The Diary of a Teenage Girl (2015)

Slovenski naslov: Kako sem izgubila nedolžnost
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 102' ,  Imdb 
Režija: Marielle Heller
Scenarij: Marielle Heller, Phoebe Gloeckner (grafični roman)
Igrajo: Bel Powley, Alexander Skarsgård, Kristen Wiig, Abby Wait, Madeleine Waters, Christopher Meloni

Seksualnost in prve seksualne izkušnje so standardni teritorij večine najstniških komedij. Tovrstne zgodbe se praviloma osredotočajo na prizadevanja enega fanta, ali skupine fantov, ki si na začetku filma zastavi(jo) cilj — seksati s punco, do takrat in takrat. Postavitev skrajnjega roka je navadno povezana s kakšnim mejnikom (konec počitnic, matura, polnoletnost), ki protagonista ves čas opominja, da mora okrepiti svoja prizadevanja, če želi pravočasno uresničiti veliki cilj. Bolj romantična različica bi najbrž  vključevala v istega protagonista na skrivaj zaljubljeno punco, ki svoja čustva, in predvsem lepoto, skriva za velikimi, neprimernimi očali in nevpadljivimi, vrečastimi oblačili.

Kako sem izgubila nedolžnost ne  stori nič od tega, ampak izbere povsem drugačen pristop. Namesto fanta v vlogo glavne protagonistke postavi 15-letno punco Minnie, pravo nasprotje konservativne, prijetne najstnice, ki je na g. Pravega pripravljena čakati kolikor je pač potrebno. Minnie želi seksati takoj, le še ustreznega kandidata je treba najti. In ker nismo v filmu v katerem je na veliki dogodek potrebno čakati do samega konca, nam Minnie že v prvem prizoru vsa nasmejana in razigrana razloži, da je pravkar izgubila nedolžnost. Nato skočimo nekaj dni v preteklost in izvemo o njenem avdio dnevniku (punca dogodke in čustva vsakodnevno beleži z magnetofonom), ki je naša vstopnica v zgodbo o njeni prvi seksualni izkušnji. Mogoče bi bolje bilo reči »izkušnjah,« saj Minnie preprosto ne želi izpustiti moškega, ki jo je popeljal v svet spolne naslade. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako sporno, če ta moški ne bil tridesetletni fante njene mame.

Eno izmed najprijetnejših presenečenj ameriške neodvisne scene podpisuje 36-letna Marielle Heller, ki je pred vstopom v režiserske vode nastopala v gledališču in na televiziji, na velikem platnu pa smo jo lahko opazili v manjših stranskih vlogah (Sprehod med nagrobniki, MacGruber). Kako sem izgubila nedolžnost je njen prvenec, posnet po grafičnem romanu Phoebe Gloeckner, ki je najprej zaživel na gledaliških deskah. Hellerjeva je v odmevni, dobro sprejeti predstavi odigrala glavno vlogo, odlična gledališka adaptacija pa je avtorico romana dokončno prepričala, da pravice za filmsko adaptacijo odstopi prav Hellerjevi, ki je nato poleg režije prevzela tudi scenaristični del posla in zgodbo ustrezno prilagodila filmskemu jeziku. 

Ena izmed delikatnejših odločitev je gotovo bila izbira glavne igralke in na tem mestu želim podariti, da so ustvarjalci z izbiro mlade britanske igralke Bel Powley opravili odličen posel. Pri tem ni pomembno samo to, da se je 23-letna Bel potem odlično znašla v dokaj zahtevni vlogi; njena izbira je istočasno odlično usklajena s filozofijo filma, ki je želel iz drugačne perspektive in na drugačen, bolj odkrit način spregovoriti o odraščanju in seksualnosti. Prepričan sem, da bi vse skupaj delovalo manj pristno in prepričljivo, če bi v njeno vlogo postavili kakšno izmed ameriških najstniških zvezdnic.

Marielle Heller in sodelavci so se dobro zavedali, da se v takšni zgodbi preprosto ne smeš ozirati na to, kakšno oznako ti bo dodelilo Ameriško filmsko združenje (MPAA).  Tudi to je bil eden izmed predpogojev za film, ki se učinkovito loteva dokonstrukcije dveh velikih tabujev: seksualnosti pri mladih dekletih in seksualnega razmerja med starejšim moškim in mladoletno punco. Večni problem sorodnih filmov je bodisi prikrito obsojanje ženske seksualnosti v tem življenjskem obdobju (in tudi sicer), bodisi nepotrebno pretiravanje s sentimentalnostjo. Kako sem izgubila nedolžnost je v tem smislu pogumen in odkrit film, ki se odraščanja in spolnega dozorevanja loti brez zadržkov in restrikcij. Nekaj podobnega lahko zatrdim za razmerje med starejšim moškim in mladoletnico, ki za spremembo ni prikazano kot grdo, umazano in abnormalno. Alexander Skarsgård je ravno prav »goofy,« nikoli zares odrasel moški, da v njegovih dejanjih preprosto ne prepoznamo potez seksualnega predatorja. Zgodba je lepo podložena z protagonistkinimi artističnimi vzgibi, ki v ozadju izrisujejo  preboj stripa iz kulturnega podzemlja, saj 70-ta nenazadnje niso bila samo čas seksualne revolucije, drog in rock'n'rolla, ampak tudi obdobje razcveta novih oblik umetniškega izražanja.     

  

Ocena:

The Lobster (2015)

Slovenski naslov: Jastog
Država: Irska, VB, Grčija
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Romantični, ZF 
Dolžina: 118',  Imdb 
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthymis Filippou
Igrajo: Colin Farrell, Rachel Weisz, Lea Seydoux, John C. Reilly, Olivia Colman, Ben Whishaw, Ariane Labed, Angeliki Papoulia, Ashley Jensen, Michael Smiley, Jessica Barden

Kakšno bi bilo naše življenje, če bi ga živeli kot žival? Ideja, o kateri je nekoč verjetno razmišljal vsak izmed nas, sploh v času odraščanja. Otrok, ki želi biti pes ali muca, ni nič nenavadnega. Kaj pa se zgodi, če v takšno situacijo postavimo odraslega človeka? Kako bi se odločili vi, če bi živeli v neki alternativni realnosti, v kateri zakon določa, da se vsi tisti, ki ne uspejo najti partnerja, za kazen spremenijo v žival po njihovi izbiri. In če malo bolje pomislimo, izbira živali niti ni tako nepomembna, saj so možnosti za preživetje večje, če izberemo žival, z malo naravnih sovražnikov. Lev ali zajec? Slon ali miš? Pri odločitvi smo lahko tudi bolj analitični in izbiro prilagodimo našim preferencam. Recimo, da smo ljubitelji vode in bi radi živeli dolgo življenje. Odlična izbira bi v tem primeru bila preobrazba v jastoga, ki domuje v morjih in po nekaterih ocenah lahko doživi starost 100 let.

V tej smeri je razmišljal tudi David (Colin Farrell), ko je prišel v hotel, v katerem bo preživel naslednjih 45 dni. David dejansko živi v distopični prihodnosti, ki je na las podobna naši sedanjosti, a z eno  esencialno razliko: samsko življenje je prepovedano z zakonom. Celo tiste, ki so izgubili partnerje zaradi bolezni ali nesreč že po nekaj dneh pripeljejo v hotel in jim dajo 45 dni časa, da najdejo ustrezno partnerko (partnerja). Pri izbiri imajo proste roke, pomembno je le, da se z izbranko/izbrancem dobro ujamejo in ustvarijo pogoje za bodoče skupno življenje. Vse tiste, ki v tem času ne uspejo najti primerno partijo, čaka preobrazba v žival, ki so jo ob prihodu v hotel navedli na sprejemnem formularju. A tako kot vsak režim, tudi ta ima svoje nasprotnike, upornike pravzaprav, ki so borijo proti aktualni oblasti. Ti se skrivajo po gozdovih, od kod poskušajo z gverilskimi napadi zamajati stabilnost sistema. V teh gverilskih skupinah, ki prakticirajo življenje brez partnerjev, je vsakršna oblika intimnosti prepovedana.

Yorgos Lanthimos je s Podočnikom raziskoval dinamiko družine, ki svoje tri otroke vzgaja v popolni izolaciji, z naslednjim filmom, Alpe, pa je v središče postavil nenavadno skupino ljudi, ki svojcem umrlih z igranjem vnaprej določene vloge ponuja storitev nadomeščanja mrtvih družinskih članov. Jastog je njegov prvi film v angleškem jeziku, pri katerem je imel na voljo mednarodno zvezdniško zasedbo. Ta prehod iz prijetnega zavetja domače kinematografije na veliko mednarodno sceno je v preteklosti znal biti problematičen za mnoge avtorje, ki so med prilagajanjem na nove okoliščine nekako izgubili svoj značilni avtorski pristop in podlegli različnim interesom in pritiskom, ki pogosto spremljajo takšne projekte. 

Jastog je v tem smislu film bolj prilagojen okusu širokih množic, saj avtor tokrat nekoliko omili absurd in črni humor, a kljub temu je to še vedno tipični Lanthimos, človek, ki zna svoje nenavadne ideje razviti v neslutene, nepredvidljive smeri. Izhodiščna točka je tokrat bilo prevladujoče mnenje, da »normalni« ljudje moramo nujno živeti v takšni ali drugačni obliki partnerske skupnosti in razmislek o tem, kako družba gleda na tiste posameznike, ki se z drugimi ljudmi ne uspejo povezati v kakšna globlja razmerja. Tako je inovativni Grk znova začel s povsem običajno idejo, ji z zakonskim določilom o obvezi življenja v dvoje vbrizgal pošten odmerek absurda in voila… , dobili smo Jastoga.

Stvari seveda niso tako preproste; vse skupaj je potrebno povezati s privlačno zgodbo in zanimivim liki in tu Lanthimos v sodelovanju s stalnim ko-scenaristom Efthymisom Filippoujem znova ustvari kopico zabavnih situacij, ki jih odlično podpirajo izjemno duhovitimi dialogi. Pri vsem tem je posebej zanimiva enostavnost, s katero režiser utemeljuje vzgibe in dejanja svojih protagonistov, oziroma sposobnost filma, da v tako čudaških pogojih deluje povsem razumljivo in logično. Jastog ves čas hodi po tenki črti med komedijo in nelagodjem, izziva naše predstave o tem, kaj je normalno in kaj čudaško, izpostavlja absurdnost družbenih norm enega sistema in nato ponovi vajo s podobno absurdno ureditvijo alternativne skupnosti. Mogoče se ravno tu skriva nekoliko globlja sporočilna nota o pomenu individualizma in drugačnosti, ter o nujnosti prevpraševanja obče sprejetih družbenih konvencij. Lanthimos te ideje podloži z izvrstnim humorjem, ki Jastog promovira v največji komični dosežek tekočega leta. In če bi moral svoje zadovoljstvo izraziti na lestvici od 1 do 15, potem mu brez zadržkov dodelim čisto štirinajstico. 

Ocena:

A Bigger Splash (2015)

Slovenski naslov: Nemirna obala
Država: Italija, Francija
Leto: 2015 
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Luca Guadagnino 
Scenarij: Alain Page, David Kajganich
Igrajo: Tilda Swinton, Mathias Schoenaerts, Ralph Fiennes, Dakota Johnson, Aurore Clement, Lily McMenamy

Italijanski režiser Luca Guadagnino je nase prvič resneje opozoril z romantično dramo Jaz sem ljubezen (Io sono l'amore, 2009), s Tildo Swinton v glavni vlogi. Sodelovanje z odlično angleško igralko je ena izmed stalnic njegove kariere: Swintonova igrala že v avtorjevem celovečernem prvencu The Protagonists (1999), dokaj neodmevna drama Melisa P (2005) pa je njegov edini igrani celovečerec, v katerem Tilda ni stala red kamero. To pot ji je Guadagnino namenil vlogo slavne rokerice Marianne Lane, ki po prestani operaciji glasilk v družbi svojega nekoliko mlajšega ljubimca Paula (Matthias Schoenaerts) okreva na idiličnem italijanskem otoku Pantelleria, s katerega v lepem vremenu lahko vidiš kakih 60 kilometrov oddaljeno tunizijsko obalo. Njun prijetni oddih nenadoma skali prihod starega prijatelja Harryja (Ralph Fiennes), ki se v družbi svoje mlade hčerke Penelope (Dakota Johnson) nenapovedano pojavi na otoku. Harry je glasbeni producent, ki je sodeloval z velikimi glasbenimi imeni in odigral pomembno vlogo pri Marianninem preboju na glasbeno sceno in človek, s katerim je pevka nekaj let delila posteljo. Pred leti sta se razšla zaradi njegovih nenehnih skokov čez plot, odnos z Marianne in njenim novim partnerjem pa je toliko bolj zapleten, ker sta tudi Paul in Harry stara znanca. Pravzaprav je Harry bil ta, ki je Paula predstavil svoji bivši ljubezni. Zdaj so to le še oddaljeni spomini na skupno preteklost, ki bi tam tudi ostali, če Harry ob dobri kapljici ne bi čutil neutolažljive želje po obujanju spominov. Skupaj s spomini na plano privrejo stara čustva, na katerih se počasi formirajo obrisi ljubezenskega trikotnika. In ker je del te zgodbe tudi ena zdolgočasena mladenka, je le še vprašanje časa, kdaj se bo vse skupaj spremenilo v štirikotnik.

Nemirna obala je nekoliko posodobljeni rimejk francoskega trilerja La Piscine (Jacques Deray, 1969). Izvirnik se tako kot nova verzija lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedo (Alain Delon, Romy Schneider, Maurice Ronet, Jane Birkin), v novi verziji je zgodba iz St.-Tropeza prestavljena na mediteranski otok Pantelleria. S spremembo kraja dogajanja je Guadagnino odprl prostor za posodobitev zgodbe z vročim vprašanjem ilegalnih emigracij, vendar mu ta poskus aktualizacije ni prinesla veliko koristi. Razen všečne metafore s kačami, ki vsakodnevno vznemirjajo dopustnike na posesti, režiserju iz tega vprašanja ne uspe iztisniti nobene dodane vrednosti. Hrbtenica filma so še vedno odnosi osrednjih protagonistov in Nemirna obala na srečo v tem segmentu funkcionira veliko bolje. Pot do uspeha in zadovoljnega gledalca je tlakovana z odličnima nastopoma starejšega dela igralske zasedbe. Tilda Swinton je že v odlični Julii (Erick Zonca, 2008) in Jarmuschevih Večnih ljubimcih dokazala, da se dobro znajde v vlogah, ki zahtevajo določeno stopnjo seksapílnosti. In tudi ob tej priložnosti brez zadržkov posvojimo idejo, da je prav ona ženska, ki s svojimi čari lahko pritegne oba glavna moška lika. Nekaj več zaslug bi vseeno prepisal tokrat zares impresivnemu Ralphu Fiennesu, ki v vlogo razuzdanega moškega sredi krize srednjih let vnese fino mešanico humorja, čustveno motivirane preračunljivosti in negotovosti. Manj uspešen je Matthias Schoenaerts (Volovska glava, Rja in kost), saj njegov lik ostane nekoliko nedorečen, med tem ko mlada Dakota Johnson v scenaristično najbolj podhranjeni roli »Lolite,« niti ni imela preveč priložnosti za dokazovanje. Guadagnino se izkaže predvsem kot režiser, ki odlično lovi čustva likov v tistih drobnih trenutkih brez dialoga, ko komaj opazne reakcije povedo več kakor tisoč besed, režiser, ki izvrstno stopnjuje napetost in dinamiko odnosov med liki. Pod črto je z videnim težko biti nezadovoljen, čeprav je na koncu jasno, da film ne nudi kakšne silne globine in sporočilnosti.

Ocena:

Saul fia [Son of Saul] (2015)

Slovenski naslov: Savlov sin
Država: Madžarska
Leto: 2015
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 107',  Imdb 
Režija: László Nemes
Scenarij: László Nemes, Clara Royer 
Igrajo: Géza Röhrig, Levente Molnár, Urs Rechn, Todd Charmont, Sándor Zsótér, Amitai Kedar, Attila Fritz

Letošnji dobitnik canske zlate palme je Audiardov Dheepan, vendar je Savlov sin, dobitnik velike nagrade žirije film, o katerem se je po festivalu največ govorilo. Rekel bi upravičeno, saj gre za stvaritev, ki je mnogih pogledih posebna, nekonvencionalna. Ne zgodi se ravno pogosto, da prvenec kakega režiserja dobi eno izmed največjih odličij v canski glavni tekmovalni sekciji, jaz pa se pridružujem tistim, ki menijo, da bi zlata palma morala končati v rokah madžarskega režiserja Lászla Nemesa. Debitanta, ki je študiral zgodovino, scenaristiko in filmsko režijo, dve leti asistiral velikemu Béli Tarru, posnel nekaj kratkih filmov in potem, zdi se da od nikoder, »padel« na rdečo preprogo v Cannesu. Savlov sin je zgodba o holokavstu, ki v prihodnosti  gotovo ne bo omenjana kot »še ena zgodba o holokavstu,« s katero je avtor dokazal, da če želiš narediti nekaj zares drugačnega, moraš razmišljati drugače in povsem pozabiti na ustaljene žanrske konvencije.

Ta drugačnost je očitna že od prvega kadra, s katerim nas Nemes vrže v pekel koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Kamera se brez predhodnih pojasnil prilepi na Savla (Géza Röhrig) in nas prek njegove omejene perspektiveo popelje skozi prostore, v katerih se pravkar odvija ena največjih morij v zgodovini človeštva. Film od gledalca sicer zahteva nekaj zgodovinskega predznanja, ki nam pomaga določiti osnovne parametre. Časovni okvir sta dva dneva ob koncu leta 1944, ko so plinske komore in sežigalnice trupel delale dani in noč, ljudi ki jih opazujemo pri delu pa so pripadniki Sonderkommande (posebne skupine zapornikov, ki so po usmrtitvah morali čistiti plinske celice, odvažati in sežigati trupla, odstranjevati pepel in oblačila ubitih…). Klasičnega zapleta ni, zgodbo pa naprej vlečejo prizadevanja glavnega protagonista, ki odkrije truplo mladega fanta in sprejme na videz povsem iracionalno odločitev: fanta želi dostojno pokopati, zato svoja prizadevanja usmeri v iskanje rabina, ki bo zrecitiral molitev za umrlega in mu pomagal pokopati fantovo truplo. Vzporedno z njegovo misijo v ozadju ujamemo priprave ostalih članov Sonderkommande, ki načrtujejo oboroženo vstajo, za katero Savel ne kaže prav nobenega zanimanja.

Savlov sin je v prvi vrsti izkušnja, ki nam jo Nemes predstavi brez kalkulacij in kompromisov, z eno samo mislijo: čim bolj se približati temu, kar genocid v resnici je. Film brez nepotrebnega balasta, osebnih zgodb in pomožnih zgodbic, ki gledalcu nudijo priložnost za identifikacijo z liki. Eden ključnih parametrov (dobrega) filma zasnovanega na likih, je karakterizacija le-teh. Posebnost naslovnega je odsotnost kakršnekoli karakterizacije, ki je tako zastavljen film v resnici niti ne potrebuje. Brezosebnost glavnega protagonista in njegovih sojetnikov, ki se v nekem kaotičnem, ohlapno povezanem zaporedju pojavljajo v kadru, je nadvse primerna v grozovitih okoliščinah, v katerih so ljudje le še stücke (kos, komad), materija, ki jo je potrebno po najkrajši poti spremeniti v pepel. Vse grozote, ki so jih videle Savlove oči, so ga spremenile v brezosebnega robota, živega mrtveca, če hočete, ki le še mehansko opravlja svoje delo. Nacisti so v teh ljudeh, s tem ko so jih prisilili v sodelovanje v genocidu, ubili še zadnje sledi dostojanstva. Človek, ki mu na takšen odvzameš dostojanstvo pač več ni človek, ampak orodje, ki ga potem, ko opravi svojo funkcijo, čaka sežig z ostalimi »kosi.« Mislim, da je vprašanje motivacije glavnega protagonista v domeni posameznega gledalca, zato o tem tu ne bom razpredal, vsi, ki so si po četrtkovi projekciji v Linhartovi dvorani vzeli čas, pa so lahko slišali, kaj o tem meni glavni igralec Géza Röhrig. Savlov sin je film, pri katerem tehnične rešitve igrajo izjemno pomembno vlogo in brez katerih film ne bi bil to kar je. Ročna kamera, ozki izrez slike in osredotočenost na Savlovo perspektivo poudarjata tesnobo, klavstrofobičnost in ujetost akterjev, z dolgimi kadri in izjemno dinamiko pa nam Nemes približa občutek kontinuiranega dogajanja. Stresnost dogajanja dodatno krepi koreografija v ozadju, saj je vsak kader zasičen s kričanjem, kratkimi ukazi, trupli (pogosto izven fokusa), kar nekako poudari Savlovo osredotočenost na njegovo nalogo. Izjemno veliko je doseženo z zvočnim dizajnom, ki nas konstantno opominja, da se še veliko več dogaja izven kadra, zvoki ki jih slišimo pa nam na nek način povedo, da se v ozadju odvijajo grozote, esenco katerih enostavno ni mogoče zajeti s kamero. Režiser se je očitno zelo dobro zavedel, kako zelo sugestiven je lahko zvok in potem to spoznanje na najboljši možni način vključil v zgodbo. Savlov sin je film o genocidu kakršnega še niste videli in delo, ki v formi igranega filma na najbolj avtentičen način doslej razloži pomen besede holokavst. 

Ocena:

Hrutar [Rams] (2015)

Slovenski naslov: Ovna 
Država: Islandija, Danska, Norveška
Leto: 2015
Žanri: Drama  
Dolžina: 93' , Imdb 
Režija: Grimur Hakonarson
Scenarij: Grimur Hakonarson
Igrajo: Sigurður Sigurjonsson, Theodor Juliusson, Charlotte Bøving, Jon Benonysson, Gunnar Jonsson

Islandci so očitno narod s prav posebnim odnosom do živali. V zadnjih dveh letih je država z dobrih tristo tisoč prebivalci prispevala kar dva odmevna celovečerca, ki tematizirata odnos tamkajšnjih ljudi in živali. Na lanskem Liffu smo tako lahko uživali v črnohumornih Zgodbah o konjih in ljudeh, v režiji Benedikta Erlingssona, letos pa sta k nam prišla Ovna, drugi celovečerec Grimurja Hakonarsona, ki je iz Cannesa odnesel glavno nagrado v sekciji Poseben pogled. 

Za razumevanje tega odnosa se je potrebno opraviti na islandsko podeželje, v redko poseljene kraje, v katerih se ljudje še vedno preživljajo z živinorejo. Hakonarson Islandijo opiše kot državo s tristo tisoč ljudi in osemsto tisoč ovac in v takšnem razmerju je spoštovanje, ki ga do teh živali čutijo prebivalci doline, v kateri se odvrti naša zgodba, povsem razumljivo. Gummi in Kiddi sta brata, ki že štirideset let nista spregovorila niti ene same besedice. Kljub temu, da njuni hiši stojita dobrih sto metrov na razen in da je prva sosednja farma oddaljena več kilometrov. Gummi je umirjen možakar, ki ljubi red in vsakdanjo rutino, Kiddi pa je veliko bolj razuzdan starec, ki pogosto pregloboko pogleda v kozarec. Nato pride tisti čas v letu, ko v vasi izbirajo najboljšega ovna, kar je za brata še ena priložnost za dokazovanje na odprti sceni. Oba namreč imata odlična ovna in že pred tekmovanjem je jasno, da bodo o zmagovalcu odločale nianse. Prireditev se konča z zmagoslavjem Kiddijevega ovna in ko Gummi naslednji dan veterinarsko službo obvesti, da je ovna njegovega brata napadel praskavec (nalezljiva bolezen koz in ovac, podobna bolezni BSE pri govedu), je Kiddi prepričan, da je bratova prijava motivirana s škodoželjnostjo in zavistjo. A ko veterinarska služba potrdi njegov sum in izda odločbo o prisilnem zakolu vseh ovac v dolini, brata stopita skupaj in poskušata rešiti, kar se rešiti da.

Ovna je eden tistih filmov, ki iz na videz povsem običajnih sestavin nepričakovano zmeša užitno zgodbo. Grimur Hakonarson je za ta dosežek potreboval le tri ključne sestavine: lepo, pretežno pusto islandsko pokrajino, ovce in dva trmasta glavna protagonista. Ni veliko, a za avtorja, ki te sestavina zna združiti na pravi način, več kot dovolj. Jedro filma tvori odnos dveh sprtih bratov in študija njunih dveh zelo različnih karakterjev, ki pod fasado sovraštva še vedno čutita močno povezanost. Čustva, ki jih oba dolga leta ignorirata, so ves čas tu, vendar sta oba preveč zadrta, preveč ponosna, da bi naredila prvi korak k spravi. Toda čas neusmiljeno teče naprej, brata počasi vstopata v pozno starost in ko nesreča z ovcami prizadene celotno dolino, se bratska vez, ki je dolga leta bila pretrgana, obnovi. Že metaforičnosti naslova na nek način napoveduje fini komični ton pripovedi, ki ga s svojim vedenjem, vsakdanjimi rutinami  in prisrčno situacijsko komiko razpihujeta samosvoja osrednja protagonista. Odlična igra obeh glavnih igralcev, Sigurðurja Sigurjonssona in Theodorja Juliussona [nekateri se ga mogoče spomnite po nastopu v odlični drami Volcano (Eldfjall, Runar Runarsson, 2011)], je eden ključnih dejavnikov, na katerem sloni prepričljivost celote. Hakonarson mojstrsko krmari prehode iz komedije v resno dramo, ter tako izriše učinkovito parabolo o staranju, človekovi minljivosti in neusahljivi potrebi po ljubezni, ki jo čutimo do svojega zadnjega diha. Ovna je mali film z velikim srcem, režiserjev poklon islandski ovčerejski tradiciji in staremu načinu življenja, ki ga počasi izpodrivajo novi življenjski stili in navade. 

Ocena:

James White (2015)

Slovenski naslov: James White
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama 
Dolžina: 85' ,  Imdb 
Režija: Josh Mond
Scenarij: Josh Mond
Igrajo: Christopher Abbott , Cynthia Nixon, Scott Mescudi, Makenzie Leigh, Scott Cohen, Ron Livingston, David Call

Liffe nam je v programskem sklopu Perspektive letos ponudil nekaj zares kvalitetnih filmov in eden izmed zanimivejših naslovov je ameriška »indie« produkcija James White. Za celovečernim prvencem poleg režiserja, scenarista in producenta  Josha Monda stojijo ljudje iz produkcijske hiše Borderline Films, pod okriljem katere je avtor v vlogi producenta sodeloval pri nastanku neodvisnih uspešnic Afterschool, Martha Marcy May Marlene in Simon Killer. 

Že po nekaj uvodnih minutah je jasno, da v nadaljevanju lahko pričakujemo predvsem karakterno dramo, saj kamera ves čas tesno sledi glavnemu protagonistu. In ko rečem sledi, v mislih imam ročno kamero, ki večino časa pleše le nekaj deset centimetrov stran od obraza Jamesa Whita. V teh uvodnih minutah Mond zariše informativno skico mladega moškega, ki je obtičal v ponavljajočih se ciklih celonočnih zabav, zaznamovanih z uživanjem legalnih in manj legalnih opojnih substanc. V jutranjih urah nato z njim stopimo na ulico in malce kasneje še v stanovanje njegove matere, kjer so že zbrani prijatelji in znanci. Prišli so se posloviti od Jamesovega očeta, ki je pred nekaj dnevi umrl, vendar James ne namenja preveč pozornosti zbrani množici, ne dejstvu, da je zaradi  celonočnega popivanja ves neurejen in smrdeč. Oče je njega in mamo zapustil že pred mnogimi leti in morda zato tudi zdaj, ob njegovi smrti, sin ponuja vtis človeka, ki ne čuti pretirane prizadetosti. Morda, kajti James je za nas neprebrana knjiga in v teh trenutkih še ne poznamo vseh dejstev, da bi lahko podali objektivno sodbo njegovega vedenja.

A tudi če odmislimo čudno vedenje,  je James pri 21-ih letih na »dobri« poti, da postane čisto pravi luzer. Pisateljsko-novinarske ambicije so samo izgovor, zgodbica za zavajanje samega sebe in drugih, iluzija s katero poskuša izbrano pot okarakterizirati  kot obvoz, ki pelje proti začrtanem cilju, čeprav  dobro ve, da je izbral odcep, ki ga ne bo pripeljal nikamor. Prelomnica, na kateri se zave, da je odraščanje in sprejemanje odgovornosti edina opcija, je materin klic, ki ga preseneti med oddihom v Mehiki. Rak, ki ga je že enkrat premagala se je vrnil in zdaj potrebuje sinovo pomoč. Film nato zavije na teritorij Hanekejeve Ljubezni in Dresenovega Ustavljen na poti in čeprav se sprva zdi, da ne more doseči čustvene intenzitete obeh omenjenih,  iz minute v minuto čutimo večjo povezanost z liki in njihovimi usodami. Mond s tesnim sledenjem glavnega protagonista na gledalca učinkovito prenaša Jamesov notranji nemir, nelagodje in potisnjeno bolečino, ki čedalje bolj ogroža njegovo mentalno stabilnost. V prav vsakem prizoru je čutiti nekakšno tesnobno energijo, ki je soustvarjata kamera in izvrstni Christopher Abbott, ki v svoji prvi pomembni glavni vlogi demonstrira izjemen igralski talent. James White je v prvi vrsti vrhunska karakterna študija mladega človeka, ki ne želi odrasti, a ga življenje v to preprosto prisili. Nanj lahko gledamo tudi kot zgodbo o človeški minljivosti, v neizogibnosti katere glavni junak počasi odkriva smisel lastnega obstoja. V težkih trenutkih, ko opazuje umirajočo mater (odlična predstava Cynthie Nixon) James začne sprejemati svojo bolečino in v njej odkrivati samega sebe. Zaveda se, da so ta čustva samo njegova, da ga le-ta na nek način definirajo. Mond je v izjavah namignil, da je v film vključil nekaj biografskih potez in ob filmu res imamo občutek, da smo vstopili v neko zelo osebno zgodbo. Redki so filmi, ki gledalca pustijo z občutkom, da je nekoga zares spoznal. Po slabih 90-ih minutah sta mi Mond in Abbott ponudila prav to: občutek, da je James White resnična oseba iz krvi in mesa.      

Ocena:

Mustang (2015)

Slovenski naslov: Mustang 
Država: Turčija, Francija
Leto: 2015
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb 
Režija: Deniz Gamze Ergüven
Scenarij: Deniz Gamze Ergven, Alice Winocour
Igrajo: Günes Sensoy, Doga Zeynep Doguslu, Tugba Sunguroglu, Elit Iscan, Ilayda Akdogan, Nihal Koldas, Ayberk Pekcan, Serife Kara

V majhnem kraju ob morju, oddaljenem kakih tisoč kilometrov od Istanbula, živi Lale, najmlajša izmed petih sester, ki se po smrti staršev preselijo v hišo najbližjih sorodnikov. Strica in tete, če sem bolj natančen, zakoncev brez lastnih otrok, ki jim pristojne ustanove dodelijo skrbništvo nad osirotelimi otroci. V isti hiši poleg strica in tete živi še njihova razmeroma mlada babica, zato je odločitev o skrbništvu bila toliko bolj smiselna. Starostna razlika med sestrami je majhna: Lale vstopa v puberteto, najstarejša pa je na pragu polnoletnosti, zato je vez med njima še močnejša. Sestre vse počnejo skupaj, zato seksualno prebujanje starejših povzroči nekakšno sinhrono reakcijo vseh ostalih. Lale je edina, ki jo bolj kot fantje zanimajo nogometne tekme, a ko babica in stric slišita, da se punce spogledujejo s fanti, sestre doleti kolektivna kazen. Nekdo izmed sosedov je dekleta med nedolžno igro ob morju opazil v družbi fantov in svojo zaskrbljenost za njihovo »čast« podelil z babico. In ko govorice dosežejo še zadrtega strica, je otroške svobode in uživanja v svobodi nepreklicno konec. To je obenem za babico in strica signal, da za dekleta začneta zbirati ženitne ponudbe, saj dogovarjanje porok v teh krajih ima dolgo tradicijo.

Dogovorjene poroke so v filmih turških avtorjev tematizirane dokaj pogosto. Relativno sveža primera, ki gotovo nista šla neopaženo mimo pozornejših spremljevalcev evropske in turške kinematografije sta nemško-turška koprodukcija Kuma (Umut Dag, 2012), tam eno glavnih vlog igra Nihal Koldas, ki v Mustangu igra babico, in Night of Silence (Reis Çelik, 2012), dobitnik kristalnega medveda v berlinski sekciji Generacija (selekcija filmov namenjenih mlajši publiki). V režiserskem prvencu mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven so dogovorjene poroke le del večje slike, s katero avtorica izrisuje osrednji motiv: odnos izrazito konservativne družbe do ženske seksualnosti in spremljajoče tradicionalistične nazore, s katerimi okolje v kali zatira poskuse (ženskega) osvobajanja in kakršnegakoli individualizma. Seveda ni nobeno naključje, da film funkcijo ene glavnih nosilk tradicionalističnih vrednot dodeli babici, ki je prototip ženske, ki jo takšno okolje ustvarja. Tudi ona je prehodila podobno pot, a brez uporniške drže, saj pripada generaciji, ki žensko podrejenost sprejema kot nekaj samoumevnega. Ob ogledu se bo marsikdo gotovo spomnil Deviških samomorov (The Virgin Suicides, Sofia Coppola, 1999), kar samo dokazuje, da zatiranje prebujajoče ženske seksualnosti ni ekskluzivno turška anomalija.

Čustveno jedro filma počiva na čudovito koordinirani dinamiki sestrskih odnosov in tistih povsem običajnih trenutkih, ko kamera opazuje punce med skupnim poležavanjem, med smehom, zafrkancijo in tipičnim najstniškim zbadanjem, s katerim se punce medsebojno dražijo. Tudi v življenjski pogojih, ki so primerni za kriminalce obsojene na hišni pripor, dekleta uspevajo ohraniti optimizem in se izogniti čustveni potrtosti. Na brezizhodnost njihovega položaja nas le občasno spomni kakšen droben detajl, ali denimo konstatacija ene izmed punc, da se tudi z begom od doma, ne da doseči nič, saj dekleta preprosto nimajo kam oditi. Še najbolj uporniška med vsemi je najmlajša Lale (simpatična debitantka Günes Sensoy), v katero je režiserka po lastnih besedah vgradila kar nekaj avtobiografskih potez. Mogoče se prav zato v dialogih, ki mestoma niso najbolje prilagojeni njeni starosti, preočitno reflektira avtoričin stav. Mustang je na sporočilni ravni film na mestu, ki naslavlja pomembno problematiko, lahko pa mu pripišem tudi določeno izobraževalno vrednost, saj s podobnimi projekti širša javnost postaja bolj pozorna na vprašanja spolne neenakosti, istočasno pa se širi tudi zavedanje, da so tu na kocki temeljne človekove svoboščine. Pohvalil bi fini komični podton pripovedi, ki je v določenih segmentih odlično prilagojen konkretnim situacijam. Izkušnja je v seštevku kar pozitivna, a sem vseeno zaznal določene stvari, ki bi se jih dalo tudi izpeljati bolj prepričljivo. Za film, ki želi biti realističen, je (pre)velika »fotogeničnost« petih mladih junakinj moteči dejavnik, ki preprosto preveč diši na preračunljivost. Prav tako menim, da je dodatno demoniziranje strica z nočnimi obiski ene izmed sester nepotrebno in v tej točki vidim še eno preračunljivo rešitev, ki izpodbija občutek, da opazujemo resnične ljudi v resničnih situacijah. Ob tako enodimenzionalnih antijunakih je kredibilnost povednega gotovo nekoliko načeta in z enakomernejšo karakterizacijo in bolj kompleksno izrisanimi liki bi gotovo dobili boljši rezultat. 

Ocena:

Gui lai [Coming Home] (2014)

Slovenski naslov: Vrnitev domov  
Država: Kitajska
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 109',  Imdb  
Režija: Zhang Yimou 
Scenarij: Jingzhi Zou, Geling Yan (knjiga)
Igrajo: Li Gong, Daoming Chen, Huiwen Zhang, Tao Guo, Ni Yan, Chun Li

Zhang Yimou je eno največjih imen kitajskega sodobnega filma. Režiser, ki je posnel mednarodno odmevne in nagrajevane filme Heroj (2002), Hiša letečih bodal (2004), Prekletstvo zlate rože (2006)…, je po štiriletnem premoru posnel Vrnitev domov, zgodbo postavljeno v čas kitajske kulturne revolucije. Spomnimo se: »revolucija« se je začela leta 1966 in prerasla v nekakšno množično gibanje za preobrazbo Kitajske v militantno komunistično državo. Cilj revolucije je bilo reduciranje naraščajočega birokratskega aparata, odstranitev buržujskih elementov iz državniških struktur in usmeritev Kitajske  v »pravi« komunizem. V tem procesu so krajšo potegnili drugače misleči, zelo veliko ih je končalo v zaporih, ali na prisilnem delu v taboriščih.

Eden izmed teh nesrečnikov je tudi Lu, ki po desetih letih pobegne iz delovnega taborišča in se na skrivaj vrne v domači kraj. Ubežnik dobro ve, da je oblast v bližino njegovega doma postavila ljudi, ki čakajo njegov napačen korak. Toda Lu pod okriljem noči vseeno poskuša stopiti v stik z družino in to mu se maščuje. Z ženo Feng nekako uspe dogovoriti sestanek na železniški postaji, vendar ga policija tik pred srečanjem aretira. Tri leta kasneje je kulturne revolucije konec in politični zaporniki se počasi vračajo domov. Med njimi je tudi Lu, ki se po trinajstletni odsotnosti vrača k družini. Toda Lu ne ve, kaj se je z družino dogajalo po njegovi ponovni aretaciji. Ne ve, da je Feng tistega usodnega  dne, ko so ga ponovno odpeljali v taborišče, dobila udarec v glavo, ki je povzročil nenavadno obliko amnezije: žena ga namreč ob vrnitvi ne prepozna in mu celo ne dovoli ostati v lastni hiši. Lu v tako specifični in težki situaciji vseeno ne izgubi upanje v boljše jutri: vseli se v manjše stanovanje v bližini,  skozi skrbno planirana »naključna« srečanja potrpežljivo gradi prijateljski odnos s soprogo in upa, da bo amnezija naposled popustila in mu dovolila, da se zares vrne domov.

Vrnitev domov je posnet po romanu The Criminal Lu Yanshi, kitajske pisateljice z ameriško adreso Geling Yan, ki je prispevala izvorno gradivo tudi za režiserjev prejšnji film The Flowers of War, pretresljivo zgodovinsko dramo o japonskih zločinih v Nanjingu. Vrnitev domov je primerjalno gledano veliko bolj umirjena in enostavna pripoved, zgodovinska romanca pravzaprav, ki pod drobnogled postavi usode običajnih ljudi v času velikih političnih pretresov in sprememb na Kitajskem. Zhang Yimou za zgodovinski okvir vzame kulturno revolucijo, vendar ga veliko bolj kot širša slika, kritika obdobja in obsodba odgovornih zanima, kako so ti dogodki na ljudi vplivali na osebnem nivoju in kako so te okoliščine vplivali na odnose znotraj družine, kot osnovne družbene celice. Lahko bi rekli, da je v režiserjevem pogledu na pretekle dogodke več žalosti, kot jeze in ravno v  žalosti, s katero je zgodba močno prežeta, in samem odnosu med zakoncema, lahko identificiramo osrednjo metaforo filma: podobo ljudstva, ki poskuša potegniti črto pod eno najbolj nesrečnih obdobij v zgodovini lastne države. Zhang zgodbi o neizmerni privrženosti in ljubezni, ki močno povezuje zakonca, ponudi dodatno dimenzijo z vlogo hčerke, ki se zaradi ene mladostniške napake mora nositi s težkimi občutki krivde. Njeno vlogo v nekem širšem kontekstu lahko razumemo tudi kot kritiko na Kitajskem nedavno ukinjenega zakona, ki je družinam dovoljeval samo enega otroka. Na drugem, bolj zanimivem nivoju odnos med hčerko in starši, predvsem materjo, prevprašuje čustveni tonalitet in razlike v relacijah mati-oče, mati-otrok in obratno. Vrnitev domov je ne glede na zgodovinsko ozadje predvsem ganljivka, v kateri režiser od začetka do konca mojstrsko meša sivo realnost z zasanjano čustvenostjo in tako skreira skoraj popolno melodramo, ki nikoli ne zdrsne v pretirano sentimentalnost. Zhang je posnel lep film, a ta vseeno ni na nivoju njegovih najboljših stvaritev. Film, ki mu vsekakor velja ponuditi priložnost, čeprav ob njem nisem občutil tiste prijetne prevzetosti in čeprav se me zgodba ni dotaknila tako močno, da bi dlje časa okupirala moje misli.    

Ocena:

Green Room (2015)

Slovenski naslov: Zelena soba

Država: ZDA

Leto: 2015

Žanri: Triler, Grozljivka 

Dolžina: 94' , Imdb

Režija: Jeremy Saulnier

Scenarij: Jeremy Saulnier

Igrajo: Anton Yelchin, Imogen Poots, Alia Shawkat, Joe Cole, Callum Turner, Mark Webber, Eric Edelstein, Macon Blair, Kai Lennox, Patrick Stewart

Jeremy Saulnier je ime, ki ga je na začetku leta 2013 poznal malokdo. Šest let je minevalo od njegovega dokaj neodmevnega prvenca Murder Party (2007) in Američan je najbrž bil zelo zadovoljen, da mu je z Otožnim razdejanjem (Blue Ruin) uspelo prepričati selektorje neodvisne canske sekcije Directors' Fortnight. Njegov drugi film je tako končal v eni izmed najbolj bleščečih filmskih izložb na svetu in pot do dobrega filma lačnih množic, je zanj bila odprta. Otožno razdejanje je iz Cannesa odšel z nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI in se kasneje promoviral v eno izmed največjih odkritij leta. In tako kot je to v navadi, ko na površje izplava novo, nadebudno ime, smo vsi želeli vedeti, ali je avtor sposoben nadaljevati z ustvarjanjem na podobno visokem kakovostnem nivoju? Z Zeleno sobo je prišel odgovor, kakršnega smo želeli in po tihem pričakovali in samo upamo lahko, da se Saulnier ne bo, tako kot mnogi pred njim, izgubil v labirintih hollywoodskega studijskega sistema.

Junaki Zelene sobe so člani neznane pank skupine The Ain't Rights, ki se na povabilo amaterskega organizatorja glasbenih dogodkov odpravijo v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto, kjer bi morali imeti koncert. Toda stvari se po njihovem prihodu zakomplicirajo, glasbeniki ostanejo brez dogovorjenega honorarja in planiranih sredstev za povratek domov. Rešitev v zadnjem trenutku pride v obliki ponudbe za nastop v odmaknjenem klubu sredi gozda. Organizator sicer pripomni, da je klub lokalno zbirališče neonacistov, a ker potrebujejo denar in ker imajo že nekaj izkušenj z obritoglavci na njihovih koncertih, ponudbo sprejmejo. Svoje mnenje o tem vprašanju fantje (in punca) izrazijo že s prvim komadom, saj zbranemu občinstvu odigrajo Nazi Punks Fuck Off skupine Dead Kennedys. Ob pogumni uvodni provokaciji je napetost močno narasla, toda skupina je v nadaljevanju z dobrim nastopom pomirila množico, po koncertu prejela plačilo in že pospravljala opremo in inštrumente. A nato se nekdo spomni, da je v zeleni sobi[1] pred koncertom pustil telefon in s vrne nazaj. Gotovo bi na aparat najraje kar pozabil, če bi vedel, da se je v zeleni sobi med koncertom zgodil umor in da bodo s tem vsi skupaj postali nezaželene priče, ki se jih zločinci želijo za vsako ceno znebiti.

To je Saulnierjevo izhodišče za še eno variacijo na temo: skupina mladih s prihodom na odmaknjeno/ruralno lokacijo zaide na teritorij krvožejnih norcev, ki jih hočejo pobiti. Variacija, kajti tokrat v ogroženi skupini ni blondinke, ki za hip pokaže oprsje in nato s hitro smrtjo zaključi svoje poslanstvo, ne simpatičnega luzerja, ki je naslednji na vrsti. Tudi pri zločincih, oziroma njihovih motivih ni tiste značilne iracionalnosti in verjetno tu gre iskati razloge, zakaj se Zelena soba navkljub tej generični začetni formuli ne razvije v tipično predvidljivo grozljivko. Saulnier je preprosto preveč inteligenten režiser, da bi v žanrskem filmu kar tako zanemaril večino relevantnih dejstev in dogajanje usmeril v festival nizanja nesmiselnih smrti in kratkotrajnega šokiranja brez pravega kritja. Tisto, kar njegov film ločuje od večine žanrsko sorodnih izdelkov je pozornost, ki jo nameni logičnem reševanju osrednjega problema z obeh koncev: imamo razmišljajoče junake, ki iščejo izhod iz smrtonosne pasti in antijunake, ki se s svojega konca premišljeno lotevajo reševanja problema. V tem smislu zgodba funkcionira kot klasičen triler, ki v dogajanje nič kaj sramežljivo vpenja elemente klasičnega »slasherja.« Režiser podobno kot v Otožnem razdejanju ponovno demonstrira izjemen čut za graditev ustreznega vzdušja in rabo snemalnih lokacij. Kljub zoženem dogajalnem prostoru (dober del zgodbe se odvrti v ene samem prostoru) Saulnier mojstrsko navije suspenz do konca in ves čas ohranja ritem na zavidljivo visokem nivoju. Rezultat takšnega pristopa so določeni kompromisi, predvsem na polju karakterizacije likov in vzpostavljanju globljih sporočilnih podtonov. To je tista prva, manj moteča pomanjkljivost Zelene sobe, ki jo ob tako vrhunski eksekuciji na ostalih področjih lahko zlahka spregledam, saj se zavedam, da se poanta filma skriva v divji vožnji in sami izkušnji, ki nam jo vožnja ponuja. Druga, bolj kritična točka so nekatere vsebinske rešitev: ujetniki se preveč naivno odpovejo svoji edini prednosti — pištoli, njihovi nasprotniki v danih okoliščinah pokažejo premalo iznajdljivosti, itd. Prav tako bi rad videl bolj izkoriščenega Patricka Stewarta, ob korektnem nastopu ostalih članov igralske zasedbe pa bi posebej omenil dosežek Imogen Poots. Glede na vse omenjeno, z Otožnim razdejanjem v mislih, Zeleni sobi namenjam šibko štirico.

Ocena

---

[1]  V koncertnih dvoranah, gledališču, klubih, ipd. Posebna soba za izvajalce v zaodrju, v kateri se nastopajoči pripravljajo na nastop, počivajo in sprejemajo posebne goste. Soba je zelena zato, ker so v preteklosti takšne prostore pogosto pleskali z zeleno barvo. Danes so tovrstni prostori raznobarvni, vendar je izraz zelena soba še vedno aktualen.

Aferim! (2015)

Slovenski naslov: Bravo!
Država: Romunija, Bolgarija, Češka
Leto: 2015 
Žanri: Avantura, Komedija, Drama
Dolžina: 108',  Imdb 
Režija: Radu Jude
Scenarij: Radu Jude, Florin Lazarescu
Igrajo: Teodor Corban, Mihai Comanoiu, Cuzin Toma, Alexandru Dabija, Alexandru Bindea, Luminita Gheorghiu, Victor Rebengiuc, Alberto Dinache, Mihaela Sirbu, Adina Cristescu

Zgodba

Liffe je sinoči odprl Družinski film Olma Omerzuja, jaz pa sem na prvi dan festivala izbral romunski Bravo!,  črnohumorno komično dramo, postavljeno v 30-ta leta 19. stoletja. U uvodnih kadrih spoznamo dva jezdeca: žandarja Costandina in njegovega najstniškega sina Ionito, ki mu je oče zaupal vlogo svojega prvega in edinega pomočnika. Pred njima je zahtevna naloga, saj morata izslediti sužnja, ki je pred kratkim pobegnil s posesti lokalnega bojarja. Cigan Carfin je namreč storil veliko napako, ko je v konjušnici »pritisnil« bojarjevo ženo. Nesrečnež ni niti imel veliko izbire, saj je gospodarica prevzela iniciativo, on pa je zgolj izpolnjeval njene ukaze. Toda Bojar je na njegovo nesrečo izvedel kaj se je zgodilo, a je Carfin pobegnil, še preden je padel v roke jeznemu gospodarju. In ta je zadaj za njim poslal žandarja in njegovega pomočnika, ki morata sužnja ujeti in ga pripeljati nazaj, po zasluženo kazen. Žandar in njegov za tiste čase nekoliko (pre)senzibilni sinko na svoji poti srečata različne ljudi, njuno potovanje pa ustvari okvir za zelo zanimiv in informativen pregled nekega zgodovinskega obdobja, oziroma socialnih razmerij v poznem fevdalizmu. 

Vtis

So stvari, o katerih se ne govori. Zgodovinske resnice, ki bi ih nekateri najraje pozabili, izbrisali. Na srečo imamo zgodovinarje in filmarje, ki so breme širjenja manj prijetnih resnic pripravljeni prevzeti na svoja pleča in prav zato tovrstna dela imajo specifično težo. Suženjstvo obstaja že zelo dolgo in je bilo prakticirano  v mnogih kulturah. Danes bi težko našli Zemljana, ki ni slišal za suženjstvo v Ameriki,  a tudi drugod po svetu imamo podobne primere, o katerih je znano zelo malo ali nič. Eden teh primerov je zasuženjevanje Romov v Romuniji in osvetlitev teh zgodovinskih dejstev pojasni marsikakšno posebnost na področju družbenih razmerij v današnji Romuniji. Po ogledu režiserjevega tretjega celovečerca lahko kot skupni imenovalec njegovih del izpostavimo tri osnovne karakteristike: a) družina in družinski odnosi so vedno pomemben del zgodbe, b) naracija je vedno podložena z dobro odmerjeno dozo humorja, c) v prav vsakem filmu pomembno mesto zavzema motiv človekove zloba do sočloveka. Bravo! je strukturno tipičen film ceste, zaradi povsem linearne naracije, dogajalnega prostora in potovanje dveh jezdecev skozi bolj ali manj pusto romunsko pokrajino, pa nanj lahko gledamo kot na Judejev izlet na teritorij vesterna. Odločitev za črno-belo fotografijo je tu nadvse primerna, saj le-ta v kombinaciji s skrbno izbranimi prizorišči in primernimi bivališči kreira izjemno avtentičen portret zgodovinskega obdobja. Film ob ogledu poraja mnoga zanimiva vprašanja, za nadaljnjo analizo pa je še posebej zanimiv karakterni razvoj obeh osrednjih likov, očeta-žandarja in sina-pomočnika. Mislim, da je Jude tu opravil odlično delo, predvsem zato, ker so to liki, ki nas silijo v razmislek. Vsak gledalec se ob vrednotenju žandarjevega lika lahko vpraša, kakšni bi bili njegovi postopki, če bi za nekaj časa stopil v žandarjeve čevlje (v ustreznih zgodovinskih okoliščinah, seveda). V tem pogledu je morda je še bolj zanimiv lik žandarjevega sina, senzibilnega 15-letnega fanta, ki še vedno ni izgubil občutka za pravičnost in sočutja do soljudi, vendar te vrednosti pod vplivom okolja v njemu počasi umirajo in izginjajo. Pripoved prežema izvrsten komični podton, ob katere pogosto pozabimo, da gledamo resen film na ničkaj veselo temo, vendar je ob izjemno komičnih epizodah, kot je tista z duhovnikom, ki sredi poti obtiči s pokvarjenim vozom, takšno počutje nekako pričakovano. In čeprav ves čas v podzavesti imamo spoznanje da se počasi premikamo proti neprijetnem finalnem dejanju, ko do njega pride, nanj vseeno nismo pripravljeni. Kazen, ki doleti ubogega Carfin deluje kot nekakšna streznitvena klofuta, po kateri dojamemo vso težo vsega, kar smo videli pred tem.

O avtorju

Radu Jude je eden najvidnejših predstavnikov romunskega novega vala, ki nam je v preteklem desetletju prinesel kopico dobrih filmov.  38-letni režiser je že med študijem na Univerzi za medije (smer filmska režija) kot asistent režije sodeloval pri nekaterih odmevnih projektih. Kilometrino je nabiral pri Costi-Gavrasu (Amen., 2002) in rojaku Cristiju Puiuju (Smrt gospoda Lazarescuja, 2005), vmes pa je ustvarjal  lastne kratke filme. Njegov kratki film, The Tube with a Hat,  iz leta 2006, je prejel nagrade na številnih festivalih in je danes največkrat nagrajeni romunski kratki film vseh časov. Že s prvim celovečercem Najsrečnejše dekle na svetu se mu je uspelo uvrstiti v programsko ponudbo berlinskega filmskega festivala (nagrada C.I.C.A.E.), njegov drugi celovečerec Vsi v naši družini, pa je prejel glavno nagrado na sarajevskem filmskem festivalu. Bravo! je njegov tretji film, zanj je letos v Berlinu prejel  srebrnega medveda za režijo. 

Kawaki [The World od Kanako] (2014)

Slovenski naslov: -
Država: Japonska
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Grozljivka
Dolžina: 118',  Imdb 
Režija: Tetsuya Nakashima
Scenarij: Tetsuya Nakashima, Nobuhiro Momma 
Igrajo: Koji Yakusho, Nana Komatsu, Jun Kunimura, Miki Nakatani, Satoshi Tsumabuki, Asuka Kurosawa

The World od Kanako je že pred uradno premiero zbujal velika pričakovanja pri vseh ljubiteljih filmanja japonskega režiserja Tetsuya Nakashime. 56-letnik  je pred petimi leti posnel Confessions, ki sem ga uvrstil na lestvico Najboljših 25 v letu 2010, mnogi pa smo prav po zaslugi omenjenega filma odkrili Japonca, ki je večino svojih filmov posnel po odmevnih knjižnih predlogah. Tudi to pot je tako, saj je Nakashima za izhodišče vzel krimi roman Hateshinaki Kawaki, ki ga je leta 2005 objavil japonski avtor Akio Fukamachi.

Akikazu (Koji Yakusho) je nekoč imel vse: lepo soprogo, simpatično hčerkico, detektivsko značko pri tokijski policiji... A nato je ženo našel v postelji z drugim in njegov voz je šel le še nevzdržno navzdol. Tri leta kasneje je Akikazu zapiti bivši policist, zagrenjen moški, ko praktično sovraži celoten ženski rod. Čeprav je od ločitve minilo že nekaj časa, Akikazu nikakor ne more nadaljevati z življenjem. Je človek na samouničevalni poti, ki enostavno ne najde nobenega motiva, nobene volje za karkoli. Težko bi rekli, da je klic bivše žene in sporočilo, da je njuna hčerka izginila, spremenil njegov samodestruktivni kurz, vendar je neljubi dogodek pred bivšega detektiva nanadoma postavil cilj, na katerega se lahko osredotoči. Po ločitvi so stiki s hčerko zamrli, vsak novi korak v preiskavi pa očetu počasi razkriva resnico o hčerki in o tem, kako slabo jo je poznal.

Pričakovanja so, kot rečeno, bila velika, zato je ob izrazito fragmentirani zgodbi, ki od uvodnih kadrov skače po časovni premici iz sedanjosti v preteklost, bilo težko na hitro ustvariti mnenje o tem, ali je Nakashima na dobri poti, da vse skupaj zloži v še eno vrhunsko izkušnjo. Zadeva je bila še bolj komplicirana in toliko težje sledljiva tudi zato, ker preskoki iz sedanjosti v preteklosti ne tečejo v kronološkem zaporedju. A po vstopu v drugo uro filma so se že začeli pojavljati prvi sumi, da končni rezultat ne bo preveč impresiven. Bolj ko se je film bližal koncu, bolj očitno je bilo, da režiser enostavno nima čarobne palčice, s katero bo na kvaliteten način vse skupaj postavil na svoje mesto. Zadeva se je na koncu razpletla daleč pod pričakovanji, dolg seznam slabih odločitev, zaradi katerih film preprosto ne deluje, pa lahko zreduciram na en preprost skupni imenovalec: videl sem film, v katerem je bilo vsega preveč. Preveč montažnega kompliciranja, preveč po nepotrebnem prelite krvi, preveč napol izdelanih likov in podzgodb, ki so me oddaljile od likov in preprosto ubile mojo radovednost.  The World od Kanako je film, iz katerega bi lahko posneli najmanj tri različne filme in morda je Nakashima prav v tej razpršenosti na nek način »izgubil« film.   

Ocena: