Mesečnik - December 2014

The Babadook (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 93' ,  Imdb

Režija: Jennifer Kent

Igrajo: Essie Davis, Noah Wiseman, Daniel Henshall

Ocena: +3 

Slo recenzija:  Filmoljub

Sinopsis (eng):

A single mother, plagued by the violent death of her husband, battles with her son's fear of a monster lurking in the house, but soon discovers a sinister presence all around her.

Housebound (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 107' ,  Imdb

Režija: Gerard Johnstone

Igrajo: Morgana O'Reilly, Rima Te Wiata, Glen-Paul Waru

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Kylie Bucknell is forced to return to the house she grew up in when the court places her on home detention. Her punishment is made all the more unbearable by the fact she has to live there with her mother Miriam - a well-intentioned blabbermouth who's convinced that the house is haunted.

The Mule (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 103' ,  Imdb

Režija: Tony Mahony, Angus Sampson

Igrajo: Hugo Weaving, Angus Sampson, Leigh Whannell

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A first time drug mule is caught by law enforcement.

Black Mirror Special: White Chirstmas (2014) 

Slo naslov: -

Dolžina: 74' ,  Imdb

Režija: Carl Tibbetts

Igrajo: Jon Hamm, Rafe Spall, Oona Chaplin

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In a mysterious and remote snowy outpost, Matt and Potter share an interesting Christmas meal together, swapping creepy tales of their earlier lives in the outside world.

Felony (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 105' ,  Imdb

Režija: Matthew Saville

Igrajo: Joel Edgerton, Jai Courtney, Tom Wilkinson

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

An accident involving a young teenager sets off a chain of events that brings an Australian police officer's world crashing down.

Begin Again (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: John Carney 

Igrajo: Keira Knightley, Mark Ruffalo, Adam Levine

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A chance encounter between a disgraced music-business executive and a young singer-songwriter new to Manhattan turns into a promising collaboration between the two talents.

Gabrielle (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Louise Archambault

Igrajo: Gabrielle Marion-Rivard, Alexandre Landry, Mélissa Désormeaux-Poulin

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Gabrielle is a young woman with Williams syndrome who has a contagious joie de vivre and an exceptional musical gift. Since she met her boyfriend Martin, at the recreation centre where they are choir members, they have been inseparable. However, because they are "different," their loved ones are fearful of their relationship. As the choir prepares for an important music festival, Gabrielle does everything she can to gain her independence.

Guardians of the Galaxy (2014)

Slo naslov: Varuhi galaksije

Dolžina: 121' ,  Imdb

Režija: James Gunn

Igrajo: Chris Pratt, Vin Diesel, Bradley Cooper

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub, Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):
Svojeglavi pilot Peter Quill se preživlja s krajo dragocenih predmetov, toda ko skuša izmakniti skrivnostno kroglo zlobnemu Ronanu, si na glavo nakoplje srd njegovih plačancev in uradnih oblasti. Quill sklene zavezništvo z nenavadno druščino odpadnikov: neusmiljeno bojevnico Gamoro, prekanjenim rakunskim prevarantom Rocketom, njegovim nasilnim drevesnim pomočnikom Grootom in maščevalnim uničevalcem Draxom. Skupaj se podajo v številne spektakularne in zabavne bitke proti temačnim silam.

The Guest (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99',  Imdb

Režija: Adam Wingard

Igrajo: Dan Stevens, Sheila Kelley, Maika Monroe

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A soldier introduces himself to the Peterson family, claiming to be a friend of their son who died in action. After the young man is welcomed into their home, a series of accidental deaths seem to be connected to his presence.

Coldwater (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104',  Imdb

Režija: Vincent Grashaw

Igrajo: P.J. Boudousqué, James C. Burns, Chris Petrovski

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A teenage boy is sent to a juvenile reform facility in the wilderness. As we learn about the tragic events that sent him there, his struggle becomes one for survival with the inmates, counselors, and the retired war colonel in charge.

Much Ado About Nothing (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 109',  Imdb

Režija: Joss Whedon

Igrajo:  Alexis Denisof, Amy Acker, Fran Kranz

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A modern retelling of Shakespeare's classic comedy about two pairs of lovers with different takes on romance and a way with words.

Palo Alto (2013)

Slo naslov: Palo Alto
Dolžina: 100' ,  Imdb

Režija: Gia Coppola

Igrajo: Emma Roberts, James Franco, Jack Kilmer

Ocena: 3

Slo recenzija: RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):

Občutljiva, sramežljiva April je razredna devica, razpeta med nespodobno spogledovanje s svojim trenerjem nogometa, gospodom B, in zatreskanost v ljubeznivega zadetka Teddyja. Emily pa, na drugi strani, ponuja spolne usluge vsakemu fantu, ki ji prekriža pot - vključno s Teddyjem in njegovim najboljšim prijateljem Fredom, hiperaktivcem brez dlake na jeziku in občutka za kakršne koli meje. April in Teddy si med eno in drugo šolsko zabavo trudita izpovedati medsebojno naklonjenost, medtem pa Fredova naraščajoča brezglavost prerašča v popoln kaos.

Lilting (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Hong Khaou

Igrajo:  Pei-pei Cheng, Ben Whishaw, Andrew Leung

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In contemporary London, a Cambodian Chinese mother mourns the untimely death of her son. Her world is further disrupted by the presence of a stranger. We observe their difficulties in trying to connect with one another without a common language, as through a translator they begin to piece together memories of a man they both loved.

Zapelji me (2014)

Ang. naslov: Seduce Me 

Dolžina: 83' ,  Imdb

Režija: Marko Šantić

Igrajo: Janko Mandić, Nina Rakovec, Dario Varga

Ocena: -3

Slo recenzija:  Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):

Luka, 19 letni mladenič, odhaja iz mladinskega doma, svojega edinega zatočišča, kjer je zapuščen od mame in sorodnikov preživel zadnjih devet let. Njegova želja je izvedeti, kje je pokopan njegov oče. V tovarni za pridelavo mesnih izdelkov, kjer dela, spozna živahno dekle Ajdo in se zaljubi. Ko išče odgovore iz preteklosti, odkrije pretresljivo družinsko skrivnost.

Joeun Chingoodeul [Confession]

Slo naslov: -

Dolžina: 114' ,  Imdb

Režija: Do-yun Lee

Igrajo:  Seong Ji, Ji-Hoon Ju, Kwang Soo Lee

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Three friendships turn sour due to a mishap. Their relationships with each other are forever changed.

Fury (2014)

Slo naslov: Bes

Dolžina: 134',  Imdb

Režija: David Ayer

Igrajo: Brad Pitt, Shia LaBeouf, Logan Lerman

Ocena: -3

Slo recenzija:  Filmoljub, Deseta umetnost, Mladina

Sinopsis (slo):

April, 1945. Iz zgodovine znan Shermanov tank, ki mu poveljuje nardenik Wardaddy in njegovih pet mož, ki se bojuje na sovražnikovi črti. V Nemčiji se jim pridruži mladi Norman Ellison, ki se prvič poda v boj.

10.000 Km [Long Distance] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99' ,  Imdb

Režija: Carlos Marques-Marcet

Igrajo: Natalia Tena, David Verdaguer

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Two people in love, two apartments - one in Barcelona and another on in Los Angeles - and the images of their past, present and future. Can love survive 10,000km?

The Invisible Woman (2013)

Slo naslov: Nevidna ženska

Dolžina: 111' ,  Imdb

Režija: Ralph Fiennes

Igrajo: Ralph Fiennes, Felicity Jones, Kristin Scott Thomas 

Ocena: -3

Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (eng): 

Drama o skrivni ljubezni Charlesa Dickensa in mlade igralke Nelly Ternan, ki je srečno poročena mati, učiteljica, a hkrati razdvojena ženska, ki jo preganjata senca preteklosti in boleč spomin na neizživeto ljubezen. Ta spomin nas kmalu popelje v čas, ko je bila Nelly osemnajstletno dekle in nespretna igralka, nekega dne pa je spoznala slovitega Charlesa Dickensa.

The Grand Seduction (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 113' ,  Imdb

Režija: Don McKellar

Igrajo:  Taylor Kitsch, Brendan Gleeson, Liane Balaban

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

To survive, a dying Newfoundland fishing village must convince a young doctor to take up residence by any means necessary.

Wish I Was Here (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 106' ,  Imdb

Režija: Zach Braff

Igrajo: Zach Braff, Joey King, Pierce Gagnon

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Aidan Bloom is a 35-year-old man who finds himself at major crossroads, which forces him to examine his life, his career, and his family.

Blind (2014)

Slovenski naslov: Slepa
Država: Norveška
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija: Eskil Vogt
Scenarij: Eskil Vogt
Igrajo: Ellen Dorrit Petersen, Henrik Rafaelsen, Marius Kolbenstvedt, Vera Vitali

Naši pogledi na svet in življenje so različni. Dojemanje stvari, dogodkov in vsega ostalega, kar lahko zaznamo s kakšnim izmed naših čutov so odvisni od številnih dejavnikov in perspektive, oziroma točke opazovanja. S spremembo perspektive stvari pogosto postanejo drugačne, jih vidimo in doživljamo v drugačni luči. Kaj pa se zgodi, če naenkrat ostanemo brez te izjemno pomembne vizualne komponente, ki je nosilni parameter naše percepcije sveta? Kako doživljamo okolico in ljudi, ko ostanemo brez najpomembnejšega receptorja za detekcijo življenja okoli nas? Ali takšna nesreča lahko povsem spremeni naš pogled na svet in ali je sploh mogoče nadomestiti izgubo tako pomembnega čuta? V takšni situaciji se je znašla Ingrid, ko je naenkrat izgubila vid. Prilagajanje na svet teme v takšnih primerih ni enostavno, saj Ingrid ni bila rojena s to okvaro, niti je postopoma oslepela, zato je privajanje na življenje brez oči toliko težje. Od izgube vida dalje Ingrid ne želi zapustiti varnega zavetja svojega doma, čeprav ji mož Morten poskuša na vsak način dopovedati, da bo prej ko slej morala zapustiti stanovanje in se soočiti z zunanjim svetom. Toda Ingrid ne upošteva moževih sugestij in vztraja pri svoji odločitvi. Čas si krajša s poslušanjem televizijskih oddaj in glasbe, s pomočjo posebnega računalniškega programa pa že nekaj časa piše izmišljeno zgodbo, v katero vse pogosteje vključuje utrinke iz svojega resničnega življenja. Vzporedno z razvojem njene zgodbe spremljamo življenje še dveh oseb. Einar je sramežljiv samec, ki je svojo samoto včasih blažil s spletno pornografijo, zdaj pa ga bolj zanima opazovanje žensk iz krvi in mesa. Še posebej so mu všeč dolgolaske, posebne pozornosti pa je deležna Elin, ki živi v stavbi nasproti njegove. Einar jo pogosto opazuje, vendar nima poguma, da bi jo ogovoril. V nekem trenutku se življenja protagonistov prepletejo na takšen način, da se začnemo spraševati, ali nekateri izmed likov v resničnosti sploh obstajajo. 

40-letnega Norvežana Eskila Vogta poznamo predvsem po njegovem sodelovanju z rojakom Joachimom Trierjem, s katerim sta skupaj spisala scenarija za odmevna Trierjeva celovečerca (Repriza in Oslo, 31. avgusta). Vogt je režiserske izkušnje pridobival z delom na televiziji in s snemanjem kratkih filmov, na začetku lanskega leta pa je na festivalu Sundance predstavil svoj celovečerni prvenec, dramo Slepa, ki je v mednarodni konkurenci prejel nagrado za scenarij. Glavna junakinja na začetku filma med opisovanjem svojega stanja poudari, da ni pomembno, kakšne so stvari v vresnici, važna je predvsem njena sposobnost vizualizacije le-teh. Ta dvoumna izjava je namiguje, da se bo dober del tega kar gledamo odvrtel v notranjem svetu slepe ženske, v katerem veljajo drugačne zakonitosti. Inovativni Norvežan ubere zanimiv pristop: zgodbo podaja tako, da nam ponudi vizualno simulacijo razmišljanj glavne junakinje. Njena razmišljanja pogosto slišimo v offu, pri tem pa se resničnost in fikcija mešajo na takšen način, da smo pogosto v dvomih, ker enostavno ne vemo, kaj izmed videnega se je zares zgodilo. Ljudje v glavi pogosto premlevamo različne scenarije: včasih nedolžno sanjarimo o boljšem življenju, včasih nas okupirajo naše banalne fascinacije, včasih seksualna fantaziranja, včasih pretirani optimizem, ali temačni pesimizem…, skratka vse tisto, kar se ne upamo povedati na glas, oziroma misli, ki jih nikoli ne bi poskušali udejaniti. Zdaj pa si predstavljajte, koliko prostora za podobno potapljanje v imaginarne svetove ima nekdo, ki ne vidi in večji del dneva preživi sam s svojimi mislimi. Tu Vogt vidi priložnost (uporabil bom kar režiserjeve besede), da nas popelje v globine naše notranjosti in razišče čudaškosti in nespodobne misli, ki jih praviloma ne delimo z drugimi. Pri tem posebej navduši struktura zgodbe (navdih bi lahko bilo Jonzovo in Kaufmanovo Prilagajanje) in avtorjeva spretnost pri doziranju informacij, ki so obenem sredstvo za zanimivo poigravanje s percepcijo gledalca. Zadeva funkcionira zelo dobro vse dokler ne dojamemo, da nekateri protagonisti pravzaprav živijo le v pisani besedi in glavi naše protagonistke, s tem pa je žal prekinjena tudi močna vez, ki smo jo pred tem ustvarili z neobstoječimi liki. Negotovost glavne protagonistke, ki poskuša definirati svoje prioritete in sprejeti pomembne odločitve ostane edino otipljivo čustvo in mogoče prav zato film na koncu nima tako močnega učinka. Protiutež podhranjenosti v tem segmentu najdemo v inovativni naraciji, dovršeni vizualizaciji in dobri igri vseh protagonistov. V seštevku je Slepa zelo zanimiv celovečerec, ki si na račun teh kvalitet nedvomno zasluži pozornost in omembo. (+3)

Ocena:

A Most Wanted Man (2014)

Slovenski naslov: Najbolj iskani človek
Država: VB, ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Triler
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Anton Corbijn
Scenarij:  Andrew Bovell, John le Carré (knjiga)
Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Grigoriy Dobrygin, Rachel McAdams, Willem Dafoe, Daniel Brühl, Nina Hoss, Homayoun Ershadi

Tudi z drugim letošnjim zapisom se na nek način poslavljam od še enega izjemnega igralca (prvi letošnji zapis je bil posvečen zadnjemu filmu Jamesa Gandolfinija). Philip Seymour Hoffman je v dobre dve desetletji dolgi igralski karieri postal igralski velikan in človek, čigar ime bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino filma. Verjamem, da vsak filmski navdušenec skozi leta druženja s sedmo umetnostjo gradi poseben odnos do igralcev in filmskih ustvarjalcev, s skupno kilometrino pa prihaja do skorajda familiarne navezanosti na nekatera igralska imena. Hoffman je bil eden izmed mojih osebnih favoritov, ki sem ga prvič zares spoznal v Solondzovi Sreči (Happiness, 1998) in od tu naprej budno spremljal razvoj njegove igralske kariere. Seveda, Philip se je tudi pred Srečo pojavljal v stranskih vlogah (odmevnejša nastopa sta tista v Vonju po ženski in Vročih nočeh), vendar sta šele Solondzov film in leto mlajša Magnolija (po Vročih nočeh ga je k sodelovanju znova povabil P.T. Anderson) dokončno potrdila, kakšen igralski biser v nastajanju je P.S. Hoffman. Najbolj iskani človek dejansko ni njegov zadnji projekt; sodeloval je tudi pri franšizi Igre lakote, a ker se je pred zaključkom snemanja najnovejšega nadaljevanja poslovil, in ker je v naslovni stvaritvi odigral svojo zadnjo glavno vlogo, bo zame njegov nastop tu nekako obveljal za poslovilnega. Tudi zato, ker je Najbolj iskani človek sodi med tiste filme, po katerih se ga bom spominjal.

Tu Hoffman igra Güntherja Bachmanna, vodjo posebne nemške protiteroristične enote, ki deluje v nejasno določenih zakonskih okvirjih; operacije in ukrepi, ki jih izvajajo njegovi možje so namreč pogosto v navzkrižju z veljavnimi zakoni. Prekaljeni obveščevalec je nekoč delal na Bližnjem vzhodu in zdaj mu je zaradi dobrega poznavanja islamskega sveta zaupan nadzor številčne islamske skupnosti v Hamburgu. Ko varnostne kamere ujamejo ilegalnega prebežnika Isso Karpova, napol Čečena in napol Rusa, ki je pobegnil iz turških zaporov, Bachmann oceni, da je pribežnika najbolje pustiti na prostosti, saj upa, da ga ta lahko pripelje do njegove primarne tarče — dr. Faisala Abdullaha, humanitarnega  aktivista in uglednega predstavnika lokalne islamske skupnosti. Prepričan je, da je filantropija njegovega glavnega osumljenca paravan za skrivno financiranje islamskih terorističnih organizacij. V zgodbo se kmalu vpletejo tudi Američani, ki preko lokalne policije poskušajo uresničiti svoje cilje. V to zmešnjavo interesov in spor o pristojnosti med različnimi tajnimi in manj tajnimi varnostnimi službami nato poseže še idealistična odvetnica (Rachel McAdams), ki poskuša zaščititi interese zmedenega pribežnika. Zadnja pomembnejša figura v tej šahovski partiji je ugledni bankir (Willem Dafoe), ki bi prebežniku moral izročiti milijone, ki jih je pred mnogimi leti na njegovi banki deponiral prebežnikov pokojni oče.

Najbolj iskani človek je tretji celovečerec nizozemskega fotografa in režiserja Antona Corbijna, ki je v svet gibljivih slik vstopil preko glasbenih dokumentarcev in spotov, njegova fotografsko-glasbena umetniška usmeritev pa se je potem na nek način združila v  odmevnem igranem prvencu Control  (2007), ki je v precep vzel zgodbo Iana Curtisa, pokojnega frontmana skupine Joy Division. Že z naslednjim filmom Američan (The American, 2010), se je Corbijn od glasbenih tem preusmeril v svet profesionalnih morilcev, vohunov, tajnih služb in ostalih sorodnih reči, pri katerih ostaja tudi v naslovnem primeru. Tokrat je za izhodišče uporabil istoimenski vohunski roman uglednega Johna le Carréja — po njegovih romanih so posneli več odmevnih filmov (Vohun, ki je prišel s hladnega, Zvesti vrtnar, Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun) — ki ga je v scenarij predelal Andrew Bovell. Corbijn svojo režisersko pot nadaljuje po smernicah, ki jih je uspešno zarisal že pri Američanu: torej ohranja enak metodološki pristop k obravnavani temi, z značilno potrpežljivostjo za proceduralne podrobnosti. Zato znova utegnejo biti razočarani tisti, ki so tu iskali akcijski vohunski triler v bondovski maniri, bolj zadovoljen pa bo ponovno gledalec, ki zna uživati v bogastvu detajla in počasno studioznem  napredovanju pripovedi. Vizualna dovršenost in dobro vzdušje so postavke, ki zaokrožujejo visoko obrtno raven izdelka. V mojih očeh največja težava izvira iz same scenaristične predloge in premedlih utemeljitvah nekaterih ključnih detajlov. Ustvarjalci so očitno pričakovali, da bo gledalec figuro Isse Karpova postavil v funkcijo zgodbe brez ustreznih pojasnil. Najbolj iskani človek se tako prikaže od nikoder, na bančnem računu ima deset milijončkov, ki jih najprej želi, potem jih ne želi in na koncu spet želi, njegova moralna drža pa je v tem oziru zelo nedosledna. Še bolj majavo vse skupaj zveni, če se začnemo spraševati, zakaj in kako so protiteroristične organizacije Karpova sploh postavile v kontekst teroristične grožnje. Ne prepriča niti romantični vložek med prebežnikom in odvetnico (čeprav McAdamsova v svoji roli funkcionira presenetljivo dobro) in še nekaj drugih podrobnost iz biografije njenega varovanca. Tehtnico na pozitivno stran prevesijo igralski prispevki: od vedno zanesljivega Dafoeja in prepričljive Robin Wright, do celotne galerije nemških likov, ki jih interpretirajo vrhunski igralci (Nina Hoss, Daniel Brühl, Rainer Bock).  A na koncu se znova moram vrniti k izvrstnemu Hoffmanu, ki je tu ustvaril še eno izjemno kompleksno karakterno študijo ves čas rahlo okajenega operativca, ki v ljudeh, okoliščinah in sami družbi lahko prepozna nadpovprečno veliko odtenkov, ki zapolnjujejo prostor med slabim in dobrim.  Njegova kreacija je tako popolna, da jo sprejmemo brez zadržkov. Günther Bachmann je enostavno tako pristen lik, da bi ga lahko gledal ure in ure, ne da bi se naveličal. Takšen nivo lahko doseže le resnični igralski velikan, eden največjih, če ne največji igralec svoje generacije. Pogrešali ga bomo. (+3)

Ocena:

Hwayi : Gwimuleul Samkin Ahyi [Hwayi: A Monster Boy] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Hwayi: A Monster Boy
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Triler
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Jang Joon-Hwan
Scenarij: Park Joo-Suk
Igrajo: Kim Yun-Seok, Yeo Jin-Goo, Cho Jin-Woong, Jang Hyun-Sung, Kim Sung-Kyun, Park Hae-Jun, Im Ji-Eun, Lee Geung-Young, Seo Young-Hwa, Moon Sung-Geun, Kim Young-Min, Nam Ji-Hyun

Hwayi: A Monster Boy je pred premiero bil eden izmed najresnejših kandidatov za največjo južnokorejsko uspešnico leta 2013, ki so ga poleg domačih filmskih navdušencev nestrpno pričakovali številni filmofili iz vseh koncev sveta. Glavni krivec za nastanek pozitivne klime je v prvi vrsti bilo ime človeka na režiserskem stolčku; Jang Joon-Hwan, ki nas je pred dobrim desetletjem navdušil s svojo debitantsko stvaritvijo, komično fantazijsko dramo Save the Green Planet! (Jigureul jikyeora!, 2003), se je po desetletnem počitku odločil posneti svoj drugi film. Hwayi je na letnem nivoju dosegel 25. rezultat na kino-blagajnah, kar nedvomno dokazuje, da izdelku ni uspelo prepričati širokih množic, samo soliden finančni izkupiček pa je za producente glede na visoka zastavljena pričakovanja nedvomno bil precejšnje razočaranje. 

Joon-Hwan Jang tokrat ni snemal po lastnem scenariju, ampak je na veliko platno prenesel zgodbo povsem neznanega scenarista Park Joo-Suka, ki je zgrajena okoli 17-letnega fanta, ki odrašča v zelo neobičajnem družinskem okolju. Hwayi namreč ima kar pet očetov in eno mamico, vsi skupaj pa živijo na odmaknjeni kmetiji, na kateri vzgajajo cvetje za prodajo. Posel s cvetjem je samo paravan za razvpito kriminalno skupino, ki se že vrsto let uspešno izmika roki pravice in za različne naročnike opravlja različne umazane posle; vse od oboroženih ropov, do ugrabitev in likvidacij. Gledalci že v samem uvodu izvemo, da nihče izmed Hwayijevih petih očetov ni njegov biološki oče. 15 let nazaj je skupina izvedla ugrabitev, ki se je povsem ponesrečila: med prevzemom odkupnine je v dogajanje posegla policija in ugrabitelji so ostali brez denarja, z dveletnim ujetnikom, ki bi po njihovih pravilih moral umreti. A ker so tudi okoreli kriminalci ljudi iz krvi in mesa, se odločijo, da fanta ne bodo ubili. Tako je Hwayi odraščal ob petih moških in pri 17-ih letih izrasel v nevarnega mladeniča, ki ga njegovi očetje počasi vključujejo v družinski posel. Nato na njihov naslov pride ponudba za posel, ki sproži krvavo sosledje dogodkov in mladega Hwayija potisne na  pot odrivanja lastne identitete.

V zadnjem obdobju sem se v svojih zapisih večkrat pritoževal nad slabo krvno sliko korejske kinematografije, ki v zadnjih letih nekako ne zna najti izhoda iz krize in se vedno bolj utaplja v hudo povprečnih izdelkih. V mislih seveda nimam finančne krize, saj korejski filmi generalno gledano nimajo težav z dobičkonosnostjo, temveč krizo kvalitete, ki izhaja iz usmeritve v snemanja filmov po ustaljenih šablonah, ki investitorjem prinašajo dobiček. Recept se zagotovo ne bo spremenil vse dokler bodo gledalci v zadostnem številu polnili kino dvorane. V tem smislu je korejska zgodba na las podobna hollywoodski, takšno okoliščine pa zagotovo negativno vplivajo na kreativnost ustvarjalcev in preprečujejo uveljavitev novih, inovativnih avtorjev. V ta kontekst lahko postavimo tudi naslovno stvaritev, s katero je Jang Joon-Hwan zapravil dober del kredita, ki mu ga je prinesel odlični prvenec. Njegov drugi film je tipičen korejski, recimo mu kar sentimentalni triler, s katerim se želi zadovoljiti kar najširši krog gledalcev. Rezultat takšnega pristopa je ne tič, ne miš, če mene vprašate, saj prepuščanje slinavi sentimentalnosti po hektolitrih prelite krvi  zame enostavno ni sprejemljivo. Mogoče sem tokrat izbral napačen film za izraz vsesplošnega nezadovoljstva s stanjem nekoč izjemno atraktivne kinematografije, saj Hwayi v seštevku niti ni pretirano slab izdelek. Zelo zadovoljen sem s komičnim elementom pripovedi, gledljiva in dobo tempirana je večina akcijskih prizorov, dovolj zanimiva (a na žalost preslabo razvita) je ideja o petih barabah, ki po svoje vzgojijo ugrabljenega otroka. Ne glede na nedorečenost njegovega lika sem se vseeno dobro počutil v družbi odličnega Kim Yun-Seoka, solidno se odreže tudi večina pomembnejših članov igralske zasedbe, vključno z mladim Yeo Jin-Goojem, ki mu je zaupana glavna vloga. Bolj izpiljen scenarij, brez nepotrebnih izletov v sentimentalnost, zapakiran v kakih 30 minut krajši film,  bi nedvomno ponudil boljši rezultat. (-3)

Ocena:

The Drop (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Michaël R. Roskam
Scenarij: Dennis Lehane
Igrajo: Tom Hardy, Noomi Rapace, James Gandolfini, Matthias Schoenaerts, John Ortiz, Michael Aronov

Nekateri  ugledni avtorji po uveljavitvi na domačem terenu vztrajno zavračajo klice iz Hollywooda, drugi spet brez obotavljanja izkoristijo ponujeno priložnost in svojo srečo preskusijo v tovarni sanj. Eni se nikakor ne znajo prilagoditi novim, specifičnim pravilom igre in po nekaj slabih filmih razočarano ugotavljajo, da so svojo kariero pripeljali v slepo ulico, drugi pa se dokaj dobro prilagodijo novemu ustvarjalnemu okolju. Belgijski režiser  Michaël R. Roskam je eden tistih, ki po odmevnem prvencu Volovska glava (Rundskop, 2011) ni predolgo razmišljal o tem, kje bo nadaljeval kariero. Odločitev je bila toliko lažja, ko je na njegovi mizi končal scenarij, ki ga je podpisal Dennis Lehane, ugledni pisec, avtor odmevnih knjižnih uspešnic, po katerih so posneli velike hite kot so Skrivnostna reka,  Zbogom, punčka in Zlovešči otok. Lehane je sodeloval tudi pri nekaterih odličnih televizijskih projektih (Skrivna naveza, Imperij pregrehe) in to so vsekakor reference, ki bi vsakega nadebudnega režiserja navdale z optimizmom. Scenarij je razvit iz Lehanove kratke zgodbe Animal Rescue, ki je sprva bila načrtovana kot roman, a na koncu je iz kratke zgodbe nastal pisateljev prvi scenarij za celovečerni film.

Zgodba je postavljena v Brooklyn, najgosteje naseljeno newyorško mestno okrožje in primarno okolje delavskega razreda, v katerem živi  okoli dva in pol milijona ljudi. Med številnimi lokali stoji tudi Marvov bar, v katerem kot točaj že vrsto let dela Bob Saginowski (Tom Hardy). Papirnati lastnik bara je njegov sorodnik Marv (James Gandolfini), ki se je pred časom zapletel v posle s čečensko mafijo. Zaradi te nepremišljenosti je na koncu ostal brez lokala in čeprav nad vhodom še vedno stoji napis Marvov bar, on je samo človek, ki za mafijce vodi posel, ki je nekoč bil njegov. Bar je obenem ena izmed zbirnih točk, na katerih mafija deponira umazan denar zbran z različnimi nečednimi posli. Bob je Marvova desna roka, predan in deloven barman mehkega srca, ki stalnim strankam občasno natoči rundo na račun hiše, neki starki pa celo dovoli piti z odlogom plačila. Nek večer na poti domov zasliši cviljenje, ki prihaja iz zabojnika za smeti. Pod pokrovom zabojnika zagleda okrvavljenega, hudo poškodovanega psička. Bob tako spozna Nadjo (Noomi Rapace), ki mu pomaga pri oskrbi ran poškodovane živalce. V tem trenutku nihče izmed njiju ne ve, da psiček ni po naključju končal v Nadjinem košu za smeti. Bobovo enostavno in mirno življenje naenkrat postaja bolj komplicirano. In kmalu se bo zakompliciralo še bolj, ker dva vročekrvna kriminalca načrtujeta rop Marvove gostilnice, po katerem večino vpletenih čaka neizogibno soočenje s preteklostjo.

Očitek, da zgodba ne prinaša nič novega, je bil najpogosteje omenjen v odzivih tistih, ki jim The Drop ni bil všeč. V določeni meri tudi sam razumem takšno videnje stvari, saj usode naših protagonistov ne prinašajo nič revolucionarno novega, posebnega. Dejstvo je, da v teh zgodbah in podzgodbicah lahko prepoznamo odmeve nešteto filmov, istočasno pa je potrebno priznati, da tudi koncept gostilnice, ki deluje kot nekakšna zbirna točka za umazani mafijski denar ne zveni pretirano prepričljivo. Scenarist Lehane je v svoji spremni besedi poudaril, da je idejo razvil iz nepotrjenih govoric, ki so potem ustrezno umeščene v zgodbo. Toda tu je potrebno pod postavko pomanjkljivosti potegniti črto in ugotoviti, da so vse ostale postavke zelo dobre. Brez omenjenih slabosti bi verjetno dobili pravi masterpis, toda kljub temu je pred nami še vedno izjemno kakovosten film, s katerim Michaël R. Roskam napoveduje, da se v Hollywoodu počuti dobro in da tudi v teh pogojih lahko ustvarja zelo dobre filme. Filmi, ki znajo tako zanesljivo kreirati svoj mikrokozmos, oziroma vzpostaviti tako pristno okolje, s tem uspešno odpravijo eno izmed večjih ovir pri funkcioniranju tovrstne pripovedi. Premišljena izbira avtentičnih snemalnih lokacij, od barov in ulic, do notranjosti stanovanj in hiš, na gledalca učinkovito prenaša bivanjsko izkušnjo prebivalcev Brooklyna, ki so vajeni živeti v stiku s kriminalnimi elementi. Gledalec enostavno začuti prepustnost nevidne opne, ki delavski razred varuje pred zdrsom v socialno bedo in razume zakonitosti in razmerja v katerih je zmešan ta neobičajni kriminalno-nekriminalni koktejl. Ugaja fotografija Nicolasa Karakatsanisa (z Roskamom je sodeloval že pri prvencu Volovska glava), ki v kombinaciji s počasnim tempom sinhrono diha z značaji glavnih protagonistov. Ustvarjalci si vzamejo čas za fino odmerjeno polaganje karakternih slojev; globina likov je zgrajena na mnogih malih in dobro premišljenih detajlih, ki so zame predstavljali čisti kinematografski užitek. Ideje ustvarjalcev skozi vrhunsko igro realizirajo krasni igralci; izjemni Gandolfini, ki ga bomo v prihodnosti močno pogrešali (veliki igralec je tu na žalost odigral svojo zadnjo vlogo), nič slabši Hardy in vedno prodornejši Belgijec Matthias Schoenaerts (igral je glavno vlogo v Volovski glavi). Veliko zadovoljstva ponudi interakcija med Gandolfinijem in Hardyjem, podobno dobri so tudi odseki, v katerih se pomerita Hardy in Schoenaerts. Dober, čeprav malce nedorečen je lik Johna Ortiza, konkreten, a nekoliko igralsko skromnejši je najpomembnejši ženski lik v interpretaciji Noomi Rapace. Roskam in sodelavci so v seštevku ustvarili odlično krimi dramo v počasnem ritmu in finem melanholičnem vzdušju, ki iz vrhunskih igralcev iztisne vrhunske nastope. Toplo priporočam.

Ocena:

Najboljših 25 - 2013

Najboljših 25 - petič. Tako kot vsako leto ob tem času sem leto zadaj, s kompletiranim seznamom najboljših filmov iz lanskega leta. Čeprav je konec leta čas ko sestavljamo sezname največjih dosežkov iztekajočega se leta, pri filmskih naslovih zadeve funkcionirajo drugače. Le redkim izbrancem uspe videti vse najpomembnejše stvaritve tekočega leta, vsi ostali pa bomo mogli še lep čas počakati na kar nekaj zanimivih naslovov. V zadnjih mesecih tekočega leta so tako seznami z lansko letnico končno popolni in tu je moj seznam 25-ih filmov z letnico 2013, ki so po moji oceni pokazali največ.

Before Midnight

Blue Ruin

Borgman  

Enemy

Gravity

Ida

Inside Llewyn Davis

Jodorowsky's Dune

La vie d'Adele [Blue Is theWarmest Colour]

Le passe [The Past]

Locke

Miss Violence

Nebraska

New World

Nymphomaniac: Vol. I & II

Only God Forgives

Only Lovers Left Alive

Pozitia copilului [Child's Pose]

Razredni sovražnik

Starred Up

Stoker

The Counselor

The Selfish Giant

Tian zhu ding [A Touch of Sin]

Upstream Color 

Leijonasydän [Heart of a Lion] (2013)

Slovenski naslov: Levje srce
Država: Finska, Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Dome Karukoski
Scenarij: Aleksi Bardy
Igrajo: Laura Birn, Peter Franzén, Yusufa Sidibeh, Jasper Pääkkönen, Jussi Vatanen

Finski režiser Dome Karukoski v domovini velja za enega vidnejših avtorjev mlajše generacije, ki se po uveljavitvi v domačem okolju in širši skandinavski regiji počasi prebija na mednarodno sceno. Svetovna premiera Levjega srca se je zgodila na uglednemu festivalu v Torontu, od tam pa je film nadaljeval svojo festivalsko pot, ki je zaključena dokaj uspešno, z nagradama na portugalskem festivalu Festroia in ameriškem Palm Springsu. Karukoski je v svojem petem celovečercu stavil na nenavadno mešanico, nekakšen hibrid med lahkotno romantično zgodbo in resno dramo, ki pod drobnogled vzame problematiko vzpona skrajnih desničarskih skupin v Evropi. Odnos med netipično očetovsko figuro in otrokom igra ključno vlogo pri funkcioniranju te neobičajne kombinacije. 

Ta netipična očetovska figura je Teppo (Peter Franzén), vodja skupine obritoglavcev, ki greni življenje priseljencev in njihovih potomcev v njegovem rojstnem mestu. Naš (anti)junak je ravnokar prišel iz zapora in preko socialne služba poskuša najti delo, vendar je tudi njemu jasno, da se bo zaenkrat moral zadovoljiti s skromno socialno podporo. Nato spozna natakarico Sari (Laura Birn) in z njo preživi noč. Vse lepo in prav,  dokler ta naslednje jutro na njegovem telesu ne zagleda nacistično tetovažo in  ga brez pojasnila vrže ven iz hiše. Toda Teppu je Sari zelo všeč,  zato se naslednji dan ponovno oglasi in poskuša ugotoviti, kaj je šlo narobe. Po dolgotrajnem prepričevanju Sari popusti in mu ponudi pojasnilo, ko iz hiše pripelje svojega temnopoltega sinčka. Otrok iz njenega propadlega zakona ni samo temnopolt, ampak je tudi potomec muslimana. Za pravega nacija je to najhujša možna kombinacija. Pravi naci bi v tej situaciji ozmerjal svojo sonarodnjakinjo, če ne še kaj hujšega, toda Sari je Teppu še vedno všeč. Tako zelo, da je pripravljen sprejeti njenega črnčka.

Generacija X (American History X, Tony Kaye, 1998) je eden izmed odmevnejših primerov tematsko sorodne zgodbe o nacistu, ki  na neki točki v življenju začne dojemati svoje zablode in spreminjati svoje nazore. Levje srce tako kot njegov ameriški sorodnik raziskuje podoben teritorij, vendar se filma precej razlikujeta v tonu in načinu podajanja zgodbe. Karukoski tu kljub resnosti teme ubere bolj sproščen pristop – zgodbo začini s pošteno dozo situacijam prilagojenega humorja, ki všečno blaži potencialno stresne situacije. Film sicer vsebuje nekaj manj prijetnih prizorov, a se kot celota precej oddalji od nelagodja, ki bi ga glede na tematiko lahko pričakovali. Glavni protagonist Teppo je namreč prišel v leta, ko mu biološka ura nedvomno sporoča, da je prišel čas za spremembo. V vlogi vodje skupine obritoglavcev se več ne počuti tako dobro; delno zato, ker mladi levi iz njegove tolpe ves čas prežijo na znamenja slabosti, v večji meri pa zato, ker se njegova percepcija življenja in vloge na tem svetu počasi spreminja. Ali drugače, vodja se stara in vedno bolj čuti potrebo po mirnem življenju v družinskem okolju. Srečanje s Sari prinese tisto manjkajoča sestavino v njegovo življenje in Teppu je  naenkrat povsem jasno, na kakšnih temeljih mora graditi prihodnost. Sprva sicer poskuša sedeti na dveh stolih in pred svojimi obritoglavimi prijatelji skriti svoje razmerje s Sari in njenim temnopoltim sinom, čeprav dobro ve, da se bo kmalu moral odločiti in povsem prekrižati staro družbo. Stvari bi zanj bile veliko manj komplicirane, če v tej družbi ne bi bilo njegovega mlajšega brata Harrija (prepričljivi Jasper Pääkkönen). Teppov odnos z mlajšim bratom je ena pomembnejših komponent filma, toda srce filma je drugje – v njegovem počasnem zbliževanju z izbrankinim sinkom Rahmujem (Yusufa Sidibeh). Karukoski otroka ne postavi v vlogo žrtve, ampak iz njega raje naredi prebrisanega oponenta, ki bo storil vse, da Teppu prepreči dostop do materinega srca. Dinamika njunega odnosa je istočasno glavna feelgood sestavina in čeprav pripoved v tem segmentu mestoma po nepotrebnem zdrsne v banalnost, je dobrih stvari toliko, da mu teh slabosti enostavno ne morem preveč zameriti. (+3)

Ocena:

The Equalizer (2014)

Slovenski naslov: Pravičnik
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 132' , Imdb
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Richard Wenk, Michael Sloan 
Igrajo: Denzel Washington, Marton Csokas, Chloë Grace Moretz, Johnny Skourtis, David Harbour 

Antoine Fuqua, David Ayer, Denzel Washington in Ethan Hawke so na začetku tekočega milenija skupaj ustvarili Dan za trening, eno izmed najzanimivejših ameriških kriminalk tega obdobja (Denzel je prejel oskarja za glavno moško vlogo). Fuqua je potem še večkrat poskušal ponoviti vajo z različnimi krimi trilerji, a mu več ni uspelo doseči standardov postavljenih z Dnevom za trening. Razen Padca Olimpa (Olympus Has Fallen, 2013) sem videl vse njegove filme in že površna analiza razkrije, da govorimo o režiserju, ki se dobro znajde v svojem primarnem žanrskem okolju in človeku, ki zna režirati zgodbo, vendar je kvaliteta njegovih izdelkov prevečkrat trpi zaradi kvalitete samega scenarija. Jasno je, da sta pri uspehu Dneva za trening veliko vlogo odigrala oba glavna igralca, izjemno pomemben pa je bil tudi scenarij Davida Ayerja, ki je kmalu začel samostojno režisersko pot. Ayer je brez dvoma trenutno v boljši formi od svojega starega sodelavca, saj je njegova akcijska vojna drama Bes eden izmed najbolj vročih naslovov  ta hip. Kakorkoli, Pravičnik me je pritegnil tudi zato, ker je znova združil Fuquo in Washingtona, čeprav sem vedel, da bo kvaliteta filma znova odvisna od kvalitete scenarija Richarda Wenka, ki v svoji filmografiji razen solidne akcijske kriminalke 16 ulic (Richard Donner, 2006) nima ravno navdušujočih dosežkov. Mimogrede naj omenim, da je scenarij navdihnila istoimenska serija iz 80-ih, nekaj več o tem (in samem filmu) lahko preberete v Filmoljubovem prispevku.

Robert McCall (Washington) je samotar, ki čez dan dela na enemu izmed oddelkov bostonskega Bauhausa, v nočnih urah pa se najraje posveča branju literarnih klasik v udobju svojega doma. Zaradi težav z nespečnostjo je časa za branje več kot dovolj in prav zato je Robert v poznih nočnih urah reden gost bližnje restavracije, v kateri po navadi ob dobrem čtivu spije svoj čaj. Že na prvi pogled je jasno, da je pred nami človek s skrivnostno preteklostjo in nekdo, ki je nekoč verjetno živel veliko bolj razburljivo in dinamično življenje. Že ko zagledamo mlado Chloë Grace Moretz na barskem stolu v isti restavraciji — punca  je mladoletna prostitutka, ki pod prisilo dela za rusko mafijo — vemo, v kateri smeri se bo razvijala zgodba. Tudi ona je ena izmed rednih gostov in ko se punca nek večer ne pojavi v restavraciji, Robert izve, da je končala v bolnišnični postelji, kamor so jo spravile pesti njenega tiranskega delodajalca. Nesrečno punco še isto noč obišče v bolnišnici in se odloči, da ji bo pomagal. Nedolgo zatem se sreča z njenim arogantnim šefom in s finančno kompenzacijo poskuša izposlovati dekličino svobodo.  Njegova ponudba, kakopak, ni sprejeta, zato pristopi k uresničitvi 29-sekundnega plana B. Slabe pol minute kasneje lokalni mafijski šef in nekaj njegovih podložnikov obležijo v mlakah lastne krvi. In ker smrt takšnih tipov nikoli ne mine brez reakcije višjih instanc, se v mestu kmalu  pojavi psihopatski preiskovalec Teddy, ki bo poskušal ugotoviti, kdo je odgovoren za smrt njegovih kolegov.

Od tu naprej se zgodba odvija na avtopilotu, po dobro znanem obrazcu, ki nas pelje proti končnem obračunu pravičnika z glavnimi antagonisti. Wenka in Fuqua film skozi ciljno črto pripeljeta brez kakršnekoli posebnosti: brez inovativnega in studioznega poglabljanja v mehanizme funkcioniranja mafijske organizacije, brez junakovega soočanja z osebnimi demoni in brez pravega poglabljanja v like. Celo o glavnem junaku, ki je praktično ves čas v kadru, na koncu ne vemo skoraj nič in iz tega zornega kota je Pravičnik nedvomno razočaranje. Toda… Pravičnik je istočasno vizualno privlačen izdelek, ki občasno zabava s koreografijo akcijskih prizorov in skulirano všečnostjo glavnega junaka. Washington na svojih plečih praktično nosi celi film, njegov edini  omembe vreden  "pomagač" pa je novozelandski igralec Marton Csokas (potomec madžarskega očeta in avstralske matere), ki dokaj suvereno stopi v čevlje glavnega antagonista. Pravičnik v seštevku res ne ponudi nič zapomljivega, a v pomanjkanju boljših idej lahko popestri počasen popoldan. Če k tej izbiri ob bok postavim kakšnega izmed številnih akcijad z Liamom Neesonom, potem se brez pomisleka opredelim za Denzela, ki je zame vsaj za razred boljši igralec. (-3) 

Ocena:

The Trip to Italy (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Michael Winterbottom
Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon, Rosie Fellner, Claire Keelan, Timothy Leach, Timothy Leach

Na začetku Cooganovega in Brydonovega kulinaričnega potepanja po Italiji iz ust slednjega slišimo, da tokrat ne bo imitiranja. Gre za eno izmed tistih izjav, ki se ne konča s piko, ampak z vprašajem. Vsem, ki s(m)o imeli priložnost videti njun prvi kulinarični izlet je najbrž jasno, da je izrečena konstatacija samo šala za ogrevanje, saj vse kar gledamo v teh uvodnih minutah napoveduje ponovitev formule, ki je tako uspešno funkcionirala že v prvem filmu. Brydonova izjava je izrečena iz sovoznikovega sedeža najetega minija, ki vijuga po s soncem obsijanih italijanskih cestah. Asociacija na Italijansko misijo (The Italian Job, Peter Collinson, 1969) je seveda neizogibna, sploh če poznamo tekmovalno vzdušje med Stevom in Robom, ki sta se v prvem filmu borila za titulo najboljšega oponašalca Michaela Caina. Brydon je po moji oceni v prvem dvoboju slavil prepričljivo zmago, v drugem pa so na tapeti še nekatera druga slavna imena iz sveta šov biznisa, a o tem in o zmagovalcu drugega dvoboja več v nadaljevanju. Spomnimo se: V prvem filmu je ugledni The Observer povabil Coogana, naj obišče šest priznanih restavracij na angleškem severu in o njih napiše oceno v tem cenjenem časopisnem tedniku. Ta je s seboj vzel Brydona, ki je potem namesto Coogana (ta se je moral nujno odpraviti na snemanje v Ameriko) spisal omenjeni časopisni prispevek. Prav zato je The Observer tokrat k sodelovanju povabil Brydona, Steve pa je prevzel vlogo spremljevalca. Vlogi sta torej zamenjani, koncept pa ostaja isti: vožnja od ene do druge lokacije, lepi pejsaži, debate, oponašanja, krožniki s slastno hrano in CD-plošček Jagged Little Pill, z glasbo Kanadčanke Alanis Morissette. Alanis najprej zato, ker je to edini CD, ki ga imata v avtu in potem še zato, ker je to najljubši album Brydonove žene. Prijatelja svojo turnejo po italijanskih sredozemskih mestih obogatita z obiskom znamenitosti (prioriteta so kraji, kjer so ustvarjali angleški romantiki Byron, Keats in Shelley) in nam mimogrede predstavita lokacije, na katerih so snemali klasike kot sta Rimske počitnice (Roman Holiday, William Wyler, 1953) in Prezir (Le mépris, Jean-Luc Godard, 1963).

Za režiserja in scenarista Michaela Winterbottoma je znano, da se nerad ponavlja in z vsakim novim filmom poskuša narediti nekaj novega, drugačnega, bodisi na tematskem, bodisi na žanrskem planu. The Trip to Italy  je v njegovi dolgi filmografiji, v kateri najdemo skoraj 40 naslovov (med njimi je okoli 25 celovečercev) prvo nadaljevanje, ta netipičnost pa je verjetno posledica odličnega sodelovanja z obema glavnima igralcema. Ali drugače: pri prvem filmu (in ostalih skupnih projektih) so se očitno vsi skupaj imeli tako zelo fajn, da so morali vajo še enkrat ponoviti. Tako kot v prvem poskusu je pod okriljem BBC-ja najprej posnet material za 6-delno tv serijo, iz katere je potem zmontiran celovečerni film, ki so ga na začetku leta premierno predvajali na festivalu Sundance. Winterbottom je v sodelovanju s snemalcem Jamesom Clarkom posnel fotografsko lep film, čeprav je tudi res, da ko snemaš na tako čudovitih snemalnih lokacijah v Mediteranu, potem enostavno ne moreš posneti grdega filma. Kakorkoli, fotografija  je eden izmed adutov filma, ampak mene je v tem primeru zanimalo predvsem kaj se bo izcimilo iz novega besedno-imitatorskega dvoboja Coogan - Brydon. Ko snemaš film po enakem kalupu in s skorajda identičnimi ključnimi sestavinami, je jasno, da na račun preverjeno delujoče formule zavestno žrtvuješ svežino in mislim, da se Winterbottom in ekipa pri tej računici niso ušteli.  Glavna nosilca zgodbe ponovno improvizirata tako domiselno, da večina epizod rezerviranih za imitacije in debate o dokaj banalnih stvareh deluje zelo zabavno, pri tem pa je pomembno poudariti, da je za uživanje v šalah, oponašanjih in ostalih anekdotah potrebno precejšnje poznavanje filmske zgodovine, igralcev in ostalih znanih imen, ki jih na meniju imata Rob In Steve. Michael Caine je tokrat sicer nekoliko manj eksponiran, vendar zato več prostora dobijo druge znane filmske persone  (osebno se mi je najbolj dopadel Brydonov Pacino). Tudi v tem segmentu se drugi film dodobra približa prvemu, a v eni točki mu vseeno ne uspe parirati predhodniku: mnenja sem, da drugi film med vrsticami (v premorih med komičnimi vložki) ne uspe na tako kvaliteten način orisati karakterjev svojih zvezd. V prvem filmu smo občudovali subtilnost, s katero je ekipi med vrsticami uspelo izrisati odlično karakterno študijo samovšečnega, rahlo arogantnega Coogana, ki v končnici hrepeni za stvarmi, ki so za njegovega prijatelja in družinskega človeka Brydona, samoumevne. V drugem filmu so vloge obrnjene; Coogan je štiri leta starejši, bolj pameten in  umirjen, Brydon pa je tisti, ki ga trese kriza srednjih let in strah pred minljivostjo. Prav tu film ne najde pravih sredstev za tehtnejšo analizo Brydonovega stanja in na tej postavki po moji oceni izgubi največ točk. Brydon je sicer še vedno bolj vešč imitator, ampak na koncu filma imamo občutek, da je pred nami lik, ki se ves čas krije za oponašanjem drugih in ga v resnici sploh ne poznamo. The Trip to Italy  torej ne sodi v tisto kategorijo boljših ali enakovrednih nadaljevanj, vendar pod črto še vedno imamo dosežek, ki upraviči izkazano pozornost. (+3)

Ocena: