Kunsten å tenke negativt (2006)

Slovenski naslov: Umetnost negativnega mišljenja
Drugi naslovi: The Art of Negative Thinking
Država: Norveška
Leto: 2006
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 80 minut,  Imdb 
Režija: Bard Breien
Scenarij: Bard Breien
Igrajo: Fridtjov Saheim, Kjersti Holmen, Kari Simonsen, Marian Saastad Ottesen, Henrik Mestad, Kirsti Eline Torhaug, Per Schaaning

Črna komedija »Umetnost negativnega mišljenja« je režiserski prvenec norveškega režiserja Bård Breien, nastal pod okriljem norveške produkcijske hiše, ki je odgovorna za najbolj odmevne norveške filme iz bližnje preteklosti. Posnet z minimalnim proračunom in skoraj v celoti na eni lokaciji, je del projekta, s katerim želijo norveški producenti spodbujati režiserje-debitante, ter na ta način spodbujati razvoj norveškega filma.

Geirr je ljubitelju glasbe in filmov na DVD-jih. Večino časa preživi v svoji sobi ob gledanju filmov in poslušanju glasbe. Najraje ima Lovca na jelene in Apokalipsa zdaj, na njegovem gramofonu je skoraj vedno Johnny Cash. Prometna nesreča ga je priklenila na invalidski voziček in ne mine dan, da ne pomisli, da je samomor edina rešitev. Odtujil se je tudi od soproge Ingvild, s katero več ne deli zakonsko posteljo. Kljub temu ga žena še vedno ljubi in mu želi pomagati, zato na pomoč pokliče terapevtsko skupino ki jo vodi ambiciozna terapevtka Tori, ki je prepričana do bo skupna terapija zelo hitro začele delovati. Greirru želi vsiliti pozitivno mišljenje, a je ta pristaš umetnosti negativnega mišljenja. Tori je pripeljala skupino invalidnih oseb,  ki ravnajo po njenih navodilih in na prvi pogled se zdi, da terapija in pravila ki jih vsiljuje Tori imajo blagodejen vpliv na člane skupine. Geirr se ji odločno postavi po robu, ter tako spodbudi tudi ostale člane skupine, naj se obnašajo po njegovih nazorih. A Tori se ne preda zlahka, zato Geirr uporabi fizično silo (mentorico vžge na gobec), nakar Tori ponižana prizna poraz in zapusti skupino.

Film se loti obravnavanja zelo občutljive teme ki govori o tegobah invalidnih oseb in njihovih bližnjih, je nekorekten, kaotičen, neusmiljen črnohumorni pogled v svet hendikepa in vsega kar paše zraven.  Kritika raznih skupin za samopomoč in dvomljivih razlogov za njihov obstoj, kritika zatiskanja oči pred realnostjo in nezmožnosti soočanja z dejstvi, ter prikaza stvari, takšnih kot so. Film odrešitev vidi v sprejemu krute realnosti in norčevanju iz pozitivizma. Negativitet ki se ga počasi naleze cela skupina in družinski člani, ne glede na vse daje boljše rezultate kot terapevtski prejemi, ki jih vsiljuje Tori. Kljub depresiji ki jo promovira Geirr, se na koncu izkaže, da vsi vpleteni vendarle ljubijo življenje, pa če prav je to tako neprizanesljivo do njih. Zanimiva izbira likov in dobra igra, ter nekonvencionalno obravnavanje teme invalidnosti sicer pritegne gledalčevo pozornost, a kakšnega posebnega vtisa film name ni naredil. Ne bom trdil, da gre za slab film, saj so avtorjevo sporočilo, igralske kreacije in glasba močnejše plati filma, a mu vseeno nekaj manjka, da bi ga lahko označil za odličnega. Umetnost negativnega mišljenja je gledljiv film, a tudi če ga ne boste videli, ne zamujate veliko.

Ocena: 6.0/10

Amelia (2009)

Slovenski naslov: Amelia
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 111 minut, Imdb
Režija: Mira Nair
Scenarij: Ronald Bass, Anna Hamilton Phelan 
Igrajo: Hilary Swank, Richard Gere, Ewan McGregor, Christopher Eccleston, Mia Wasikowska, Aaron Abrams, Joe Anderson

Amelia je bil film, od katerega so mnogi pričakovali veliko, napovedi so bile obetavne, oskarjevsko obarvane bi lahko rekel. In če pogledamo igralsko zasedbo na čelu z oskarjevko Hilary Swank, ki ji družbo delata Richard Gere in Ewan McGregor ob režiji odlične Indijke Mire Nair (Salaam Bombay!, Monsoon Wedding)  in scenariju pod katerega se je podpisal oskarjevec Ronald Bass (Rain Man), so ta pričakovanja bila upravičeno visoka.

Biografska zgodba o življenju ameriške letalske pionirke Amelie Earhart (Hilary Swank), ki jo spoznamo kot 12-letno deklico, ki so ji že v tej dobi sanje o letenju pomenile največ. Tem sanjam je sledila tudi ko je odrasla, saj ni izgubila nič od svoje mladostniške zagnanosti. Kjer so bila letala, različna letalska tekmovanja in podobno, je vedno bila zraven. Tam je tudi spoznala bodočega moža Georga Putnama (Richard Gere), ki je sprva bil njen agent in svetovalec, nato pa življenjski sopotnik. Amelia se je prizadevala, da bi bila prva ženska, ki ji je uspelo preleteti Atlantik. Leta 1928 ji je to tudi  uspelo (sicer je bila le sopotnica), štiri leta pozneje pa je sama poletela čez lužo in tako postala ena od najbolj prepoznavnih ženskih obrazov v ZDA. S pomočjo moža, ki je spretno krmaril njeno kariero, se je pojavljala na številnih prireditvah in tv oglasih, čeprav je to počela le, da bi lahko financirala svoje sanje o letenju. V njenem življenju je obstajal še eden moški, učitelj letanja na vojaški akademiji, Gene Vidal (Ewan McGregor), zaradi katerega je za nekaj časa celo zapustila moža, a na koncu je le spoznala da ji mož pomeni več in mu se vrnila. Ambiciozna, nemirnega duha, ki vedno išče nove izzive, se odloči za še eden mejnik v zgodovini letalstva. Želi postati prva oseba, ki ji je uspelo obleteti Zemljo. Nevaren podvig, če se zavedamo omejitev ki jih je v takratnem času postavljala maksimalna dolžina posameznega poleta in velikost oceanov na katerih oskrba z gorivom ni bila možna.

Skoraj vsi relevantni kritiki so ta film popljuvali, tudi pri navadnih gledalcih je doživel mlačen odziv. Zdi se mi da pri profesionalnih kritikih nikoli ne bom razumel njihove kriterije ocenjevanja nekaterih filmov. Bo že držalo, da Amelia ni izjemen film, takšen kot ga je večina pričakovala. Tudi odličen ni. Amelia je dober film. Zgodba o Amelie Earhart je že sama po sebi zelo zanimljiva, tudi če bi jo spremljali v kakšen dokumentarcu. Hilary Swank je izjemna igralka, ki je tudi tokrat v vlogi Earhartove odlična. Soliden je tudi Gere, neizkoriščen  je McGregor. Čeprav gre za dialoško precej šibek film, ki se skoraj nikoli ne poglobi v posamezne like, je zgodba sama po sebi dovolj zanimiva, da drži gledalca zainteresiranega cele dve uri. Če povzamem vse skupaj, je Amelia film, ki bi glede na potencial ki ga je imela  zgodba in ekipo ki je delala na filmu, lahko bil veliko boljši. A tudi tak kot je, film premore toliko kvalitete, da ga lahko označim za solidnega, po mojem skromnem amatersko-subjektivnem mnenju.

Ocena: 6.5/10

[Rec] 2 (2009)

Slovenski naslov: Snemaj! 2
Država: Španija
Leto: 2009
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 85 minut, Imdb
Režija: Jaume Balagueró in Paco Plaza
Scenarij: Jaume Balagueró in Manu Díez
Igrajo: Manuela Velasco, Leticia Dolera, Ferran Terraza, Juli Fàbregas, Jonathan Mellor, Ana Isabel Velázquez, Pau Poch

Prvi del filma sem pogledal čisto slučajno, recimo temu na blef, brez predhodne poizvedbe, za kakšen film gre in kaj lahko pričakujem. Vedel sem le, da gre za grozljivko in da so jo posneli v Španiji, ki bi jo lahko označil za evropsko deželo v kateri delajo najboljše grozljivke. In ravno to se izkazalo za najboljšo potezo. Če nisi vedel za kaj gre, je film imel še boljši učinek, kot bi ga sicer. [REC] je postal velika svetovna uspešnica, na podlagi katere so posneli tudi ameriško verzijo z naslovom »Krantena.« Zdaj je na vrsti drugi del, saj se je prvi končal na tak način, da je pustil odprta vrata nadaljevanju. Drugi del se začne tam, kjer se je prvi končal.

Že vemo, stavba je v karanteni, v notranjosti je izoliran nevaren virus, ki svoje žrtve spremeni v izjemno nevarne krvoločne pošasti. V stavbo pridejo specialci s kamerami, v stavbi je že pooblaščenec ministrstva za zdravstvo, ki je tudi vodja operacije, v kateri bodo poskušali izvedeti več o nevarnem virusu in locirati njegovo žarišče. Zato so tukaj tudi kamere s katerimi so opremljeni specialci, video material je lahko zelo dragocen za nadaljnja raziskovanja nenavadnega primera. A že kmalu po prihodu v stavbo je jasno, da gre za težavno nalogo, saj so okuženi prebivalci zelo agresivni in napadajo vse še neokužene ljudi, ki jim stoji na poti. Ustavijo jih šele streli naravnost v glavo, pa še takrat je najbolje če jo kar razstreliš. Ko počasi napredujejo skozi stavbo, specialci počasi uvidevajo, da predstavnik ministrstva, njihov poveljnik ve veliko več o samem virusu, kot je pripravljen povedati in podeliti z njimi. Zadevo še dodatno zakomplicirajo neodgovorni najstniki, ki se s kamero skozi kanalizacijo prebijejo v stavbo in želijo priti do senzacionalističnih video posnetkov.

Lahko bi rekel, da je največji problem filma, to da gre za nadaljevanje. Dejstvo, da smo že videli prvi del, po katerem so nam stvari več ali manj jasne. Ustvarjalci so sicer v drugi del vpletli še samega hudiča in katoliško cerkev, skrivnostne eksperimente in nekoliko razložili, zakaj je do tega prišlo. Sicer je neumno, da ekipa išče dozo krvi deklice ki je bila prva okužena, (pozor spojler !!!), a ko potem dobijo deklico in jo tudi pokončajo, ji njena kri več ni pomembna. Prvo dozo z vzorcem njene krvi, ki je bila ponesreči uničena, bi zlahka nadomestili z krvjo, ubite deklice iz trupla ki so ga imeli pred sabo. No pozabimo na to, itak je najbolj pomembno ohraniti suspenz in grozo na primernem nivoju. In to ustvarjalci z lahkoto znova dosežejo z tresočo kamero, posnetki iz roke in dokumentarističnim pristopom. »Blair Witch« stil pač. Filmu uspe gledalca kar nekajkrat pošteno stresti, kar je itak glavni namen podobnih filmov. »Cliffhanger« zaključek nam itak sporoča: »Pripravite se na [REC] 3. Gledljivo a vendarle slabše kot prvič.

Ocena: 6/10

Bikur Ha-Tizmoret (2007)

Slovenski naslov: Izgubljeni orkester
Drugi naslovi: The Band's Visit
Država: Izrael, Francija, ZDA
Leto: 2007
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 87 minut, Imdb
Režija: Eran Kolirin
Scenarij: Eran Kolirin
Igrajo: Sasson Gabai, Ronit Elkabetz, Saleh Bakri, Khalifa Natour, Uri Gavriel, Shlomi Avraham, Imad Jabarin

Izgubljeni orkester je film ki je pobral veliko nagrad na različnih filmskih festivalih, vključujoč nekatere najbolj prestižne, kot je tisti Cannski. Režijo in scenarij je podpisal Eran Kolirin, za katerega je ta celovečerec bil režiserski debi, pred tem je delal predvsem za televizijo. Zaenkrat je to tudi njegov edini igrani film, po tem kar sem videl v Izgubljenem orkestru, upam, da bom imel priložnost videti še kakšen izdelek tega talentiranega Izraelca.

Uvod v film gre nekako tako: »Nekoč, ne dolgo tega, je majhen egiptovski policijski orkester prišel v Izrael. Le redki se tega spomnijo … Ni bilo pretirano pomembno.« Obetaven začetek. Orkester, ki je prišel igrati na otvoritvi arabskega kulturnega centra, je po spletu okoliščin obtičal na letališču. Gre za policijski orkester, v katerem velja podobna hierarhija kot v policiji, zato je človek z najvišjim činom ta, ki sprejema vse odločitve. In odločitev je padla. Sami se bodo znašli. Na prizorišče se odpravijo z avtobusom, a pri tem storijo napako. Razlika  med Petah Tikva in Betah Tikva je ogromna. Pravopisno resda ne, a geografsko je ta razlika precejšnja. Orkester konča v majhnem mestecu, pravzaprav blokovskem naselju sredi puščave. Želijo se odpraviti nazaj, a to ni mogoče, saj avtobus pelje le enkrat dnevno. To pomeni, da morajo prenočiti v mestecu, ki nima ne hotela, ne kakšne druge možnosti za prenočišče. Pomoč jim ponudijo lokalni prebivalci in prijazna lastnica majhnega lokala s hitro prehrano. Ona bo spravila skupaj nekaj za pod zob muzikantom, ki jim  že pošteno kruli v želodcih, na njeno pobudo se bodo nekako uredila zasilna prenočišča. Zgodba o srečanju dveh svetov, ki jih ločijo kulturna, verska in politična nasprotja nam bo pokazala, da je z malo dobre volje možno narediti marsikaj.

V luči napete situacije, ki že dolgo časa greni življenja prebivalcev Bližnjega vzhoda je umeščeno dogajanje, ki na komičen način poskuša zbližati Arabce in Izraelce, ter na lahkoten način ponuditi drugačno perspektivo, umirjeno, človeško in prijateljsko atmosfero medsebojnega spoštovanja in sožitja. Komičnih utrinkov vsekakor ne manjka, saj že pogled na osemčlansko zasedbo glasbenikov v nebeško modrih uniformah sredi puščave je zelo zanimiv. Izgubljeni orkester komedijo išče v malih stvareh, v kulturnih in drugih razlikah med narodi, a pri tem nikoli ni nespoštljiv ali nesramen. Je topel, človeški in tako zelo apolitičen. Režiser vseskozi igra na prave štrene, svoje prispevek pa dodajo tudi odlični igralci, ki ustvarijo like ki se nam zelo hitro prikupijo in nas peljejo skozi zgodbo, ki slavi tisto najboljše v ljudeh in gledalca pusti v dobrem razpoloženju. Pravi »feelgood movie.«

Ocena: 8.5/10

Un prophète (2009)

Slovenski naslov: Prerok
Drugi naslovi: A Prophet
Država: Francija, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 155 minut,  Imdb
Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain
Igrajo: Tahar Rahim, Niels Arestrup, Adel Bencherif, Hichem Yacoubi, Reda Kateb, Slimane Dazi

Jacques Audiard prihaja iz filmsko obarvane družine, njegov oče je bil scenarist in režiser, stric pa filmski producent. Sam sprva ni želel delati v filmski industriji in je študiral književnost in filozofijo, a je občasno med šolskimi počitnicami delal kot pomočnik montažerjem in je po eni taki izkušnji dokončno izbral film in zapustil študentsko življenje. Na začetku je večinoma pisal scenarije, leta 1994 je posnel svoj prvi film, Regarde les hommes tomber ("See How They Fall"), za katerega je prejel Cesarja (francoska verzija oskarja) za najboljšega režiserja-debitanta. Un prophete je njegov 6 celovečerec, za katerega je prejel številne nagrade (Cannes, Bafta) in nominacijo za tujejezičnega oskarja.

Mladi Francoz arabskega porekla Malik (Tahar Rahim) je na poti v zapor. Dobil je šest let zapora. Je majhen kriminalec brez družine in družinskih vezi,  ko je bil star 11 let je pustil šolo, ne zna ne pisati ne brati in je večino življenja preživel v popravnih domovih. Po prihodu v zapor se drži zase, saj se ne želi priključiti nobeni skupini. A kmalu spozna, da se bo mogel prikloniti eni od skupin. Vplivnejšem korziškem  klanu, z močnimi zvezami meda pazniki, ali številčnejšemu  muslimanskem klanu, kar bi zanj bila bolj logična izbira. Čeprav ni vernik ima vendarle arabske korenine. A splet okoliščin je kriv, da se je odločil za korzičane, saj ga ti pritisnejo ob zid in od njega zahtevajo umor. Ubiti bo moral nekega ovaduha homoseksualnih nagnjenj, s katerim se srečuje med tuširanjem. Naročilo umora je prišlo od zunaj, nalogo je sprejel šef korziškega klana César Luciani (Niels Arestrup), ki je za »posel« izbral novinca, v katerega ne bo nihče posumil. Postavljen pred izbiro, ubij ali bodi ubit, je Malik po začetnem upiranju prisiljen v umor, ki ga nekako le izpelje. S tem činom je postal član korziškega klana in si je zagotovil njihovo zaščito. S tem statusom je prejel tudi številne ugodnosti, ki so mu omogočale bolj lagodno zaporsko življenje. A ko čez čas spozna, da ga korzičani nikoli ne bodo imeli za svojega, naveže stike studi z arabsko skupino, ter se poveže z glavnim zaporskim »ponudnikom« mamil, ter mu pomaga pri razširitvi »področja delovanja.« Malik počasi postaja vedno bolj samozavesten, na nagovor arabskega prijatelja Ryada hodi v zaporniško šolo in se izobražuje. Malik je zdaj vzoren zapornik z odličnimi zvezami, njegovo iznajdljivost prepozna tudi Luciani, ki mu priskrbi poseben status, s katerim Malik lahko čez dan hodi iz zapora, vendar se zvečer mora vrniti nazaj. Malik bo na svojih izletih opravljal »posle« za Lucianija, prosti čas pa koristi za organizacijo lastne tolpe ob Ryadovi pomoči, ki je že zunaj, saj je odslužil svojo kazen.

Vedno sem bil ljubitelj dobrih gangsterskih filmov, ki so znali kako ohraniti stik z realnostjo in tako obdržati svojo prepričljivost in s tem kvaliteto. Nekaj kar bi Hollywood verjetno spremenil v akcijski spektakel je Audiard posnel kot prepričljivo kriminalno dramo, ki ne vsebuje prav veliko akcijskih prizorov, a gledalcu odlično pričara stanje v francoskih zaporih in pojasni, kako funkcionirajo stvari v »luknji.« S tem ne mislim, da je Prerok film brez akcijskih prizorov. Prizor v katerem Malik izpelje načrtovani umor Lucianijevega mafijskega nasprotnika je naravnost osupljiv. A režiser se raje posveča osvetlitvi okoliščin v samemu zaporu, ter tako na nek način preslikava sliko, ki je precej podobna okoliščinam v večini francoskih velikih mest. Karakterizacija likov je odlična, rekel bi, da to še posebej velja za Malika, ki še vedno ne ve, kam sodi in išče svoje mesto v družbi, ki je razdeljena po vseh možnih kriterijih: rasno, verski, nacionalno. Malik je malo Francoz, malo Arabec, malo musliman in malo ateist, ki ljudi ne loči po nobeni od zgoraj navedeni kategorij. Pripravljen je sodelovati z vsakim, ki lahko prispeva k uresničitvi njegovih ciljev. Tahar Rahim se je zelo izkazal in odlično odigral vlogo Malika, njegova preobrazba od nepomembnega zelenca, do vplivnega igralca in šefa kriminalne združbe je zelo prepričljiva. Odličen je tudi Niels Arestrup, v vlogi vplivnega mafijskega šefa za zapahi. Prerok je odličen film, ki ga lahko postavimo ob bok največjim mojstrovinam gangsterskega filma.

Ocena: 9.0/10

Shutter Island (2010)

Slovenski naslov: Zlovešči otok
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Misterij, Drama, Triler, Krimi
Dolžina: 138 minut, Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Laeta Kalogridis po romanu Dennisa Lehana
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Mark Ruffalo, Ben Kingsley, Emily Mortimer, Michelle Williams, Max von Sydow, Patricia Clarkson

Od 70-ih naprej je Martin Scorsese v vsakem desetletju posnel vsaj dva izjema filma. V 70-ih Mean Streets in Taxi Driver, v 80-ih Raging Bull in After Hours, v 90-ih Goodfellas in Casino, ter v bližnji preteklosti Gangs of New York in The Departed. Seveda je posnel še druge odlične filme kot so: The Aviator, The Age of Innocence, Kundun, The Last Temptation of Christ, a zgoraj našteti so »kapitalci« ki sodijo v sam vrh njegove filmografije. S Shutter Island je odprl novo desetletje, v katerem lahko pričakujemo še kakšno mojstrovino starega mačka, zaenkrat potrjeno le, da bo snemal film o ameriški glasbeni legendi Franku Sinatri.

Shutter Island (Zlovešči otok je domači naslov) v središče dogajanja postavi zvezna maršala Teddyja Danielsa (Leonardo DiCaprio) in Chucka Auleja (Mark Ruffalo), ki se odpravita na samotni otok podoben Alcatrazu, na katerem je nameščena psihiatrična ustanova. Psihiatrija Ashecliffe je bolj podobna strogo varovanem zaporu, saj gosti ljudi, ki so prenevarni za navadne bolnišnice. Na težko dostopno mesto je postavljena zato, ker gosti najbolj razvpite zločince (ki seveda imajo psihične težave) v državi. Danielsa in Auleja pokličejo na Shutterjev otok, da bi raziskala misterijozno  izginotje nevarne morilke iz zaklenjene jetniške sobe. Po ogledu same lokacije in ob strogih varnostnih ukrepih ki tam veljajo, se pobeg zdi neverjeten, a nekoliko neprepričljiva pričevanja osebja in zdravnikov dajo slutiti Danielsu in Auleju, da stvari le niso takšne, kot jih želi prikazati osebje in zdravniki na čelu z dr. Cawleyem (Ben Kingsley).  Govorice in šušljanja o skritem oddelku, tajnimi poizkusni na jetnikih, pranju možganov in podobnimi rečmi, dodatno zapletajo stvari. Teddy se poleg preiskave in orkanskega neurja ki prizadene otok mora ukvarjati tudi z lastnimi demoni. Spomini na krvave dogodke iz druge svetovne vojne (udeležen je bil pri osvobajanju ujetnikov v nemških koncentracijskih taboriščih), ter smrt žene, ki je umrla v skrivnostnem požaru, ga preganjajo vsakič ko si zatisne oči. Preiskava ga pripelje do zaključka, da je na otoku zaprtih 67 ljudi. Toda, tudi ko se izginula morilka Rachel (Emily Mortimer)  skrivnostno vrne nazaj, na enak način kot je izginila, je na otoku še vedno samo 66 pacientov oz. zapornikov. Pacient št. 67 manjka, Teddy sumi, da ga držijo izoliranega v svetilniku, zato se v iskanju resnice odpravi tam.

Atmosfera, ki jo je ustvaril Scorsese v Zloveščem otoku nekoliko spominja na njegova filma Bringing Out the Dead in Cape Fear, s katerima bi lahko povlekel nekatere vzporednice. Glavnega junaka mučijo prividi, nočne more, povrh pa se še znajde v psihiatrični ustanovi, kjer so takšna stanja normalen pojav. In kaj če tudi sam sodi na podobnem kraj kot je ta - je tisto vprašanje, ki visi v zraku, a si ga Teddy nikoli ne zastavi. Res je, vsem kritikom, ki jim najnovejši izdelek iz Scorsesejeve delavnice ni všeč, lahko to priznam. A to je tudi vse, saj so vsi ostali elementi tako odlični, da zame ni dvomov. Mojster je še enkrat več dokazal, zakaj je eden najboljših na zemeljski obli. Že uvodni kadri, ko spremljamo prihod ladje v otoško pristanišče nam povedo, da je za kamero nekdo ki ve,  kako se stvari streže. Scenografija, kostumi in ostali spremljajoči elementi gledalca zelo prepričljivo popeljejo v 50-ta leta prejšnjega stoletja, v kateri je še vedno zelo prisotna povojna psihoza. Konec, ki stvari postavi na svoje mesto in  razkrije odgovore na vsa zastavljena vprašanja je odličen. Ob odlični režiji in prepričljivi igri DeCapria, Ruffala in Kingsleya je Zlovešči otok zelo zanimivo filmsko doživetje. Igralke in igralci v stranskih vlogah (Emily Mortimer, Max von Sydow, Patricia Clarkson) to doživetje še dodatno začinijo z odličnimi nastopi. Film je posnet po romanu Dennisa Lehaneja, avtorja romanov Mystic River (2001) in Gone, Baby, Gone (1998), ki sta že doživela več kot uspešno ekranizacijo. Shutter Island je »must-see« film za vse ljubitelje Scorsesejevega dela (kamor tudi sam sodim) in vrhunska kombinacija odlične igre, scenarija in režije, ki bo zadovoljila veliko večino gledalcev.

Ocena: 8.5/10

Capitalism: A Love Story (2009)

Slovenski naslov: Kapitalizem: Ljubezenska zgodba
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Dokumentarni
Dolžina:  127 minut,  Imdb
Režija:  Michael Moore
Scenarij: Michael Moore
Igrajo: Michael Moore, William Black, Elijah Cummings, Wallace Shawn, Marcy Kaptur

Leta 1989 je Michael Moore posnel svoj prvi dokumentarec Roger & Me, v katerem je kritiziral ameriškega avtomobilskega velikana GM, oz. takratno upravo zaradi postopkov ki so povzročili veliko gospodarsko krizo v državi Michigan in skoraj uničili režiserjevo rojstno mesto Flint. Zdaj, dvajset let pozneje se je Moore znova lotil podobne problematike, kajti trenutna gospodarska kriza ponuja nešteto pretresljivih zgod in bolečih izkušenj.

Moore se je v svojem značilnem slogu spravil na največje igralce v ameriškem gospodarstvu. Wall Street, banke, politiki, kongresniki, korporacije ... Vse jih je vzel na zob. Rdeča nit dokumentarca je zlom zelo popularnega in masovno razširjenega hipotekarnega kreditiranja v ZDA, ki je imel za posledico deložacije številnih družin iz njihovih domov. Seveda tudi tokrat Moore najde številne zanimive povezave, politične vezi in odločitve. Razloži nam kdo je kdo, njegova dejanja in posledice njegovih dejanj. Ne manjka niti protestno-provokativnih vložkov, ki se jih Moore vedno poslužuje v svojih dokumentarcih. Takšna je denimo njegova ideja, da bo od bank vzel neupravičeno dodeljen denar davkoplačevalcev in ga vrnil v državne rezerve v za to priložnost najetem oklepniku. Tudi fora z rumenim CRIME SCENE trakom je zelo izvirna. Pogled na kapitalistično ureditvo, v kateri je dovoljeno skoraj vse in kjer denar oz. njegovi lastniki, ustvarjajo in pišejo zakone, ki so jim pisani na kožo.

Tisto kar Mooru moram vedno šteti v plus, je njegova postavitev v bran šibkejših in iskanje pravice za male in nepomembne ljudi. Že res, da dostikrat poseže za resnicami, ki so nekoliko prirejene za potrebe filma in ki jih včasih moramo sprejeti z rezervo, a vedno znova mu uspe zadeti bistvo. Bistvo njegovega zadnjega filma je opomin izročen ameriškem ljudstvu. In ne samo Američanom, formula se zlahka prenese tudi na ostale dele sveta. Kapitalizem je neusmiljena ureditev, z avtodestruktivnimi nagnjenji, v tej destrukciji pa tako kot vedno ta kratko potegnejo najšibkejši. 1% populacije nadzira 99% vseh dobrin,  ostalih 99% pa preostali odstotek. Že ta podatek nam pove, do kako nepravične porazdelitve je pripeljal obstoječi sistem. Čeprav me Moore na trenutke spominja na viteza v boju z mlini na veter, njegovo početje ima svojo veljavo. Je glas ljudstva, čeprav še zelo šibek, ki mogotcem sporoča: »Tega več ne mislimo prenašati.« Moore nas sooči z pomembno resnico. V demokraciji je vsa matematika -1 človek = 1 glas- kar pomeni, da nas je siromakov ogromna večina,  večina, ki se mora zavedati svoje moči. Čeprav ne tako dober kot Bowling for Columbine ali Fahrenheit 9/11, je Moorov zadnji film nadaljevanje v smeri, ki jo je režiser zarisal že pred dvajsetimi leti. 

Ocena: 6.5/10

Julie & Julia (2009)

Slovenski naslov: Julie & Julia
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Biografija, Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 123 minut,  Imdb 
Režija:  Nora Ephron  
Scenarij: Nora Ephron po knjigah Julie Powell, Julie Child in Alexa Prud'homma 
Igrajo: Meryl Streep, Amy Adams, Stanley Tucci, Chris Messina, Linda Emond, Helen Carey, Mary Lynn Rajskub

Ameriška režiserka Nora Ephron, ki je posnela uspešnice kot so: Sleepless in Seattle, You've Got Mail, Michael in Bewitched je znova na domačem terenu. Posnela je film, ki ga moški zelo pogosto označimo z angleškim terminom »chick flick.« Ker tudi sam občasno kaj skuham in ker kuharske oddaje vedno pritegnejo mojo pozornost, sem pogledal ta film in sem tako verjetno izjema, ki potrjuje pravilo. Tudi moški gledajo »ženske« filme, me prav nič ni sram priznati. Ephronova je za svoj zadnji film izbrala ne eno, ampak kar dve resnični zgodbi iz življenja žensk, ki se nikoli nista srečale, ter jih zanimivo združila v svoji pripovedi.

Julia Child (Meryl Streep) je žena ameriškega diplomata, ki dela na ameriškem veleposlaništvu v Parizu. Dolgočasi se in ne ve kaj bi počela, zelo jo zanima hrana in kuhanje, zato se Jula odloči, da bo začela obiskovati kuharski tečaj. Čutila je, da ima smisel za kuhanje, zato se vpiše na zelo zahteven kuharski tečaj. Na tečaju spozna, da ji kuhanje gre zelo dobro od rok, zato se začne čedalje več posvečati kuhanju in kuharskim receptom. Novi recepti se nabirajo, kar napelje Julio na idejo (ob podpori francoskih prijateljic), da začne pisati prvo francosko kuharsko knjigo za Američane. Ob strani ji seveda stoji ljubeč soprog Paul (Stanley Tucci), ki jo odločno podpira pri njenih kuharskih podvigih in zraven uživa v odlični hrani.
Paralelno z Julijino spremljamo tudi zgodbo Julie Powell (Amy Adams), nikoli afirmirane pisateljice, ki se je pravkar poročila in z možem živi v neuglednem brooklynskem stanovanju. Hodi v službo ki ji gre na živce, saj opravlja nehvaležno telefonsko delo, zato se počuti nekoristno in je nezadovoljna z lastnim življenjem. Ima pa smisel za kuhanje. Zdaj že ostarela, slavna kuharica in uspešna tv-voditeljica Julia Child je njena vzornica. Mož ji predlaga, naj začne pisati blog, tako bo našla hobi, ki ji bo popestril vsakdanjik. Samo še ustrezno temo mora izbrati. Zelo rada kuha, zato se odloči, da bo pisala o hrani in kuhanju. Zastavi si drzen cilj. V enem letu bo naredila čez 500 jedi, po kuharskih receptih iz zelo uspešne kuharske knjige svoje vzornice Julie Child.

  

Julie & Julia ni klasična romantična komedija. Romantike je nekoliko manj, nekoliko več je biografskih elementov iz življenja obeh glavnih junakinj. Starejšo Julie je izjemno upodobila Meryl Streep (na YouTubu se dobijo posnetki resnične Julie Child), tudi Amy Adams že standardno dobro opravi svoje delo. Gre za drugi film v katerem sta skupaj nastopali Meryl in Amy, prvič sta se srečale v odličnem Doubt  iz leta 2008. Zgodbi delujeta dobro ena ob drugi, dogajanje nas  popelje v različna časovna obdobja, ki so približno 50 let narazen. Zanimivo življenje Julie Child, ki je preživela večino življenja prikazanega v filmu na različnih koncih sveta in je postala velika zvezda v domovini je lahkotno komična zgodba, ki se izogiba bolj dramatičnim prejemom. Teh je le za vzorec: zakonca Child ne moreta imeti otrok, spor med Amy Adams in njenim filmskim možem, ki se čuti zapostavljenega, ob ženini prezasedenosti (služba, kuhanje blog) ... Nori Ephron je uspelo ob izdatni pomoči glavnih igralk posneti očarljivo in zanimivo dvojno biografijo. Gledalec se zlahka vživi v zgodbo, v kateri se vse vrti okrog priprave hrane in uživanja v le-tej. Kot sem že zapisal, rad gledam kuharske oddaje in ob ogledu sem večkrat pomislil, kako bi lepo bilo probati dobrote prikazane na filmu. Julie & Julia je užitna filmska pripoved, ki jo postavljam vsaj en razred višje od klasične romantične komedije.    

Ocena: 7/10

Old Dogs (2009)

Slovenski naslov: Stara mačka
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Družinski
Dolžina: 88 minut, Imdb
Režija: Walt Becker
Scenarij: David Diamond, David Weissman
Igrajo: John Travolta, Robin Williams, Kelly Preston, Seth Green, Ella Bleu Travolta, Lori Loughlin, Matt Dillon, Rita Wilson, Justin Long

John Travolta in režiser Walt Becker sta že sodelovala pri solidni komični uspešnici Wild Hogs (2007), ki je takrat privabila ob Travolti še nekatera igralska imena, ki v Hollywoodu nekaj pomenijo: William H. Macy, Martin Lawrence, Tim Allen,  Ray Liotta, Marisa Tomei … Tokrat znova sodelujeta, njegov soigralec pred kamero je ob tej priložnosti legendarni Robin Williams. Sicer v filmu stranske vloge igrajo tudi Travoltina žena Kelly Preston in žena Toma Hanksa, Rita Wilson. Film je posnet pod Disneyevim okriljem, tako da je več ali manj jasno, kakšni ciljni publiki je namenjen.

Charlie (John Travolta) in Dan (Robin Williams), sta dolgoletna prijatelja in uspešna poslovna partnerja. Dan je ločenec, ki je že dvakrat bil poročen, Charlie pa je veseli samec, ki še zmeri ima občutek in oko za mlade dame. Njihova oglaševalska agencija je sredi pogajanj z veliko japonsko firmo, ki potrebuje njihove usluge. Pred največjim poslom v karieri, Dan dobi obiske. Obišče ga bivša žena Vicki, od katere se je ločil pred sedmimi leti. Zakon je trajal le nekaj dni, saj je bil posledica preveč popitega alkohola in nore zabave v Miamiju. Vicki je na obisku, zraven sta tudi 7-letna dvojčka. Njihov oče je Dan, ki ni vedel, da je postal očka. In tudi ne bi izvedel, če njihova mama Vicki ne bi bila okoljevarstvena aktivistka, ki si je zaradi svojih »aktivnosti«  prislužila 15-dnevno zaporno kazen. Naenkrat se Dan in njegov najboljši prijatelj Charlie znajdeta na hudi preizkušnji. 15 dni morata skrbeti za 7-letna dvojčka.

V komični kategoriji je zelo težko doseči nek višji standard, ustvariti takšen film, ki bi zadovoljil kritike, starše in otroke. Zato se mi zdi razglasitev tega filma za totalno polomijo od strani kritikov nepravična in neutemeljena. Drži, da gre za film ki vedno znova ponavlja klišeje, že videne sekvence in premore le malo izvirnosti. Ampak v zakup je treba vzeti, da otroci tega ne vedo. Stara mačka je lahkotna družinska komedija, ki si jo lahko ogleda celotna družina. Čeprav je večina filma rahlo dolgočasna, so tudi zanimivi deli, ki zlahka privabijo nasmeh tudi na starševske obraze. Zanimive so mini  vloge Bernija Maca (njegova zadnja vloga pred smrtjo), Matta Dillona, Luisa Guzmána  in predvsem Justina Longa, ki se je specializiral za mini vloge posebnežev. Ne bom rekel da je Old Dogs soliden film, a tudi tako zelo slab ni. Predvsem če vemo, kateri ciljni publiki je namenjen, si pri meni zasluži pozitivno oceno.

Ocena: 5.5/10

Malice in Wonderland (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Fantazijski, Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 87 minut, Imdb
Režija: Simon Fellows
Scenarij: Jayson Rothwell
Igrajo: Maggie Grace, Danny Dyer,Nathaniel Parker.

Britanski mali, neodvisni filmi so zadnje čase v razcvetu in med njimi se najde tudi kakšen soliden filmček. Zadnje čase je zelo aktiven tudi Danny Dyer, znani angleški tv-obraz, ki se zadnje čase vse bolj posveča igranemu filmu. Nekaj mesecev nazaj sem videl všečni »Doghouse« in zato sem dal priložnost tudi Malice in Wonderland.

Variacijo na temo »Alica v čudežni deželi« je režiral dokaj neznani Anglež Simon Fellows. Takoj na začetku Alice (Maggie Grace) nekdo preganja na londonski podzemni železnici. Ko iz podzemne steče ven na cesto, skoči pred taksi, zato jo ta podre. Taksistu Whiteyu (Danny Dyer) se zelo mudi. Dekle je v nezavesti, zato jo odloži v taksi in odpelje. Ko se tej vrne zavest, ne ve niti svojega imena, niti kaj tu počne, skoraj nič. Whitey ji ponudi tabletke ki ji bojo pomagale pri glavobolu in vrnitvi spomina. Nato jo odloži na avtobusni postaji in gre iskati darilo za mafijskega šefa, ki organizira veliko zabavo ob svoji vrnitvi iz zapora. Spotoma na tv-ju opazi sporočilo: »Ugrabljena mlada američanka Alice, za morebitno pomoč in informacije pri iskanju premožna družina ponuja 10 milijonov $.« Ko zagleda sliko spozna, da je to dekle, ki jo je pred kratkim pustil na avtobusni postaji.

 

Močnimi surrealistični elementi v sami zgodbi so večji del filma nezanimivi in moteči. Svoje prispeva tudi čudaška atmosfera in  galerija stranskih likov, ki želijo biti čudaško zanimivi, a so pri svojem početju neuspešni. Zmedeno dekle se odpravi na odisejado, na kateri ji uspe pobegniti iz bordela na kolesih, povrniti spomin in se zaljubiti v disfunkcionalnega taksista. Ko sem začel s tem  blogom, sem se odločil, da bom za vsak film ki ga bom pogledal, napisal nekaj besed. Tega se sicer držim, toda, slabim filmom bom v prihodnje namenjal manj vrstic. Malice in Wonderland je eden tistih, ki ni prepričal in me je pustil povsem ravnodušnega. 

Ocena: 3.5/10

Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte (2009)

Slovenski naslov: Beli trak
Drugi naslovi: The White Ribbon
Država: Avstrija, Nemčija, Italija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 144 minut,  Imdb 
Režija:  Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo: Christian Friedel, Josef Bierbichler, Burghart Klaußner, Susanne Lothar, Ulrich Tukur, Wolfgang Böck, Leonie Benesch, Michael Kranz

Beli trak sem že dolgo imel pripravljen za ogled, a čakal se na pravi trenutek. Kajti vedel sem, da bo film zahteven, da ima temu primerno minutažo. Zaradi tega sem rabil vikend brez obveznosti in dve uri in pol miru. Na film sem vsekakor bil pripravljen, vedel sem, da pri Hankeju ne gre pričakovati enostavnih odgovorov na zastavljena vprašanja. In imel sem prav.

Dogajanje je postavljeno v čas pred prvo svetovno vojno, prikazuje vasico na severu Nemčije. Vasico v kateri je nesporni vladar baron, pri katerem si kruh služijo domala vsi vaščani. Vas, v kateri nič ne ostane skrito in vsi vedo vse. Na prvi pogled idilično atmosfero v vasi načne nenavadna nesreča vaškega zdravnika. Zdravnik je jahal in se na konju vračal domov, ko je naletel na skoraj nevidno vrv napeto med drevesi. Tenka, a zelo močna vrv je podrla konja in zdravnika, ta se je pri padcu hudo poškodoval. Ko je prizorišče preiskovala policija,  vrvi ni bilo več, nekdo jo je odstranil. Več kot to ni bilo moč zaključiti. Nedvomno je bilo le to, da je vrv dejansko podrla zdravnika in njegovega konja. Dogodek je počasi šel v pozabo, nato je vas znova pretresla še ena nesreča. Med delom v žagi se je neka vaščanka smrtno ponesrečila. Do smrti je prišlo v nenavadni okoliščinah in so se pojavila ugibanja, da vendarle ne gre za povsem navadno nesrečo pri delu. Že druga nesreča v kratkem času, je vnesla nemir med vaščane in predvsem družino umrle, saj nekateri člani družine krivdo valijo na barona, lastnika žage. Pa tukaj vendarle ni konec zapletov. Približno desetletni baronov sin nek večer izgine. Baron sproži iskalno akcijo in fanta iščejo še dolgo v noč in ga tudi naposled najdejo v gozdu. Zvezanega za drevo, nagega in hudo pretepenega. Vzdušje v vasi je čedalje bolj napeto, nakar je hudo pretepen še eden otrok. Sin doktorjeve ljubice in vaške babice, otrok z Downowim sindromom, je bil hudo pretepen.
     

Skozi celo zgodbo nas vodi glas učitelja in glavnega detektiva, ki je nehote bil del dogajanja in je prav tako nehote vodil preiskavo, v katero ga je potegnilo samo dogajanje in splet okoliščin. Zgodbo, ki nam jo pripoveduje, po glasu sodeč, zdaj že starejši človek, je v času dogodkov bil na začetku tridesetih. Beli trak je zelo kompleksna zgodba,  pravzaprav pravi pripovedni sklop zgodb, ki se medsebojno mešajo in prepletajo, ter tako ustvarjajo celoto, ki so jo Cannesu nagradili z Zlato palmo. Osnovni zaplet, ki se ukvarja z nenavadnimi dogodki je le okvir, za zelo poglobljeno analizo vaščanov in medčloveških odnosov. Hanke se intenzivno ukvarja s položajem žensk in otrok, ki so živeli pod zelo močno moško dominacijo, ki je do skrajnosti omejevala njihove svoboščine in v njih zatirala čustva in eventualno nepokorščino. Tak odnos se najbolj kaže v odnosu vaškega pastorja do žene in otrok, pa tudi v odnosu zdravnika, do svoje pomočnice oz ljubice. Ravno najvidnejši predstavniki skupnosti so ljudje z demonskimi obrazi. Učiteljevo odkritje resnice, ki je po eni strani šokantna, a vendarle dovolj razumljiva, v luči naših spoznanj kaj so preživljali tamkajšnji otroci in mladostniki, nam ponudi tudi nekoliko globlje sporočilo. Ravno ta generacija otrok (dogajanje postavljeno okrog leta 1913), bo nosila breme najtemnejše točke v nemški zgodovini. Breme nacizma, ki je pokazalo najtemnejše odtenke človeških duš in morijo ki ne bo nikoli pozabljena. Ja, lahko bi rekel, da je pomanjkanje ljubezni krivo za vse. All we need is love.

Ocena: 8.0/10

Aanrijding in Moscou (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Moscow, Belgium
Država: Belgija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 102 minut, Imdb
Režija: Christophe Van Rompaey
Scenarij: Jean-Claude Van Rijckeghem, Pat van Beirs
Igrajo: Barbara Sarafian, Jurgen Delnaet, Johan Heldenbergh, Anemone Valcke

Christophe Van Rompaey je v Belgiji rojen režiser, ki je se je kot režiser najprej kalil z kratkimi filmi, nato je delal za televizijo in posnel nekaj mini-serij in nadaljevank. Aanrijding in Moscou ali "Moscow, Belgium" je njegov prvi igrani film, za katerega je prejel številne nagrade na različnih festivalih, vključujoč Canneskega.

41-letna Matty (Barbara Sarafian) zadnje čase nima ne vem kako srečnega življenja. Sama skrbi za tri otroke (no ja, ena je že skoraj odrasla punca), potem ko jo zapusti mož. Zapustil jo je zaradi veliko mlajšega dekleta, pravzaprav svoje študentke, saj ta predava slikarstvo na neki fakulteti.  Matty je zagrenjena ženska na robu živčnega zloma, vse skupaj je še bolj komplicirano zato, ker še vedno ljubi svojega moža in si želi njegove vrnitve. Na parkirišču pred nakupovalnim središčem zakrivi manjšo prometno nezgodo, saj se zaleti v tovornjak, ki ga vozi  29-letni Johnny (Jurgen Delnaet). Ker je Johnny pripravljen za prepir, se tudi Matty ne brzda več in iz nje izbruhne vsa nakopičena jeza ki se je v njej akumulirala tako dolgo. In takrat, ko je videl obup v njenih očeh je Johnny spoznal, da je Matty njegova sorodna duša. In se je odločil, da jo bo poskušal osvojiti. Na vse možne načine. In ko se že zdi, da je v tem uspel, Mattyjin mož od katerega se ta še ni uradno ločila in ki bi se zdaj rad vrnil domov, izkoplje nekatere umazane podrobnosti iz Johnnyjeve preteklosti.

 

Romantično komična drama o nekoliko nenavadnih okoliščinah, v katerih lahko pride do nenavadnih a zato nič manj pristnih romantično-komičnih zapletov. Kajti Matty in Johnny sta nenavaden par, to je treba priznati. Matty je zapustil mož, Johnyja žena. Johnny vozi mednarodno špedicijo in je pogosto odsoten. To okoliščino je izkoristila njegova bivša, ga prevarala z odvetnikom in mu pobrala stanovanje. Zato jo je Johhny pod vplivom alkohola napadel. Zdaj je vse kar ima njegov tovornjak in  novo upanje, ki mu ga ponuja  Matty. Ta pa ne ve, oz. se ne more odločiti, koga naj izbere. Moža, ki bi rad prišel nazaj ali iskrenega Johnnyja, za katerega se zdi, da ima srce na pravem mestu. Evropski filmarji dostikrat dokažejo, da so sposobni narediti kakovostno romantično dramo. Takšno, ki se gledalca dotakne, z nekonvencionalnimi liki, ki zgodbi dajejo pristnost in drugačno dimenzijo, v primerjavi z hollywoodskimi filmi. Zelo prepričljiva je  Barbara Sarafian (Matty) ki odlično upodobi zapuščeno mater in žensko na življenjski prelomnici. 

Ocena: 7.5/10

New York, I Love You (2009)

Slovenski naslov: Ni nasloa

Država: Francija, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Romantični, Drama
Dolžina: 103 minut,  Imdb 
Režija:  Faith Akin, Yvan Attal, Allen Hughes, Shunji Iwai, Wen Jiang, Joshua Marston, Mira Nair, Brett Ratner, Randal Balsmeyer, Shekhar Kapur, Natalie Portman
Scenarij: Emmanuel Benbih,atih Akin, Yvan Attal, Alexandra Cassavetes, Hu Hong, Shunji Iwai, Olivier Lecot, Joshua Marston, Suketu Mehta, Yao Meng, Anthony Minghella, Jeff Nathanson, Natalie Portman, Stephen Winter, Andrei Zvyagintsev
Igrajo: Bradley Cooper, Natalie Portman, Blake Lively, Andy Garcia, Rachel Bilson, Shia LaBeouf, Ethan Hawke, Orlando Bloom, Justin Bartha, Anton Yelchin, Hayden Christensen, Christina Ricci, Eli Wallach, Cloris Leachman, John Hurt, Robin Wright Penn, James Caan, Eva Amurri, Maggie Q, Drea de Matteo, Julie Christie, Burth Young, Chris Cooper, Jacinda Barrett

Najprej je bil Paris, je t’aime (2006) in takrat se rodila ideja. Zakaj nebi podobne filme posneli tudi v drugih mestih? In seveda, ga ni primernejšega kraja, kot je New York, ki je na vrsto prišel tri leta pozneje. Recept je še vedno isti kot pri Paris, je t' aime, številna znana igralska imena in znani režiserji iz vseh koncev sveta.

Če sem pravilno štel, je New York , I Love You omnibus desetih zgodb. Zgodb ki več ali manj govorijo o ljubezni ali iskanju le te. V prvi zgodbici mlad tat poskuša starejšemu tatu (Andy Garcia) ukrasti žensko in denar, a je kot se izkaže še vedno zelen, saj starejši še zmeraj bolj obvlada. Kronolško se sicer več ne spomnim zaporedja, po katerem si zgodbice sledijo. Tu je zgodbica o paru v srednjih letih, ki poskuša obuditi izgubljeno strast (Chris Cooper in Robin Wright), zgodba o hendikepiranem hotelskem uslužbencu in ostareli glasbeni divi (Shia LaBeouf & Julie Christie). Ethan Hawke je mojster zapeljevanja in svoje trike preizkuša na Maggie Q, za katero se izkaže, da je prostitutka. Orlando Bloom je glasbenik ki mu pri pomanjkanjem inspiracije pomaga Christina Ricci ... Skratka, kratke zgodbice, v katerih nastopajo sami znani obrazi. Če pogledate casting, vam je itak vse jasno.

Največji problem filma je vsekakor prenatrpanost. Zgodbice so občutno prekratke in jih je odločno preveč. V tako kratkem času je skoraj nemogoče ustvariti nekaj, kar bi imelo kak poseben pomen. Dogajanje se omejuje na nizanje kratkih zgodb, ki gledalcu ne ponudijo veliko. Še najbolj nas zanima, kateri znani obraz se bo pojavil v naslednji zgodbi. In ko sem že mislil, da bo šlo za totalno izgubo časa, je na vrsto prišla zadnja zgodbica, v kateri spremljamo ostarela zakonca na sprehodu, ki gledalcu privabi nasmeh na obraz. Prvotno je film imel še dva segmenta, a je nato skrajšan. Bolje bi bilo, če bi še naprej krajšali, verjetno bi potem ustvarili kaj bolj užitnega. Anthony Minghella, zdaj že pokojni z oskarjem nagrajeni angleški režiser (The English Patient, Cold Mountain), je bil predviden za režijo ene zgodbe, a je žal malo pred snemanjem umrl. Zato tudi posvetilo na koncu. Prvič se je na režiserskem stolčku preizkusila Natalie Portman, ki je lastni segment tudi zrežirala. Če ne bi bilo parčka na koncu, bi film ocenil z nezadostno oceno 4, samo zaradi zadnjega segmenta mu bom podelil komaj zadostno petko.

Ocena: 5/10

Sunshine Cleaning (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama 
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Christine Jeffs
Scenarij: Megan Holley
Igrajo: Amy Adams, Emily Blunt, Alan Arkin, Jason Spevack, Steve Zahn, Mary Lynn Rajskub, Clifton Collins Jr.

Amy Adams je zelo dejavna zadnje čase. Pojavlja se v čedalje več filmih, trenutno je v domačih kinih na sporedu Leap Year (Prestopno leto). Lahko se pohvali z dvakratno oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo (Doubt 2008, Junebug 2005), zadnje čase pa čedalje več glavnih vlog dopolnjuje njeno filmografijo. Eden takih je nizkoproračunski Sunshine Cleaning, pod režijo se je podpisala dokaj neznana Novozelandčanka Christine Jeffs.

Rose Lorkowski (Amy Adams) je nekoč bila cheerleaderka številka ena. Hodila je s kapetanom nogometnega moštva, pred njo je bila svetla prihodnost. Deset let kasneje je Rose hišna pomočnica z izvenzakonskim otrokom Oscarjem. Še vedno hodi z nekdanjim kapetanom nogometnega moštva Macom (Steve Zahn), le da je ta zdaj poročeni policijski detektiv, Rose pa njegova ljubica. Sestra Norah (Emily Blunt), živi doma pri ovdovelem očetu Joeju (Alan Arkin), ki tudi v jeseni svojega življenja ne zanemarja podjetniško žilico in še vedno ima visokoleteče plane. Norah po drugi strani še vedno ne ve, kaj bi počela s svojim življenjem in se še vedno »išče«. Ker je Oscar nekoliko po svoje »nasajen« otrok, njegov mama Rose ima konstantne probleme s šolsko upravo. Po nizu incidentov odgovorni na šoli sporočijo naj raje poišče kakšno privatno šolo za svojega otroka, saj je po njihovem očitno da otrok potrebuje »specialno-strokovno« pozornost. Rose se pogleduje s službo, ki jo je predlagal Mac in sicer čiščenje prizorišč zločinov, pravzaprav umorov in posmrtnih ostankov. V angleščini na kratko »cleaner« je služba, ki bi zelo pomagala Rose, da se postavi na svoje noge. Ker je Norah pravkar bila odpuščena iz  restavracije s hitro prehrano, ji Rose ponudi mesto pomočnice pri čiščenju »ostankov.« 

                                        
Sunshine Cleaning je mali film o vsakdanjih življenjskih tegobah navadnih ljudi. Osredotoča se družino Lorkowski, ki se nekako vsak na svoj način ubadajo z izgubo žene in matere, ki je pred leti naredila samomor. Toplosrčen film, ki zadane prave note in nam postreže z zelo prepričljivo predstavitvijo likov. Ustvarjalci so se v pravi meri posvetili tudi graditvi stranskih likov, ter njihovih značajev. Odlično delo sta opravila tako  Steve Zahn, kot Clifton Collins Jr. Še bolj sta me navdušile filmski sestri Adamsova in Bluntova, ki naravnost blestita v svojih vlogah. Letos so tudi kritiki prepoznali vrhunsko igralko v  Emily Blunt in ji podelili Zlati globus za vlogo kraljice Victorie v filmu The Young Victoria. Nizkoproračunski film o resničnih čustvih, pomenu družine in čistilnem servisu Sonček, ki se ukvarja z nekoliko bolj zahtevnimi čiščenji, je nekaj za vse ki jim zapleteni trilerji in akcijske sekvence ne ležijo. Preprost in odkrit film, režiserka Christine Jeffs spretno krmari skozi potencialno težaven scenarij, ter z veliko občutka spretno meša komično in dramatično v pravih odmerkih.

Ocena: 7.5/10

Armored (2009)

Slovenski naslov: Oklepno vozilo
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 88 minut,  Imdb 
Režija: Nimród Antal
Scenarij: James V. Simpson
Igrajo: Columbus Short, Matt Dillon, Laurence Fishburne, Jean Reno, Skeet Ulrich, Amaury Nolasco, Andre Kinney, Milo Ventimiglia

Zgodba ameriškega režiserja madžarskih korenin Nimróda Antala je zelo zanimiva. Rodil se je v ZDA, natančneje v Los Anglesu, svetovni filmski prestolnici. Leta 1991 se je vrnil na Madžarsko, deželo svoji staršev in tam se vpisal na filmsko akademijo. Za svoj prvi igrani film, ki ga je posnel v madžarščini (Kontroll, 2003), je prejel nagrade na številnih festivalih. In takoj padel v oči ameriškim filmarjem. Poziv iz Hollywooda je bil preveč mikaven da bi ga odklonil, zato se je leta 2005 vrnil v ZDA in leta 2007 posnel solidno srhljivko Vacancy. Armored je njegov drugi film posnet na ameriških tleh, še letos pa mu bo sledil še eden in sicer Predators, za katerega zaenkrat še ni znano, ali gre za rimejk starega Predatorja, nadaljevanje ali samostojen film.

Preprosta zgodba je zastavljena nekako takole. Ty Hackett (Columbus Short) je povratnik iz Iraka. Vojsko je zapustil, ker je izgubil oba starša, doma je pa ostal sam mladoletni brat Jimmy, ki potrebuje skrbnika. A starši mu niso pustili le Jimmyja, ampak tudi hipoteko za hišo in lepo število neplačanih obrokov. Poveže se z starimi prijatelji, ki delajo kot varnostniki pri podjetju ki skrbi za prevoz večjih vsot denarja v svojih oklepnih vozilih. Ti mu priskrbijo službo in stvari vendarle kažejo na boljše. A kaj kmalu spozna, da njegovi prijatelji in sodelavci načrtujejo rop oklepnika, sodelovanje ponudijo tudi njemu. Sprva jih zavrne, a se potem vendarle odloči da bo šel zraven, saj za vratom ima banko ki mu grozi z odvzemom hiše. Vse gre po načrtu, dokler v zapuščenem skladišču ne spoznajo, da jih opazuje nek brezdomec, fantje ga preganjajo in kmalu padejo tudi prvi streli. Pa tudi prva žrtev, saj je brezdomec bil priča, ki bi lahko ogrozil njihove roparske načrte.

Matt Dillon, Columbus Short, Jean Reno, Laurence Fishburne, Skeet Ulrich, Milo Ventimiglia ... Vse po vrsti znana igralska imena. Obetavno ime na režiserskem stolčku in scenarij, jah... Lukenj in nelogičnosti v sami zgodbi se enostavno ne splača naštevati, saj jih je odločno preveč. Scenarij je glavna pomanjkljivost filma, ki je imel vse predpogoje, da postane velika uspešnica. Scenarij za katerega se je, kot sem nekje prebral, vodila prva mala vojna med studii. Na koncu je zmagal Sony, a verjamem, da bi zdaj raje videl da ni. Odgovornost za tak polom od filma je po mojem mnenju veliko bolj na strani studia, kot pri samih izvajalcih. A kljub temu bi režiser rekel, da po takem scenariju ne bo snemal. Tako bi verjetno razpizdil kako »vodilno« glavo pri Sonyju, a bi tako ohranil nekaj ugleda in dobrega imena. Tako lahko le upa, da ne bo znova naredil napako. Da bo tokrat dobil v roke nekaj, iz česa se bo dalo posneti dober film. Dva slaba filma v zaporedju so dostikrat pomenila konec kariere marsikaterega obetavnega avtorja.

Ocena: 4/10

La teta asustada (2009)

Slovenski naslov: Mleko bridkosti
Drugi naslovi: The Milk of Sorrow
Država: Peru, Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Claudia Llosa
Scenarij: Claudia Llosa
Igrajo: Magaly Solier, Susi Sánchez, Efraín Solís, Marino Ballón

Letošnje leto bi lahko označil kot zelo uspešno, leto velikih dosežkov za perujski film. V glavnem programu zadnjega berlinskega filmskega festivala se je prvič uvrstil film iz Peruja. La teta asustada, ali po domače »Mleko bridkosti« (ki smo ga lahko videli tudi na LIFF-u), je odnesel glavno nagrado, berlinskega zlatega medveda 2009. Z mlado režiserko Claudio Lloso, je to drugi igrani film, nase je že opozorila z filmom Madeinusa iz leta 2006. Na koncu je film prejel tudi nominacijo za oskarja za tujejezični film, ki je letos šel v Argentino, za film El secreto de sus ojos.

V revnem predmestju perujskega glavnega mesta Lima, živi Fausta skupaj s svojo ostarelo materjo. V predmestje sta se preselile z vasi in prišle živeti k maminem bratu. Fausta boleha z zelo kompleksno boleznijo. Sama verjame da jo je nanjo prenesla njena mati z »mlekom bridkosti«, ko jo je dojila. Mleko bridkosti bi lahko označili za termin, ki so ga uporabljale številne posiljene ženske in matere, ki so bile posiljene med dolgotrajno perujsko vojno med maoistično gverilo in perujsko vojsko. Pravzaprav nam to dejstvo že v samem uvodu predstavi ostarela Faustina mama in sicer skozi pesem, značilnost, ki jo tako dobro obvlada tudi njena hčerka.  V tistih časih so si ženske namreč v vagino natlačile krompir, kot eno izmed sredstev za preprečitev zlorabe. In prav to je naredila tudi Fausta, dekle živi v konstantnem strahu in brezupu, ki se še samo poveča z materino smrtjo. Fausta ime le eno željo. Umrlo mater želi odpeljati v rojstno vas in jo tam pokopati. Težava je v tem, da za to potrebuje denar, zato se zaposli pri belopolti glasbenici, kot hišna pomočnica. V službi le nekako naveže stike z starejši vrtnarjem, ki ji tudi pomaga in jo odpelje v bolnišnico, potem ko vaginalna infekcija terja svoj davek.
                                                   

Zelo redkobesedna glavna junakinja večino svojih čustev izpove skozi pesmi, ki jih sproti sestavlja in poje. Režiserka predstavi posledice neke vojne, ki so tako globoko vrezane med lokalnim prebivalstvom. Čeprav je bila še v trebuhu, ko ji je mati bila zlorabljena, je ta čustva dodobra spoznala skozi skupno življenje z njo. Z materjo, ki ji je pomenila vse na svetu in ki je na njo prenesla svoje strahove v obliki »bolezni.« Gre predvsem za globoko zasidrano tesnobo in strah pred srečanjem z drugačnim, novim, ki jih povzroča boleča preteklost. Mleko bridkosti je film, ki veliko več pove s svojimi kadri in neizrečenimi besedami, kot z dialogom med glavnimi liki. Vse najbolj pomembne podrobnosti izvemo skozi pesmi, ki ji Fausta poje v Quechua jeziku. Glavna igralka je name naredila zelo dober vtis, ne toliko z igro, kot s svojo karizmo in energijo ki je prisotna v vsakem kadru v katerem je navzoča. Če k temu prištejem čudovito fotografijo in odlično glasbo, je jasno, da gre za celoto ki pusti več kot dober vtis.

Ocena: 7.5/10

Linha de Passe (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Brazil
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Walter Salles in Daniela Thomas
Scenarij: George Moura in Daniela Thomas
Igrajo: Sandra Corveloni, Vinicius De Oliveira, Joao Baldasserini, José Geraldo Rodrigues, Kaique Jesus Santos

Walter Salles, priznani brazilski režiser, ki v svoji omari že ima nekatere prestižne nagrade, med katerimi najbolj izstopa nagrada BAFTA, ki jo je prejel kar dvakrat in sicer za odlične filme Central do Brasil  (1998) aka Central Station (angleški naziv) in Diarios de motocicleta (2004) aka The Motorcycle Diaries (angleški naziv). Tokrat je avtorstvo podelil s svojo sonarodnjakinjo Danielo Thomas, s katero je že sodeloval v nekaterih mednarodnih (Paris, I Love You) in domačih (Foreign Land) projetih. Tokrat dvojec obravnava domače okolje in življenje prebivalcev Sao Paula, največjega brazilskega mesta.

V središče je postavljena revna družina. Cleuza (Sandra Corveloni) mati samohranilka je noseča, par mesecev je še do poroda. Oče še nerojenega otroka ostane neznan, vsaj nam gledalcem, prav tako nam ni znano kodo je (so) očetje ostalih otrok. Ima jih pa še štiri.
Najstarejši je približno 25-letni mladenič, ki dela na bencinski črpalki in je zelo aktiven v lokalni cerkvi. Je veliki vernik, ki je za sabo ima nemirna najstniška leta. Poleg matere ki dela kot hišna pomočnica, je edini ki zasluži kaj denarja v družini. Drugi brat, če gledamo po starosti, občasno dela kot kurir in dostavlja pošiljke po celem Sao Paulu. Tudi sam je oče majhnega otroka, ki živi skupaj z mamo v revni četrti.  Še nekoliko mlajši brat je pravkar dopolnil 18 let in je družinski nogometni up, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, da se dokaže. Najmlajši družinski član, ki je obenem edini temnopolt v celi družini, si obupno prizadeva izvedeti kaj več o svojem črnskem očetu in je zelo navdušen nad vožnjo z mestnimi avtobusi.
                                                

Družina na na socialnem obrobju večmilijonskega mesta je osnovna okrog katere ustvarjalci gradijo zgodbo. Zgodbo ki nam počasi a suvereno leze pod kožo in ustvarja vez med gledalcem in liki na malih zaslonih. Zanimiva vzporednica med nogometom in vero, dodobra pričara občutke, ki ji vsak dan doživlja večina tamkajšnjih prebivalcev. Dolge vrste pred nogometnimi štadioni, ko nogometni klubi organizirajo preizkušnje, pomeni za veliko večino talentiranih  igralcev izhod iz revščine in upanje v boljše življenje. Najvidnejši predstavniki brazilskega filma zadnjega časa, so mednarodno uveljavitev dosegli s prikazom kriminalnega življenja v brazilskih velemestih. Na ta kriminalni element se Linha de Passe, le bežno naslanja, ter se raje posveča navadnim ljudem in njihovimi vsakdanjimi problemi. Polnoletnost pomeni konec nogometnih sanj, iskanje očeta je poleg vožnje z avtobusom smisel življenja, vse nevšečnosti ki ti se pripetijo so le preizkus tvoje čvrstosti v veri in čeprav se na prvi pogled zdi zelo enostavno, nekateri enostavno nimajo razbojniškega srca. Pri tem filmu ne bomo dočakali srečnega zaključka. Namesto tega nam je ponujeno upanje in negotova usoda posamičnih likov. Negotovost, ki jo lahko sami peljemo v želeno smer. Odločitev je naša.  

Ocena: 8.0/10

The Box (2009)

Slovenski naslov: Škatla
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 115 minut,  Imdb 
Režija: Richard Kelly
Scenarij: Richard Kelly po kratki zgodbi Richarda Mathesona
Igrajo: Cameron Diaz, Gillian Jacobs, James Marsden, Frank Langella, Michael Zegen, Celia Westonn, James Rebhorn

Režiser in scenarist Richard Kelly je posebnež. To je zdaj že jasno, po njegovem tretjem celovečercu The Box. Za tiste malo manj informirane, kronologija. Najprej je posnel zdaj že kultni Donnie Darko (2001), nato Southland Tales (2006) in nazadnje The Box (2009). Kelly se tudi v svojem tretjem filmu ne odpoveduje svojemu značilnem stilu, ki je njegov zaščitni znak.Dogajanje nameščeno v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, scenografsko zvesto sledi duhu takratnega časa, ob seveda značilni »Kellyjevski« atmosferi.

Zgodaj zjutraj družino Lewis zbudi zvonec. Nekdo je na vhodnih vratih, a ko Norma (Cameron Diaz) odpre, pred vrati najde le kartonsko škatlo. Opazi tudi avto, ki se počasi  odpelje po ulici. Lewisovi so tričlanska družina, ob Normi je tu še njen mož Arthur (James Marsden) in približno desetletni sin. Družina se zbere okoli nenavadne nenaslovljene pošiljke. ko jo odprejo, v notranjosti najdejo črno leseno škatlo z rdečim gumbom. Zraven škatle je sporočilo, ki pravi, da se bo človek, ki je škatlo pustil pred vrati, v kratkem oglasil in razložil pomen nenavadnega zavitka pred vrati. In res se na vrati pojavi človek močno deformiranega obraza. Predstavi se kot Arlington Steward (Frank Langella) in Normi predstavi neverjetno ponudbo. Če je pripravljena pritisniti rdeči gumb na škatli, se bodo zgodile dve stvari. Kot prvo, če bo pritisnila gumb, dobila bo 1 milijon neobdavčenih dolarjev, kar je vsekakor mikavno. Druga stvar ki se bo zgodila, pa je nekoliko manj mikavna, pravzaprav  je kar temačna. V trenutku, ko bo gumb pritisnjen, bo nekdo ki ga družina Lewis ne pozna umrl. Norma dobi 24 ur za premislek in 100 dolarjev za gostoljubje. Če gumba ne bo pritisnila, stotaka  lahko obdrži, če gumb pritisne se bo g. Steward vrnil in ji izročil aktovko z denarjem.

                       
Kelly je  relativno mlad režiser, ki se je odločil za neko vizijo, ki jo je kot zaenkrat kaže pripravljen dosledno spoštovati. Vizijo, ki je prav zaradi svoje drugačnosti in izvirnosti vredno pozdraviti. Tudi tokrat so v filmu prisotni deli, ki jih povprečen gledalec (kamor štejem tudi sebe) ne razume. A nič zato, film zato premore dele ki so zelo razumljivi, logični i celoto ki zadovolji potrebo gledalca po odgovorih na zastavljena vprašanja. Film se začne zelo obetavno, s pravo dozo misterije in suspeza, ki pritegne gledalca. Cela zamisel škatel, ki lahko odloča o človeških usodah se mi zdi kar zanimiva. Glavna junakinja se itak odloči, da bo pritisnila rdeč gumb. Čeprav ji nebi bilo treba. Iz videnega je razvidno, da družina ne živi v pomanjkanju. A kot verjetno sami veste, denarja nikoli dovolj. Iz zanimivega zapleta se zgodba prelevi v futuristično-psihološko imaginacijo, ki vključuje vpletenost vlade in višjih sil, ter obupne poskuse zakoncev, da razrešijo misterij. A, kot nam je verjetno jasno, do tega ne bo prišlo. In takrat je na vrsti odličen zaključek, ki vse pojasni in postavi stvari na svoje mesto. Zaključek v katerem bi Arthur lahko skrivnostnemu mogočnežu, ki ga je upodobil odlični Frank Langella odpihnil možgane. Pa kar bo naj bo. Toda Arthur tega ne naredi. Kajti Arthur in Norma sta padla na izpitu že zdavnaj. Že na samem začetku filma. Takrat je bila zapisana njihova usoda. Če bi osrednji del filma bil nekoliko bolj po mojem okusu, bi končna ocena lahko bila precej višja. Tako je takšna kot je.

Ocena: 6,5/10

The Girlfriend Experience (2009)

Slovenski naslov: Romanca na poziv
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 77 minut,  Imdb 
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij: David Levien, Brian Koppelman
Igrajo: Sasha Grey, Chris Santos, Philip Eytan, Timothy Davis, David Levien, Glenn Kenny,

Steven Soderbergh je režiser, ki zelo rad eksperimentira in ustvarja različne filme. Je človek ki je posnel takšne mojstrovine kot so Sex, Lies, and Videotape (1989) in Traffic (2000) in nazadnje odlično zgodbo v dveh delih o največjem revolucionarjev modernega časa Che Guevari. Posnel je tudi nekatere komercialne uspešnice, ki mi v resnici nikoli niso bile všeč, pri tem pa mislim predvsem  na vse tri  »Oceanove« dele. Vmes pa Soderbergh posname kakšen mali eksperimentalni film, lahko bi temu rekli, samo zase. Eden takih je tudi The Girlfriend Experience.

V filmu spremljamo pet dni v življenju Chelsee, dekleta na poziv visokega cenovnega razreda. Chelsee je vrhunska kurba, ki kod takšna ima opravka z zelo premožnimi strankami.Chelsee ne ponuja le seks, ampak bolj pristno obravnavo strank, romanco na poziv če hočete.»Storitev ‘romanca na poziv’ navadno vključuje bolj oseben odnos od tistega, ki ga nudi klasično dekle na poziv ali poklicna spremljevalka.« (Wikipedia). Za vlogo Chelsee je Soderbergh izbral poklicno porno igralko Sasho Grey, ki za sabo ima lepo število porničev,  zvezdo porno industrije. V petih dneh spoznamo njeno delo, način obravnavanja strank, njeno zasebno življenje, njena čustva in strahove. Izvemo da njene usluge vključujejo tudi stvari, ki jih počnejo navadni pari. Chelsee strankam ponuja tudi pogovor, sprehod, kramljanje ob kavi v kakem baru. Vse to sodi v  »The Girlfriend Experience,« izkušnjo ki meji na občutke resnične zveze in resničnih čustev. Skrbi ji povzroča tudi pohotni in vplivni bloger, ki pogojuje dobro kritiko na svojem blogu z ustreznim »nadomestilom.« Slaba kritika vsekakor ni dobrodošla, saj je bloger ima velik vpliv pri njenih trenutnih in bodočih strankah.

                              
Kot ideja se mi zdi The Girlfriend Experience zanimiva izkušnja, čeprav se ne morem znebiti občutka, da bi veliko boljši efekt film dosegel v dokumentarni obliki. Če filma nebi podpisal Soderbergh, zanj verjetno nebi niti slišal, kaj šele videl. Če bi film omejil le na študijo nekega poklica, bi ga lahko označil za  zanimivega. A režiser v film vpleta tudi čustva strank dekleta na poziv, v katerih je večinoma čutiti strah in negotovost premožnih ljudi pred ekonomsko krizo. Nekoliko manj se film posveča privatnemu življenju dekleta, kar bi verjetno bilo bolje. Jamranje nekega bogataša, zato ker je letos zaslužil le dva milijona $,  kar je porazno v primerjavi z lanskih 10 milijonov, me prav nič ne zanima. Soderbergh je tokrat ustvaril le delno zanimiv film, ki le v nekaterih elementih zadovolji moja merila za dober film. Povprečno in na trenutke dolgočasno.

Ocena: 5,0/10

Everybody's Fine (2009)

Slovenski naslov: Vsi so v redu
Država: ZDA, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 99 minut,  Imdb
Režija: Kirk Jones
Scenarij: Kirk Jones, Massimo De Rita
Igrajo: Robert De Niro, Drew Barrymore, Kate Beckinsale, Sam Rockwell

Anglež Kirk Jones je doslej posnel tri filme. Najprej Waking Ned (1998), nato megauspešni Nanny McPhee (2005) in lani Everybody's Fine, tenkočutno drama, ki je v resnici rimejk italijanskega filma Stanno tutti bene (1990), ki ga je režiral priznani italijanski mojster režije Giuseppe Tornatore (Nuovo cinema Paradiso, Malèna, La sconosciuta). Jones, ki je postal svetovno znan kot avtor uspešnih tv oglasov, ne snema prav veliko, kar je razvidno iz letnic doslej posnetih filmov.

Frank Goode (De Niro) je penzionist, ki ostane sam, potem ko umre njegova življenjska sopotnica. Brezhibno urejena hiša, v »nulo« urejena trata pred hišo in okolica hiše so vedno bili njegova strast. Je oče štirih otrok, s katerimi se je vedno ukvarjala njegova ženaa. Tudi potem, ko so odrasli in ubrali vsak svojo pot. Zdaj ko matere in soproge več ni, se Frank čuti dolžnega prevzeti ženino vlogo. Delno zaradi tega ker svojo družino ima resnično rad, delno zato ker mu primanjkuje pristnih človeških odnosov in komunikacija znotraj družine. Zato Frank organizira družinsko srečanje, na katero naj bi prišli vsi njegovi otroci in njihove družine. Potem ko je vse pripravil (napihnil mini bazenček za otroke, kupil meso, čisto nov žar in najboljše vino), se odpovedi udeležbe kar vrstijo. Na koncu obisk odpovejo prav vsi, zato se Frank odloči ,da se kljub slabem zdravstvenem stanju odpravi na pot in obišče otroke razsute po celi Ameriki, enega za drugim. Frank se najprej odpraviv New York,  na nenapovedan obisk k sinu Davidu, a ga kljub dvodnevnem čakanju ne najde na njegovi adresi. Zato se odpravi naprej, obiskati poročeno hčerko Amy (Kate Beckinsale), ki je solastnica oglaševalske agencije.

Kljub temu da poster ki napoveduje Everybody's Fine daje vtis, da gre za romantično komedijo, je film pravzaprav čistokrvna drama. Drama v kateri vdovec De Niro poskuša ohraniti stike z družino in navezati pristnejši odnos z njimi. Nekoč je za to področje bila zadolžena soproga, a zdaj ko jo več ni, Frank čuti osamljenost in pomanjkanje družinskih vezi. Šele zdaj se zaveda, da po tolikih letih še vedno ne ve kako komunicirati z lastnimi otroci, saj tega nikoli ni počel. Kot sam priznava, njegova naloga pri njihovem odraščanju je bil konstanten pritisk in spodbujanje otrok k višjim ciljem. Njegov moto je vedno bil, da je le najboljše dovolj dobro. Zdaj se odpravi na pot, na kateri bo spoznal, v kakšne ljudi so odrasli njegovi otroci, kaj so dosegli in kako živijo. Treba je priznati da film očitno igra na sentimentalno noto, a je pri tem pristen in prepričljiv, zato se poistovetimo z liki in sočustvujemo z njimi. Igralske kreacije so prepričljive. Če sem iskren,  jezame le De Nirov nastop dovolj dober, da si film zasluži pozitivno oceno. Vse dodatni plusi ki jih film premore, le izboljšajo končni vtis. Oče ki bo le spoznal svoje otroke, ne samo kot otročičke iz peskovnika, ampak tudi kot odrasle osebe, je tudi kritika današnjega življenjskega ritma, ki pušča premalo prostora za negovanje družinskih vezi in vrednot. In čeprav oče izve, da je situacija v njegovi družina pravo nasprotje naslovu filma, so njegova spoznanja tako človeška in osebna, takšna ki jih poznata samo oče ali mati. Boleča čustva, ki se jih kljub temu nikoli nebi odrekel. Everybody's Fine je čustvena drama, ki jo bodo znali ceniti nekoliko starejši gledalci.

Ocena: 7,5/10

From Paris with Love (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 92 minut,  Imdb
Režija: Pierre Morel
Scenarij: Luc Besson, Adi Hasak
Igrajo: John Travolta, Jonathan Rhys Meyers, Kasia Smutniak, Richard Durden

Francoz Pierre Morel je pred šestimi leti pritegnil pozornost fimskih navdušencev s svojim Banlieue 13. Območje 13 je bil zanimiv akcijski »rollercoaster,« po katerem smo upravičeno nestrpno pričakovali kaj podobnega iz Morelove delavnice. Po štirih letih je le posnel Taken (Ugrabljena), ki je postal eden velikih hitov leta 2009. Obakrat je zgodbo prispeval Luc Besson, človek brez katerega se kot vse kaže, ne da posneti akcijskega filma v Franciji. In tudi v tretje je tako, zgodbo za From Paris with Love je znova prispeval prav on.

James Reece (Jonathan Rhys Meyers) je uslužbenec ameriškega veleposlaništva v Parizu. Ob vsakdanjem protokolarno-diplomatskem delu, opravlja tudi manjše naloge za ameriško tajno službo. Fant živi s prikupno Caroline,  ki ga napeljuje na poroko. James ima visoke cilje, s katerimi seznani tudi svoj zaročenko. Pričakuje, da bo kmalu od nadrejenih prejel resno nalogo, dostojno pravega agenta. In kmalu jo tudi dočaka. V Pariz prihaja operativec Charlie Wax (John Travolta), kateremu mora James pomagati pri njegovi nalogi. Nalogi, ki jo James na začetku ima za operacijo povezano z  preprodajo mamil. A kmalu postane jasno, da je v ozadju veliko več kot trgovina z drogo. Pariz bo gostil mednarodni konferenco za pomoč Afriki, na katero prihaja tudi ameriška delegacija. Delegacijo ki bo po vsej verjetnosti, prav tako kot sama konferenca, tarča teroristov.

Iz Pariza z ljubeznijo je akcijski tobogan, ki premore zelo malo, če ne celo nič možganov. Charlie Wax, ali če vam je ljubše John Travolta se prikaže v »badass« podobi agenta, kateremu ni prav veliko mar za procedure in predpise. Strelja tako frajersko, da v celem filmu niti enkrat ne zgreši cilja. Slabi fantje so vsi po vrsti neumni in nesposobni.Wax z  lahkoto opravi z desetimi nasprotniki, zato tudi njegovemu spremljevalcu Jamesu počasi rastejo »jajca.« Morelovo nizanje akcijskih sekvenc, v katerih si coolerski agent ne vzame niti pet minut časa zato, da spravi zapeljivo teroristko v posteljo, ampak ji kar takoj odpihne možgane, je tipičen primer današnjih akcijskih filmov. Bum-tres-bum dogajanje je zame hudo razočaranje, vsaj po tistem kar nam je ponudil Morel z Območjem 13 in Ugrabljeno. Zgodba v kateri junaki začnejo svojo pot  pri trgovcih z mamili, končajo pa pri teroristih, je tako absurdno-neumna, da mi ni jasno kako je Morel pristal na takšen scenarij. Travoltin »Royale with cheese« vložek je nesramna raba kulta, v filmu, za katerega bojo le redki  našli kako pohvalno besedo.

Ocena: 3,5/10

El Violin (2005)

Slovenski naslov: Violina
Država: Mehika
Leto: 2005
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 98 minut, Imdb
Režija: Francisco Vargas
Scenarij: Francisco Vargas
Igrajo: Ángel Tavira, Gerardo Taracena, Dagoberto Gama, Mario Garibaldi

El Violin je stvaritev mehiškega režiserja Francisco Vargas, ki je obenem njegov prvi igrani film. Zanj je na različnih festivalih prejel številne nagrade.    Ángel Tavira , ki je upodobil ostarelega glasbenika Don Pultarca je na filmskem festivalu v Cannesu leta 2006 prejel posebno nagrado. Film je nastal na podlagi kratkega filma istega avtorja,  Francisca Vargasa.

Dogajanje postavljeno v južnoameriško deželo, ki bi lahko bila Mehika, čeprav to nikoli ni jasno povedano je nameščeno v 70-ta leta prejšnjega stoletja. Že prvi kadri so pretresljivi. Kadri pobojev in posilstva so pristno neprijetni. In če sem mislil da se bo zgodba nadaljevala v podobni smeri, sem bil v zmoti, saj režiser ubere popolnoma drugačno, nenasilno pot.  Zgodba spremlja tri člane ene družine. Očeta Don Plutarca, njegovega sina Granera in vnuka Lucia.  Družino glasbenikov in kmetov, ki poleg muziciranja in kmetijstva na skrivaj nabavlja orožje in strelivo za upornike. Ko v Pultarcovo vas pridejo vojaki in odpeljejo za boj sposobne moške in ženske, se vsi bojijo najhujšega. Plutarco, Granero in Lucio so na srečo bili odsotni, toda vojaki so odpeljali Lucijevo mamo. Ženske in otroci se skupaj s preživelimi ubežniki odpravijo v gore, kjer se moški pridružijo gverili in načrtujejo napad na vladne enote. Toda upornikom močno primanjkuje orožja in streliva, zato so možnosti za uspeh minimalne. Zato se Plutarco odpravi nazaj v vas, z violino na hrbtu. Nekje na njegovi njivi je zakopano strelivo, ki ga starček ima namen vzeti in ga izročiti upornikom. Poveljnik vojaških enot ki kontrolirajo vas, je glasbeni navdušenec, ki Plutarcu zapleni violino po prihodu v vas. Plutarco potem vsakodnevno prihaja v vas in poveljniku igra violino, zato mu ta dovoli odhod na koruzna polja, kjer starček vsakič vzame nekaj streliva in ga pretihotapi upornikom. Med kapetanom in Plutracom se splete nenavadna vez. Starček je poveljniku po godu, želi si da bi ga ta učil igranja violine.

Francisco Vargas se je odločil, da bo snemal v črno-beli tehniki, kar filmu daje realističen pečat. Črno-beli prikaz dogajanja lahko razumemo tudi kot eden načinov, s katerimi je režiser želel poudariti, da stvari vendarle niso samo črne in samo bele. Ko Plutraco vpraša poveljnika, zakaj ne pustijo njegovo vas pri miri in odidejo, mu ta pove, da bi to rad naredil, toda ukazi so drugačni. Tudi vojaki na kontrolnih točkah na starčka gledajo s simpatijo. Nek vojak mu pri odhodu  na skrivaj celo da pištolo. Režiser želi prikazati ljudi ki so na drugi, negativni strani, kot orodje v rokah močnikov, ki celo do neke mere sočustvujejo z uporniki. Ángel Tavira ki je upodobil Plutraca in ki v resnici ni poklicni igralec je pred kamero naravnost fantastičen. Nekaj je magičnega v njegovem nastopu, njegova karizma kar prevzame gledalca in se nam zariše v spomin. V Latinski Ameriki, ki je v tem obdobju bila središče različnih revolucij in uporov, nam Vargas približa usodo malega človeka, njegovo vlogo  in položaj v boju za svoje pravice in pravičnost.

"Od nekdaj sem si želel napisati scenarij o skriti resničnosti Mehike, o tistih, ki jih je Luis Bunuel leta 1950 imenoval 'Los Olvidados'. Da bi bili slišani, se ti pozabljeni glasovi kot poslednjega sredstva oprimejo orožja. Poleg preučevanja literature o gverilcih in sporih v Latinski Ameriki me je še zlasti navdušila knjiga Dogodivščine violončela Carlosa Prieta. Moč tega glasbenika, ki gre vsak dan v sovražnikovo vojaško taborišče, kjer igra na svoj zaplenjeni violončelo, dokler ga ne dobi nazaj, se mi je globoko vtisnila v spomin. Spomnila me je na tisto literaturo, v kateri se glasba in vojskovanje zapleteta v igro nevarnega dialoga." (Francisco Vargas)

Ocena: 7.5/10

Nothing Is Private (2007)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Towelhead
Država: ZDA
Leto: 2007
Žanri: Drama
Dolžina: 124 minut,  Imdb
Režija: Alan Ball
Scenarij: Alan Ball, Alicia Erian (knjiga)
Igrajo: Summer Bishil, Aaron Eckhart, Toni Collette, Maria Bello, Peter Macdissi

Alan Ball je ameriški režiser in scenarist. Njegov največji dosežek je nedvomno scenarij za American Beauty (1999), za katerega je prejel oskarja. Ball je večinoma delal za televizjo,
saj se je podpisoval pod nadaljevanke ki smo jih lahko videli tudi pri nas. Grace na udaru (Grace Under Fire) , Cybill, odlična Pod rušo (Six Feet Under) in nazadnje trendovska Prava kri (True Blood). Nothing is Private je njegov prvi igrani film, ki je požel mešane kritike. Deloma jih lahko pripišemo občutljivosti teme, ki jo obravnava in kontroverzami zaradi prvotnega naslova Towelhead.

Najprej pojasnilo. Jasira (Summer Bishil) je trinajstletnica, mama je Američanka, oče Libanonec, sošolci pa jo imajo za Mehičanko. Jasira je recimo temu, nekoliko preveč napredna za svoja leta, fizično in seksualno, saj kaže zanimanje za seksualnost. Živi skupaj z mamo in njenim nezaposlenim fantom. Lahko si mislite, mamin fant je cele dneve doma, Jasir pa »razvito« dekle. Ko ji mamin fant ponudi bikini vax, materina reakcija je vse prej kot normalna. Krivdo vali na Jasiro  in jo pošlje k očetu. Njen oče je nadutež, ki sam živi v lepi hiši v predmestju in z takšno rešitvijo ni navdušen. Jasirina prisotnost očitno moti očeta, ki do hčere kaže ravnodušnost in pretirano strogost pri vzgoji. A Jasira je vse prej, kot navadna trinajstletnica. Seksualna nagnjenja ji ne dajo miru, zato začne flirtati z sosedom, pri katerem občasno opravlja vlogo varuške za mlajšega sina. Spozna tudi Thomasa, temnopoltega fanta ki hodi na njeno šolo. Najstnica se spusti v zapleten labirint odnosov, v katerem je vključeno preveč ljudi, da se stvari nebi začele zapletati.Tu je noseča soseda (Toni Collette), ki zavzame zaščitniško-materinsko držo do punce, ki tako očitno potrebuje pomoč. Sosed (Aaron Eckhart), ki ga tako zelo privlačijo mladoletna dekleta. Tudi Thomasa, tako kot vse fante v njegovi dobi »razganja«, partnerja za potešitev svojih strasti najde v Jasiri.

Film posnet po romanu pisateljice Alicie Erian je študija medčloveških odnosov v ameriškem predmestju. Ta študija obravnava občutljive teme pedofilije, rasizma, družinskih odnosov in odnosov znotraj skupnosti. Za film bi lahko zatrdil, da gre za nekakšno multikulturno različico Lolite, ki poleg seksualnosti mlade deklice, obravnava še marsikatero drugo temo. Jasirini oče in mama sta tipičen primer ljudi, ki niso sposobni skrbeti za otroka, ali drugače povedano, gre za ljudi z napako, nepopravljive egoiste, ki ne premorejo dovolj ljubezni in starševske pozornosti. Po tej plati še nekako razumem Jasirino obnašanje, saj jo čustvena otopelost napeljuje na seksualnost, v kateri mlado dekle išče čustveno zadoščanje. Film, ki je kot celota zastavljen provokativno, z namenom da šokira, le občasno igra prave note. Nekatera Jasirina dejanja se zdijo nenaravna in predvsem nelogična. Zelo močna igralska zasedba bi lahko bila bolj izkoriščena, saj so vsi stranski liki, razen očeta, nedodelani in premalo izkoriščeni. Pohvali bi pa igro mlade Summer Bishil (Jasira), ki je če ste si zastavili to vprašanje, v času snemanja imela 18 let. Kljub nekaterim zanimivim elementom, film ponudi premalo in ne izpolni mojih pričakovanj. Ko sem preletel igralsko zasedbo, kdo se je podpisal pod režijo, kratko vsebino, je zadeva delovala dokaj obetavno. Žal je na tem tudi ostalo. Film je nedodelana celota, ki bi potrebovala več pravih čustev in poglabljanja v like, ter manj igranja na karto provokativno-šokantnega.

Ocena: 5.5/10