drugega oskarja za glavno vlogo. Prvega zlatega kipca je dobil leto prej za glavno vlogo v drami Philadelphia (Jonathan Demme, 1993).  Hanks je bil še trikrat nominiran za najprestižnejšo nagrado in sicer za svoj nastop v družinski komediji Velik (Big, Penny Marshall, 1998),  vojni drami Reševanje vojaka Ryana (Saving Private Ryan, Steven Spielberg, 1998)  in nazadnje, za svoj 'one-man-show,' Brodolom (Cast Away, Robert Zemeckis, 2000).  Scenarij za Larryja Crowna je Hanks spisal skupaj z družinsko prijateljico Nio Vardalos, s katero sta že uspešno sodelovala in sicer pri romantični komediji Moja obilna grška poroka (My Big Fat Greek Wedding, Joel Zwick, 2002),  kjer je Hanks odigral ključno vlogo pri promociji in distribuciji filma, ki je leto kasneje prejel oskarjevsko nominacijo za scenarij.

Larry (Tom Hanks) se je večkrat okitil z naslovom uslužbenca meseca. Vedno je bil pripravljen storiti kakšno malenkost več, od tistega, kar sodi na seznam delovnih obveznosti. Ko ga pokličejo v glavno pisarno, pomisli, da je znova izbran za uslužbenca meseca. Na njegovo žalost so Larryja poklicali na razgovor, s povsem drugačnimi nameni. Podjetje bo zmanjševalo število zaposlenih in na listi za odstrel je tudi njegovo ime. Razlog - Larryjeva stopnja izobrazbe je prenizka, po mnenju vodstva sodi v kategorijo izobraževalno neperspektivnega osebja. Tako se je Larry nenadoma znašel na cesti, s hipotekarnim posojilom najetim za poplačilo premoženjskih zahtevkov bivše soproge. Naenkrat Larry ima na voljo veliko prostega časa, zato se odloči vrniti v šolske klopi. Vpiše se na krajevno univerzo, kjer spozna nove ljudi in njegovo življenje zelo hitro postane zanimivo in dinamično. Prva pametna odločitev je zamenjava prevoznega sredstva. Požrešni terenec je zamenjan z varčnim skuterjem, ki nato postane Larryjeva vstopnica v »tolpo« študentov na skuterjih. Nato njegovo pozornost pritegne razočarana, z osebnimi težavami zaznamovana profesorica, Mercedes Tainot (Julia Roberts). Profesorica se je vdala v usodo, pomanjkanje življenjske motivacije in zakonske težave poskuša devalvirati z rednim uživanjem alkoholnih napitkov. Ko Larry po naključju sreča Mercy in ji pomaga pri njenih težavah z navigacijskim sistemom, postanejo njuna srečanja na urah komuniciranja in javnega nastopanja, vedno bolj zabavna.   

Filmi pogosto zrcalijo aktualno družbeno-politično situacijo. V zadnjih letih je beseda recesija uporabljena neštetokrat, v medijsko zasičenih deželah je skoraj nemogoče preživeti pol urice pred televizijo, ne da bi slišal kaj na temo gospodarske recesije. Odgovor filmske industrije na aktualni  socialno-gospodarski moment so filmi, ki na tak ali drugačen način obravnavajo izgubo službe. Junaki so večinoma moški srednjih let, ki se poleg brezposelnosti navadno ukvarjajo s krizo srednjih let, propadlimi zakoni ali problematičnimi otroci. Resnejši pogled na o temo ponuja, The Company Men (John Wells, 2010),  z grenkobno komičnostjo se na isto temo oglaša tudi, Everything Must Go (Dan Rush, 2010).  Hanksov film paše v to kategorijo, a je njegov pogled na omenjeno problematiko bistveno lahkotnejši, realističnih pesimistično-depresivnih tonov v njegovem filmu ne bomo zasledili. Larry Crowne je v prvi vrsti lahkotna zabava, v kateri aktualna problematika predstavlja zgolj pomožno snov za osnovni motiv romantičnih komedij. Romantično zgodbo o moškem in ženski, oziroma ločencu in bodoči ločenki, ki skozi ljubezen iščejo življenjsko motivacijo. Generalno s filmom nisem zadovoljen, čeprav med ogledom nisem čutil zame tipičnega odpora pri podobnih filmih. Razlogov je več, eden izmed njih je tudi igralska zasedba, ki v moji podzavesti ima shranjene kukije, ki stimulirajo zadovoljstvo in občutek topline tudi v primerih, ko je tisto kar gledam, komaj zadovoljivo. Če se osredotočim na like in začnem pri osrednjem protagonistu, opažam, da je Larry človek, ki ga zlahka vzljubiš, a tu že nastopi prvo neskladje. Poleg temnopoltega soseda  Lamarja (Cedric the Entertainer), Larry nima pravih prijateljev in nobenih družinskih vezi. Človek brez preteklosti, bi lahko rekel in prav to je tisto, ki najbolj spodkopava Larryjevo kredibilnost. Ničkaj prepričljivo/verjetno ne deluje niti vpletanje prikupne svobodomiselne Talie in njene skuter-tolpe, s katero Hanks močno idealizira mladostniški elan in pozitivno energijo.  Toda ni vse tako slabo. Za moj okus je na najboljšem kurzu Julia Roberts, ki se odlično znajde v vlogi zapito-razočarane profesorice. Namesto skuter tolpe, bi Hanks moral več prostora ponuditi Larryju in Lamarju, ter se nekoliko bolj poglobiti v svoje like. Takšen pristop bi verjetno močno omilil občutek površnosti in neskladja, ter likom dodal bolj človeške odtenke. Kljub vsem, gre za gledljiv film. Hitro pozabljiv, a vseeno dovolj dober, za preganjanje dolgčasa. Zato mu podelim zelo šibko trojko, toda, če bi zbrisal zgoraj omenjene kukije,  bi tretja zvezdica hitro izginila.

Ocena: