The Beach Bum (2019)

Matthew McConaughey and Snoop Dogg in The Beach Bum (2019)

Slovenski naslov: Kralj plaže

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija

Dolžina: 95',  Imdb 

Režija: Harmony Korine

Scenarij: Harmony Korine

Igrajo: Matthew McConaughey, Snoop Dogg, Isla Fisher, Jonah Hill, Martin Lawrence, Zac Efron, Stefania LaVie Owen 

Matthew McConaughey je Moondog. Njegova slika bi (za vse ki ga poznajo) v slovarju lahko adekvatno zamenjala definicijo hedonizma, kajti Moondog je človek, ki s svojim celotnim bitjem materializira pomen takšne življenjske filozofije. Nekoč je napisal pesniško zbirko, ki ga je izstrelila v literarno vesolje. Potem je spoznal nesramno bogato Minnie (Isla Fisher), ki je postala njegova žena in mu rodila hčerko edinko. Z Minnie prakticirata odprt zakon, brez restrikcij. Takšna ureditev našemu junaku, diskretno prisesanem na ženin proračun, omogoča brezskrbno potepanje po plažah južne Floride.

Moondog brez kančka slabe vesti uživa v telesih voljnih ljubimk, ki jih srečuje na svojih potepanjih, njegov vsakdan je ena sama velika zabava, v meglico alkoholnih hlapov in marihuane ovito sosledje dogodkov, ki jih ohlapno povezujejo kraji in ljudje. Vsi ga poznajo in povsod je dobrodošel. Tudi doma, saj je to kar imata z Minnie večje in pomembnejše od rekreativnega seksa z bežnimi znanci. Tudi Minnie nima nič proti sproščanju v objemu Lingerieja (Snoop Dogg) družinskega prijatelja in uspešnega glasbenika, ki ji je vedno pripravljen priskočiti na pomoč. In Moondog je dovolj realen in razsoden, da ga to ne moti. Morda čisto majčkeno, ko jo zagleda v njegovem objemu, toda to je kratkotrajna slabost, ki jo hitro preženeta požirek pijače in dober joint. A nato se zgodi nekaj, kar bo spodkopalo temelje njegovega življenjskega sloga. 

Kralj plaže je zame še en dokaz, da je Harmonie Korine eden najbolj unikatnih režiserjev današnjice in Matthew McConaughey eden najbolj vsestranskih igralcev ta hip. In ko takšna junaka združita moči, dobimo protagonista, ki nas poziva na obračun z našimi predsodki. Brezkompromisnega upornika, ki nas povabi v svojo alternativno resničnost, na katero se najprej moramo malce privaditi, da bi lahko sprejeli njeno notranjo logiko. A ko se to zgodi, ko Moondogovo življenjsko filozofijo razumemo kot izbiro, je vsako novo dejanje možno vrednoti skozi prizmo razumevanja svobode. 

     

Med tem lahko občudujemo krasno fotografijo, za katero ponovno skrbi Belgijec Benoit Debie, ki po Spomladanskih žurerkah (Spring Breakers, 2012) znova odlično dopolnjuje Korinovo avtorsko vizijo. Skozi objektiv njegove kamere z nekaj domišljije lahko občutimo toplino Floride, vetrič v laseh in z različnimi opojnimi substancami zmehčano resničnost zadetih protagonistov. Eden izmed pomembnejših adutov filma so izpiljeni, duhoviti dialogi, primerni za večkratno konzumiranje. Vse skupaj odlično zaokroži galerija zanimivih likov v izvrstni interpretaciji zanesljive igralske zasedbe, med katero ni šibkega člena. McConaugheyja sem že pohvalil, njemu ob bok pa bi postavil  Islo Fisher in Jonaha Hilla, s posebno omembo Harmoniejeve revitalizacije pozabljenega Martina Lawrenca. Kralj plaže je posebna izkušnja, ki polarizira, in za marsikoga prestopa mejo dobrega okusa. Film, kakšnega smo od Korina tudi pričakovali.

Ocena

Blaze (2018)

Alia Shawkat and Ben Dickey in Blaze (2018), © Sundance Institute pro

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2018

Žanri: biografija, drama, glasbeni

Dolžina: 129' ,  Imdb 

Režija: Ethan Hawke

Scenarij: Ethan Hawke, Sybil Rosen

Igrajo: Benjamin Dickey, Alia Shawkat, Josh Hamilton, Charlie Sexton, Sam Rockwell, Wyatt Russell, Steve Zahn, Kris Kristofferson, Richard Linklater

Ethan Hawke je nedvomno ena igralskih ikon ameriškega filma, ki je v dolgi in plodni karieri odigral kar nekaj nepozabnih vlog. Nazadnje je blestel v Schraderjevi mojstrovini First Reformed (2017), pred tem v Linklaterjevi trilogiji Pred Zoro, Sončnim zahodom in Polnočjo (Before Sunrise, Sunset & Midnight, 1995-2013) in Fantovskih letih (Boyhood, 2014), vmes je igral še v odličnem Dnevu za Trening (Training Day, 2001, Antoine Fuqua). Nekje na začetku tekočega tisočletja je Hawke režiral tudi prvi celovečerec in do danes dokončal štiri filme (en dokumentarni in tri igrana). Rdeča nit zadnjih treh je glasba. V The Hottest State je v ospredju romanca mladega igralca iz Teksasa, ki v New Yorku spozna lepo in nadarjeno glasbenico, dokumentarec Seymour: An Introduction, je portret ameriškega pianista in skladatelja Seymourja Bernsteina.

Hawkova fascinacija z glasbo in glasbeniki se nadaljuje tudi v naslovnem Blaze, biografski glasbeni drami o življenju in glasbi zapuščini kultnega country glasbenika Blazea Foleyja. Eden izmed pomembnejših virov je bil roman Living in the Woods in a Tree: Remembering Blaze, ki ga podpisuje Hawkowa ko-scenaristka Sybil Rosen. Prav romantično razmerje Rosenove (odlična Alia Shawkat) s Foleyjem je ena ključnih komponent filma, ki nekronološko skače po različnih obdobjih glasbenikovega življenja in iz perspektive ljudi, ki so ga tako ali drugače poznali, sestavlja nekonvencionalen portret nekonvencionalnega umetnika. Skozi romantično razmerje je vzpostavljena mehkejša, romantična plat glavnega protagonista, ki je v Sybil našel navdih in ljubezen, ter potrebno spodbudo, da svojo glasbo predstavi svetu. Eno izmed izhodišč, iz katerega se Hawke (v vlogi radijskega voditelja, čigar obraz nikoli ne vidimo), vstopa v svet portretiranca, je pogovor s Townesom Van Zandtom in Zeejem, Blazeovim prijateljema in glasbenikoma, ki sta z njim soustvarjala njegovo glasbeno zapuščino. 

Zgodba se vedno znova vrača k zadnjemu koncertu v nekem neuglednem teksaškem baru, v katerem je Blaze v zanj značilnem slogu prepeval, momljal, pripovedoval zgodbice, se stepel z nevljudnim obiskovalcem, nadaljeval s koncertom... Nastop so z magnetofonom posneli na zadnji dan njegovega življenja, ko je Blaze s strelno rano v prsih izkrvavel pred prijateljevo hišo. V eri ko velike zvezde iz vseh segmentov javnega življenja dobivajo filmske biografije je osvežujoče videti film, ki predstavlja zgodbo obskurnega glasbenika, znanega le ozkem krogu oboževalcev, glasbenikov, s katerimi je sodeloval in nekaterim zvezdam countryja, ki so v njegovi glasbi našli navdih. Življenje mu je z neverjetno avtentičnostjo vdahnil debitant Ben Dickey, sicer tudi sam glasbenik, ki je igral v različnih bendih in izdal en samostojni album. Blaze je film, ki nam ponudi edinstven pogled v življenje in ustvarjalni proces umetnika, ki ni nikoli želel biti zvezda. Človeka, ki je glasbo ustvarjal za svojo dušo in po svojih standardih. Muzikanta, ki je v nekem trenutku prišel v kolesje glasbene industrije (zabaven prispevek tria Linklater-Rockwell-Zahn), ji(m) pokazal sredinca in ekspresno poiskal najbližji izhod.

Ocena

Galveston (2018)

Ben Foster and Elle Fanning in Galveston (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 91' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Mélanie Laurent

Scenarij: Nic Pizzolatto

Igrajo: Ben Foster, Elle Fanning, Beau Bridges, Jeffrey Grover, Christopher Amitrano

[SLO]

Pripoved na ameriškem jugu spremlja okorelega zlikovca Roya Cadyja (Ben Foster), verižnega kadilca in alkoholika v službi lokalnega mafijskega šefa (Beau Bridges). Slednji mu v prirejenem zločinskem poslu nekoč nastavi past, da bi se domnevno znebil nadležnega tekmeca za naklonjenost ženske, vendar izkušeni Roy zasluti nevarnost in se izogne likvidaciji, ob tem pa s prizorišča reši mlado prostitutko Rocky (Elle Fanning). Ubežnika po sili razmer se morata za nekaj časa pritajiti, Rocky pa hoče za vsako ceno s seboj vzeti še mlajšo sestrico Tiffany. Trojica se skrije v obcestnem motelu v obmorskem teksaškem letovišču Galveston, od koder Roy načrtuje maščevanje in povračilo svojemu izdajalskemu šefu. Časa nima veliko: leta uživanja tobaka so terjala davek na njegovem zdravju in divje neobvladljivi kašelj ne pomeni nič dobrega. A četudi sklene Roy pomagati mladi ženski, ki podobno kot on beži pred žalostno preteklostjo v revnem zakotju, se zdi, da ga težave in zlonamernost ljudi spremljajo na vsakem koraku. -Filmoljub

[ENG]

Roy (Ben Foster, Hell or High Water) is a heavy-drinking criminal enforcer and mob hit man whose boss set him up in a double-cross scheme. After killing his would-be assassins before they could kill him, Roy discovers Rocky (Elle Fanning, The Beguiled), a young woman being held captive, and reluctantly takes her with him on his escape. Determined to find safety and sanctuary in Galveston, Roy must find a way to stop his boss from pursuing them while trying to outrun the demons from his and Rocky's pasts. -RT

Ocena

Bodied (2017)

Calum Worthy and Jackie Long in Bodied (2017), Photo:Imdb

Slo naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 120',  Imdb

Žanri: drama, komedija, glasba

Režija: Joseph Kahn

Scenarij: Alex Larsen, Joseph Kahn

Igrajo: Calum Worthy, Jackie Long, Rory Uphold, Jonathan Park, Dizaster, Walter Perez

[ENG]

A progressive graduate student finds success and sparks outrage when his interest in battle rap as a thesis subject becomes a competitive obsession.

Words are weapons in the world’s most brutal lyrical sport. Produced by Eminem and directed by world-renowned music video director Joseph Khan, “Bodied” is a go-for-the-jugular, hilarious look inside the competitive world of rap battles. 

Ocena

Underground Fragrance (2015)

© Urban Distribution

Slo naslov: -

Država: Kitajska, Francija

Jezik: mandarinščina

Leto: 2015

Dolžina: 75',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Peng Fei Song 

Scenarij: Isabelle Mayor, Peng Fei Song

Igrajo: Ze Ying, Wenjie Luo, Fuyu Zhao, Xiaohui Li

[ENG]

Yong Le, a young migrant worker from the south, salvages furniture to re-sell. He lives in a room in Beijing's Underground City, a labyrinthian former bomb shelter that serves as cheap housing for people looking for opportunity in the big city. But after a bad work accident leaves him temporarily blind, he has to use a rope to find his way around the dimly lit basement halls, until the night meets a girl at the other end of his rope. Xiao Yun, is a migrant too. She is desperately trying to find new employment so that she can leave her job pole dancing at nights. Her meeting with Yong Le and their burgeoning relationship encourages her to hunt for a more respectable job. At ground level, old Lao Jin has been struggling for years to get a decent compensation deal from the authorities who want to demolish his house. His health is declining and his savings are evaporating. And he's counting on Yong Le to sell his furniture at a good price. Three lives propelled by the "Chinese Dream" intermingle in the vast melting pot of the Beijing metropolis.© Urban Distribution

Ocena

Who We Are Now (2017)

Julianne Nicholson in Who We Are Now (2017)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 95',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Matthew Newton

Scenarij: Matthew Newton

Igrajo: Julianne Nicholson, Zachary Quinto, Jess Weixler, Emma Roberts, Jimmy Smits

[ENG]

Recently released from prison, Beth (Julianne Nicholson) is working with her public defender (Jimmy Smits) to get her son back from her sister, who was awarded legal custody while Beth was incarcerated for ten years. Soon after, Beth forms an unlikely alliance with Jess (Emma Roberts), an idealistic young protégé of the public defense team, who decides to take on Beth's cause whether she likes it or not.

Ocena

Wajib (2017)

Mohammad Bakri and Saleh Bakri in Wajib (2017)

Slo naslov: -

Država: Palestina, Francija

Jezik: arabščina

Leto: 2017

Dolžina: 96',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Annemarie Jacir

Scenarij: Annemarie Jacir

Igrajo: Mohammad Bakri, Saleh Bakri, Tarik Kopty, Lama Tatour  

[ENG]

Abu Shadi (Mohammad Bakri) is a divorced father and a school teacher in his mid-60s living in Nazareth. After his daughter's wedding in one month he will be living alone. Shadi (Saleh Bakri), his architect son, arrives from Rome after years abroad to help his father to hand-deliver the wedding invitations to each guest, which is the local Palestinian custom. As the estranged pair spend the day together, the tense details of their relationship come to a head challenging their fragile and very different lives.

Ocena

Netemo sametemo (2018)

aka Asako I & II

Erika Karata in Netemo sametemo (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Asako I & II

Država: Japonska 

Jezik: japonščina

Leto: 2018

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 119',  Imdb 

Režija: Ryusuke Hamaguchi 

Scenarij: Sachiko Tanaka, Ryusuke Hamaguchi

Igrajo: Masahiro Higashide, Erika Karata, Sairi Ito, Koji Nakamoto, Koji Seto, Misako Tanaka, Daichi Vatanabe, Rio Jamashita 

Bila sta si usojena. Bila je to ljubezen na prvi pogled.To je romantična vizija, ki nam jo od prvih kadrov „prodaja“ Ryusuke Hamaguchi v njegovi adaptaciji knjižne uspešnice Netemo sametemo rojaka Tomoka Shibasakija. 

Asako (Erika Karata) je Bakuja (Masahiro Higashide) zagledala na neki fotografski razstavi in mu sledila v upanju, da se bo obrnil in jo opazil. Nekaj magičnega jo je vleklo k skuštranemu mladeniču, ki je na nekem razkrižju zavil levo, ona je šla desno. Toda potem je vmes posegla usoda (beri fantiči s petardami) in oba sta pogledala nazaj. On jo je videl in takoj vedel. Prikorakal je do nje in jo brez besed poljubil. Bila sta si usojena. Sledilo je obdobje neizmerne sreče. Toda spontani, vihravi Baku je že od samega začetka kazal, da je oseba, ki se težko osredotoči na eno mesto in iste ljudi. Zvečer je denimo šel po žemljice in se ni vrnil do jutra zato, ker je na poti domov spoznal zanimivega človeka. Nekega dne je odšel in se več ni vrnil.

Asako je nato zapustila rojstno Osako in po dveh letih življenja v Tokiju srečala Rjoheija. Bil ji je všeč, o tem ni dvoma. Asako se mu je dolgo upirala, kajti Rjohei (ponovno Masahiro Higashide) je bil izrezani Baku. In Asako je naposled končala v Rjoheijevem objemu. Ta je bil drugačen, bil je vse, kar Baku ni: odgovoren, zanesljiv, razumevajoč. In ljubil jo je. Morda še bolj kot Baku. In ona je ljubila njega. Po petih letih skupnega življenja se je zdelo, da je Baku za Asako zaprto poglavje njenega življenja. A usoda je hotela drugače in je Bakuja ponovno pripeljala v njeno življenje. Tokrat kot megauspešno manekensko zvezdo, ki japonske najstnice spravlja v trans.

Asako I & II je zgodba o moči in vplivu prve ljubezni. O hrepenenju po tistem, kar ne moremo imeti. O za človeka tako značilnem, nostalgičnem idealiziranju preteklosti in nezmožnosti racionalnega vrednotenja le-te. Asako tako ni zmožna objektivno ovrednotiti razmerja z Rjoheijem vse dokler tudi njega ne postavi v preteklik, oziroma dokler tudi nanj ne začne gledati iz perspektive izgubljene priložnosti. Bakujeva vrnitev ji spodnese tla pod nogami, njena reakcija je impulsivna in nepremišljena. Vrnitev izgubljene ljubezni je za Asako težko pričakovano, a v resnici povprečno darilo v luksuznem pakiranju – ko ga enkrat odpreš, čarovnije ni več. Asako I & II je kredibilna romantična zgodba, ki nas učinkovito potopi v svet svojih junakov, z nekaj nepričakovanimi zasuki, ki nudijo dobrodošel odmik od standardnih vzorcev romantične drame. Toda glavna junakinja je kljub simpatičnosti razmeroma nedorečen lik, saj nam Ryusuke Hamaguchi in (namerna?) lesena izraznost glavne igralke, ne ponudita prave priložnosti, da bi jo zares spoznali. 

Ocena

Holiday (2018)

Victoria Carmen Sonne in Holiday (2018), © Sundance Institute pro

Slovenski naslov: Počitnice

Država: Danska, Švedska, Nizozemska

Jezik: danščina, angleščina

Leto: 2018

Žanri: krimi, drama

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Isabella Eklöf

Scenarij: Isabella Eklöf, Johanne Algren

Igrajo: Victoria Carmen Sonne, Lai Yde, Thijs Römer, Adam Ild Rohweder, Yuval Segal, Stanislav Sevcik, Morten Hemmingsen, Bo Brønnum, Michiel de Jong

Počitnice odpre prihod mlade glavne protagonistke na eno izmed letališč na turški rivieri. Platinasta blondinka Sacha (Victoria Carmen Sonne) je s seboj prinesla paket namenjen sumljivemu tipu, ki jo malce kasneje pobere na letališču. Še pred tem je njena kartica zavrnjena v neki trgovini, zato si mladenka iz paketa sposodi nekaj sto evrov. "Nagrada" za to nepremišljenost je nekaj vzgojnih klofut in jasno opozorilo, da jo naslednjič ne bo odnesla tako poceni. Po tej manjši neprijetnosti se njene počitnice s prijatelji v luksuzni vili ob morju lahko začnejo. Tam jo že čaka Michael (Lai Yde) in še nekaj prijateljev, s katerimi se bo preživela nekaj časa. 

Zbrana druščina je glede na okoliščine nadvse navadna. Tu je družina z dvema otrokoma, zakonski par, nekaj samskih prijateljev in Michel, alfa samec, ki poveljuje tej nenavadni skupinici.  Zdolgočasena Sacha se potepa po razkošni vili, počiva ob zunanjem bazenu s spektakularnim razgledom, včasih pa se vsi skupaj odpravijo na plažo in s preglasno glasbo motijo ostale počitka in miru željne turiste. Mladenka dobro ve, kje je njeno mesto v tej hierarhiji: noč najpogosteje preživi v postelji z Michaelom, ki si jo občasno vzame tudi sredi dneva in včasih tudi proti njeni volji. In tako pridemo do zelo grafičnega prizora posilstva, ki je šokiral mnoge in sprožil debato o tem, ali je film res potreboval tako nazoren prizor. Ploskam režiserki in scenaristki Isabelli Eklöf  za izkazan pogum, saj prizor ne bi imel tako močnega učinka, ako bi zloraba bila zgolj nakazana. Trditev lahko primerjalno testirate na lastne oči, z ogledom cenzurirane različice, ki nam jo v ogled ponujata HBO/Amazon in necenzurirane, slabih osem minut daljše režiserkine verzije. Rezanje "spornega" prizora po moji oceni odvzame težo enemu izmed ključnih prizorov v sklepnem delu filma, v katerem mladenkina motivacija brez povezave z izrezanim prizorom posilstva enostavno nima pravega konteksta.

Švedinja Isabella Eklöf je produkt danske filmske šole, zato je tudi Holiday prvenstveno danski film, s katerim so dobil zanimivo mlado avtorico, ki prinaša potrebno svežino v evropsko kinematografijo. Ta prvenec me z netipično sestavo kriminalne združbe in rahlo nejasnostjo organizacijskega ustroja iste nekoliko spominja na Down Terrace (2009), še en zelo zanimiv prvenec, s katerim se je svetu predstavil Ben Wheatley. Eklöf , ki je med ostalim tudi ko-scenaristka festivalske uspešnice Meja (Gräns, Ali Abbasi, 2018), v izjavah pogosto omenja Ulricha Seidla, ki je pomembno vplival na njeno ustvarjalno filozofijo. Holiday je v osnovi karakterna študija mlade ženske, ki nam zraven, v večjem planu, ponuja kritiko potrošniške miselnosti. Junakinja, ki kompenzacijo za srečo išče v materialnem, je pripravljena požreti marsikaj in zavestno sprejeti hitro minljivo vlogo trofejne punce – okrasnega elementa na krovu jahte njenega nevarnega šefa/ljubimca. Ne glede na vse nevarnosti, ki jo takšna vloga prinaša. Gre za idejo, ki jo režiserka imenitno podčrta v sekvenci z modrim šalom, ki ga Sacha nepremišljeno pusti flafotati na njenem vratu, ko se usede na najeti skuter. Dejstvo, da jo na nevarnost opozori cestni delavec, ki z lopato v rokah trdno dela za skorjo kruha razumem kot režiserkin subtilni namig, da vsi na koncu vendarle žanjemo to, kar smo posejali.

Ocena

Hostiles (2017)

Christian Bale in Hostiles (2017), Photo by Lorey Sebastian - © Yellow Hawk, Inc.

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 134' ,  Imdb

Žanri: drama, vestern

Režija: Scott Cooper

Scenarij: Scott Cooper, Donald E. Stewart

Igrajo: Christian Bale, Rosamund Pike, Wes Studi, Jesse Plemons, Adam Beach, Rory Cochrane, Peter Mullan, Scott Wilson, Paul Anderson, Timothée Chalamet, Ben Foster

[SLO]

V skladu z novo politično korektnostjo ameriški predsednik Harrison izda ukaz, naj izpolnijo željo dolgoletnega ujetnika v oporišču Fort Berringer v Novi Mehiki, na smrt bolnega čejenskega poglavarja Yellow Hawka (Wes Studi), ter ga skupaj z njegovo ožjo družino odpeljejo na poslednje počivališče rezervata v domači Montani. Neprijetna dolžnost pade na stotnika Josepha J. Blockerja (Bale), surovega in od mnogih krvavih bitk razbrazdanega vojnega veterana, ki najbolj od vsega sovraži rdečekožce. Ob grožnji z vojaškim sodiščem nejevoljni Blocker nima izbire in mora v spremstvu peščice svojih mož na pot skozi negostoljubno, z različnimi nevarnostmi prepredeno pokrajino. Na požgani kmetiji mimogrede naletijo na zmedeno, psihično strto vdovo (Rosamund Pike), ki so ji Komanči neusmiljeno pobili moža in vse tri otroke, in sočutni Blocker jo sklene pospremiti do naslednje vojne postojanke Fort Winslow v Koloradu. Pot čez sovražno ozemlje bo težka in bo terjala žrtve, obenem pa bo čustveno in moralno preoblikovala ključne udeležence te odprave. -Filmoljub

[ENG]

In 1892, after nearly two decades of fighting the Cheyenne, the Apache, and the Comanche natives, the United States Cavalry Captain and war hero, Joseph Blocker, is ordered to escort the ailing Cheyenne chief, Yellow Hawk--his most despised enemy--to his ancestral home in Montana's Valley of the Bears. Nauseated with a baleful anger, Joseph's unwelcome final assignment in the feral American landscape is further complicated, when the widowed settler, Rosalie Quaid, is taken in by the band of soldiers, as aggressive packs of marauding Comanches who are still on the warpath, are thirsty for blood. In a territory crawling with hostiles, can the seasoned Captain do his duty one last time? -Written by Nick Riganas

Ocena

Jafar Panahi's Se rokh aka 3 Faces (2018)

Leto (2018)

aka Summer

Teo Yoo, Filipp Avdeev in Aleksandr Gorchilin in Leto (2018)
Photo by Vladislav Opelyants - © HYPE Film Productions

Slo naslov: Poletje

Drugi naslovi: Summer

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2018

Dolžina: 126' ,  Imdb

Žanri: biografija, glasbeni, romantični 

Režija: Kirill Serebrennikov 

Scenarij: Kirill Serebrennikov, Mikhail Idov, Lili Idova, Ivan Kapitonov, Natalija Naumenko 

Igrajo: Roma Zver, Irina Staršenbaum, Teo Yoo, Filipp Avdejev, Evgenij Serzin, Aleksandr Gorcilin, Vasilij Mihajlov, Aleksandr Kuznecov, Nikita Efremov

Poletje je osmi celovečerec ruskega režiserja Kirilla Serebrennikova. Film je premiero predvajan v glavni tekmovalni sekciji festivala v Cannesu, od koder se je vrnil z nagrado za najboljšo glasbo. Nadvse primerna nagrada za film o glasbi, ki nas pelje v Leningrad na začetku 80-ih let, v čas ko se je v današnjem Sankt Peterburgu rojeval ruski novi val. V lokalnem mladinskem kulturnem centru mlade glasbene skupine pod budnim očesom partijskih nadzornikov zabavajo lokalno mladino. Njihovi repertoarji naprej gredo skozi cenzuristično sito, odstopanja od odobrenega programa niso dovoljena. Vsi obiskovalci so dolžni sedeti v označenih sedežih, pretirano izkazovanje navdušenja z dvigovanjem iz sedeža, ali bog ne daj poplesavanjem, ni dovoljeno. Prav tako ni dovoljeno izpostavljanje transparentov in podobnih znakov podpore glasbenikom na odru. Serebrennikov nam izkušnjo poslušanja glasbe pod takšno restrikcijo približa z zabavno sekvenco, v kateri se osredotoči zgolj na opazovanje občinstva med ritmičnim premikanjem glav, rok in nog.

Mike, kitarist in kreativni vodja najbolj popularnega benda v mestu nekega dne spozna Viktorja, ko se ta skupaj s prijateljem priklati na plažo, na kateri se zabava Mikova ekipa. Zraven so seveda kitare in Viktor dobi priložnost demonstrirati svoj izjemni talent. Na plaži je tistega dne bila tudi Mikova punca (kasneje soproga) Nataša, ki je takoj pokazala zanimanje za Viktorja. Tako je vzpostavljen neobičajen ljubezensko-prijateljski trikotnik, v katerem je dva moška povezovala ljubezen do glazbe in ženske, ki je stala med njima.

Ravno spomini Natalie 'Nataše' Naumenko so bili pomemben insajderski vir, na katerega so se pri pisanju scenarija oprli Serebrennikov in sodelavci. Nastal je film, ki odlično ujame duh časa in bližajočo se perestrojko, s kateri se bo začelo gospodarsko-politično preoblikovanje Sovjetske Zveze. Na gramofonih ruske mladine se vrtijo vinilke Lou Reeda, Davida Bowieja, Talking Headsov... Počasi se ustvarja kritična masa, baza poslušalcev in glasbenikov, iz katere bo vzniknil ruski novi val. Ena izmed nosilnih skupin ruskega novega vala je bil band Kino, njegova gonilna sila pa je bil Viktor Robertovich Tsoi, avtor malodane vseh skladb (glasbe in besedil), ki jih je skupina posnela v njegovi kratki, a izjemno plodni karieri. Njegovo kariero je namreč pri rosnih 28-ih končala fatalna prometna nesreča.

Uporniški rokerji so za mnoge bili moteči dejavnik – njihovo identificiranje z zahodnjaško kulturo in glasbo so doživljali kot izdajo in simpatiziranje s sovražnikom. Odnos okolja do uporniške mladine nam Serebrennikov približa tudi skozi glasbeno-fantazijske „to se ni zares zgodilo“ sekvence, kakršna je fantastična interpretacija legendarnega komada Psycho Killer. Zavoljo tovrstnega identificiranja protagonistov z njihovimi zahodnjaškimi heroji, oziroma glasbo, ki jo poznamo na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, zgodba dobi neko univerzalno privlačnost. Serebrennikov je lepo pomešal uvoženo in domače, ter tako povečal domet filma, saj se je dobro zavedal limitov, ki bi jih prineslo omejevanje na rusko rock sceno. Poletje je nostalgični črno-beli feelgood poklon mladosti in nekim preteklim, bolj enostavnim časom, ko si skozi življenje lahko plul na oblakih ustvarjenih iz glasbe, ljubezni in prijateljstev.

Ocena

The Night Comes for Us (2018)

The Night Comes for Us (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: Indonezija, ZDA 

Jezik: indonezijščina, angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 121' ,  Imdb

Žanri: akcija, triler

Režija: Timo Tjahjanto

Scenarij: Timo Tjahjanto

Igrajo: Iko Uwais, Julie Estelle, Joe Taslim, Sunny Pang, Zack Lee, Hannah Al Rashid, Abimana Aryasatya

The Night Comes for Us je ultranasilna, ultrakrvava akcijada 39-letnega indonezijskega režiserja Tima Tjahjanta, enega od zastavonoš indonezijskega novega vala ekstremno nasilnih žanrskih filmov. Tjahjanto je pred začetkom samostojne kariere skupaj Kimom Stamboelom tvoril duo Mo Brothers (Macabre, Killers, Headshot), ki je ob Garethu Evansu (The Raid, The Raid 2) bil, in še vedno je, gonilna sila žanrske usmeritve, ki je pri širnem občinstvu ponovno zbudila interes za indonezijski film. 

Tjahjanto zgodbo odpre s poučnimi informacijami o moči in vplivu trijad in ekipi sedmih velečastnih morilcev (šest moških in ena ženska), zbranih z enim samim namenom – varovati interese triad z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Čisto v uvodu se med trupli in potoki krvi znajde deklica, kot edina preživela duša masakra v neki ribiški vasici. Življenje ji reši Ito (Joe Taslim, zvezda Evansovega megahita The Raid), eden izmed članov elitne sedmerice, ki se zavoljo izkazane nepokorščine znajde na seznamu za odstrel. Mafijski šefi nad Ita in nekaj njegovih najzvestejših prijateljev pošlje celo armado morilcev, na pomoč je vpoklican tudi Arian (igra ga še en indonezijski superzvezdnik in mojster borilnih veščin Iko Uwais – gledali smo ga v obeh Evansovih Racijah in martial arts uspešnici Merantau), ki je verjetno edini dovolj kompetenten, da v „pokoj“ pošlje svojega starega znanca. 

Nizanje akcijskih sekvenc, v katerih gledamo demonstracijo najrazličnejših borilnih tehnik, neverjetno kolekcijo hladnega in strelnega orožja, podkrepljeno s praktično vsem, kar lahko prevzame vlogo orožja, producira hektolitre krvi, odrezanih udov, odprtih zlomov in kdo ve koliko trupel. Ne glede na vrhunsko koreografijo akcijskih prizorov in odlično gibe kamere med snemanjem le-teh, sem po slabi uri začutil zasičenost in nesmisel neskončnega „splater“ festivala, ki mu ni bilo videti ne konca, ne kraja. Do konca filma sem nekako prilezel na avtopilotu, povsem nezainteresiran za like, utrujen od silnega nesmiselnega prelivanja krvi. The Night Comes for Us bo morda všeč kakšnemu hard core ljubitelju kombinacije splaterja in borilnih veščin. Jaz v njem nisem videl skoraj nič, kar bi kolikor-toliko kompenziralo mojo potrpežljivost in čas, ki sem ga investiral v ogled.

Ocena

Destroyer (2018)

Nicole Kidman in Destroyer (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: akcija, krimi, drama

Dolžina: 121',  Imdb 

Režija: Karyn Kusama

Scenarij: Phil Hay, Matt Manfred

Igrajo: Nicole Kidman, Toby Kebbell, Tatiana Maslany, Sebastian Stan, Scoot McNairy, Bradley Whitford

Verjetno najodmevnejša preobrazba kakšne izmed igralk, ki je za potrebe vloge pogršana do neprepoznavnosti, je transformacija Charlize Theron v biografski krimi drami Pošast (Monster, Patty Jenkins, 2003), za katero je lepa Južnoafričanka nagrajena z oskarjem. Nekje v to kategorijo lahko uvrstimo tudi vlogo Nicole Kidman v celovečercu Destroyer, v katerem igra detektivko losangeleške policije Erin Bell. Avstralka je v preteklosti za potrebe filma že uspešno opravila spremembo osebnega opisa, za katero je, tako kot njena nekoliko mlajša kolegica, prejela oskarja za glavno žensko vlogo. Lahko bi celo rekli, da je njena preobrazba v Daldryjevih Urah do večnosti (The Hours, 2002), čeprav ne tako ekstremna, Theronovi pokazala pot, po kateri se lahko povzpneš na igralski Olimp.     

Destroyer je noirovska krimi drama, v kateri Kidman pod režisersko palico Karyn Kusama (Girlfight, The Invitation) igra od različnih opojnih substanc zdelano detektivko, ki jo nepričakovano dohitijo duhovi iz preteklosti. Do njenih ušes namreč pridejo govorice o vrnitvi Silasa, nekdanjega šefa roparske tolpe, v kateri je kot mlada detektivka pod krinko nekoč delovala tudi Erin. Skupaj s Chrisom, še enim detektivom pod krinko (s katerim se je romantično zapletla), sta poskušala za zapahe spraviti roparje in tako tudi sama postala del igre, v katero sta se sčasoma preveč vživela.  

Zgodba nas do razrešitve umora iz uvoda in resnice o tem, kaj se je zgodilo v preteklosti, pelje po dveh narativnih linijah. Pripovedna nit iz preteklosti osvetljuje okoliščine ponesrečenega ropa banke, po katerem je Erin nikoli več ni bila ista, v drugem narativnem loku spremljamo zagrenjeno detektivko, ki želi enkrat za vselej poravnati račune s Silasom in popraviti odnos z odtujeno 15-letno hčerko. 

Destroyer je film, ki ga v največji meri determinara igralski dosežek Nicole Kidman. Njena preobrazba je vsekakor fascinantna, toda težava filma je preslabotna, nedorečena zgodba, s katero ustvarjalci prepletajo karakterno študijo glavne protagonistke. Zločinska tolpa, ki jo za zapahe želi spraviti FBI in njuna detektiva pod krinko, v mojih očeh pač ni kriminalna organizacija, na katero bi bilo vredno porabiti materialna sredstva in tvegati življenja dveh agentov. Kusama in sodelavci nas hočejo prepričati, da se je junakinjin svet podrl, ko je izgubila moškega, ki ga je ljubila. In morda se tudi je, toda ob tako skromnem vložku investiranem v prikaz njunega razmerja, njena prizadetost nima ustreznega kritja. Distroyer bi zato opisal kot film zanimivih, vendar površno realiziranih idej, ki obljublja veliko več, kot na koncu dejansko ponudi.

Ocena

True Detective (2014– ) (3.sezona)

Mahershala Ali & Stephen Dorff in True Detective (2019), Foto: HBO

Slo naslov: Pravi detektiv

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 8 x 55',  Imdb

Žanri: krimi, drama, misterij

Režija: Jeremy Saulnier, Daniel Sackheim, Nic Pizzolatto

Scenarij: Nic Pizzolatto

Igrajo: Mahershala Ali, Carmen Ejogo, Stephen Dorff, Scoot McNairy, Ray Fisher

Tretja sezona Prevega detektiva je arhivirana. Pet let po fantastičnem uspeh prve sezone in kasnejšemu flopu po moji oceni močno podcenjene druge sezone, je prišla še tretja sezona. Nic Pizzollatto je ponovno prvopodpisani scenarist, detektivski vlogi pa sta pripadli ta hip vročemu Mahershali Aliju in Stephenu Dorffu. Ustvarjalci so s tretjo sezono želeli obuditi duh prve sezone in s tem namenom je režiserski stolček zaupan Jeremyju Saulnierju (Blue Ruin, Green Room, Hold the Dark), ki je z režijo prvih dveh epizod vzpostavil ton in vzdušje celotne sezone.

V središču tretje sezone je preiskava izginotja dveh otrok, 12-letnega fantiča in njegov dve leti mlajše sestrice, ki jo vodita detektiva Wayne Hays (Ali) in Roland West (Dorff). Zgodbo postavljeno v 35-letni časovni okvir spremljamo v treh vzporedno razvijajočih se narativnih linijah, v letih 1980, 1990 in 2015. Prvo obdobje pokriva preiskavo neposredno po izginotju, druga pripovedna nit spremlja ponovni zagon preiskave v 90-ih letih, vendar nam logika govori, da odgovore lahko pričakujemo v sklepnem tretjem delu, v katerem zdaj že ostarela  detektiva več ne nosita znački arkansaške zvezne policije. 

V tem kronološkem zaključku zgodbe spomin ostarelega Haysa že močno peša. Bivši detektiv se z muko bori z vedno izrazitejšo demenco in poskuša iz primeža pozabe rešiti ključne koščke sestavljanke, s katerimi bo še zadnjič poskušal razvozlati 35-letni misterij. Vlogo katalizatorja, ki sproži ta finalni poskus ima serija pogovorov z mlado raziskovalno novinarko, ki po 35-ih letih snema dokumentarno oddajo o nikoli razrešenem primeru. Glede na Haysovo zdravstveno stanje je združitev moči z bivšim partnerjem, s katerim se pred leti nista razšla v ravno prijateljskem vzdušju, edina logična poteza.

Mahershala Ali & Carmen Ejogo in True Detective (2019), Foto: HBO

Z najnovejšim poglavjem Pravega detektiva je ustvarjalcem uspelo solidno nadaljevanje niza, vendar tretja sezona le v redkih segmentih uspeva doseči nivo, zastavljen s prvo in drugo sezono. Ali in Dorff sta igralsko kredibilna v njunih vlogah in obema je ob dobri medsebojni kemiji uspelo ustvariti zanimiva in prepričljiva lika. Zgodba iz vidika zapleta in razpleta zanimivo premeša koščke sestavljanke in jih na koncu lepo zloži v kompaktno, logično celoto. Osrednji misterij gledalcu vsekakor nudi dovolj spodbude, da z liki vztraja do samega konca, toda nisem prepričan, da je koncept treh narativnih tokov bil najbolj ustrezna izbira za zgodbo, ki se odvija v tako počasnem tempu. Scenaristično polaganju koščkov sestavljanke skozi tri časovne pasove je nedvomno dovolj metodično, toda težava je drugje. 

Preiskava dveh detektivov enostavno ne nudi dovolj intrigantnih razkritij in obratov, ki bi gledalca po koncu posamezne epizode spodbujale, da takoj poseže po novem delu. Interes je gotovo prisoten, toda vseeno ne tako močen in nujen, da se mu ne bi mogli upreti. Drugi nekoliko nedorečen dejavnik so sami liki, oziroma manko bolj slojevitega portretiranja ključnih protagonistov. Ob relativno površnem profiliranju detektiva Westa in Heysove soproge Amelie (Carmen Ejogo), je večina fokusa na Waynu Haysu in glede na investirano minutažo se ne morem znebiti občutka, da nam je »Purple Haze« na koncu razkril le del svoje osebnosti. To posebej velja za njegov nedorečen odnos s soprogo Ameliejo.  A kaj če se v tej nedorečenosti skriva nekaj bolj subtilnega? V odnosu med detektivoma je mestoma čutiti naklonjenost, ki bi se v drugačnih okoliščinah morda lahko manifestirala tudi drugače. Na način, ki je nesprejemljiv za okolico in oba akterja te zgodbe. Zavedam se, da takšna interpretacija počiva na dokaj majavih nogah, a obenem je to ideja, ki na svoje mesto postavi Heysov odnosa s soprogo in Westovo samotarstvo. Morda pa vidim nekaj tam, kjer ni ničesar, toda s takšno razlago serija naenkrat dobi nekaj dodanih točk, ki popravijo končni vtis.

Ocena