Nokas

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Biografija, Drama
Dolžina: 87',  Imdb
Režija: Erik Skjoldbjærg
Scenarij: Christopher Grøndahl
Igrajo: Frode Winther Gunnes, Tov Sletta and Morten Haland, Jeton Jajovsk, Morten Larsen

Mirno mestece Stavanger na Norveškem je 5.aprila 2004 postalo prizorišče največjega bančnega ropa v norveški zgodovini. Tarča do zob oboroženih roparjev je bila stavba Nokasa. Če nekoliko poslovenim, je to približek naše Agencije za plačilni promet, oz. tega, kar je APP nekoč bil. Skratka ustanova, v katero se  vsakodnevno stekajo velike količine denarja. Zgodaj zjutraj so stavbo Nokasa napadli oboroženi zamaskirani roparji, s svojo opremo in opravo so naključne mimoidoče prej spominjali na pripadnike specialnih enot, kot na nevarne roparje. Pred napadom so roparji na intervencijsko pot oz. izvoz iz garaž lokalne policije parkirali tovornjak in ga zažgali, ter tako policiji preprečili hiter odziv. Od začetka filma spremljamo priprave 13 roparjev, ki so nato iz Nokasa odnesli približno 10 mil. $ (ne bom vas utrujal z vrednostjo v norveških kronah). Pred maloštevilni policisti, oboroženi le z revolverji, je bila sila zahtevna naloga, njihovi nasprotniki so imeli številčno prednost, tudi njihova oborožitev je bila veliko boljša.

Erik Skjoldbjærg je nase opozoril s svojim celovečernim prvencem Insomnia (1997). Seveda, ne govorim o Nolanovi Insomniji z Al Pacinom in Robinom Williamsom, ampak o izvirniku, po katerem so Američani pet let kasneje posneli rimejk. Sicer se je Skjoldbjærg preizkusil tudi v ameriški produkciji, leta 2001 je predstavil Prozac Nation, ki ni zadovoljil ne kritike, ne občinstva. Skjoldbjærg nam dogodek predstavi iz več zornih kotov. Potek ropa je kombinacija perspektiv, saj izmenjujoče spremljamo dogodek iz perspektive roparjev, policistov, uslužbencev Nokasa in naključnih mimoidočih. Skjoldbjærg je rop rekonstruiral tako realistično, da njegovo vizijo največjega bančnega ropa na Norveškem brez veliko zadržkov uvrstim med najbolj prepričljive roparske filme. Tukaj ne boste našli ljubezenske zgodbe v ozadju, nesrečnega kriminalca, ki v resnici želi odnehati in se zato odloči še za zadnji posel. Tukaj ni junaško nastrojenih policistov ali prisebnih, atraktivnih bančnih uslužbenk, ne direktorja poslovalnice, ki bi rad umrl kot heroj. Film kot tak, nima glavne vloge, če se nekoliko nelogično izrazim, glavna oseba je lahko samo dejanje (rop). Zaradi pomanjkanja likov, na katere se gledalec lahko naveže in nato trepeta za njihovo usodo, sem imel občutek, da gledam igrani dokumentarec. Pred začetkom akcije se roparji norčujejo iz Mannove Vročine, ko ugotavljajo, da je denar, ki ga odnesejo v filmu tehtal preveč . Nobena podrobnost niso prepustili naključju, od tod tudi informacija o dejanski teži denarja. Nokas je film, ki odlično prikaže odzive prebivalstva in policije na dogodek, na katerega nihče ni pripravljen, tudi roparji ne. To je najzanimivejši aspekt filma, ki ob naslednjem statističnem podatku odlično pojasnjuje takšne odzive. Med leti 1994 in 2004 je norveška policija (na področju cele države) izstrelila točno 79 nabojev, od tega je 48 nabojev bilo izstreljeno v enem dnevu, med ropom Nokasa.

Ocena:

Napovedi - 13 Assassins

Era samurajev se počasi bliža koncu. Sadistični fevdalni Lord Naritsugu

nekaznovano mori in posiljuje, zaradi politično-vojaških zvez, moralne

norme in zakoni zanj ne veljajo. Oblastniki počasi uvidevajo, 

da Naritsugu postaja vedno večji problem, saj pridobiva vpliv in se 

hitro premika po politični lestvici navzgor. Zato se starešine odločijo za

 Naritsugujevo likvidacijo. Nalogo zaupajo izkušenemu Shinzaemonu, 

ki okoli sebe zbere še 11 samurajev, ki mu bodo pomagali uresničiti 

zelo zahtevno nalogo.

Režija: Takashi Miike

IMDB

Kino VB: 29.4.2011  SLO: ?

Montevideo, bog te video: Priča prva

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Montevideo, God Bless You!
Država: Srbija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Športni
Dolžina: 140',  Imdb
Režija: Dragan Bjelogrlić
Scenarij: Srdjan Dragojević 
Igrajo: Miloš Biković, Petar Strugar, Viktor Savić, Nina Janković, Danina Jeftić, Milutin Karadžić, Andrija Kuzmanović, Aleksandar Radojičić, Uroš Jovčić, Nenad Heraković

Montevideo, bog te video ima naslov, ki pritegne, govori o nogometu, kar je vedno dobrodošlo in obenem predstavlja prvi režiserski poskus Dragana Bjelogrlića. Verjamem, da Dragana ni potrebno posebej predstavljati. Številne vloge v različnih filmskih in televizijskih projektih so ga promovirale v enega najbolj prepoznavnih igralskih obrazov na področju bivše skupne države. Na scenariju je delal režiser-scenarist Srdjan Dragojević (Rane, Lepe vasi lepo gorijo, Mi nismo Andjeli), ki je v filmski material spremenil knjigo srbskega športnega novinarja Vladimira Stankovića. Film je na domačih tleh doživel velikanski uspeh, kar ob številnih znanih imenih, ki so bili zraven pri projektu Montevideo, ni nobeno presenečenje.

Nogometni SP-ji  v novejši zgodovini veljajo za največji športni spektakel , ki razveseljuje številne nogometne navdušence po celem svetu.  Montevideo, bog te video nas popelje na začetek leta 1930 in priprave nogometne reprezentance Kraljevine Jugoslavije za nastop na prvem prvenstvu, ki je bilo istega leta odigrano v urugvajskem glavnem mestu. Na zaključni turnir je bila povabljena tudi tedanja jugoslovanska reprezentanca, ki naj bi bila sestavljena iz srbskih in hrvaških igralcev, a so Hrvatje nastop bojkotirali zaradi selitve sedeža nogometne zveze iz Zagreba v Beograd. Zato so v moštvu nastopili izključno srbski igralci, reprezentanco so sestavili iz igralcev velikih beograjskih rivalov, moštev BSK-a in Jugoslavije. Skozi rivalstvo omenjenih klubov spoznamo tudi glavne akterje nogometno obarvane pripovedi. Aleksandar Tirnanić - Tirke in Blagoje Marjanović - Moše sta bila največja zvezdnika takratne reprezentance, ki ji je uspelo premostiti številne »logistične« ovire in si zagotoviti nastop na premiernem nogometnem SP-ju. Seveda, pripoved se ne ukvarja izključno z nogometom, veliko prostora je namenjeno ljubezenskim prigodam glavnih likov, ki svojo tekmovalnost z nogometnih zelenic prenesejo na privatno življenje in se spustijo v boj za naklonjenost dveh beograjskih lepotic. Težava je v tem, da oba končata z napačno punco, prav s tisto, po kateri drugi hrepeni.

Bjelogrlićev prvenec je zelo ambiciozno zastavljen projekt, ob pogledu na skoraj epsko dolžino in dodatek v naslovu, ki pravi : Priča prva, je jasno, da gre za eden večjih filmskih projektov v novejši srbski kinematografski zgodovini.  Kamorkoli se obrnem, berem pozitivne odzive in pohvale na račun filma. Sicer se največ oglašujejo srbski kritiki, kar je razumljivo, nekakšen skupni imenovalec je, da Montevideo dokazuje, da Srbi lahko naredijo uspešen film, v katerem ne prevladujejo pesimistični toni. Film, ki bo govoril o lepih stvareh in se ukvarjal z romantiko in športom, ter pozabil na neprijetno, temačno, depresivno.  In res je, Montevideo je prav to, tipičen crowd-pleaser, ki ponuja filmsko hrano za široke mase, film, po katerem bodo številni obiskovalci zadovoljni zapustili kino dvorano. In s tem ni nič narobe. Sam sem pa nekoliko bolj zadržan. Film je po mojem mnenju sicer pozitivna filmska izkušnja, a je vseeno kar nekaj stvari, ki so me zmotile, da bi lahko rekel, da sem videl odličen film. No poglejmo najprej dobre lastnosti. Bjelogrlićeva režija je povsem solidna, mislim, da je dobro ujel duh časa in lepo gradil zgodbo od uvodnih minut, vse tja do zadnje tretjine. Pravilno se je odločil, ko je naslovne vloge ponudil mladim, talentiranim igralcem, željnim dokazovanja, ki ponujeno priložnost dobro izkoristijo in svoje delo opravijo zelo korektno. Tukaj imam v mislih predvsem najboljša nogometaša in dekleti, ki na koncu skorajda ogrozijo usodo cele nogometne reprezentance. Ni dvoma, da je scenografija bila velikanski izziv, rekonstrukcija mestnih predelov in kostumografija sta povsem na nivoju, je pa tudi res, da snovalci niso pretiravali s snemalnimi lokacijami. Skozi film nas vodi glas simpatičnega fanta, kar je tudi ena taka všečna rešitev, nekateri stranski liki so kar zanimivi , drugi spet nekoliko manj. Bil sem pripravljen sprejeti osladno rešitev romantičnega dela filma, nikakor mi pa ne sede pretiravanje, ki ga Bjelogrlić uprizori v končnici. Vsak, ki se je kdajkoli srečal z nogometom, ne bo našel zadoščanja v glavometu in pimplanju nogometašev v končnici. Če k temu prištejem dejstvo, da potek tekme z Bolgarijo ni povsem zgodovinsko natančen (končni izid se sicer ujma z uradno evidenco) in dejstvo, da je potek same tekme podrejen predhodni romantični zmešnjavi , moram ugotoviti, da mi konec ni pretirano všeč.  Škoda, kajti do zadnje tretjine je filmu kar dobro šlo, a je nato v končnici, iz minute v minuto manj prepričljiv.

Ocena:

Incendies

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 130' ,  Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Denis Villeneuve, Wajdi Mouawad
Igrajo: Lubna Azabal, Mélissa Désormeaux-Poulin, Maxim Gaudette, Rémy Girard

Incendies je film, ki sem ga pričakoval z velikim apetitom. Med tujejezičnimi nominiranci za oskarje mi je deloval najbolj zanimivo, še od prvega napovednika in prvih kritik  je vseskozi stal odlično, zato sem takoj zgrabil ponujeno priložnost. Če vam ime režiserja zveni znano, naj povem, da gre za Kanadčana, ki je nase opozoril z dramo  Maelström (2000), za katero je prejel številne festivalske nagrade. Leta 2009 je Villeneuve predstavil Polytechnique, ki govori o montrealskem masakru, v katerem je 25-letnik ubil 14 ljudi, 13 oseb je bilo ranjenih. Zanimiv je tudi podatek, da je scenarij nastal na podlagi gledališke igre Wajdija Mouawada, saj med ogledom nikoli nisem imel občutka, da bi zgodba, ki jo pripoveduje film, lahko imela gledališke korenine.

Razlog za obisk odvetniške pisarne ob smrti bližnjega je tisto nujno opravilo, s katerim se prej ali slej sreča večina ljudi. Jeanne in Simon Marwan sta dvojčka, ki sta nedolgo nazaj izgubila mater. Njuna mati Nawal je dolga leta delala v pisarni taistega odvetnika, ki njena potomca seznani z materino oporoko in zadnjo voljo. Poleg formalnih zadev brata in sestro čaka presenečenje v obliki zaprtih ovojnic s skrivnostno vsebino.  Skrivnostno zato, ker vsebina oz. pisma nista namenjena njima, temveč osebam, ki do tistega trenutka niso obstajale. Prvo pismo, ki ga v roke dobi Jeanne je namenjeno njenem očetu, ki naj bi bil mrtev, a kot vse kaže, to ne drži. Drugo pismo, ki ga v roke dobi Simon je namenjeno bratu, ki prav tako, do tistega trenutka ni obstajal. Brat in sestra se morata odpraviti na Bližnji vzhod in pismi izročiti očetu in bratu, ter tako izpolniti materino zadnjo željo. Brat in sestra soočena z neverjetnimi novicami, odreagirata vsak po svoje. Jeanne se odloči, da bo odšla na Bližnji vzhod in izpolnila materino voljo, Simon ne želi iti, ker v takšnem dejanju ne vidi smisla. Tako se tudi razplete, saj Simon stane v Montrealu, Jeanne pa se sama odpravi na pot.

Že uvod, z Radioheadi v ozadju in slow motion striženje zanemarjenih otrok v prostoru, ki nas spominja na sirotišnico ali kakšen dom za mladoletne prestopnike nakaže, da tisto kar sledi, ne bo  lahkotno gradivo. Največji del filma se odvije v izmišljeni bližnjevzhodni deželi (ki najbolj spominja na Libanon). Multietnična država, ki v tako eksplozivnem okolju kot je Bližnji vzhod, ponuja zelo verjetne okoliščine, za tragedije različnih vrst. Takšno okolje je kraj, kjer se je vse začelo, ko je Nawal bila še mlada študentka, polna idealizma in želje po spreminjanju sveta. Religijska pripadnost za Nawal nikoli ni bila pomembna, tako je tudi njena ljubezen pripadla somišljeniku iz nasprotnega religioznega bazena. In tukaj se je še enkrat pokazalo, da je okolje zelo pomemben dejavnik, ki nemalokrat lahko kroji usode in zaznamuje življenja celih družin. Prepovedana ljubezen v naelektrenem okolju, v katerem stari modreci imajo brezpogojen prav in v katerem je vedno dovolj tistih, ki so pripravljeni z orožjem  uresničiti vizije starešin, povzroči začetno tragedijo, ki je nekakšen sprožilec za nove tragedije, ki čakajo vse vpletene v prihodnosti. Villeneuve filmsko zgodbo pripoveduje v dveh časovnih obdobjih,  dve vzporedni zgodbi nas peljejo proti točki, v kateri gledalec skupaj z otrokoma njune zdaj že pokojne matere izve resnico, ki dokončno osvetli uganko predstavljeno v uvodu. Zelo všečna rešitev je hčerina preiskovalna misija, ki Jeanne popelje po materinih stopinjah štirideset let kasneje. Režiser zgodbi pelje vzporedno in tako lepo izpostavi dogodke iz preteklosti in posledice teh dogajanj v sedanjosti. Villeneuve je ustvaril pripoved z odlično strukturo, na katero se lepo navezuj odlično nastavljena pripovedna dinamika in seveda emocije, nepogrešljiv del vsake tragedije. Kanadčan kaže izjemen občutek pri doziranju čustev, ki nikoli ne prestopijo mejo in postanejo melodramatična ali osladna, temveč  zelo pristno in zelo močno pritiskajo na gledalčevo dojemanje dogajanja. Incendies je film, s katerim sem zelo zadovoljen, saj vsebuje tisto pravšnjo zmes dobrih elementov, ki v končnici odredijo odličen film. Režija, scenarij,fotografija, vse štima. Igralski prispevki so odlični, Lubna Azabal izjemno pooseblja Nawal Marwan, odlično podporo ji ponujajo Mélissa Désormeaux-Poulin in Maxim Gaudette, ki se ga nekateri mogoče še spominjajo iz Villeneuvovega predzadnjega projekta (Polytechnique), v katerem je zelo prepričljivo igral morilca. Pri pisanju tega prispevka sem se trudil odkriti čim manj, kajti ko gledamo film kot je ta, je najbolje, če poznamo samo tiste najbolj osnovne informacije. Seveda, filmu bi lahko očital (tako, kot nekateri priznani kritiki) tudi nekaj pomanjkljivosti, izrečenih predvsem na račun verjetnosti ali na račun ključnega preobrata v zgodbi, a še danes, nekaj dni po ogledu, ne najdem nič pretirano spornega. Dokler izbrana rešitev počiva v okvirjih verjetnega, ko so vsi ostali elementi tako odlično speljani, mi zadovoljstva ne morejo pokvariti tovrstna razmišljanja.

Ocena:

Amador

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 112', Imdb
Režija: Fernando León de Aranoa
Scenarij: Fernando León de Aranoa
Igrajo: Magaly Solier, Celso Bugallo, Pietro Sibille, Sonia Almarcha, Fanny de Castro
Amador je film, ki je pritegnil mojo pozornost zaradi Fernanda Leóna de Aranoa, (pri)znanega španskega režiserja-scenarista, ki nam je v preteklosti ponudil nekaj odličnih filmov (Los lunes al sol, Princesas, Barrio). Drugi razlog je bila Magaly Solier, ženska v naslovni vlogi, ki si je mednarodno prepoznavnost prislužila z nastopom v  perujskemu La teta asustada, dobitniku berlinskega zlatega medveda in oskarjevskemu nominirancu v tujejezični kategoriji.

Marcela (Solier) je mlada ženska, ki živi v Španiji s fantom Nelsonom. Marcela in Nelson sta imigranta iz Latinske Amerike, Nelson se preživlja s prodajo ukradenega cvetja, aranžiranje in preprodaja le-tega je Marcelina naloga. Marcela je nezadovoljna s skupnim življenjem, prihodnost ji ne deluje nič kaj obetavno, zato veliko premišljuje o tem, da bi Nelsona zapustila. Enkrat je celo spakirala stvari in mu pustila poslovilno pismo, a takrat še ni vedela, da je noseča, zato je načrt padel v vodo. Nato dobi  novo službo, ki je za par z denarnimi težavami darilo z nebes. Finančna stiska je velika, saj potrebujejo novi hladilnik za skladiščenje cvetja, primanjkuje tudi denarja za plačilo najemnine. Marcela bo delala kot negovalka, skrbela bo za Amadorja, starejšega moškega priklenjenega na posteljo. Njegova družina se je odselila iz mesta, zato nekaj mesecev potrebujejo varstvo za starca, dokler ne uredijo zadev. Marcela je vesela, ker bo končno začela služiti, denar ji bo zagotovo prineslo nekaj samostojnosti, pa tudi Amdorjeva družba ji ugaja. A že po enem tednu Amador umre, kar za Marcelo pomeni finančni primanjkljaj, ki si ga ne more privoščiti. Zato sklene, da bo za nekaj časa zamolčala starčevo smrt.

Ko igralci in igralke iz pretežno špansko govoreče J. Amerike dosežejo mednarodni uspeh, potem lahko računajo na vloge v španskih filmih. Prav to se je zgodilo Magaly Solier, ki je tako prvič nastopila v evropskem filmu. Glavna igralka in dober režiser sta obljubljala zanimiv film, a če sem iskren, z videnim nisem kaj prida zadovoljen. Po prvi tretjini sem mislil, da bom gledal zanimivo interakcijo na relaciji Amador-Marcela, a ko je starec umrl je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha. Na koncu se je izpostavilo, da je Solierjeva prišla iz Peruja zato, da bi ponovila straženje trupla, kot je to počela že v Mleku bridkosti . Sicer tukaj igralki lahko le malo tega zamerim in večino pripomb namenjam režiserju in scenaristu Fernadu Leonu, ki je pri sestavljanju pripovedi nekoliko pozabil na logiko. Ko Amdor umre, režiser-scenarist nadaljevanje zgodbe utemeljuje z Marcelino finančno stisko, a obenem pozablja na preproste matematične zakone, ki nadaljevanje postavljajo pod velik vprašaj. In če odvzamemo ta element, potem je  vse nadaljnje dogajanje brezpredmetno, vi pripetljaji skozi katere mora iti glavna junakinja, da bi prikrila Amadorjevo smrt, so prej ko ne banalni. Vse kar nam ostane, je Marcelino dolgotrajno premišljevanje o prihodnosti, njeno prijateljstvo z ostarelo prostitutko, ki dobi premalo prostora, da bi mu lahko pripisal več pomena  in otožni pogled Magaly Solier, ki tokrat nima pravega učinka. Tudi zaključek, v katerem se Marcela z družino dogovori za nadaljevanje sodelovanja, na račun obojestranske koristi, je slaba rešitev. Amador mi je enostavno ponudil premalo dobrega, da bi ga lahko priporočal naprej.

Ocena:

Essential Killing

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Poljska, Norveška, Irska, Madžarska
Leto: 2010
Žanri: Triler, Vojni, Drama
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Jerzy Skolimowski
Scenarij: Jerzy Skolimowski, Ewa Piaskowska
Igrajo: Vincent Gallo, Emmanuelle Seigner

Essential Killing je bil zadnji film, ki so ga selektorji 67. beneškega festivala dodali na tekmovalni spored. Poljski režiser Jerzy Skolimowski  je prejel posebno nagrado žirije, nagrajen je bil tudi glavni igralec Vincent Gallo, ki so mu podelili nagrado Coppa Volpi, priznanje namenjeno najboljšemu igralcu. Essential Killing je sploh ena taka neobičajna filmska izkušnja, saj se Američanov v Afganistanu loti poljski režiser, ki za vlogo talibanskega borca izbere Američana Galla. A glede na to, da Jerzy Skolimowski v filmskih krogih velja za posebneža, ne preseneča, da je glavno vlogo v svojem filmu namenil drugem posebnežu. In prav nič ni zgrešil, saj je Gallo zelo prepričljiv taliban.

Tri ameriška vojaka tavajo po afganistanskih brezpotjih. Dva veselo klepetata, tretji ne kaže nobenega zanimanja za njun pogovor. Občasno področje preletava ameriški helikopter, iz pogovorov po radijski zvezi razberemo, da so vojaki na tajni misiji. Na njihovi poti se znajde Mohammed, talibanski upornik, ki se na vse pretege poskuša izogniti srečanju z Američani. Ko se ni imel več kam umakniti, stori kar je moral in izstrelil minomet, pokonča tri vojake, a s tem dejanje iz obupa razkrije svoj položaj. Hitro ga ujamejo in odpeljejo v prehodni zapor, malo mučijo in nazadnje posadijo na letalo za Evropo. Čeprav država v kateri končajo ujetniki ni omenjena, sklepamo,da je Mohammed z ostalimi  ujetniki končal na Poljskem. Med transportom iz letališča se konvoj na poti skozi planinsko področje znajde sredi snežne nevihte, eden izmed kombijev z ujetniki zdrsne s ceste. V tem kombiju je tudi Mohammed, ki izkoristi zmedo in pobegne v gozd. Brez čevljev in zimskih oblačil, s številnimi vojaki za petami, se taliban sredi najostrejše zime poda v boj za preživetje.

Koliko ameriških igralcev bi sprejelo glavno vlogo v naslovnem filmu? Moja domneva je, da zelo malo. Polovica bi odpovedala sodelovanje že zaradi dejstva, da morajo igrati talibanskega skrajneža, tisto drugo polovico bi verjetno zmotil scenarij, po katerem glavna vloga, razen občasnega stokanja, ne izgovori niti ene same besede. Zato je tukaj Vincent Gallo, njegov nastop v takšnem filmu je povsem v skladu z njegovo podobo in dosedanjo prakso. Essential Killing je ultimativni film preživetja. Skolimowski se je dejansko osredotočil le na preživetje, na tisti osnovni človeški nagon, ki ga žene naprej v trenutkih, ko se znajde v življenjski nevarnosti. Tukaj razlogi, ki pripeljejo talibanskega borca na njemu neznan konec sveta  in politično ozadje dogodka nimajo večje teže. Nepomembno je, kdo se znajde v vlogi njegovih sovražnikov, edino kar šteje je preživetje. Ubij, ali bodi ubit, bi lahko rekli, stori vse kar je treba. Na nek način Essential Killing lahko opredelim, kot akcijski film v njegovi najbolj osnovni, surovi obliki. Slabo uro i pol spremljamo človeka, ki naredi vse, kar bi od človeka v njegovem položaju pričakovali. Sredi zelo ostre zime, brez hrane se ubežnik prehranjuje z vsem, kar najde na poti. Kljub temu, da ima pištolo, ki ga nekajkrat postavi v nadrejen položaj, se ubežnik ne odloči za nasilna, zlobna dejanja. Vzame samo tisto, kar nujno potrebuje. Gozdne sadeže, surovo ribo ali nekaj požirkov mleka (izjemen prizor). Gallo je v Benetkah zasluženo prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu, njegov preformans je tukaj ključnega pomena. Njegov lik je atipičen akcijski junak, njegove rane in poškodbe še kako bolijo, zato sta strah in bolečina na njegovem obrazu pomemben element. In tukaj se Gallo odlično odreže. Poljski režiser je nedvomno posnel nenavaden film, ki ostane dolgo v spominu, napeti boj za golo življenje je malokdaj bil prikazan tako realistično.

Ocena: 

Žena sa slomljenim nosem

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: The Woman with a Broken Nose
Država: Srbija, Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Srdjan Koljević
Scenarij: Srdjan Koljević
Igrajo: Nebojša Glogovac, Anica Dobra, Branka Katić, Vuk Kostić, Nada Šargin, Jasna Žalica 

Žena sa slomljenim nosom je drugi film srbskega režiserja-scenarista Srđana Koljevića. Pred sedmimi leti je posnel prvenec Sivi kamion rdeče barve, ki je bil toplo sprejet v širši regiji, pobral je tudi nekaj festivalskih nagrad. Koljević je profesor scenaristike na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, kot ko-scenarist  je sodeloval pri številnih filmih (Klopka, Nebeška vaba, Nataša…). Sivi kamion je film z zanimivim naslovom, tudi njegov drugi režiserski poskus se ponaša z zanimivim naslovom. Mogoče ste zaradi tega dobili nekoliko napačno predstavo in pomislili, da film govori o nasilju v družini. Ženska iz naslova res ima zlomljen nos, a v filmu skorajda ni nasilja.

Deževalo je kot iz škafa, taksist Gavro (Glogovac) je s potnico obtičal v koloni, sredi velikega beograjskega mostu. Ženska na zadnjem sedežu taksija poskuša ustaviti krvavitev iz nosu. Na taksistovo pripombo, da ne želi okrvavljenih sedežev, dekle z zlomljenim nosom odreagira nepričakovano in na Gavrovo začudenje odpre vrata taksija, stopi čez ograjo im skoči v Savo (predvidevam, lahko bi bila tudi Donava). Cel dogodek iz svojega rdečega jugota opazuje Anica, ki nato stopi iz avta in od Gavra poskuša izvedeti, kaj se je zgodilo. Nekaj metrov nazaj sta Biljana in njen fant izkoristila zastoj v prometu za žolčen  prepir, po katerem Biljana zapusti fanta, izstopi iz avta in za prevoz zaprosi Anico. Nihče ne opazi, da je ženska z zlomljenim nosom na zadnjem sedežu taksija pustila nekajmesečnega dojenčka.

Koljević je pripoved razdelil na tri glavne segmente, na tri življenjske zgodbe, ki se vzporedno odvijajo v enakem časovnem okvirju. Zgode so sicer  medsebojno neodvisne in se le za nekaj bežnih trenutkov zlijejo v eno. Skupni imenovalec treh zgodb je glavni protagonist, ki mu je življenje namenilo pošten delež nesreče in različnih nevšečnosti. Biljana je pred leti izgubila ljubezen svojega življenja, ki jo od takrat poskuša najti v drugih ljudeh, Anica se je po smrti otroka zaprla vase in vztrajno zavrača vrnitev med »žive.« Tudi v Gavrini preteklosti se skriva kup nesreče, ki jo je kot priseljenec iz Bosne izkusil med balkansko morijo. Prav njegova zgodba dobi največ pozornosti, njegova zgodba je, roko na srce, tudi najbolj zanimiva. Gavro ne kaže nobene želje do interakcije z drugimi ljudmi, saj so ga prav ljudje najbolj razočarali. Zato je vklopil avtopilota, iz dneva v dan se nezainteresirano prebija skozi življenje, občasno preživi kakšno veselo urico z rojakinjo Jadranko. Nato se mu je zgodil incident z žensko z zlomljenim nosom in v njegovo življenje je vstopil otrok, ki mu povzroči nemalo nevšečnosti, a ga tudi predrami iz depresivnega vsakdanjika in mu ponudi prepotrebno motivacijo. Gonilna sila filma je zagotovo Nebojša Glogovac, eden najboljših (če ne najboljši) srbskih igralcev, ki se odlično znajde v vlogi zagrenjenega, v človeštvo razočaranega taksista. Prav prizori v katerih gledamo Glogovca gledalcu ponudijo največ , saj prav njegov lik ima najbolj domiselne komentarje, najbolj iskrene odzive, ki so večinoma začinjeni z všečno komiko.  Čeprav film govori o razmeroma utrujajočim, socialno obarvanim temam je Koljević izogne težki atmosferi in dogajanju doda komičen podton, ki na gledalca deluje sproščujoče. Če bi se Koljević malo bolj potrudil in nekoliko dodelal osnovni zaplet, ter nekoliko bolj razvil obe ženski zgodbi, bi končni rezultat bil verjetno še bolj užiten. Tudi romanca na koncu je za moj okus nepotrebna, končni vtis pa zavoljo dobre osrednje zgodbe zelo soliden. 3+.

Ocena:

Napovedi - Super

Frankovega zakona je konec. Sarah ga je zapustila zaradi uglajenega 

kriminalca Jacquesa, ki mu povprečnež Frank, ne seže niti do kolen. 

Edini scenarij, po katerem lahko znova osvojil ženino srce, je uničenje 

Jacquesa in njegovega narko kartela.  Zato se Frank odloči postati 

Crimson Bolt, superheroj, borec proti kriminalu. Tako, kot vsi superjunaki, 

tudi  Crimson Bolt ima prepoznavno opravo in pomočnico, v podobi najstnice Libby.

Režija:  James Gunn

Igrajo:  Rainn Wilson, Ellen Page, Liv Tyler, Kevin Bacon

Wai dor lei ah yut ho (Dream Home)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Dream Home
Država: Hong Kong
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 96',  Imdb
Režija: Ho-Cheung Pang
Scenarij: Ho-Cheung Pang
Igrajo: Josie Ho, Michelle Ye, Eason Chan, Norman Chu

Kraj dogajanja -Hong Kong. Ob posnetkih številnih nebotičnikov in statističnih podatkih, ki nas seznanjajo s strmo rastjo cen na nepremičninskem trgu sem se spraševal, kakšno funkcijo sploh imajo ti podatki. A v naslednjih minutah sem hitro pozabil na statistični uvod, ko se je kamera preselila v notranjost stavbe na elitni lokaciji. Takšne stavbe imajo video nadzor in varnostnika, ki bi moral nadzorovati številne kamere iz svoje nadzorne sobe. Toda varnostnik je nekoliko utrujen zaspal pred zasloni za video nadzor. Med tem ko spi, se mu iz ozadja približuje oseba v črnem plašču, že po načinu gibanja sklepamo, da se tako previdno približevanje lahko grdo konča. Po teh uvodnih prizorih spoznamo bančno uslužbenko Cheng Lai - Sheung, ki dela na oddelku telefonskega trženja bančnih storitev. Cheng Lai je zelo zadržana ženska, ki se praviloma izogiba druženju s sodelavci. Zvečer dela v butiku ter tako poskuša dodatno zaslužiti karseda več denarja, ki ga potrebuje za dosego svojega cilja. Cheng Lai načrtuje nakup stanovanja na elitni lokaciji in za dosego tega cilja je pripravljena storiti marsikaj. Občasno se srečuje s poročenim moškim v cenenem hotelu in takšen odnos je povsem primeren za potešitev njenih čustveno-seksualnih potreb. V flashbackih po koščkih spoznavamo dogodke iz preteklosti, ki nam v kombinaciji z dogajanjem iz sedanjosti počasi osvetljujejo ozadje krvavega uvoda in tistega kar sledi.

Pozabite na socialno angažirano sporočilo, pozabite na študijo hongkonškega nepremičninskega trga, ali ganljivo zgodbo o težkem odraščanju neke deklice. Dream Home je najprej zelo zabaven slasher, vsi ostali elementi so zgolj pomožni material za najbolj domiselno in nadvse izvirno morijo, ki sem jih videl v zadnjih nekaj letih. Toliko domišljije pri snovanju načinov kako umoriti, toliko pozornosti namenjene na videz nepomembnim detajlom, premore le malo izdelkov znotraj žanra. Moram priznati, da so me Kitajci tokrat res presenetil. Pred tem si nisem predstavljal hongkonškega filma na takšen način, kot ga predstavi režiser-scenarist Ho-Cheung Pang. Ogled njegovega profila na IMDb razkriva, da Pang doslej ni posnel nič podobnega, njegovi filmi navadno imajo oznake: drama, komedija, krimi, romantični … Ob pogledu na seznam sem ugotovil, da celo imam »arhiviran« še en film iz njegove zbirke. Romantična komedija Love in a Puff je že nekaj časa na seznamu, a ji do tega filma nisem namenjal preveč pozornosti. Po tistem, kar sem videl tukaj, ne potrebujem boljšega priporočila in mu se zelo kmalu posvetim.  Ustvarjalci franšize Žaga iz leta v leto poskušajo biti ustvarjalni in nam z vsakim novim nadaljevanjem servirajo nove načine krvoprelitja. V ta namen so konstruirali lepo število morilskih naprav, a vseeno niso uspeli doseči tako dobrega rezultata, kot ga doseže ta hongkonški slasher. Če imaš prave ideje in jih znaš tako dobro zajeti s kamero, kot to naredi  Ho-Cheung Pang, potem ne rabiš nobenih visokotehnoloških pripomočkov. Zadostuje že navadna plastična vezica, ki jo uporabljajo gradbinci, malo večji izvijač in nekaj izkušenj z uporabo zelo praktičnih Space Bag vreč, ki jih dobite povsod. Za zahtevnejša opravila je tukaj dobro staro kladivo in to je skoraj ves arzenal, ki ga potrebuje nekdo, ki želi znižati ceno stanovanj v določeni soseski. Pri nas gradimo nova stanovanja, da dosežemo zmanjšanje astronomskih cen, podoben učinek ima tudi recesija, a nam preprosta bančna uslužbenka pokaže, da obstajajo tudi drugačni prejemi. Pang svojih ameriških kolegov ni prekosil le v kategoriji izvirno morjenje. Tako kot se to za žanr spodobi, tudi tukaj ne manjka golih teles. V slasherjih ki nam jih servirajo zahodnjaki,  je to navadno blondinka z velikimi zizami, ki brezglavo teka pred psihopatskim morilcem. Vzhodnjaki se upajo več, to že vemo, zato ne preseneča, da to kar vidimo tukaj meji na soft porn. In ja, jošk prikupne Kitajke je resda manjši, a zato v bližnjem kadru, okrašen s potnimi kapljami veliko bolj ... Ja no, oprostite mi, malo sem se zanesel.

Ocena:

En ganske snill man (A Somewhat Gentle Man)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Norveška 
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Krimi
Dolžina: 105' ,  Imdb
Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Stellan Skarsgard, Jannike Kruse, Jorunn Kjellsby, Bjorn Floberg

Ulrik (Skarsgard) je dočakal dan, ko se izteče njegova 12-letna zaporna kazen. Zdaj, ko stoji na izhodnih vratih državnega zapora, poln pomislekov in negotovosti, verjetno nebi imel nič proti, če bi ostal zaprt še nekaj časa. Prijateljsko razpoložen paznik mu izroči še poslovilno darilo in ga pospremi do izhoda. Na drugi strani ni nikogar, ki bi ga pričakal, zato se odpravi do bližnjega avtobusnega postajališča. Lokal v katerem se zbirajo znanci in prijatelji je začetna postaja, tam bo zagotovo našel bivšega šefa Runeja, s katerim sta opravila marsikakšen »posel.« In res, ta se kmalu pojavi v lokalu, v družbi rahlo »počasnega« pomočnika Rolfa. Ulrik potrebuje streho nad glavo, zato mu Rune ponudi kletno sobico v hiši njegove sestre. Ulrik je po poklicu mehanik, zato ga bivši (sedanji) šef pošlje k znancu, lastniku majhne avtomehanične delavnice. Zdaj, ko je rešil najosnovnejše stvari Ulrik lahko začne znova. Želi si mirno življenje,  veliko bi mu pomenilo, če bi vzpostavil stik s tridesetletnim sinom. Toda stara družba ima drugačne načrte. Rune je izsledil človeka, ki je Ulrika prijavil policiji in ga spravil za zapahe. Takšno dejanje zahteva maščevanje, Ulrikova negotovost in neodločnost  ga hitro postavita v nevšečen položaj.  V rokah ima pištolo in v žepu naslov človeka, ki ga je poslal v zapor.

Doslej sem imel priložnost videti veliko filmov o ljudeh, ki se poskušajo po prihodu na svobodo vključiti v družbo in zaživeti normalo življenje. Tako kot vedno je v igri preteklost, ki bivše kaznjence preganja tudi po tem, ko odslužijo svoj dolg. Nekaj podobnega se godi tudi Ulriku, ki je razpet med preteklostjo na katero ni ponosen in negotovo prihodnostjo. Toda redko kakšen izmed podobnih filmov se lahko pohvali s tako nalezljivo črnohumorno atmosfero, v kateri sicer prevladuje zelo konkretna sivina, a so zato komični vložki toliko bolj kontrastni in posledično toliko bolj zabavni. Že v uvodu, ko se v nulo zrihtana, zmedena ženska pri parkiranju dvakrat zaleti v Runejev 15 let star Mercedes in nato konča v zabojniku za smeti, se mi je svitalo, kaj bom gledal. Kasneje v filmu nam režiser ponudi kader, v katerem se za nekaj trenutkov ustavi na strganem voznikovem sedežu. Zelo všečen kader, ki razkrije odličen občutek za ironične detajle. Všečen mi je  ta poudarek na starem Mercedesu, ki si ga nekako razlagam kot ekvivalent trenutnega položaja njegovega lastnika v kriminalnem miljeju. Izvrstna galerija likov, v kateri vsak izmed njih prispeva svoj delež in odlični redkobesedni Skarsgard tvorijo zanimivo ekipo nenavadnih ljudi, ki nas zabava od začetka do konca. Včasih je v ospredju fosil-gangster Rune, včasih s svojim dejanji in bistroumnimi pripombami njegov butasti (not really) pomagač, najbolj izvirna je zagotovo Jorunn Kjellsby, Skarsgardova stanodajalka. Skupaj s svojim najemnikom sta ustvarila nekaj najbolj norih, neverjetno komičnih seks prizorov , kar sem jih kdaj videl na filmu. Razlagal ne bom, ker ne želim kvariti izkušnje morebitnega gledalca, vsi ki so film že videli, zelo dobro vedo, o čem govorim. Režiser Hans Petter Moland je posnel zelo zabaven film, o ljudeh na socialnem obrobju. Zgodbo je ustavil v precej temačne okvirje, a je zato zgodbi dodal ravno pravšnji odmerek upanja in izdatno količino prvovrstnega črnega humorja. Pesimistični feelgood.

Ocena:

Naključni trojček št. 9

Junebug (2005)

SLO: Minica

IMDB

ŽANR: Komedija, Drama  

DRŽAVA: ZDA

REŽIJA: Phil Morrison

Madeline in George sta se spoznala na avkciji umetniških slik in se zelo 

hitro poročila. Bila je to ljubezen na prvi pogled. Madeline je lastnica 

umetniške galerije, George je uspešen poslovnež iz  Severne Karoline. 

Nekaj mesecev kasneje Madeline obišče možev rojstni kraj, ko poskuša 

prepričati nekoliko čudnega lokalnega umetnika, naj svoje umetnine 

predstavi v njeni galeriji. Poslovno pot bosta izkoristila za srečanje z 

Georgevo družino, ki je, če sem nekoliko prizanesljiv, nenavadna.  

East is East (1999)

SLO: Vzhod je vzhodno

IMDB

ŽANR: Komedija, Drama  

DRŽAVA: VB

REŽIJA:  Damien O'Donnell

Pakistanec George Khan je lastnik lastnika majhne restavracije s hitro hrano, 

poročen z Angležinjo, ki mu je rodila sedem otrok. Kljub poroki z Angležinjo,

George želi za svoje sinove pripeljati na pravo pot, kar je v njegovih razmišljanjih 

poroka z hčerama bogatega Pakistanca. To so njegove želje, toda realnost je 

nekaj povsem drugega. Ko niso v bližini očeta se otroci obnašajo popolnoma 

drugače in prezirajo očetove tradicionalistične navade. Trk civilizacij in različnih 

vrednost na zelo komičen in zabaven način. 

Punch-Drunk Love (2002)

SLO: Pijana ljubezen

IMDB

ŽANR: Komedija, Drama, Romantični  

DRŽAVA: ZDA

REŽIJA: Paul Thomas Anderson

Barry Egan je lastnik majhnega podjetja, popolnoma neizkušen v ljubezni, 

obseden z zbiranjem kuponov za brezplačne letalske milje. Barryja skozi življenje 

usmerja njegovih sedem sester in kot kaže, Barry nikoli ne bo našel prave ljubezni. 

Ko v njegovo življenje vstopi Lena, Barry začne njeno bližino in romantično 

naklonjenost doživljati zelo intenzivno.

Eden a l'Ouest (Eden Is West)

Slovenski naslov: Raj je na zahodu
Drugi naslovi: Eden Is West
Država: Francija, Grčija, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Costa-Gavras
Scenarij: Costa-Gavras, Jean-Claude Grumberg
Igrajo: Riccardo Scamarcio, Juliane Köhler, Eric Caravaca, Ulrich Tukur, Jean-christophe Folly

Vsak filmoljub se je verjetno vsaj enkrat srečal s kakšnim filmom Coste Gavrasa. Naslovi kot so: Z, Missing ali Amen najbrž zvenijo znano. Najnovejši filmski prispevek danes 78-letnega režiserja govori o problematiki ilegalnih prebežnikov v Evropi. Velika tovorna ladja, ki je dobra le še za staro železo, na krovu prevaža več sto ilegalnih prebežnikov. Čeprav nikjer ni omenjeno, hitro zaključimo, da večina pribežnikov prihaja iz severnoafriških držav. Med  ilegalci najdemo tudi Eliasa, ki se je skupaj z prijateljem odločil poskusiti srečo na zahodu. Ko izčrpani potniki zagledajo luči v daljavi in se že veselijo konca napornega potovanja, se na obzorju pojavijo policijski čolni. Tihotapci skočijo v reševalne čolne in pobegnejo, ne ozirajoč se ne na ladjo, ne na ljudi, ki so  porabili vse prihranke, da so plačali pot v boljše življenje. Večina ilegalcev le nemo opazuje prihod policijskih čolnov, zavedajoč se, da se njihova pot tukaj konča. Nekateri se niso pripravljeni zlahka predati in se želijo rešiti s skokom v morje. Poskušajo priplavati do obale, ki zdaj ni več tako daleč. Med njimi je tudi Elias. V kadrih, ki sledijo zatem, se Elias zbuja v majhnem zalivčku na nudistični peščeni plaži. Hitro se zave, da je končal v turističnem naselju, odvrže oblačila in se pomeša med ostale goste. Toda celotno območje okoli naselja preiskujejo oboroženi policisti, ki iščejo pribežnike z ladje. Ironično, Elias je ujet turističnem kompleksu slikovitega imena – Paradiž.

Eden is West je tiste vrste film, ki razmeroma hitro pritegne našo pozornost. Glavni junak je v škripcih, iščejo ga številni sovražniki, zato je naraven odziv gledalca sočustvovanje z ilegalnim prebežnikom. Elias obtiči v »raju« in je zaradi krinke prisiljen sprejeti različne vloge: vodovodar, natakar, ljubimec, čarovnikov vajenec. Na koncu mu nekako uspe pobegniti iz Paradiža, a se njegova pot tukaj šele pošteno začne, njegov cilj – Pariz. Tisto kar sledi je tipičen film ceste. Elias se odpravi na dolgo pot, na kateri bo potreboval veliko iznajdljivosti in sreče, če želi priti na cilj. Gavras je tokrat posnel tipičen crowd-pleaser, v katerem poskuša na nevsiljiv in sproščen način prikazati problematiko ilegalnih migracij. Gavras filmu le občasno nadene nekoliko bolj resen obraz. V situacijah ko Elias mora odmašiti zamašeno straniščno školjko, ko se od njega pričakuje posteljni preformans, kot povračilo za prevoz in prenočišče, ali ko sprejeme zdravju nevarno, mizerno plačano delo na črno. Večina videnega deluje kot lahkotna road trip komedija, ki največ stavi na šarm glavnega igralca (Riccardo Scamarcio). Naš ilegalec nima konkretnega plana, šele po srečanju s čarovnikom se odloči, da bo odšel v Pariz. Želel je priti v Francijo, pred odhodom je naštudiral nekaj francoskih besed, toda pravega načrta ni imel. Zato mi njegova pot deluje zelo nepremišljeno in je na nek način v neskladju z inteligenco in iznajdljivostjo, ki jo sicer kaže Elias. Če bi naš prebežnik bil nekoliko starejši, grši  in manj iznajdljiv, bi verjetno gledali drugačen film. Kar želim povedati je, da filmu nebi škodila kakšna dimenzija več, nekaj več »ozadja« za samimi liki, kar bi gledalca nekoliko močnejše povezalo z njihovimi usodami. Povprečno.

Ocena:

Napovedi - Meek's Cutoff

Oregon, ZDA, leto 1845. Skupina pionirjev se v iskanju primernega ozemlja 

odpravi na zahtevno potovanje. Na pot proti novim domovom jih popelje 

Stephen Meek, tri družine ga najamejo kot vodnika, ki jih bo vodil skozi 

zahtevno hribovito območje. Meek se odloči priseljence popeljati po 

neoznačeni poti, ki bi morala biti nekakšna bližnjica. Skupina se znajde sredi 

nepregledne puščave, z minimalno zalogo hrane in hrane. Meek navsezadnje 

ni tako izkušen vodnik, njihovo edino upanje bi lahko bil po puščavi tavajoči 

Indijanec, ki ga priseljenci imajo za sovražnika. 

Režija: Kelly Reichardt (Wendy and Lucy, Old Joy)

Igrajo: Michelle Williams, Bruce Greenwood, Paul Dano

Pagwidwin Sanai (Man of Vendetta)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Man of Vendetta
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Triller, Krimi
Dolžina: 113', Imdb
Režija: Min-ho Woo
Scenarij: Min-ho Woo
Igrajo: Myung-min Kim, So-hyun Kim, Byung-joon Lee, Joo-mi Park, Ki-joon Uhm

Čeprav mi je angleški naslov sugeriral še ono maščevalno zgodbo in čeprav je maščevanje priljubljena tema številnih korejskih filmov, Pagwidwin Sanai bi težko opredelil kot film o maščevanju. Zgodba se prične z ugrabitvijo deklice (če niste opazili, Azijci najraje ugrabljajo deklice) in neuspešno izmenjavo odkupnine. Čeprav je ugrabitelj zagrozil, da bo deklico ubil, če opazi le enega policista, se oče odločil obvestiti policijo. In stori napako, ki jo bo obžaloval celo življenje. Pretkani ugrabitelj je zavohal policista pod krinko in pobegnil, dogovor je padel v vodo, v zraku pa je obvisela grožnja, do bo deklico ubil, če starša vpleteta policijo. Oče je po prvem letu že izgubil vse upanje, postal duhovnik in poskušal pozabiti, mati se ni nikoli vdala. Vztrajno je verjela, da je hčerka živa, tudi po osmih letih ni odnehala.  S svojo skoraj fanatično vnemo je njun zakon pripeljala na rob prepada, po osmih letih ji je mož povedal, da tako več ne more.  Njeno brezglavo sledenje nekemu moškemu z deklico se konča z prometno nesrečo, mati pade v komo, oče dogodek razume kot končno dejanje v zgodbi, ki se je začele pred osmimi leti s hčerkino ugrabitvijo.  Telefonski klic in znan glas na drugi strani poskrbi za adrenalinsko injekcijo, ki bo očetu hitreje pognala kri po žilah. Na drugi strani je ugrabitelj, ki trdi, da je deklica še živa. Pripravljen mu je ponuditi še eno možnost, toda tokrat je odkupnina bistveno višja.

Man of Wendetta se začne z primopredajo odkupnine in ponesrečenim reševanjem otroka, ki mu sledi neuspešen pregon osumljenca. Dinamično dogajanje pritegne pozornost gledalca, naslednje minute pa  povzamejo leta brezuspešnega iskanja in predstavijo vso brezupnost položaja, v katerem se znajdeta starša ugrabljene deklice. Nato se vendarle zgodi nemogoče, po osmih letih ugrabitelj pokliče očeta in zatrdi, da je deklica živa. Oče tokrat uboga in ne umešava policije. Ugrabitelj določi kraj, kjer bosta opravila izmenjavo in znova izbere isto lokacijo, kakor pred osmimi leti. V osnovi Min-ho Woojev prvenec ponudi zanimiv zaplet, a so nekatere vsebinske rešitve neprepričljive in bi se jih verjetno dalo bolje speljati. Nekateri ključni trenutki, kot je druga izmenjava, ali očetovo sledenje morilcu v zaključku, sta zastavljena precej naivno, vsaj dva trupla so nepotreben dodatek, katerega edini namen je povečati količino prelite krvi. So pa tudi dobre stvari. Všečna rešitev je ugrabiteljeva avdiofilska strast, razburljiva je tudi očetova preiskava, ko se ta odpravi po njegovih sledeh. Najprepričljivejši je definitivno ugrabitelj-morilec, ki bi ob večji minutaži in nekoliko podrobnejšem psihološkem profiliranju, zadevo dodatno začinil. Tukaj se je dalo ob boljši karakterizaciji in natančnejšem scenariju iztržiti več, zato je končni vtis je zgolj soliden.

Ocena:

Napovedi - Super 8

Pisalo se je leto 1979. Skupina otrok v majhnem mestecu v Ohiu je s 

kodakovo super osmico snemala amaterski film in nehote posnela 

katastrofalno železniško nesrečo. Okoliščine nesreče so milo rečeno 

sumljive, kmalu po nesreči se v mestu začnejo dogajati nenavadne 

stvari in nepojasnjena izginotja. Lokalni šerif poskuša razvozlati 

ozadje serije neobičajnih dogodkov.  

Režija:  J.J. Abrams

Igrajo: Kyle Chandler, Elle Fanning, Gabriel Basso, Amanda Michalka, Joel Courtney

Kino: Junij 2011

Hævnen (In a Better World)

Slovenski naslov: Boljši svet
Drugi naslovi: In a Better World 
Država: Danska, Švedska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 119', Imdb
Režija: Susanne Bier
Scenarij: Anders Thomas Jensen
Igrajo: Mikael Persbrandt, Trine Dyrholm, Ulrich Thomsen, William Johnk Nielsen, Markus Rygaard, Kim Bodnia, Wil Johnson

Pred tem filmom sem videl dva od petih nominirancev za tujejezičnega oskarja. Dogtooth je že dolgo časa »zunaj,« še pred podelitvijo je na voljo bil tudi francosko-alžirski kandidat Outside the Law, zdaj sem dobil priložnost videti tudi zmagovalni film. Najbolj prepoznavna danska filmarka v novejši zgodovini Susanna Bier, je že nekaj tednov lastnica najprestižnejše filmske nagrade. Režiserka se je že preizkusila s filmom v angleščini (ameriški produkciji), ko je pred tremi leti posnela zelo solidni Things We Lost in the Fire, zdaj ko na kontu ima oskarja, bo takšnih projektov verjetno še nekoliko več.

Anton (Persbrandt) je razpet med družino na Danskem in svojim človekoljubnim delom v neimenovani afriški državi. Anton je namreč zdravnik, ki poskuša pomagati obubožanim prebivalcem begunskega taborišča. Na območju divja državljanska vojna, zdravnikov primanjkuje, tistih ki potrebujejo  zdravniško oskrbo, je zelo veliko. Nekajtedenski odmor v domovini preživi v družbi sinov, ki očeta močno pogrešata, kar še posebej velja za starejšega Eliasa, ki je pogosto žrtev mladostniškega nasilja. Poniževanja in ustrahovanja nasilnih sovrstnikov se vrstijo iz dneva v dan, šolski psiholog razloge za njegovo »neprilagojenost« pripisuje  slabi klimi v domačem okolju. Oče Anton in mama Marianne (Dyrholm) sta sicer še vedno zakonca, toda možnosti, da bi se nesoglasja med straši končala kako drugače, kot z razvezo, je zelo majhna. Teorijo šolskega psihologa hitro ovrže novi učenec Christian, ko priskoči na pomoč Eliasu in z zelo močnimi (beri kovinsko palico) argumenti, prepriča vodjo šolskih nasilnežev, naj pusti Eliasa pri miru. Christian je pred tem živel v Londonu, toda materina smrt je zanj pomenila vrnitev na Dansko, kjer bo živel pri dedku in babici. Oče je poslovnež, zaradi njegove službe se je družina pogosto selila. Zdaj, ko je Christian izgubil mater je oče zaključil, da je vrnitev v domovino najboljša rešitev. Elias in Christian hitro postaneta najboljša prijatelja, ki preživita veliko časa skupaj. Neprijeten dogodek, v katerem Eliasov oče pride v konflikt z naključnim nasilnežem (Bodnia) močno razburi Eliasa in Christiana, ki na Christianovo iniciativo skujeta načrt, kako se maščevati nasilnežu.

Če ste videli After the Wedding, potem ste se mogoče po uvodu spraševali, ali ne gledate isti film z drugimi igralci. Tudi tam gledamo kadre v katerih zahodnjaški dobrotnež odhaja v poltovornjaku, v prahu, ki ga za sabo pušča vozilo veselo tekajo nasmejani otroci. Tam je odhajal Mads Mikkelsen, tukaj odhaja Mikael Persbrandt. Prvi je pomagal sirotam v Indiji, drugi žrtvam vojne vihre v afriškem begunskem taborišču. Podobnosti je veliko, med filmoma je mogoče povleči marsikatero vzporednico, toda zdaj se v to ne bom spuščal.  Susanna Bier je znova uporabila zanjo značilno mešanico skandinavskih igralcev, njena najljubša kombinacija je miks Dancev in Švedov. Begunsko taborišče je verjetno zadnji kraj, kjer bi želeli končati, zdravnikovo življenje v idiličnem danskem mestecu, v hiški ob čudovitem jezeru ustvari odličen kontrast med peklom in paradižem. V peklu glavno besedo vodijo zlobneži, toda tudi v raju najdemo take, ki so zlobni. Motiv maščevanja je prisoten na obeh oddaljenih koncih,  Anton je naša vez med popolnoma različnimi svetovi, ki v nekaterih pogledih niti niso tako različni. Anton je človekoljub, ki se na vso moč trudi živeti v skladu s tem načelom, a zunanji svet vedno znova preizkuša njegovo vero v človeško dobroto. Do te mere, da se sprašujemo, ali ni bolje včasih na nasilje odgovoriti z nasiljem in enkrat za vselej rešiti določeno težavo. Zato navijamo za Christiana, ko se spravi na šolskega nasilneža, zato razumemo frustracijo otrok, ki ne prenesejo ponižanja očeta in vzornika. Nato nas Anton pouči, kako je vendarle mogoče zmagati v konfliktu brez vihtenja pesti. Toda za čustveno bombo kot je Christian to ni dovolj. Zlobnež mora plačati za svoja dejanja.  In ravno tukaj pridemo do zanimivega vprašanja. Ali ni nasilje včasih edini odgovor na nasilje? Kaj, če bi oče odreagiral bolj po moško? Najprej pomislim, da bi takšen odziv preprečil dogodke ki sledijo. A se potem spomnim sovraštva v očeh Kima Bodnia in več nisem tako prepričan. In a Better World  je film, ki gledalcu ponudi veliko dobrega. Vizualno odličnost, vrhunsko igro glavnih protagonistov, še posebej velja omeniti Mikaela Persbrandta in Trine Dyrholm, ter fanta ki sta odigrala Christiana in Eliasa. Zgodba je univerzalna, dobro razumljiva širokem krogu gledalcev. Vseeno bi film nekoliko pokritiziral in izpostavil lepo število klišejev, ter predvidljiv potek pripovedi, ki nas  v resnici le malokdaj preseneti. In prav trenutki, ko ji to uspe so vrhunski (dogodek v mehanični delavnici). Film je prejel oskarja in se zapisal v zgodovino, težko bi rekel, da nezasluženo. Toda med kandidati, ki niso prišli niti med top 5, sem že videl film, ki mi je bil bolj všeč.

Ocena:

Cropsey (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2009
Žanri: Dokumentarni, Grozljivka 
Dolžina: 84',  Imdb
Režija: Barbara Brancaccio, Joshua Zeman
Scenarij: Joshua Zeman
Nastopajo: Greg Cusick, Donna Cutugno, Karen Schweiger, David Novarro, Ralph Aquino

Vedno si govorim, da moram več pozornosti posvečati dokumentarcem, a vseeno pogledam razmeroma malo dokujev. Že res, da se na sporedu najdejo tisti najbolj odmevni naslovi, tisti nekoliko manj znani (a zato nič slabši), žal neopaženo gredo mimo. Eden takih je  Cropsey, dokumentarec, ki me je pritegnil zaradi na prvo žogo napačno prebranega naslova (Corpe). Žanrska opredelitev doku-grozljivka je delovala obetavno, kratek povzetek vsebine tudi in ker mi je mockumentary  načeloma zanimiva zvrst, sem mu ponudil priložnost.Toda Cropsey vendarle ni mockumentary kot sem sprva mislil, zgodba ki jo pripoveduje, je še kako resnična.

Corpsey (ang.) Vir:   http://www.urbandictionary.com/
A creep; someone who seems pedophile-like. 
Derived from Staten Island urban lore for a bogeyman who steals children. 
May also refer to an object or situation that is creepy in a related sense i.e. a dilapidated shack, automobile, or rural people.
Jerry and Lee are driving down a country road in an unfamiliar area/town. The surrounding area looks eerily similar to The Texas Chainsaw Massacre . . . Lee turns to Jerry and simply says "Cropsey".

Kraj dogajanja Staten Island , New York. Avtorji dokumentarca nas najprej seznanijo z zanimivimi podatki , ki so lokacijsko ozko povezani  s Sataten Islandom. Newyorški smetnjak je približek tistega, kar za nekatere domačine predstavlja to območje. Obstaja več razlogov, zakaj je temu tako, med njimi je sigurno med pomembnejšimi dejstvo, da se vsi odpadki ki jih pridela večmilijonsko mesto odlagajo prav na Staten Islandu.  A to še zdaleč ni edini razlog. V 70-ih letih prejšnjega stoletja so na tem področju domovale številne psihiatrične ustanove, v katerih so bili zaprti težji psihični bolniki ali otroci z motnjami v razvoju.  Nepričakovan (nenajavljen) prihod televizijske ekipe v  dom za motene otroke in posneti material še danes deluje zelo pretresljivo. Kljub razmeroma kratki minutaži, je objava teh posnetkov sprožila zaprtje nehumanih ustanov na območju Staten Islanda. Zapuščene stavbe so ponudile zatočišče številnim brezdomcem, klatežem, narkomanom in tudi nekdanjim pacientom teh ustanov, ki so po ukinitvi le-teh končali na prostosti.  Tukaj se je tudi rodila legenda o Cropseyu, psihopatskem morilcu, ki je tako kot pravi legenda, prežal na mentalno motene otroke in jih po prepričanju večine umoril, ter nato zakopal na tem območju. Vse se je začelo z ugrabitvijo Jennifer Schweiger, deklice z downovim sindromom in aretacijo Andrea Randa, glavnega osumljenca. Andre je nekoč delal v psihiatrični ustanovi, po pričanju tamkajšnjih prebivalcev je Rand  živel v zapuščenih stavbah in gozdovih, ki obkrožajo to območje. Obstajale so priče, ki so Andrea videle z Jennifer, pozneje je obtožnica razširjena, na izginotje Holly Ann Hughes, še ene deklice z motnjami v razvoju.

Randa so povezovali z petimi izginotji na tem področju, za dva primera je bil pravnomočno obsojen in je še danes za zapahi, čeprav tožilstvu nikoli ni uspelo dokazati, da je Rand umoril kogarkoli.  Barbara Brancaccio in Joshua Zeman (avtorja dokumentarca) sta se lotila raziskave, s katero sta poskušala ugotoviti, ali je Rand dejansko Cropsey, monstrum odgovoren za omenjene zločine. Avtorja lepo kombinirata arhivske posnetke televizijskih poročil, dele različnih reportaž in časopisnih prispevkov, pred kamero sta povabila policiste, ki so aktivno sodelovali  na primerih, pred kamero stopijo tudi svojci  žrtve in domačini, ki so aktivno sodelovali v iskalnih akcijah (v eni takih akcij so našli truplo  Jennifer Schweiger). Poskušala sta pripraviti tudi Randa do tega, da bi spregovoril pred kamero, ali vsaj v pisni obliki podal svoje videnje dogodkov,  a so se vsi poskusi končali neuspešno. Rand molči že več kot dvajset let in nič ne kaže na to, da bo kdajkoli spregovoril. Film nam predstavi kar nekaj možnih scenarijev, tudi takšnega, po katerem je Rand nedolžen in zelo prepričljivo poustvari psihozo in atmosfero ki je pripeljala do Randove obsodbe. Takšen pristop gledalcu ponudi večdimenzionalen pogled na srhljive dogodke in na koncu upravičeno konča zgodbo z velikim vprašajem.

Ocena:

The Company Men

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2010 
Žanri: Drama 
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: John Wells
Scenarij: John Wells
Igrajo: Ben Affleck, Chris Cooper,  Tommy Lee Jones, Maria Bello, Kevin Costner

Izguba delovnega mesta je v zadnjih letih postala najbolj očitna grožnja velikemu številu zaposlenih po celem svetu. Prestrukturiranje je v številnih podjetjih prineslo spremembo poslovne strategije, lastniki so težišče poslovanja počasi prenesli v bolj dobičkonosne panoge, maksimiranje dobičkov je praviloma pomenilo zmanjševanje števila zaposlenih. V teh vodah so se odlično znašli številni menedžerji, ki jim premikanje finančni sredstev iz enega podjetja v drugo ne predstavlja problem, ukinitev obratov ki ne prinašajo (dovolj visokega) dobička je postala čista papirologija. Toda včasih so tudi tisti, ki kotirajo visoko v vodilnih strukturah nepripravljeni na tisto, kar se dogaja za bregom.

Bobby (Affleck), Phil (Cooper) in Gene (Jones) zasedajo pomembna, dobro plačana delovna mesta, pri mednarodni korporaciji GTX, ki je dolgo let nazaj bila utemeljeno kot ladjedelnica. Skozi desetletja uspešnega poslovanja sta se velikost in finančna moč podjetja povečevala, sorazmerno s povečevanjem premoženja se je povečevalo tudi število gospodarskih panog, v katerih GTX ima tržne deleže. Gene in Phil sta v podjetju od samega začetka, Bobby je veliko mlajši, a zato zelo uspešen menedžer, ki svoj uspeh dolguje dobremu občutku za sklepanje poslov. Gene je član upravnega odbora, Phil je do menedžerskega položaja prišel s trdim delom in veliko odrekanja, njegovi sodelavci bi verjetno dodali, da je prišel na položaj zato, ker je tako vztrajno poljubljal  šefovske riti. Ko gospodarska kriza in recesija potrkajo na njihova vrata in se začnejo prva masovna odpuščanja, najprej so seveda na vrsti delavci iz proizvodnih obratov, a tudi menedžerji postanejo nemirni.  Menijo, da njihove pozicije še niso ogrožene, a  kmalu začnejo eden za drugim prejemati sklepe o prenehanju delovnega razmerja.

John Wells je tokrat prvič režiral celovečerec,  doslej je bil zraven v različnih vlogah, pri številnih tv projektih, priložnost za režijo je prvič dobil v tv seriji Urgenca, ki je tudi pri nas nekoč  bila zelo popularna. Že ekipa, ki jo je zbral okoli svojega prvenca je bila lepa garancija, da debi ne bo ostal neopažen. Še preden sem videl film, je zadeva delovala kar obetavno, zdaj ko sem s filmom opravil, so občutki zgolj solidni. Največji problem Wellsovega prvenca tiči v tem, da se gledalec zelo težko poistoveti  in sočustvuje z težavami glavnih junakov. Njihovo stisko razumemo, a nekako nimamo razumevanja za odrekanja, v katera so naenkrat prisiljeni razvajeni finančni potratneži. Sicer ne mislim, da je režiser sploh želel doseči takšen efekt pri gledalcu. Prej bi rekel, da se je nekoliko ponorčeval iz njihove stiske in s tem poudaril mentalno stanje pripadnikov vodilnih struktur in nam pokazal svet finančne elite (mislim, da je nepotrebno poudarjati, da je finančno enako politično).  Režiser njihovo stisko lepo izkoristi za prikaz zakulisja t.i. globalizacije, migracij velikanskih finančnih sredstev in sovražnih prevzemov, ki za sabo pustijo veliko lačnih ust. Postopek je povsod enak, rezultat tudi, saj neusmiljen boj za prevlado ne pomeni nič drugega, kot kopičenje premoženja in bogastva v rokah maloštevilnih posameznikov. Svoj prispevek solidnemu vtisu doda tudi zvezdniška igralska zasedba, Jones in Cooper sta standardna (beri odlična), zelo všečen mi je bil tudi Kevin Costner, s svojo malo vlogo, ki zaradi kontrastnosti v odnosu na ostale protagoniste ima toliko večji pomen v pripovedi.

Ocena:

Napovedi - Win Win

Če mislite, da vsi odvetniki služijo mastne denarce in živijo na
visoki nogi, vas bo primer Mika Flahertyja prepričal v nasprotno.
Mike nima dovolj denarja niti za tekoče vzdrževanje hiše, klientov
je bolj malo, temu primerno je tudi njegovo splošno počutje.
Mike večino prostega časa namenja treniranju srednješolske
rokoborske ekipe, ki ne dosega prav bleščečih rezultatov. Nato se mu
nasmehne sreča, pravzaprav dvojna doza sreče, ko začne zastopati
premožnega starejšega gospoda in po naključju spozna njegovega
nekoliko problematičnega vnuka. Mladenič je izjemno nadarjen
rokoborec, ki bo še kako prav prišel njegovi obubožani ekipi.

Režija: Thomas McCarthy (The Station Agent, The Visitor)
Igrajo: Paul Giamatti, Amy Ryan, Bobby Cannavale

Un homme qui crie (A Screaming Man)

Slovenski naslov: Kričeči mož
Drugi naslovi: A Screaming Man
Država: Francija, Belgija, Čad 
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 92', Imdb
Režija: Mahamat-Saleh Haroun
Scenarij: Mahamat-Saleh Haroun
Igrajo: Youssouf Djaoro, Diouc Koma, Djeneba Kone, Heling Li, Hadje Fatime Ngoua

60-letni Adam že celo večnost dela kot vzdrževalec in reševalec na bazenu urejenega hotela v neimenovanem mestu v Čadu. Sodelavci in nadrejeni ga kličejo Šampion, kajti Adam je nekoč bil plavalni prvak, tako je tudi dobil to zaposlitev. Toda časi se spreminjajo in hotel je dobil nove kitajske lastnike, ki so takoj uvedli korenite spremembe. Starejši so se našli na listi za odstrel, brez službe je ostal starejši kuhar, Adama so prerazporedili na novo delovno mesto. Delal bo na zapornici pri vhodu v hotel, svoje delovno mesto pa je prepustiti sinu Abdelu. Adam je sinu priskrbel službo v hotelu, še za časa starih lastnikov. Varnostna situacija v državi se iz dana v dan slabša, državljanska vojna je vedno bližje, oblasti od državljanov zahtevajo lojalnost v boju proti upornikom. Lojalnost lahko izkažeš bodisi z denarnimi sredstvi, bodisi z priključitvijo vladnim oboroženim silam. Lokalni oblastnik pritiska na Adama, naj prispeva denar, ali v vojsko pošlje sina Abdela. Šampion je brez denarja, postavljen pred nemogočo izbiro.

V Čadu rojeni režiser Mahamat-Saleh Haroun, ki že skoraj trideset let živi in dela v Franciji je v središče svoje filmske pripovedi postavil 60-letnega človeka, ki se mora soočiti z zelo pomembno in zanj še kako bolečo spremembo. Človeka, ki ne želi priznati samemu sebi, da se je postaral, a ga na to opozorijo drugi. Z degradacijo njegovega družbenega položaja, kar je v Adamovem primeru slabše delovno mesto, se šestdesetletnik na nek način sooča z lastno umrljivostjo in minljivostjo človeškega življenja. Celotna zadeva je še toliko bolj kočljiva, ker njegovo pozicijo zasede Abdel, njegov 20-letni sin. Adam se čuti odrinjeno in ponižano, njegovo počutje ni nič kaj šampionsko. Čeprav tega ne bo priznal, Abdelu zameri, ker mu je prevzel delovno mesto, zato se zapre vase in se trmasto jezi na svojega potomca. V ozadju kadrovskih sprememb v hotelu nas podobe na tv zaslonih in poročila z območji, ki jih je že zajela vojna vihra opozarjajo, da je vojna vse bližje krajem, v katerih se odvija naša zgodba. Toda režiser vojno potisne v drugi plan in se raje odloči ostati ob Adamu in njegovem notranjem boju, njegovem sprejemanju »nove« realnosti. Ki je naenkrat lahko spet »stara« realnost, če bo pripravljen sprejeti odločitev, ki bo stvari vrnila na prejšnje pozicije. Režiser zelo lepo prikaže Adamovo razpetost med lastno sebičnostjo in ljubeznijo do sina. Potem ko sin odide na fronto še vedno ostajamo z očetom in njegovimi občutki krivde, ki dobijo dimenzijo več, ko se na hišne pragu pojavi Abdelova noseča punca. Zelo očitna je tudi ostra kritika vsakršne politike (v podobi lokalnih političnih veljakov), ki ob prvih resnejših znakih nevarnosti bežijo tako vneto, da se kadi. Kričeči mož je solidno režiran, lepo posnet film, ki ne izkoristi vseh potencialov, ki jih ponuja zgodba. Vse skupaj bi lahko bilo čustveno veliko bolj intenzivno, a tudi tako gre za kakovosten film, ki govori o zanimivi zgodbi (situaciji). Odnos očeta in sina je predstavljen iz zanimive perspektive, zelo dobra igra Youssoufa Djaoroa (Adam) je le dodaten plus.  Film je v Cannesu prejel nagrado žirije, lani smo ga lahko videli tudi pri nas, saj je bil uvrščen na spored 21. Liffa.

Ocena: