Napovedi - Kaj bomo gledali IV

127 Hours

Zgodba alpinista Arona Ralstona, bazirana na resničnih dogodkih iz leta 2003. Ralston je svoj pohod v gore opisal v knjigi, ki jo je pozneje  Danny Boyl uporabil in iz nje izluščil scenarij za film. Drama o izjemna volji do življenja naslovnega junaka, ki si je lastnoročno amputiral roko, da bi se osvobodil in brezizhodne situacije in preživel je bila odlično sprejeta na premieri v Torontu.

V kino dvoranah: NOVEMBER 2010

IMDB




Hereafter

Ko režira Clint Eastwood, potem ni dvoma, da bo izdelek deležen velike pozornosti. Tudi ta film je premierno prikazan v Torontu, po prvih odzivih je film bil sprejet z mešanimi občutki.
Herafter je drama o nadnaravnem, ki v središče postavi usode treh ljudi. Američana Georga ki lahko komunicira z mrtvimi, francosko novinarko ki je preživela srečanje z smrtjo in nato začela svet gledati z drugimi očmi in angleškega šolarja Marcusa, ki izgubi osebo, ki mu je pomenila največ v življenju.

V kino dvoranah: OKTOBER 2010

IMDB




The King's Speech

Nagrada občinstva je najprestižnejša nagrada festivala v Torontu, ki si jo je prislužil prav Kraljev govor Toma Hooperja. Zgodba o kralju Georgeu VI. in njegovemu premagovanju jecljanja je navdušila obiskovalce festivala, v naslovni vlogi pa se je menda zelo izkazal Colin Firth, ki je že lani prejel odlične kritike za svojo vlogo v filmu Samski moški. Firth bo svojo govorno mano odpravljal s pomočjo avstralskega terapevta Lionela Loguea (Geoffrey Rush).

V kino dvoranah: NOVEMBER 2010

IMDB




True Grit

Brata Coen se letos vračata z vesternom True Grit. 14-letna punca Mattie izgubi očeta, ki pokončajo streli najetega revolveraša. Mattie želi najti očetovega morilca in se maščevati za očetovo smrt, zato angažira šerifa (Jeff Bridges), ki slovi po tem, da zadevi vedno pride do dna. Šerif, teksaški ranger (Mat Damnon) in dekle se odpravijo na indijanski teritorij v iskanju morilca v podobi Josha Brolina. Pravi pogum je rimejk filma Henryja Hathawayja iz leta 1969, v katerem je naslovno vlogo odigral John Wayne, ki je prav za ta film prejel edinega oskarja v karieri.

V kino dvoranah: DECEMBER 2010

IMDB




The Next Three Days

Oskarjevec Paul Haggis v kina pošilja svoj zadnji film, ki je prav tako rimejk francoskega originala Pour Elle iz leta 2008. Življenje zakoncev Brennan je postavljeno na glavo, ko gospo Brennan aretira policija in jo odpelje v zapor. Obtožijo jo umora, policija ima trdne dokaze, mož  (Russell Crowe) pa se zaveda, da soprogo čaka dolgotrajen zapor, zato stvari vzame v svoje roke.

V kino dvoranah: NOVEMBER 2010

IMDB

Paper Man (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Kieran in Michele Mulroney
Scenarij: Kieran in Michele Mulroney
Igrajo: Jeff Daniels, Ryan Reynolds, Lisa Kudrow, Emma Stone, Kieran Culkin, Hunter Parrish

Richard Dunn (Jeff Daniels) je pisatelj s pisateljsko blokado. Zato se skupaj z ženo odločita, da je najbolje, da se odselijo iz mesta na podeželje, v hišo nedaleč stran od manjšega mesta. Richardova žena Claire (Lisa Kudrow) je uspešna in spoštovana srčna kirurginja, glavni finančni steber družine Dunn, kar posledično pomeni, da je ženska na polno zasedena. Zato zakonca skleneta nenavaden dogovor. Richard bo ostal sam v hiši in se boril s pisateljsko blokado, Claire pa bo prišla vsak drug vikend domov. Tako Richard ostane sam v hiši, na mizi ga čaka pisalni stroj, v predalu pa  zaloga papirja za pisanje. Njegova blokada je tako huda, da so moteči elementi v hiši celo nekoliko preveč pisan kavč ali neustrezna razporeditev pohištva. Richard se znebi motečega pohištva, na novo razporedi stvari v dnevni sobi, a na njegovo žalost, še vedno ne more mimo prvega stavka v svoji novi knjigi. Na koncu se sprijazni z dejstvom, da pač ne gre in se na kolesu odpravi v bližnje mesto. Želi si nekoliko razbistriti glavo in zmanjšati hud pritisk, ki ga tako močno ovira pri pisanju. V mestu slučajno sreča Abby (Emma Stone), mlado dekle in je na nekoliko neroden način tudi spozna. Ko ga Abby obtoži zalezovanja, Richard izhod iz nelagodnega položaja najde v izgovoru da je nov v mestu in da išče varstvo za otroka. Rezultat Richardove ponesrečene laži je dogovor, da bo Abby prišla čez nekaj dni k njemu na dom in popazila na otroka. Richard seveda nima otrok, zato je dan, ko Abby pride paziti na otroka prelomnica, na kateri se iz nekoliko čudne situacije razvije nenavadno prijateljstvo.

Zakonca Kieran in Michele Mulroney podpisujeta režijo tega malega neodvisnega filma, kar je za oba prvi režiserski projekt. Dejstvo, da sta film režirala zakonca mogoče namiguje, da film govori o zakonu družine Dunn in medčloveških odnosih v zakonu, vendar ta odnos tukaj ni prevladujoča tema. Film v prvi vrsti gledalcu približa občutke osamljenosti, izgubljenosti in odtujenosti posameznika od ostanka sveta. Prav s takšnimi težavami se ubadata Richard in Abby. Richard kljub starosti še vedno ima namišljenega prijatelja (Ryan Reynolds), Abby je zmedeno dekle, zaznamovano s tragičnim dogodkom iz otroštva. Če sta oba bila izolirana in osamljena preden sta se srečala, zdaj sta Richard in Abby vendarle nekoliko bolj živahna. Učinek njihovega druženja je obojestransko zdravilen, saj po dolgem času za oba obstajajo trenutki v življenju, ki nekaj pomenijo. Ne morem se znebiti občutka, da sta avtorja imela v mislih feelgood movie, vendar je končni izdelek zame enostavno preveč nevtralen in depresiven. Konec sicer ponudi nekaj podobnega, nekakšen zaključek in zaokrožitev pripovedi, ki je zame žal nedorečen. Odnos na relaciji Richard-Claire je nejasen in nekoliko čuden, Richardovo spuščanje v nekakšne najstniške nebuloze (beri: zabava v njegovi hiši) pa nepotrebno in nerazumljivo. Richardov namišljeni prijatelj je odvečen dodatek, drugi namišljeni prijatelj (tisti, ki ste film videli, veste o čem govorim) pa je nekoliko bolj prepričljiv. Z filmom nisem razočaran, pa tudi navdušen ne. Film je čisto povprečje, ki ga rešuje odlična igra Danielsa (pričakovano) in Stonove (zame pozitivno presenečenje), ter manjši twist povezan z namišljenim prijateljem.

Ocena: 6.0/10

Get Him to the Greek (2010)

Slovenski naslov: Superžur
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 109',  Imdb 
Režija: Nicholas Stoller
Scenarij: Nicholas Stoller, Jason Segel
Igrajo: Jonah Hill, Tom Felton, Rose Byrne, Elisabeth Moss, Russell Brand

Aaron Green dela za glasbeno založbo, ki ji ne cvetijo rože, digitalizacija in recesija sta naredila svoje. Živi z dolgoletno punco (medicinsko stažistko), s katero se sicer dobro razume, a je ta večino časa odsotna, njena ambicioznost ji nalaga opravljenje lepega števila nadur, s katerimi ta želi doseči stalno zaposlitev in trajno rešitev svojega statusa.Aaronov šef (P.Diddy) od zaposlenih zahteva kreativnost in nove ideje, ki bi morale oživeti založbo in izboljšati njeno finančno sliko. Aaron šefu predstavi idejo o ponovni oživitvi nekoč zelo popularnega in cenjenega britanskega glasbenika Aldousa Snowa, ki je kariero zavozil z napačnimi odločitvami in nekoliko nepremišljeno izbiro besedil na zadnjem albumu. Oživitev njegove kariere bi po Aaronovih načrtih bila  finančno koristna za vse vpletene, obenem pa zaradi razvpitosti glavnega protagonista medijsko zelo zanimiva. Vrnitveni koncert ob 10 obletnici Snowovih največjih glasbenih uspehov in publiciteta ki bi jo takšen dogodek sprožil prepriča Aaronowega šefa, zato ta Aaronovi zamisli prižge zeleno luč. Aaron dobi pomembno a na prvi pogled nezahtevno nalogo organizatorja celotnega dogodka. Odpraviti se mora v Anglijo in pripeljati Snowa v Združene države. Aaron kmalu po prihodu v London in začetnem spoznavanju z muhastim zvezdnikom in drugimi okoliščinami spozna, da je že tako preprosta naloga, kot je denimo spraviti Snowa na letalo za Ameriko, še kako zahtevna in utrujajoča naloga.

Veliko se je govorilo o filmu, ki so ga domači distributerji oglaševali pod naslovom Superžur. Tako so verjetno želeli prepričati potencialne obiskovalce, da odločitev za nakup kino vstopnice obeta vrhunsko zabavo. Po finančno uspešnem prvencu Forgetting Sarah Marshall, ki je v povprečju zadovoljil zelo širok krog gledalcev, je tukaj Stollerjev drugi film, ki ga je marsikdo imel za enega izmed komičnih vrhuncev preteklega filmskega poletja. Tudi tokrat so ustvarjalci lahko zadovoljni z izkupičkom  na kino blagajnah, s kakovostjo posnetega materiala pa vsaj upam, da nekoliko manj. Stollerju ni uspelo ponoviti uspešne in všečne formule iz solidnega prvenca Pozabiti Saro. Razlogov je verjetno več, največja napaka je verjetno odločitev režiserja, da bo sam spisal scenarij, brez pomoči Jasona Segela, ki je na tem področju veliko bolj izkušen. Ker je lik Aldousa Snowabil bil tako toplo sprejet v prvem filmu, je odločitev, da mu posvetijo kar celoten film logična sled stvari v šovbiznisu. Saj s tem ni prav nič narobe, le film bi moral biti smešen. Ob Superžuru sem se komaj dvakrat-trikrat nasmehnil i to bolj zadržano, spontanega, kakovostnega smeha zame tukaj žal ni bilo. P.Diddyjeva vloga bi morala biti smešna, pa ni. Večkratno bruhanje glavnega junaka prav tako ni ne vem kako posrečena rešitev, prenašanja mamil v telesnih odprtinah in splošno vsi štosi v tej smeri so zgrešeni in nesmiselni. Nekakšen komični vrhunec, v katerem se glavni protagonisti ogrevajo za »trojčka« generira čudaško atmosfero, ki nima nič skupnega s smešnim, moralna in čustvena streznitev razposajenega rokerja na koncu, pa preprosto ne deluje. Tudi sam sem bil med tistimi, ki so mislili, da bodo gledali solidno komedijo in se žal zmotili.

Ocena: 5.0/10

Frozen (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Adam Green
Scenarij: Adam Green
Igrajo: Emma Bell, Shawn Ashmore, Kevin Zegers

Dan in Parker (da ne bo pomote, Parker je ženska) sta par. Dan preživi veliko časa s punco, zato se njegov najboljši prijatelj Joe čuti nekoliko zapostavljenega. Obisk smučarskega središča je nekoč bil rezerviran izključno za moške, toda zdaj ko Dan ima punco, se tudi to spremeni. Sproščanje v gorah ni več izključno fantovska zadeva, saj Dan s seboj pripelje Praker, kar Joeju  ni ravno po godu. Poleg tega, Parker ni ravno v vrhunska smučarka, kar je Za Joeja razlog več za slabo voljo. Nekoliko bolj vesel postane, ko Parker uspe s svojimi ženskimi čari prepričati uslužbenca na žičnici,  naj vzame ponujeni denar in družbi omogoči poceni smučanje. Smučarija poteka brez zapletov, dokler se družba ne odpravi na zadnji spust. Na smučišču se že temni in uslužbenec na vlečnici že zapira smučišče. Družba ga stežka naprosi naj jih vendarle spusti še enkrat gor. Vendar trojica nikoli ne bo prišla na vrh, saj splet okoliščin in nesrečnih naključij pripelje do tega, da osebje ustavi žičnico v prepričanju, da nihče več ni na njej. Trojka obtiči v sedežnici,  ki se na njihovo nesrečo ustavi na točki, ko je pošteno oddaljena od tal. Pomislijo, da gre za kratkotrajno okvaro, ki bo kmalu odpravljena. Toda čas mineva, snežno neurje se bliža, žičnica se pa ne premakne nikamor. Počasi se jim začne svitati, da so se znašli v resni godlji.

Adam Green doslej ni posnel nič revolucionarnega, med njegovimi najodmevnejšimi izdelki najdemo naslednje naslove: Spiral, Hatchet (Hatchet II, štarta v kinih oktobra) in Frozen. Hatchet sem videl, v spominu pa nimam nič, kar lahko pomeni le eno - ni mi bil všeč. Frozen je verjetno nekoliko boljši, a prav daleč stran (kakovostno) sigurno ni. Že v samem uvodu sem imel težave, kajti kako požreti javkanje na relaciji prijatelj-prijatelj tipa: »Odkar imaš punco, kot da nebi bila prijatelja. Tukaj bi morala biti sama, brez tvoje punce. Zdaj ne bova mogla uživati v smučanju, ker je tvoja punca tako slaba smučarka.« Na srečo, ta neumnost ne traja prav dolgo, po kratkem prehodu dogajanje preide v nočne ure. Takrat zadeve postanejo nekoliko bolj zanimive. Gledalec radovedno in nekoliko zaskrbljeno spremlja razplet in upa na najboljše. Ta film, tako kot večina podobnih igra na karto gledalčevega sočutja, njegove zaskrbljenosti za človeško življenje in nas zraven poskuša šokirati z neprijetnimi podobami. Godlja  v kateri se ekipa znajde je sicer verjetna in mogoča, vse ostalo, kar bi lahko imenovali poskus samoreševanja, pa od gledalca zahteva, naj zamiži na eno oko in požre marsikatero neumnost. Frozen je film ki ga gledaš zato, da izveš končni izid, čeprav že na začetku veš, kaj se bo zgodilo. Ob gledanju ti gre tako na živce in te večkrat izziva naj pritisneš tipko stop na predvajalniku. A tega vseeno ne narediš. Zakaj ne? Zato ker te zanima, kako bo kdo umrl in ali bo kdo preživel. Zato mu bom vendarle podelil pozitivno oceno z opombo, da je na voljo veliko boljših naslovov, ob katerih lahko resnično uživate.

Ocena: 5.5/10

Accidents Happen (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija, VB
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 92', Imdb
Režija: Andrew Lancaster
Scenarij: Brian Carbee
Igrajo: Geena Davis, Harrison Gilbertson, Harry Cook, Joel Tobeck, Eric Thomson, Sarah Woods 

V zadnjih letih nismo imeli prav veliko priložnosti gledati Geeno Davis na filmskem platnu. Akcijski triler Poljub za lahko noč je posnela leta 1996 in ta je do lanskega leta bil njen zadnji film za odraslo publiko. Potem je sicer še posnela dva Miška Stuarta (1999, 2002) in posodila glas za tretji del, ki je ostal brez kino distribucije. No, leto 2009 za Geeno nekakšen nov začetek, saj je posnela kar dva filma, tv dramo Exit 19 in film o katerem pišem danes. Avstralsko-angleška koprodukcijo je režiraj Avstralec Andrew Lancaster, ta film je njegov dolgometražni debi.

V sedanjosti so Conwayevi  disfunkcionalna družina, vendar to nekoč ni bil slučaj. Nekoč so Conwayevi bili tipična ameriška predmestna družina. Mama Gloria, oče Ray, hčerka Katarina, dvojčka Gene in Larry, ter najmlajši član Billy, ki je na nek način, osrednja osebnost v tej pripovedi.  Družino je usodno zaznamovala tragična avtomobilska nesreča, v kateri je Katarina izgubila življenje, Gene pa je končal v globoki komi iz katere se ni zbudil že osem let. Sedanjost. V hiši so ostali le mati, Larry in najmlajši Billy. Gloria je ravnodušna ženska, ki ne vidi nobenega veselja v prihodnosti, sarkazem je njeno orožje za obvladovanje čustev in odklanjanje pomoči. Genov dvojček Larry ni v nič boljšem stanju, ločitev od brata je hudo prizadela, zato ta motiv za življenje išče v nagajanju mlajšem Billyju in praznjenju steklenic piva. Oče Ray se je odselil, zdaj živi z novo partnerko, ločitveni papirji so že pripravljeni. Zdi se, da je najmlajši Billy edini normalen član, ki ga vsi ti dogodki niso tako močno zaznamovali, kakor vse ostale Conwaye. Čeprav je prav Billy videl in preživel največ od vseh (prometna nesreča, grozljiva smrt prvega soseda v bizarni nesreči). Toda usoda še ni opravila z njim, saj se Billy kmalu znajde sredi nenavadnega zaporedja nesrečnih naključij, ki na koncu imajo smrtonosne posledice.

Accidents Happen pripoveduje zgodbo o soočanju s tragičnim dogodkom in izgubo na nekoliko nekonvencionalen način. Glas čez sliko nam razloži nekatera dejstva in ozadje pomembnih dogodkov iz družinske zgodovine. Sicer se Lancaster ni odločil za ustvarjanje depresivne atmosfere, raje je uporabil črnohumorne prejeme in s takim pristopom po mojem mnenju pozitivno usmeril stvari. Davisova po letih pavze zelo dobro opravi svoje delo, simpatičen je tudi njen filmski sinko Billy. Nekoliko moti režiserjeva neodločnost, film občasno zaide v melodramatične vode,  večjim delom pa želi biti tragikomedija (pri tem bi po moje moral vztrajati), zato je kot celota nekoliko nedorečen. Prebral sem nekaj različnih odzivov na ta film in nekakšen skupni imenovalec je, da je približno polovici film všeč, v očeh druge polovice je to zelo slab film. Sam se uvrščam v prvo kategorijo, vendar ne bom trdil da sem videl zelo dober film, soliden pa vsekakor. Konec koncev, ocena pove vse.

Ocena: 6.5/10

Dog Pound (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, Kanada, VB
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb 
Režija: Kim Chapiron
Scenarij: Jeremie Delon, Kim Chapiron
Igrajo: Adam Butcher, Shane Kippel, Mateo Morales, Lawrence Bayne

Pred kratkim sem pisal od romunskem If I Want To Whistle, I Whistle, danes sem spet v  sorodnih vodah, zapisal bom nekaj besed o filmu, ki se prav tako ukvarja z življenji mladoletnih prestopnikov, ki so svoja najboljša leta preživeli za rešetkami, v različnih kazensko-vzgojnih ustanovah. Dog Pound je svoj navdih poiskal v filmu Scum, Angleža Alana Clarka, ki je nastal več kot trideset let nazaj. Novodobna verzija bo verjetno nekoliko bližja mlajšim generacijam, saj je rimejk narejen s časovno prilagoditvijo, postavljen je namreč v sedanjost.

Enola Vale je zapor za mladoletnike, ki je pravkar sprejel tri nova člana. Butch (Adam Butcher) je zaprt zaradi napada na policista, Davis  (Shane Kippel) je obsojen zaradi dilanja drog, Angel (Mateo Morales) zaradi kraje avtomobilov. Novinci hitro postanejo prijatelji in si medsebojno pomagajo v kočljivih situacijah, ki jih je na podobnih krajih vedno dovolj. Tako kot vsi zapori, tudi Enola Vale ima svoje zakonitosti, nekronane kralje med zaporniki, ki po lastni volji krojijo usode drugih zapornikov. V zaporu iz naše zgodbe je ta človek zapornik Banks, ki na piko takoj vzame novince, še posebej sta mu zanimiva Davis in Butch. Davis je pripravljen požreti marsikaj, v upanju, da se stvari bodo kmalu umirile. Temperamentni Butch po drugi strani, Banksu in njegovim gorilam takoj pokaže zobe in jim jasno sporoči, da trpinčenja ne bo prenašal. Zato ga Banks in njegovi pomagači pretepejo na spanju. Ker ne želi izdati storilcev, si Butch prisluži še »nagradno« bivanje v samici. Paznik Goodyear, ki je zadolžen za spalnico v kateri bivajo vsi glavni akterji  v tej zgodbi, sicer poskuša umiriti trenja med zaporniki, a mu stvari zavoljo osebnih težav, vedno bolj uhajajo iz rok.

Dog Pound se ne more pohvaliti z ne vem kako izvirno zgodbo, navsezadnje gre za rimejk filma, prvič predvajan pred 33 leti na britanski tv postaji BBC. Scenarij po katerem je snemal Kim Chapiron vsebuje že večkrat videne motive boja šibkih proti trpinčenju in zatiranju, tu so še pazniki, ki si želijo karseda mirno službovanje. In tukaj je seveda fant, ki izstopa iz povprečja. Butch je tisti, ki bo stvari v zaporu postavil na glavo. Poleg inteligence in razsodnosti v kočljivih situacijah, Butch odlično vihti pesti, ko se spravi na nasprotnika, to počne z neverjetno odločnostjo in jezo v očeh, v katerih nikoli ne zasledimo strahu. A to pri temu filmu nikakor ni ovira, kvečjemu manjša pomanjkljivost. Čeprav pogosto vemo, kam se bo zgodba obrnila, Chapironov film ponudi veliko pozitivnega, ki tehtnico močno nagne v njegovo korist. Režiserjev občutek za graditev zgodbe in suspenza, odlično ujeta surova prepričljivost pretepov in življenja za zapahi, prepričljivi liki (še posebej bi omenil odličnega Adama Butcherja) so najmočnejša orožja njegove zaporske drame. Od samega začetka gledalcu nikoli ni dolgčas, režiser spretno dozira napete trenutke in jih z veliko občutka meša s spoznavanjem gledalca z liki in njihovimi značilnostmi. Film nas opozarja na neustreznost ravnanja z mladoletnimi prestopniki v kazensko-vzgojnih zaporih, a se pri tem zaveda, da je nemogoče vse izgubljene duše vrniti na pravo pot.

Ocena: 7.5/10

Hierro (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija 
Leto: 2009
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Gabe Ibanez
Scenarij: Javier Gullon 
Igrajo: Elena Anaya, Hugo Arbues, Jon Ariño, Miriam Correa, Kaiet Rodríguez

Maria (Elena Anaya) je mama šestletnega dečka Diega. Mama in sin se odpravljata na počitnice, redko poseljen otok El Hierro je kraj, kamor sta namenjena. Trajektna linija je edina prometna povezava med  otokom in ostankom sveta, nekajurna vožnja z ladjo, loči obiskovalce otoka od prvega večjega mesta na kopnem. Kar bi moralo biti nekaj dni počitka in sproščanja v sinovi družbi, se kmalu spremeni v Mariino najhujšo nočno moro, ko Diego izgine na trajektu, še preden trajekt pristane na otoku. Ko fantka po dolgotrajnem iskanju na trajektu ne najdejo, je jasno, da ostajata samo dve možnosti. Fant je padel v morje, ali je bil ugrabljen. Sledi nekaj mesecev dolg časovni preskok, po katerem izvemo, da fanta še niso našli, Maria je skrhana ženska na robu živčnega zloma, ki se še vedno ne more sprijazniti, z tragično usodo njenega otroka. Nato Mario pokličejo s policijske postaje na otoku in ji povedo, da so našli truplo dečka, ki ustreza Diegovemu opisu. Maria se skupaj s sestro nemudoma odpravi na otok, vendar je identifikacija negativna. Oblasti vseeno vztrajajo, naj Maria počaka nekaj dni na forenzike, ki bodo s pomočjo DNK analize potrdili ali ovrgli identiteto, saj je deček mrtev že nekaj mesecev, truplo pa v razpadanju. V čakanju na sodne izvedence Maria na lokalni plaži za hip opazi fanta, na las podobnega njenemu Diegu, ki že naslednji hip izgine v kamp-prikolici. Marija po naključju odkrije, da je na otoku pred časom izginil še eden deček, kar je razlog več, da začne samostojno preiskavo. 

Hierro je prvenec španskega režiserja Gaba Ibáñeza, ki je snemal po scenariju nekoliko bolj znanega sonarodnjaka Javierja Gullóna (El rey de la montaña). Če bi pričakovali, da izkušenejši bolj obvlada posel, bi se zmotili, kajti šibki člen tega filma je v največji meri prav scenarij. V tej smeri se je nagibala večina prebranih recenzij, žal se tudi sam moram strinjati s takšno utemeljitvijo. Ob boljšem pisanju, bi ta film lahko bil pravi cukerček, saj Ibanez kaže izjemno nadarjenost in je v prvem poskusu posnel film z izjemno vizualno lepoto, z pravim občutkom za graditev ustreznega vzdušja in zelo zanimivimi simbolnimi poudarki. Odlična igra Elena Anaya, ki bi ji z lahkoto dal vsaj 10 let manj, je dodaten plus, zaradi katerega čas porabljen na ogled tega filma, ni šel v nič.

Ocena: 6.5/10

Iron Man 2 (2010)

Slovenski naslov: Iron man 2
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Avantura, ZF
Dolžina: 124',  Imdb 
Režija: Jon Favreau
Scenarij: Justin Theroux
Igrajo: Robert Downey Jr., Don Cheadle, Paul Bettany, Scarlett Johansson, Mickey Rourke, Samuel L. Jackson, Sam Rockwell, Gwyneth Paltrow

Po izjemnem uspehu prvega Iron Mana, ki je zadovoljil skoraj vse: gledalce, kritiko in investitorje je bilo jasno, da na nadaljevanje ne bo treba čakati prav dolgo. Tudi v drugo je na režiserskem stolčku Jon Favreau (njegovo prvo nadaljevanje v karieri), ki je pred kamero imel še močnejšo igralsko zasedbo, kot pri prvem filmu. Nekateri so sicer odšli, Terrencea Howarda je zamenjal Don Cheadle, kar nikakor ne more biti hendikep. Sploh pa, če na seznam sodelujočih dodaš imena kot so: Sam Rockwell, Mickey Rourke, Samuel L. Jackson in Scarlett Johansson.

Novi Iron Man se nadaljuje tam, kjer je prvi film končal, z razkritjem identitete moža v bleščeči kovinski obleki. Potem ko je Tony Stark javno priznal, da je Iron Man in uresničil projekt  pokojnega očeta,  ekstravagantni Stark Expo, se Tony znajde v fokusu domače in mednarodne javnosti. Svoj delež njegovega sveta želijo mediji, politiki in kar je najpomembnejše, tudi ameriška vojska. V ministrstvu za obrambo želijo na vsak način doseči, da bi jim Tonyjevo podjetje izročilo magično obleko, ki iz navadnega človeka naredi Iron Mana. Za vsem stojijo višji interesi in močen lobi ameriške vojaške industrije, ki ga pooseblja Justin Hammer (Sam Rockwell). Toda Hummer in stranpoti zvezdniškega življenja so težave, ki jih Tonyja ne skrbijo preveč. Tony je bil prepričan, da le on pozna skrivnostno tehnologijo,  ki stoji za nepremagljivostjo in superiornostjo Iron Mana. Dirka v Monaku razkrije, da to navsezadnje ni res. Tony za las uide smrti, ko njega in ostale dirkače napade nevarni Ivan Vanko, z mogočnim orožjem narejenim po Starkovi tehnologiji. Vanko tehnologije ni ukradel, orožje je ustvaril po načrtih pokojnega očeta, ruskega znanstvenika, ki je nekoč delal za Howarda Starka.

Nadaljevanje Iron Mana je solidna filmska izkušnja. Sicer mi film ni tako »sedel,« kot je to bil slučaj pri prvem filmu, a vseeno nadaljevanje zadovolji vse pomembnejše kriterije. Ustvarjalci so se odločili, da nadaljevanje mora prekašati  prvi film v vseh pogledih, zato so povečali proračun, pripeljali kakovostne igralske okrepitve, spektakularnejši so tudi specialni učinki, eksplozije, prizorišča in vse ostalo kar paše zraven. Bolj kompleksna je tudi zgodba, v katero je vključeno veliko število likov, podvojeno število dobrih fantov (Downey Jr., Cheadle) in porednežev (Rourke, Rockwell), plus Scarlett Johansson, zaradi katere od samega začetka ugibamo, kakšna bo njena vloga v celi zgodbi (to verjetno ne velja za tiste, ki berejo stripe). Preveč podrobnosti zna biti ovira, vendar se tukaj zavoljo dobrih igralskih prispevkov in čistih scenarističnih linij, ne morem odločiti, ali bi film vendarle bil boljši, če bi ga zastavili nekoliko manj kompleksno. Iron Man 2 je tipičen poletni megaspektakel namenjen zabavi širokih množic, ki je name naredil boljši vtis, kot večina letošnjih visokoproračunskih čudes. Dober tempo in akcija začinjena s solidnim humorjem ohranjajo koncentracijo gledalca, zato dve uri dolg film mine kar hitro. Ob finančnem uspehu drugega dela, ki je že zaslužil 600 milijonov $, ni nobenega dvoma, da je tretji del že na obzorju.

Ocena: 7.0/10

MacGruber (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Komedija
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Jorma Taccone
Scenarij: Will Forte, John Solomon
Igrajo: Will Forte, Kristen Wiig, Ryan Phillippe, Val Kilmer

Brezkompromisni zločesti poslovnež Dieter Von Cunth (Val Kilmer) v skrbno načrtovani akciji ukrade raketno z nuklearno konico, s katero potem želi napasti Washington. Pentagon nima druge izbire, le eden človek lahko pomaga, njihovo edino upanje je odlikovani vojni veteran MacGruber (Will Forte). Izstrelek je neuporaben brez tajnih kod za izstrelitev, zato oblasti domnevajo, da bo Von Cunth najprej poskušal priti do lansirnih kod, ter jih nato tudi uporabiti. MacGruberjeva prednostna naloga je varovanje lansirnih kod, ter lociranje izstrelka in  Von Cuntha, s katerim ima neporavnane račune iz preteklost. Na tvegani misiji mu bo pomagala stara prijateljica Vicki St. Elmo (Kristen Wiig) in poročnik ameriške vojske Dixon Piper (Ryan Phillippe). Preiskava pokaže, da so Von Cunthove pijavke zelo dolge, v zaroto so vpleteni tudi nekateri visoki funkcionarji, ki imajo dostop do izstrelitvenih kod.

V iskanju dobre komedije pogledam marsikatero neumnost, včasih kljub relativno slabim odzivom upam na presenečenje. Prav to sem imel v mislih, ko sem se spravil gledati  MacGruberja, čeprav sem vedel, do so možnosti zelo majhne. Če bi to kar sem videl bilo vsaj na trenutke solidno, bi lahko opravičil izgubljeni čas. MacGruber je film, ki se ne more odločiti, ali naj na gre v smeri parodije, ali naj raje uporablja slabe in zlizane štose, ki zelo težko privabijo kakšen nasmešek na obraz gledalca. Kakorkoli, končni izdelek je zmešnjava vseh teh elementov, ki ne premorejo niti malo izvirnosti in prepričljivosti, zraven pa od gledalca zahtevajo popolno izklopitev možganov, zato je veliko bolje svoj prosti čas porabiti na drugačen način.

Ocena: 3.0/10

Eu cand vreau sa fluier, fluier (2010)

Slovenski naslov: Če želim žvižgati, žvižgam
Drugi naslovi: If I Want To Whistle, I Whistle
Država: Rominija, Švedska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Florin Serban
Scenarij: Catalin Mitulescu, Florin Serban
Igrajo: Pistireanu George, Mihai Constantin, Clara Voda, Marian Bratu 

Zadnja leta je romunski film zelo zaželen na pomembnih festivalih, kar nekaj filmov iz Romunije je v zadnjih letih prejemalo najvišja priznanja, med dobitniki pomembnih nagrad najdemo tudi Eu cand vreau sa fluier, fluier, ki so mu letos v Berlinu podelili srebrnega medveda. Na režiserskem stolčku je sedel debitant Florin Serban, vse pomembnejše vloge so odigrali amaterji, za večino je ta film bil prvo pojavljanje na filmu.

Silviu (Pistireanu George) se nahaja v zaporu za mladostnike, pred njim je le še nekaj tednov za zapahi. Njegova zaporna kazen se izteka, zato se Silviu drži po strani, se izogiba konfliktom in potrpežljivo čaka dan, ko bo svoboden človek. Med njegovimi sojetniki so nekateri, ki začutijo njegovo ziheraško držo in mu začnejo greniti življenje, toda Silviu ohrani mirno kri in molče prenese poniževanja. Dobro se zaveda, da bi resnejši prekršek pomenil podaljšanje zaporne kazni, zato je pripravljen mirno sprejeti vsa podtikanja in pritiske. Dva tedna pred izhodom ga obišče mlajši, osemletni brat in mu sporoči, da se je iz Italije vrnila mama in da ga želi odpeljati s seboj v Italijo. Naenkrat Silviu izgubi spokojnost, prevzameta ga nemir in frustracija. Prav v teh dneh zapor obiskujejo socialni delavci, njihova naloga je opraviti pogovore z vsemi, ki bodo kmalu izpuščeni in jim omogočiti bolj »mehko« prilagoditev življenju na prostosti. Pogovor s Silviujem vodi mlado dekle, ki se ne zaveda, da bo Silviu kmalu eksplodiral in storil nekaj popolnoma nerazumljivega.

Florin Serban gledalca takoj vrže v dogajanje, v vsakdan prestopnikov,  ki so zagrešili kazniva dejanja, še preden so postali polnoletni. Najboljšo predstavo o romunskem zaporu, v katerem se počasi izteka Silviujeva štiriletna kazen dobimo, če si predstavljamo mešanico popravnega zavoda za mladoletne in pravega zapora za odrasle. Kot sem že povedal v uvodu, igralski kader sestavljajo amaterji in fantje ki za sabo že imajo izkušnje v bivanju za rešetkami in jih je tako ali drugače, že obravnavalo romunsko pravosodje. Zato je občutek toliko bolj pristen, kamera na Silviujevem hrbtu ustvarja dokumentarističen vtis in zelo realistično vzdušje. Režiser se ne ukvarja s pojasnjevanjem, kje, kaj in kako. Grožnjo lahko čutimo v zraku, a nas preobrat po katerem izbruhne nasilje vseeno pošteno preseneti. Mišljenja sem, da je režiser namenoma zamolčal podrobnosti, ter tako dosegel visoko stopnjo nepredvidljivosti. To mu nikakor ne štejem v minus, kajti pomembne stvari vendarle izvemo. Spoznamo, da Silviu glavnega  krivca za svoje težave vidi v materi, ki ga je zapustila še kot otroka, nato isto ponovila z mlajšim bratom. V njem se kopiči jeza, bratov odhod je zanj najhujši poraz, prepričan je, da bi mu bivanje pri materi uničilo prihodnost, zato se s tem ne more sprijazniti. Prelomnica in Silviujev izbruh  gledalca priklene za sedež, priča smo dogajanju z neverjetno energijo in redko videno prepričljivostjo. Njegova dejanja so sigurno neracionalna, nepremišljena in težko razumljiva, vendar  gledalec razume vzroke in namen teh dejanj. Celotna igralska zasedba deluje prepričljivo, Pistireanu George v vlogi Silviuja pa ponudi izjemno prepričljivo debitantsko kreacijo. Florin Serban je s svojim prvencem vsekakor zaslužil mojo naklonjenost in pozornost pri bodočih projektih.

Ocena: 8.0/10

Adventures of Power (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Glasba
Dolžina: 89' ,  Imdb 
Režija:  Ari Gold
Scenarij: Ari Gold
Igrajo: Ari Gold, Michael McKean, Jane Lynch, Shoshannah Stern, Albert Huerta, Adrian Grenier

Kdo je Ari Gold? Če ste najprej pomislili na Jeremyja Pivena in Entourage, ste na napačni sledi. Ko pogledamo seznam nastopajočih in med njimi opazimo ime Adrian Grenier, spet pomislimo na isto, vendar tukaj gre zgolj za naključje, Priskledniki (Entourage) nimajo nič skupnega s tem projektom. Adventures of Power je mali neodvisni film, glavno vlogo je odigral prav Gold, za katerega je to bil dolgometražni prvenec.

Power je ime glavnega junaka, ki živi v majhni sobici, ki mu jo je prijazno odstopila teta Joni, stene njegovega bivališča krasijo številni posterji. Power dela v kamnolomu, službo mu je zriktal oče, vodilni sindikalist in človek, ki ga Powerjevi sodelavci zelo spoštujejo. Power nima punce, nasploh se v njegovem življenju dogaja bolj malo. Njegova največja strast je igranje navideznih bobnov, njegova priljubljena glasbena skupina je Rush. V majhnem mestecu ob mehiški meji se ne dogaja prav veliko, edini kraj kjer Power lahko pokaže svoj talent, je nek neugleden lokal, kjer občasno organizirajo bitko talentov. Gostje lokala za njegov nastop nimajo prav veliko razumevanja, razen ostarelega Mehičana in njegovega najstniškega prijatelja, mu nihče ne ponudi podpore. Ko nekega dne brezciljno tava po mestu, naleti na letak, ki vabi na veliko tekmovanje v igranju navideznih bobnov. Tekmovanje poteka v Mehiki, v bližnjem obmejnem mestecu, način na kateri je izvedel za tekmovanje,  Power razume kot dejanje usode. Power se usede na prijateljev BMX in se odpravi v Mehiko, na tekmovanje, ki bi lahko bilo prelomnica v njegovem življenju.

Power je zguba, ki ga nihče, tudi njegovi bližnji ne jemljejo resno. Lahkotna komedija postavi  antijunaka v glavno vlogo, osrednji lik je nekakšna mešanica med  Napoleon Dynamitom in Hot Rodom, človek ki živi v svojem imaginarnem svetu navideznega bobnanja. Adventures of Power je nizkoproračuski film in tako tudi izgleda, vizualna podoba je zelo blizu kakemu eksperimentalnemu študentskemu filmu. Glavni junak je sicer simpatičen, a je njegova celotna drža enostavno premalo zabavna. Gre za film, ki je osvojil nekaj nagrad na manjših neodvisnih festivalih, prav zaradi tega sem ga tudi pogledal. V prihodnje bo moral Gold ponuditi veliko več, da mu znova ponudim priložnost.

Ocena: 5.0/10

Boy (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nova Zelandija
Leto: 2010Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 87' ,  Imdb 
Režija: Taika Waititi
Scenarij: Taika Waititi
Igrajo: James Rolleston, Taika Waititi, Te Aho Aho Eketone-Whitu, Ei Kura Albert, Maakariini Butler

Manjša raziskava dosedanjega dela Novozelandca Taike Waititija razkrije, da je začel kot igralec, nato je ob igralski karieri začel snemati kratke filme, ustvaril svoj tv-šov,  nastopal kot stand-up komik in še kaj bi se našlo. Pred tremi leti je debitiral z Eagle vs Shark, ki je bil toplo sprejet na festivalu Sundance.Nedvomno je velikanska spodbuda za njegovo režisersko kariero bila oskarjevska nominacija za njegov kratki film, Two Cars, One Night, ki je bil osnova za njegov drugi celovečerec, o katerem pišem v tem prispevku.

Piše se leto 1984, Michael Jackson je izdal nepozabni Triller, ki ga je postavil v vlogo božanstva na vseh koncih sveta. Nova Zelandija ni nobena izjema, Jacksonov goreči oboževalec je tudi 11 letni Boy, fant iz majhnega mesteca Waihau Bay. Fant živi na neki farmi z babico, kozo, mlajšim bratom Rockyjem in otroci drugih sorodnikov, ki so tam našli zatočišče. Ko se babica odpravi v oddaljen kraj, na pogrebno slovesnost, Boy postane glava družine, ki bo skrbel za hišo in brata, dokler se babica ne vrne. Boy je zgodaj ostal sirota; njegova mama je umrla med porodom, ko je na svet prijokal bratec Rocky. Nato se kot strela z jasnega se pred hišo prikaže dečkov oče Alamein, ki je zadnjih nekaj let preživel za rešetkami. Fantova močno idealizirana, herojska podoba očeta je pravo nasprotje tistega kar je Alamein v resnici. Nazaj je prišel le zato, ker je nekje na domači njivi zakopal denar, ko je bežal pred policijo. Boy končno dobi priložnost bolje spoznati očeta, kar je zanj uresničitev sanj.

Ko se na filmu pojavljajo zapuščeni otroci, ali otroci prepuščeni sami sebi, navadno gledamo dramo, ki obeta žalostno zgodbo in neprijeten konec. V novozelandskem filmu tega ne bomo zasledili, saj kljub ne ravno srečnim okoliščinam, v filmu prevladujejo optimistični toni, ki se prepletajo s prefinjenim humorjem. Zelo gladka, tekoča zgodba teče spontano in nevsiljivo, zato gledalec hitro začuti povezanost z Waititijevimi liki. Pohvalil bi tudi vizualno podobo filma, saj je film poln res čudovitih kadrov in prizorov, ki so prava paša za oči. Nekateri film označujejo za tipičen crowd-pleaser, film ki se na nek način prilizuje publiki in igra po predvidljivih notah, kar v določeni meri tudi drži. Jaz pa nikakor ne morem spregledati njegovega šarma in toplosrčnosti, zato ogled lahko toplo priporočam.

Ocena: 7.5/10

Robin Hood (2010)

Slovenski naslov: Robin Hood
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina:156' (podaljšana različica), Imdb 
Režija: Ridley Scott
Scenarij: Brian Helgeland po zgodbi Ethana Reiffa in Cyrusa Vorisa 
Igrajo: Russell Crowe, Mark Strong, Cate Blanchett, Kevin Durand, Max von Sydow, Matthew Macfadyen, Danny Huston

Ridley Scott in Russell Crowe sta sodelovala že nekajkrat, najodmevnejše sodelovanje je vsekakor bil Gladiator, film se je okitil s kar petimi oskarji (tistega za režijo ni bilo v kolekciji). Deset let pozneje nam je Scott serviral svojo verzijo Robin Hooda, ki je v resnici nekakšna predzgodba, film ki nam prikazuje, kako je sploh prišlo do nastanka legende o Robin Hoodu. Če Scottu z Nebeškim kraljestvom ni uspelo doseči uspeha Gladiatorja, je zdaj verjetno upal, da mu lahko uspe z Robin Hoodom. Zgodovinski spektakli so praviloma zelo zahtevni projekti, v katere veliki studii vlagajo mastne denarce in k sodelovanju večinoma vabijo le največje zvezdnike. Robin Hood je veliki poletni film, po ameriško blockbuster, ki v kina privablja široke množice, film o katerem se veliko govori, dogodek ki ga spremlja velikanska propagandna mašinerija. Nekoč sem padal na ves ta hype okoli filmov in hodil na premiere (zato sem mnogokrat iz kina odšel razočaran), danes pa raje malo počakam na prve odzive in šele nato modro izberem naslov, za kateri se res izplača plačati vstopnico. V zadnjih nekaj letih sta me le Cameron in Nolan prisilila, da sem šel na slepo, a pri teh dveh enostavno nisem mogel zgrešiti.  

Russell Crowe je Robin Longstride, eden najboljših lokostrelcev v vojski kralja Richarda Levjesrčnega. Sodeloval je v križarskih vojnah, zdaj se skupaj z glavnino vojske vrača v Anglijo. Robin ima v resnici vsega dovolj, vojne, politike in bojevanja za vprašljive ideale.
Po spletu okoliščin se Longstride znajde sredi spletk, v katerih je ubit kralj Richard. Naročnik umora je francoski kralj, ki računa, da bo Anglija veliko bolj šibka, brez prekajenega vojskovodje, z Richardovim bratom Johnom na prestolu. Notranja trenja, ki jih povzroči Johnovo ustoličenje in takojšnje povečanje davkov še bolj poglobi krizo v državi, ki ji zdaj poleg Francozov preti tudi državljanska vojna. Resnica o usodi Robinovega očeta in njegovi vlogi v preteklosti, postavljajo Robina v pomembno vlogo v aktualnih dogodkih, ko se država nahaja na robu spopada med vojsko kralja Johna in nezadovoljnimi lokalnimi poglavarji, ki za sabo imajo nezadovoljno prebivalstvo.

Redkokdaj so predzgodbe uspešnih filmov, ki svojo prepoznavnost gradijo na uspešnih izvirnikih ali splošni prepoznavnosti neke zgodbe, uspeli zadovoljiti in nam ponuditi kvaliteten film. Ridley Scott  je že večkrat dokazal, da obvlada svoj posel, zato me nekoliko čudi njegova odločitev, da bo režiral Robin Hooda, sploh pa potem, ko je v rokah držal scenariju za Robin Hooda. Po mojem skromnem mnenju je scenarij najšibkejši člen v tej filmski kompoziciji. Po 95 minutah gledanja človek dobi občutek, da je gledal zelo dolg uvod, ter da nekaj pomembnega šele pride v nadaljevanju. Nadaljevanje pa ne ponudi nič posebnega, tisto kar bi lahko bilo pomembno in na čem bi se moral graditi poudrek je stlačeno v zelo skromno minutažo, na ta način pa kreirana popolnoma neuravnotežena zgodba. Skoraj nič pomena ne pripisujem obleganju francoske utrdbe na začetku filma, Nottinghamski šerif je zraven le zaradi naslova filma, pomemben dogodek, v katerem Robin dojame pomen besed na ročaju svojega meča in spozna resnico o očetu, ne doseže želenega efekta. Nasploh je v filmu veliko nedorečenega, nedodelanega, za konec pa nas Scott želi prepričati, da so se francoski invaziji uprli tudi otroci iz Sherwoodskega gozda (ki jih je pozneje, ko so zrasli, natreniral Robin Hood), v boj pa jih popelje, o kako to pravljično zveni, Marion Loxley.

Ocena: 5.5/10

Four Lions (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Christopher Morris
Scenarij: Jesse Armstrong, Sam Bain, Simon Blackwell
Igrajo: Rizwan Ahmed, Arsher Ali, Nigel Lindsay, Kayvan Novak, Adeel Akhtar, Benedict Cumberbatch

Angleški radijski voditelj, igralec, komedijant in režiser Chris Morris sodi v krog najbolj spoštovanih komikov v domovini. Four Lions je njegov igrani prvenec, pred tem je delal na različnih  tv-projektih, najodmevnejši je vsekakor bil njegova črnohumorna oddaja Brass Eye, v kateri je na satiričen način govoril o kočljivih temah, ki so v tistem trenutku bile v središču pozornosti in so vsaka na svoj način burile duhove tamkajšnje javnosti. Morris je v sklopu oddaje Brass Eye (zaigrana tv - poročila) lotil pedofilije in tako po mnenju nekaterih prestopil mejo dobrega okusa. Zaradi dejstva, da nekateri vplivneži enostavno ne razumejo satire je postal tarča hudih kritik, kar je pomenilo konec oddaje Brass Eye. Po petih letih premora je Morris nazaj, Four Lions je bil premierno prikazan na letošnjem festivalu neodvisnega filma Sundance.

Manchester je Omarjev dom, tam je rojen in tam je preživel celo življenje. Omar je poročen ima enega otroka in dela kot varnostnik v lokalnem nakupovalnem središču. Lahko bi rekli, da je Omar idejni oče teroristične skupine, v katero so poleg njega vključeni še njegov najboljši prijatelj, ne preveč bistri Waj, še nekoliko manj bistri Faisal in njihov najbolj »divji« član Barry, ki verjame, da lahko nekoč postane vodja teroristične celice Al-Kaide. Barry se ima za vizionarja, človeka ki najbolje ve, kaj bi morale biti tarče njihovega napada in kako naj bi ti napadi potekali. Zato je zelo razočaran, ko se Omar in Waj odpravita v Pakistan, v trening kamp Al-Kaide, besen je ker ne more zraven, razočaran, da njegovega imena ni bilo na seznamu za odhod. Ker ne želim izdati preveč vsebine, bom zapisal le, da Omarjevo in Wajevo bivanje v Pakistanu ni bilo ravno uspešno, zato sta se oba po dveh tednih vrnila v Anglijo. Zdaj so Omar in družba še bolj prepričani, da morajo ukrepati na lastno pest, zato določijo tarčo v Londonu  in se odpravijo na nalogo, ki bo iz njih naredila mučenike.

Kako prideš na idejo, da bi posnel komedijo o terorizmu? Na to vprašanje res ne poznam odgovora, lahko vam zagotovim le, da Morrisov film v nobenem trenutku ni moralno sporen, neprimeren ali celo izzivalen ( vsaj iz mojega zornega kota ne). Film ne izziva nobene strani, prav hudo se ne bo zameril nobenemu (mogoče nekoliko več le skrajnjim islamistom), njegovo predvajanje so dovolili celo Izraelci. Four Lions je v prvi vrsti komedija, ki bo gledalcu z vsaj minimalnim poznavanjem okoliščin na Otoku ponudila obilico smeha in odlično zabavo. Uživali boste v odličnih dialogih in zelo komičnih prizorih v katerih se denimo Faisal poslavlja od samomorilske vrane, na katero je pred tem pritrdil bombo (toliko bom še izdal, saj je ta prizor že na promocijskih plakatih). Končno je tukaj komedija, ki lahko zadovolji tudi bolj zahtevnega gledalca in mu ponudi enkratno komično izkušnjo. Vsi igralci v glavnih vlogah opravijo odlično delo, a vseeno moram izpostaviti Nigela Lindsayja ki je izjemno upodobil Barryja. Vsem ki se jim zdi izbrana tema neprimerna, bi želel spomniti na Charlieja Chaplina in Velikega diktatorja.

Ocena: 8.5/10

V Benetkah podeljene nagrade

Sinoči so v Benetkah razglasili dobitnike nagrad v vseh kategorijah, najprestižnejšo nagrado za najboljši film je prejela Sofia Coppola, za svoj četrti celovečerec Somewhere. Coppola v svojem filmu prikaže stranpoti življenja hollywoodskega zvezdnika Johnnyja Marca, v podobi Stephena Dorffa.  Nagrada za najboljšo režijo je šla v španske roke, žirija je nagradila film Balada triste de trompeta, režiserja Álex de la Iglesia, ki se ponaša tudi z nagrado za najboljši scenarij. Najboljša igralka je debitantka Ariane Labed (Attenberg), najboljši igralec pa Vincent Gallo (Essential Killing). Praznih rok je ostal Črni labod Darrena Aranofskega, ki je pred začetkom festivala veljal za glavnega favorita.

Zlati lev za najboljši film: Somewhere (Sofia Coppola)
Srebrni lev za režijo: Alex de la Iglesia (Balada Triste de Trompeta)
Najboljši scenarij: Alex de la Iglesia (Balada Triste de Trompeta)
Najboljši igralec: Vincent Gallo (Essential Killing)
Najboljša igralka: Ariane Labed (Attenberg)
Posebna nagrada: Essential Killing (Jerzy Skolimowski)
Najboljša mlada igralka: Mila Kunis (Black Swan)
Posebna nagrada za življenjsko delo: Monte Hellman

Cherrybomb (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 86 ',  Imdb 
Režija: Lisa Barros D'Sa, Glenn Leyburn
Scenarij: Daragh Carville
Igrajo: Rupert Grint, Robert Sheehan, Kimberley Nixon, James Nesbitt, Lalor Roddy

Malachy (Rupert Grint) in Luke (Robert Sheehan) sta najboljša prijatelja, upornika brez razloga, del generacije, ki odrašča na začetku novega milenija. Malachy pihaja iz urejene družine, svoje obveznosti jemlje resno, toda vsa ta resnost mu se nekako upira. Zato so manjši prekrški, jemanje mamil in uživanje alkohola dejanja, ki med njegovimi prijatelji veljajo za povsem normalno obnašanje, s katerim izražaš pripadnost skupini. Luke po drugi strani prihaja iz neurejene družine, živi sam z očetom, ki mu ne ponuja ravno lepega zgleda. Oče je alkoholik in narkoman, zato je Luke večino časa prepuščen samemu sebi. Njegova postranska dejavnost je distribucija opojnih substanc, dilanje mamil mu omogoča finančno stabilnost in prinaša spoštovanje in ugled med njegovimi sovrstniki. Ko v mesto pride atraktivna Michelle, za katero se takoj ogrejeta Luke in Malachy, se tekma - kdo bo prej dobil dekle - lahko začne.

Še sam ne vem, kako sem prišel na idejo, da bi Cherrybomb lahko bil nekaj res užitnega. Ko sem film pobral, je ocena na IMD-ju veliko obetala, toda nekaj sto glasov je vedno vprašljivih, saj jih pri malih in neodvisnih filmih praviloma prispevajo »prijatelji« filma. Drugi razlog je bil vloga Ruperta Grinta (Ron iz Harry Pottera), želel sem videti kako se bo odrezal v vlogi, ki nima nič skupnega z megauspešno franšizo. Rupert sploh ni bil slab, odrezal se je kar solidno, vendar to ne spremeni dejstva, da gre za film, ki bo zelo hitro šel v pozabo. Ideja o uporniških najstnikih ni ne nova, ne izvirna. Cherrybomb je film, ki mu ne uspe vzpostavitev povezave med gledalcem in liki, zato je naša ravnodušnost povsem razumljiva. Gre za film ki generira za gledalca neprijetno vzdušje in obravnava probleme, ki nimajo ne pravega ozadja, ne prave globine. Dejanja glavnih protagonistov bi lahko imela tudi kakšen globlji pomen, vendar bi film potreboval veliko boljši scenarij, ki nebi izgledal kot kakšen nedodelan osnutek.

Ocena: 4.0/10

You Don't Know Jack (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 134',  Imdb
Režija: Barry Levinson
Scenarij: Adam Mazer
Igrajo: Al Pacino, Danny Huston, John Goodman, Susan Sarandon, Brenda Vaccaro

Dva filma iz HBO-jeve filmske produkcije sem že predstavil na tem blogu, nekoliko starejši Empire Falls in nazadnje Temple Grandin, ki mu je glavna konkurenca na letošnji podelitvi nagrad Emmy bil prav You Don't Know Jack. Izid je znan, veliko uspešnejši je bil Temple Grandin s sedmimi Emmyji, You Don't Know Jack pa je slavil v dveh kategorijah, nagradi je prejel za glavno moško vlogo in scenarij.

You Don't Know Jack govori o dogodkih in osebah iz bližnje preteklosti, v središče je postavljena zgodba kontroverznega ameriškega zdravnika Jacka Kevorkiana (Al Pacino), ki se ga je (ne)upravičeno prejel vzdevek dr. Smrt. Kevorkian sodi med najvidnejše zagovornike pravic bolnikov do evtanazije. Jacka ni bil samo zagovornik, osebno je pomagal umreti velikem številu Američanov (mislim da jih je bilo več kot 130) s kroničnimi obolenji in nepopravljivimi bolezenskimi stanji. Zato je pogosto moral  pred sodnika, proti njemu so tožilci sprožili številne kazenske postopke, a so ovadbe v večini primerov bile zavržene. Skozi film spremljamo Kevorkianov boj za uzakonitev evtanazije, posneto gradivo obravnava številne konkretne primere, v katerih je ta sodeloval. Neal Nicol (John Goodman) je bil njegov zvesti pomočnik pri večini pacientov, pravne zadeve je nadziral njegov dolgoletni odvetnik in prijatelj Fieger (zanimivi Danny Huston), ki je vedno znal najti način, kako Jacka rešiti bivanja za zapahi. Kevorkian nikoli ni spremenil svojega prepričanja, da je evtanazija legitimna pravica vsakega posameznika, zaradi šikaniranja oblastnikov je nekajkrat gladovno stavkal, celotno problematiko in spor z oblastjo je želel prenesti na Vrhovno sodišče, a mu to ni uspelo.

Film o Jacku Kevorkianu je klasična avtobiografska zgodba, v kateri je Al Pacinu uspelo izjemno upodobiti kontroverznega zdravnika. Če malo pobrskate po dostopnem materialu na spletu, se lahko sami prepričate, kako dober je Pacino v tej vlogi, za katero si je po dolgem času prislužil še eno pomembno priznanje. Tukaj nebi veliko pisal o Pacinovh zgrešenih projektih zadnjih nekaj let, kajti Pacino sodi v tisti ozki krog igralcev, ki jim nikoli ne morem obrniti hrbta. Vsak film v katerem je igral, je zame vedno pomenil nujen ogled. Tudi če je bil slab, je bil gledljiv le zaradi njega samega. Treba se je pač sprijazniti z dejstvom, da dobre vloge ne dobiš kar tako. Vseeno, če si Al Pacino. Tudi Barry Levinson je zadel s tem filmom, v zadnjem desetletju je naredil edino What Just Happened po mojem okusu, vse ostalo je bilo zgolj povprečno. Ko gre za evtanazijo, je vedno najpomembnejše vprašanje, ali smo za ali proti. Dejstvo je, da zdrav človek zelo težko razume trpljenje bolnega, zato je ta film pomemben prispevek razumevanju te problematike.You Don't Know Jack je portret človeka, ki je svoje življenje posvetil borbi za legalizacijo evtanazije, ki je vedno globoko verjel v svoje prav in je svetu poskušal dopovedati, da so njegove poteze niso grozovita kazniva dejanja, temveč izhod v sili za trpečega človeka.

Ocena: 7.5/10

Solitary Man (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb 
Režija: Brian Koppelman, David Levien
Scenarij: Brian Koppelman
Igrajo: Michael Douglas, Susan Sarandon, Danny DeVito, Mary-Louise Parker, Jenna Fischer, Imogen Poots, Jesse Eisenberg, Richard Schiff

Ob pogledu na dosedanje dosežke režiserskega dvojca Koppelman- Levien ne odkrijemo prav veliko. Knockaround Guys (2001) in nekaj epizod neuspešne tv serije Tilt je vse kar najdemo v filmografiji, pod rubriko režija. Zato je Solitary Man svojevrstno presenečenje, nekaj kar nisem pričakoval, še posebej če upoštevamo njegovo žanrsko umestitev. Brian Koppelman je romanopisec in scenarist, ki je bil zraven pri nekaterih zanimivih naslovih (Rounders, Runaway Jury, Ocean's Thirteen), tokrat samostojno podpisuje scenarij za Solitary Man.

Ko prvič srečamo Bena Kalmena (Michael Douglas), se ta nahaja na rutinskem pregledu pri zdravniku. Ta seznani Bena z svojimi ugotovitvami, gledalec pa ne izve, kaj mu je bilo povedano, saj takoj za tem prizorom sledi časovni skok v prihodnost. Šest let kasneje je Ben kljub svoji starosti živahen možakar, zdi se, da so zdravstvene težave stvar preteklosti. Ben je nepopravljivi ženskar, ki bo poskušal podreti vsako žensko, s katero vzpostavi kontakt. Zanj ni ne starostnih ne moralnih ovir. Nepomembno je,  hčerkina prijateljica ali komaj 18-letna študentka, ki bi mu lahko bila vnukinja, Ben je vedno pripravljen za akcijo. Gledalec počasi spoznava, kaj se je z Benom dogajalo v preteklih letih. Izvemo zakaj je zaradi nečednih poslov pogorel na poslovnem področju in izgubil svoj avtomobilski biznis. Zapora se je rešil le s plačilom gromozanske globe, zato se danes nahaja na robu bankrota. Zaradi nezvestobe  je razpadel dolgoletni zakon, izgubil je edino žensko (Susan Sarandon), ki mu je poleg hčere nekaj pomenila. Toda Ben ima plan, kako se znova povzpeti in povrniti denar in izgubljeni ugled. Svojo strategijo gradi na vplivu ženske s katero trenutno živi (Mary-Louise Parker). Njen oče je namreč vplivnež, ki mu lahko priskrbi potrebna dovoljenja in licence za novo avtohišo, za njegov nov začetek. Za Bena bi se vse lepo izteklo, če bi mu uspelo obdržati tiča v hlačah, a kaj ko je mladenka v njegovi bližini enostavno preveč mikavna.

Ob oznakah komedija in drama, je navadno tragikomedija tisto kar dobimo ven. Ne glede na začetek, ki nam da slutiti, da je Benova usoda lahko bila tudi tragična, je Solitary Man v prvi vrsti komedija. Ben je oseba v katero so uprte naše oči, njegove postopke lahko obsojamo, lahko nam delujejo nerazumni in neracionalni, toda naše simpatije Ben ne izgubi, ne glede na to, kaj naredi. Zdaj ko sem film videl, ne morem niti zamisliti, da bi Benovo vlogo odigral kdo drug. Michael Douglas je v svoje vlogi naravnost odličen, tako dober, da mi se zdi da  je Michael Douglas pravzaprav Ben Kalmen. Douglas je v svoji karieri posnel marsikaj, zdaj ko že krepko v sedmem desetletju, je njegova igra na vrhuncu. Z zadnjim filmom je dosegel nivo zastavljen v odličnih King of California in Wonder Boys, upam da se bo izvlekel in premagal hudo bolezen, za katero sem slišal pred dnevi. Res bi bilo škoda, če nebi posnel še kakšen film podoben temu, o katerem pišem danes. Ne gre spregledati niti odlične predstave Dannyja DeVita, ki je po letih več ali manj slabih filmskih vlog le dobil rolo, v kateri se je lahko izkazal. Po dvajsetih letih je znova zaigral ob Douglasu, s katerim je nazadnje sodeloval v Vojni zakoncev Rose. Dobro posnet film ob odličnem scenariju in vrhunski igri, ponuja 90 minut čiste filmske zabave.

Ocena: 8.0/10

De helaasheid der dingen (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Misfortunates
Država: Belgija, Nizozemska
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 108, Imdb
Režija: Felix Van Groeningen
Scenarij: Christophe Dirickx, Felix Van Groeningen, Dimitri Verhulst (roman)
Igrajo: Kenneth Vanbaeden, Valentijn Dhaenens, Pauline Grossen, Koen De Graeve, Johan Heldenbergh, Wouter Hendrickx, Gilda De Bal, Natali Broods, Bert Haelvoet

De helaasheid der dingen (aka The Misfortunates) je bil belgijski kandidat za tujejezičnega oskarja 2010, ki na koncu ni prišel v končni izbor. Nekaj koristi iz tega je vseeno izvlekel, kajti na ta način je pritegnil vsaj nekaj pozornosti mednarodne filmske javnosti. Nekaj jo je pridobil že lani, ko je prejel C.I.C.A.E. nagrado (posebna omemba) v Cannesu. Kljub vsem, film zunaj domovine ni videlo veliko ljudi. Nekakšen »moviemeter« gledanosti je število prevodov v različne svetovne jezike, pogled na največjo domačo stran s podnapisi razkrije, da so na voljo podnapisi v treh jezikih (angleški, francoski in poljski), kar je odločno premalo za film takšne kvalitete. Kakorkoli, dejstvo je, da se premalo pozornosti namenja neodvisni (tudi ameriški) produkciji, zato kar nekaj odličnih naslovov ne najde poti do širšega občinstva. Roman »De helaasheid der dingen,« ki ga je spisal Dimitri Verhulst je bil podlaga za film, zanj pa obstaja tudi slovenski prevod, v domačih knjižnicah ga najdemo pod naslovom Beda stvari.

Gunther je najstnik,  ki živi z očetom in njegovimi tremi brati pod isto streho. Mama ga je zapustila in ga pustila živeti v hiši, kjer so alkoholni hlapi stalnica, popivanje očeta in njegovih bratov je  nekakšen družinski hobi. Edina ženska med fanti je Guntherjeva babica, ki nima ne moči, ne pretirane želje, da bi se postavila po robu sinovom, ki so smisel življenja našli v alkoholu. Zgodbo o svojem odraščanju nam pripoveduje sam Gunther, zdaj že odrasla oseba. Tako vzporedno spremljamo dve zgodbi, eno iz Guntherjeve preteklosti in drugo ki poteka v sedanjosti, v kateri je ta pisatelj, ki si obupno prizadeva da bi objavili njegovo knjigo. Živi s  punco ki je ostala noseča, kar je zanj dodatna težava, saj mora najprej razčistiti sam s seboj ali sploh želi otroka in družino. Med premišljevanjem Guntherjeve misli pogosto potujejo v preteklost, v čas njegovega odraščanja. To je bil čas, v katerem je družina Strobbe bila na vrhuncu pivske moči,  čas ko so Strobbejevi postali ponosni zmagovalci tekmovanja v pitju piva in so zelo uspešno sodelovali v prvi kolesarski dirki nagcev, v njihovem domačem kraju.

Fantovo odraščanje v takšnem neprimernem okolju brez dvoma človeka zaznamuje za celo življenje, toda The Misfortunates ni film, v katerem je alkohol vzrok nasilja v družini in razdiralec družine. Seveda, ob količinah alkohola, ki jih popijejo Strobbejevi se je med člani družine dogajalo marsikaj, tudi pesti so kdaj zapele, a je samo vzdušje v filmu prežeto z obilico pristnega humorja in zanimivimi zabavnimi dogodki. V središče je postavljen odnos očeta in odraščajočega sina, ki se veliko bolj, kot njegovi starejši sorodniki in sam oče zaveda, da živi v zanj neprimernem okolju in si želi oditi v dijaški dom, kjer se bo lahko v miru učil in se posvetil pisanju. Toda ljubezen do očeta in stricev je prevelika, da bi jih zapustil. Kaj takega si Gunther niti ne upa povedati na glas, vedoč, da bi njegova želja bila v očeh očeta in ostalih označena za izdajo. Nekje sem prebral zanimivo misel nekega tujega kritika, ki je zapisal zanimivo misel o tem filmu, ki jo bom poskušal tukaj povzeti. »Če bi se Ken Loach in Roberto Benigni dobila na pijači, se zapila v kaki krčmi in zraven pisala scenarij za film, bi ta izdelek bil najbolj podoben scenariju za The Misfortunates.« Filmski poznavalci zdaj verjetno vedo, kaj lahko pričakujejo od filma, vsem ostalim pa svetujem, oglejte si ta belgijski biser, zagotovo vam ne bo žal.

Ocena: 8.0/10

The Expendables (2010)

Slovenski naslov: Plačanci
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Avantura, Triler
Dolžina: 103' ,  Imdb 
Režija: Sylvester Stallone
Scenarij: Dave Callaham, Sylvester Stallone
Igrajo: Sylvester Stallone, Jason Statham, Jet Li, Mickey Rourke, Terry Crews, David Zayas, Bruce Willis, Arnold Schwarzenegger, Eric Roberts, Dolph Lundgren

25 let nazaj, ko so video kasete bile glavni vir filmske zabave, ko so akcijski junaki kraljevali v naših dnevnih sobah je marsikdo pomislil, kako kul bi bilo, če bi nekdo zbral vse te mišičnjake v enem samem filmu. Priznam, tudi sam sem verjetno nekoč prišel na to idejo, v 80-ih so akcijski filmi pomenili vrhunec, skoraj vsakdo je vedel kdo so Rambo in Conan. Z obuditvijo Rockyja in Ramba je Sly na nek način pripravil teren za Plačance, končna lista sodelujočih pri tem projektu bi lahko bila še bolj zvezdniška, a so nekateri povabljeni odklonili sodelovanje iz različnih razlogov. Za današnjo mladino Sly in Schwarzi vsekakor nista ultimativna akcijska junaka, zato so ustvarjalci igralski zasedbi dodali novodobne legende (Jet Li, Jason Statham) in tako pritegnili pozornost širokega kroga gledalcev.Za mladino bo film zanimiv zaradi novih zvezd, za nekoliko starejše pa sta tukaj Stallone, Schwarzenegger in Willis.

Barney Ross je vodja elitne skupine plačancev, ki je nekakšna mini-vojska, ki jo najemajo bogati posamezniki in različne interesne skupine. Če morate rešiti talce in premoženje iz rok novodobnih piratov, je Rossova enota prava izbira. Izkušena ekipa in vrhunska oprema so garancija, da se zadeve bodo uredile hitro in profesionalno. Skrivnostni g. Church najame Rossa in njegovo ekipo za nalogo na majhnem južnoameriškem otočju. Plačanci morajo z oblasti odstraniti tamkajšnjega diktatorja generala Garzo, saj ta  ponuja zatočišče velikemu trgovcu z mamili in njegovi organizaciji, za katero na otoku na veliko proizvajajo heroin. Manjša ekipa se odpravi na otok v izvidniško misijo. Tam se sreča s Sandro, predstavnico upornikov ki bi jim morala razkazati tarčo. Ekipa je priseljena pobegniti, ko jo zasačijo pri vohljanju, za sabo pa pustijo Sandro, ki ne želi zapustiti otoka, čeprav dobro ve, da bo končala v zaporu. Zdaj Ross in ekipa imajo razlog več, da napadejo otok in se podajo na nevarno misijo. Poleg odstranitve generala in mednarodne kriminalne združbe je zdaj na kocki tudi Sandrino življenje.

Najprej sem mislil, da Plačancev sploh ne bom gledal, saj je večina relevantnih virov film označila za slab izdelek, ki le stežka zadovolji okus nekoliko zahtevnejšega gledalca. Toda ves medijski pomp okoli in želja, da bi videl vse sodelujoče na enem kupu je bila prevelik izziv. Žal moram povedati, da že tako nizka pričakovanja niso bila izpolnjena in da gre za film, ki dejansko ne ponudi skoraj nič. Snovalci so se nekoliko preveč zanesli na idejo, da bosta akcija in zvezdniška zasedba dovolj, zato o scenariju niti ne bom veliko govoril. A to ni edini minus, kajti Plačanci so zelo slabo posnet film, ki kljub velikem proračunu vizualno ne zadovolji niti osnovnih meril. Občutek imam, da je kamera enostavno prepočasna, montažni prejemi pa neustrezni. Ko sem napisal, da nam film ne ponudi skoraj nič, sem imel v mislih nekaj drobnih plusov. Tukaj mislim na sceno v cerkvi (Stallone, Schwarzenegger, Willis), ter posnetek iz stranskega hodnika, v katerem ne vem več kdo, strelja generalove vojake s tisto veliko mogočno puško, da deli teles letijo na vse strani. Omeniti moram še M. Rourka, ki je zadnje čase res odličen. Vse našteto ne zapolni niti desetino minutaže, kar je odločno premalo za vsaj soliden vtis. Slab film, ki sem ga ne glede na vse, moral videti.

Ocena: 4.5/10

Looking for Eric (2009)

Slovenski naslov: Išče se Eric
Država: VB, Francija, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija, Fantazijski, Športni
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Steve Evets, Eric Cantona, Stephanie Bishop, Gerard Kearns, Stefan Gumbs, John Henshaw


Anglež Ken Loach je človek, ki je posnel že veliko dobrega in se z leti uveljavil kot eden izmed najvidnejših britanskih filmarjev.V svojih filmih največkrat govori o britanskem delavskem razredu, običajnih ljudeh in njihovem vsakdanjiku. Scenarij znova podpisuje Paul Laverty, kar je že deveta kooperacija Loach-Leverty, ki nam je doslej ponudila nekaj odličnih naslovov (My Name Is Joe, Sweet Sixteen, The Wind That Shakes the Barley).

Eric Bishop (Steve Evets) je poštni uslužbenec in velik nogometni navdušenec. Njegova največja strast je nogomet, Eric je namreč goreči navijač Manchester Uniteda, njegov soimenjak Eric Cantona je po njegovem mnenju največji igralec, ki je kdajkoli oblekel dres Rdečih vragov. Njegova druga žena je končala v zaporu in mu na grbi pustila pastorka, ki mu zadnje čase povzročata veliko težav. Starejši, a tudi veliko bolj problematičen je Ryan, ki se je zapletel z napačnimi ljudmi. Kot vse kaže, njegovemu zgledu bo sledil mlajši brat Jess.Mulca mu povzročata vedno več težav, zato je Ryanova skrita zaloga marihuane zanj izhod v sili, urica sprostitve, ki mu ponudi nadvse zanimivo halucinacijo. Njegovo sobo obišče sam Cantona in za nekaj časa (gandža efekt) postane njegov namišljeni prijatelj in zelo dober svetovalec pri pomembnih odločitvah. Eric ima tudi resnične prijatelje, Meatballs (John Henshaw) je njegov nadrejeni in najboljši prijatelj, poleg njega je tu še cela ekipa sodelavcev, s katero so ogledi tekem v lokalnem pubu ob vrčku piva, vrhunec njegovega dneva. Ryanovo druženje z mafijci vedno bolj ogroža celo družino, domov je prinesel pištolo, ki jo išče policija. Zdaj je tudi Ryan prestrašen in si želi zapustiti tolpo, a to nikakor ni enostavna naloga, zato pomoč poišče pri Ericu.

Looking for Erick je pravi filmski bonbonček. Loach še enkrat pokaže za kakšnega mojstra gre, ko gre za pripovedovanje socialno-realističnih zgodb. Po začetnem spoznavanju likov in okoliščin, gledalca hitro posrka v dogajanje, Eric nam hitro zleze pod kožo, njegove težave vzamemo za svoje. Ko se Eric znajde v brezizhodnem položaji, Loach uporabi zanimivo rešitev v podobi Cantonaja, ki nekako vedno najde način, kako usmeriti poštarja Erica v pravo smer. Čeprav bi po opisu sklepali, da gre za zelo depresivno zgodbo, ki ne obeta nič dobrega, Loach z veliko občutka dozira optimizem, zato film nikoli ni težek ali utrujajoč za gledalca. Loach v filmu poudari marsikatero vrednoto na nevsiljiv, neopazen in naraven način, prav takšni so tudi njegovi liki. Prijateljstvo, pomen družine in ljubezen so univerzalna sporočila, vrednote, ki dobijo na veljavi in na nek način rešijo Erica v trenutkih, ko se zdi, da se je položaj brezizhoden. Odlična igra Evetsa, Henshawa in Cantonaja (ta nam pokaže, da brcanje žoge ni njegov edini talent) in optimističen konec, lepo zaokrožijo režiserjevo vizijo. Iskanje Erica je film, ki ima srce na pravem mestu, film ki govori o resničnih čustvih in ljudeh na zelo prepričljiv, do našega razpoloženja prijazen način. Film vreden vsake minute pred TV-jem.

Ocena: 8.5/10

Shrink (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 104' ,  Imdb 
Režija: Jonas Pate
Scenarij: Thomas Moffett
Igrajo: Kevin Spacey, Saffron Burrows, Keke Palmer, Dallas Roberts, Mark Webber, Pell James, Jack Huston, Laura Ramsey, Robert Loggia, Robin Williams

Jonas Pate je režiser, ki je veliko bolj aktiven v televizijskih produkcijah, kakor pri samostojnih projektih. Sicer je najprej začel snemati filme, The Grave (1996), Deceiver (1997) in nato 11 let pozneje še Shrinka. The Grave nisem videl, Deceiver je bil, kolikor se še spominjam, soliden, predvsem zaradi odličnega Tima Rotha v glavni vlogi.

Henry Carter (Kevin Spacey) je psihiater, ki tako kot njegovi pacienti potrebuje terapijo. Depresija in ravnodušnost so njegov vsakdan, marihuana njegovo edino veselje. Henry je nekoč bil samozavesten, poln življenjskega elana in želje po dokazovanju. Napisal je celo knjižno uspešnico, ki bralcem pomaga doseči osebno srečo in zadovoljstvo, prebil se visoko na družbeni lestvici. Nato je njegova žena naredila samomor in Henryjev svet se je podrl. Njegova hollywoodska ordinacija je kraj, ki ga obiskuje lepo število znanih obrazov, zato je tudi Henry neke vrste zvezdnik, superstar med psihiatri. Skozi njegove oči odkrivamo usode različnih ljudi, Henryjev oče (prav tako psihiater) meni, da ga v normalo lahko spravi le delo s pacienti. Zato mu tudi servira zanimiv primer mladega temnopoltega dekleta, ki za razliko od njegovih zvezdniških pacientov ima resne težave in dejansko potrebuje pomoč.

Največja težava tega filma je nekakšna razdrobljenost, preveliko število zgodb in usod povedanih v 90-ih minutah. Če bi se Pate osredotočili na Henryja, Gemmo in njegovega svaka s pisateljskimi ambicijami, bi zadeva delovala veliko bolj kompaktno in suvereno. Namesto tega se režiser ukvarja z filmski zvezdniki (Robin Williams) in njihovimi nič manj zvezdniškimi agenti in nam pojasnjuje, kako potekajo stvari v Hollywoodu. Daleč od tega, da je film negledljiv. Za pozitivno oceno največ zaslug pobere Spacey, ki se je odlično znašel v vlogi zapohanega psihiatra, ki svojo igro vleče film v pravo smer. Gemma je zanimiv lik, njena usoda je element, ki pri gledalcu zbuja interes. Zabava nas Jeremy (Mark Webber) s svojo nenavadno romanco z nosečnico, nekaj komičnih vložkov prispeva tudi Henryjev diler Jesus. Gibanje v predvidljivi smeri in pomanjkanje občutka za pomembne stvari so glavne pomanjkljivosti, a je končni vtis vseeno soliden.

Ocena: 6.5/10

Salt (2010)

Slovenski naslov: Salt
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Misterij, Triler
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Phillip Noyce
Scenarij: Kurt Wimmer
Igrajo: Angelina Jolie, Liev Schreiber, Chiwetel Ejiofor, Zoe Lister Jones, Yara Shahidi, Gaius Charles

Phillip Noyce v kombinaciji z najbolj prepoznavno igralko današnjice Angelino Jolie je zamisel, ki je že v začetku producentom obetala uspešen projekt in krepko pozitiven zaključni račun. Avstralec na režiserskem stolčku je že dokazal, da obvlada posel (Rabbit-Proof Fence, Clear and Present Danger, The Saint, Patriot Games), toda pri tem projektu, Noyce sigurno ni bil ključna figura. To breme je nase z lahkoto prevzela Angelina, ki se je v zadnjih letih profilirala v vodilno igralko akcijskih filmov, v katerih je glavni junak ženska. Težko bi našli drugo igralko, ki se ji lahko približa na tem področju, mogoče Milla Jovovich s svojo franšizo Resident Evil, vse ostale so daleč za njo.

Evelyn Salt je agentka CIE,  ki je dokazala, da lahko prenese ujetništvo in številna mučenja, ne da bi sovražnik iz nje izvlekel kakšno informacijo. Sposobna in zelo spoštovana od kolegov, Evelyn sodi med najboljše, kar ima CIA. Rutinsko zaslišanje ruskega vohunskega prebežnika, ki je pripravljen ponuditi pomembno informacijo Američanom, naenkrat postavi Saltovo v vlogo glavne osumljenke. Ruski vohun zatrjuje, da bo prav ona umorila ruskega predsednika, ko se bo ta udeležil pogrebne slovesnosti, v čast preminulega ameriškega podpredsednika. Evelyn se zaveda, kaj takšne obtožbe pomenijo, zato se brez pomisleka poda na beg. Zdaj se sprašujemo ali je Evelyn pobegnila zato ker je kriva, ali zato ker želi dokazati svojo nedolžnost. V obeh primerih je obilo akcije zagotovljeno.

Dejstvo, da je vloga ki jo je odigrala Angelina Jolie sprva bila napisana za moškega (baje za Toma Cruisa), le potrjuje, da se Angelina nahaja na vrhuncu slave in da marsikateri projekt zgodba o uspehu samo zato, ker je ona privolila v sodelovanje. Priznam, da mi je ta zvezdniški pomp vedno zbujal določeno mero odbojnosti, Angelina ni nobena izjema. Zavedam se, da ti občutki verjetno nekoliko vplivajo na mojo predstavo in vtise o filmih v katerih igra, vendar ne v takšni meri, da bi zgrešil bistva. Bistvo je, da Angelina ni slaba igralka in tudi v tem filmu se je dobro odrezala. Ta aspekt filma drži vodo, tudi luknje v scenariju niso tako izrazito moteče. Akcijski trilerji so itak večinoma zasnovani tako, da v vrtinec dogajanja potegnejo gledalca in mu ob visoki dinamiki preprečujejo odvečno razmišljanje. Akcijske sekvence so dobre in zabavne, predvidljiv končni preobrat pa nekaj, kar lahko toleriram. Toda ne morem tolerirati tega, da ena sama oseba (pa ne zato, ker gre za žensko), lahko vstopi v najbolj varovane objekte na svetu, sama gre nad najboljše agente kar ji država premore, tem pa se tresejo gate že ko jim pride na misel, kdo koraka proti njimi. Celo takrat, ko jih varujejo neprebojna stekla in debeli armirani zidovi. Akcija je nujna sestavina akcijskega filma, toda nikoli ne bom pristaš načela »akcija za vsako ceno.« Če filma ne vidite, ne boste zamudili nič pomembnega, če pa imate preveč časa Salt sigurno ni najslabša izbira.

Ocena: 5.5/10