Najboljših 25 - 2013

Najboljših 25 - petič. Tako kot vsako leto ob tem času sem leto zadaj, s kompletiranim seznamom najboljših filmov iz lanskega leta. Čeprav je konec leta čas ko sestavljamo sezname največjih dosežkov iztekajočega se leta, pri filmskih naslovih zadeve funkcionirajo drugače. Le redkim izbrancem uspe videti vse najpomembnejše stvaritve tekočega leta, vsi ostali pa bomo mogli še lep čas počakati na kar nekaj zanimivih naslovov. V zadnjih mesecih tekočega leta so tako seznami z lansko letnico končno popolni in tu je moj seznam 25-ih filmov z letnico 2013, ki so po moji oceni pokazali največ.

Before Midnight

Blue Ruin

Borgman  

Enemy

Gravity

Ida

Inside Llewyn Davis

Jodorowsky's Dune

La vie d'Adele [Blue Is theWarmest Colour]

Le passe [The Past]

Locke

Miss Violence

Nebraska

New World

Nymphomaniac: Vol. I & II

Only God Forgives

Only Lovers Left Alive

Pozitia copilului [Child's Pose]

Razredni sovražnik

Starred Up

Stoker

The Counselor

The Selfish Giant

Tian zhu ding [A Touch of Sin]

Upstream Color 

Leijonasydän [Heart of a Lion] (2013)

Slovenski naslov: Levje srce
Država: Finska, Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Dome Karukoski
Scenarij: Aleksi Bardy
Igrajo: Laura Birn, Peter Franzén, Yusufa Sidibeh, Jasper Pääkkönen, Jussi Vatanen

Finski režiser Dome Karukoski v domovini velja za enega vidnejših avtorjev mlajše generacije, ki se po uveljavitvi v domačem okolju in širši skandinavski regiji počasi prebija na mednarodno sceno. Svetovna premiera Levjega srca se je zgodila na uglednemu festivalu v Torontu, od tam pa je film nadaljeval svojo festivalsko pot, ki je zaključena dokaj uspešno, z nagradama na portugalskem festivalu Festroia in ameriškem Palm Springsu. Karukoski je v svojem petem celovečercu stavil na nenavadno mešanico, nekakšen hibrid med lahkotno romantično zgodbo in resno dramo, ki pod drobnogled vzame problematiko vzpona skrajnih desničarskih skupin v Evropi. Odnos med netipično očetovsko figuro in otrokom igra ključno vlogo pri funkcioniranju te neobičajne kombinacije. 

Ta netipična očetovska figura je Teppo (Peter Franzén), vodja skupine obritoglavcev, ki greni življenje priseljencev in njihovih potomcev v njegovem rojstnem mestu. Naš (anti)junak je ravnokar prišel iz zapora in preko socialne služba poskuša najti delo, vendar je tudi njemu jasno, da se bo zaenkrat moral zadovoljiti s skromno socialno podporo. Nato spozna natakarico Sari (Laura Birn) in z njo preživi noč. Vse lepo in prav,  dokler ta naslednje jutro na njegovem telesu ne zagleda nacistično tetovažo in  ga brez pojasnila vrže ven iz hiše. Toda Teppu je Sari zelo všeč,  zato se naslednji dan ponovno oglasi in poskuša ugotoviti, kaj je šlo narobe. Po dolgotrajnem prepričevanju Sari popusti in mu ponudi pojasnilo, ko iz hiše pripelje svojega temnopoltega sinčka. Otrok iz njenega propadlega zakona ni samo temnopolt, ampak je tudi potomec muslimana. Za pravega nacija je to najhujša možna kombinacija. Pravi naci bi v tej situaciji ozmerjal svojo sonarodnjakinjo, če ne še kaj hujšega, toda Sari je Teppu še vedno všeč. Tako zelo, da je pripravljen sprejeti njenega črnčka.

Generacija X (American History X, Tony Kaye, 1998) je eden izmed odmevnejših primerov tematsko sorodne zgodbe o nacistu, ki  na neki točki v življenju začne dojemati svoje zablode in spreminjati svoje nazore. Levje srce tako kot njegov ameriški sorodnik raziskuje podoben teritorij, vendar se filma precej razlikujeta v tonu in načinu podajanja zgodbe. Karukoski tu kljub resnosti teme ubere bolj sproščen pristop – zgodbo začini s pošteno dozo situacijam prilagojenega humorja, ki všečno blaži potencialno stresne situacije. Film sicer vsebuje nekaj manj prijetnih prizorov, a se kot celota precej oddalji od nelagodja, ki bi ga glede na tematiko lahko pričakovali. Glavni protagonist Teppo je namreč prišel v leta, ko mu biološka ura nedvomno sporoča, da je prišel čas za spremembo. V vlogi vodje skupine obritoglavcev se več ne počuti tako dobro; delno zato, ker mladi levi iz njegove tolpe ves čas prežijo na znamenja slabosti, v večji meri pa zato, ker se njegova percepcija življenja in vloge na tem svetu počasi spreminja. Ali drugače, vodja se stara in vedno bolj čuti potrebo po mirnem življenju v družinskem okolju. Srečanje s Sari prinese tisto manjkajoča sestavino v njegovo življenje in Teppu je  naenkrat povsem jasno, na kakšnih temeljih mora graditi prihodnost. Sprva sicer poskuša sedeti na dveh stolih in pred svojimi obritoglavimi prijatelji skriti svoje razmerje s Sari in njenim temnopoltim sinom, čeprav dobro ve, da se bo kmalu moral odločiti in povsem prekrižati staro družbo. Stvari bi zanj bile veliko manj komplicirane, če v tej družbi ne bi bilo njegovega mlajšega brata Harrija (prepričljivi Jasper Pääkkönen). Teppov odnos z mlajšim bratom je ena pomembnejših komponent filma, toda srce filma je drugje – v njegovem počasnem zbliževanju z izbrankinim sinkom Rahmujem (Yusufa Sidibeh). Karukoski otroka ne postavi v vlogo žrtve, ampak iz njega raje naredi prebrisanega oponenta, ki bo storil vse, da Teppu prepreči dostop do materinega srca. Dinamika njunega odnosa je istočasno glavna feelgood sestavina in čeprav pripoved v tem segmentu mestoma po nepotrebnem zdrsne v banalnost, je dobrih stvari toliko, da mu teh slabosti enostavno ne morem preveč zameriti. (+3)

Ocena:

The Equalizer (2014)

Slovenski naslov: Pravičnik
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 132' , Imdb
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Richard Wenk, Michael Sloan 
Igrajo: Denzel Washington, Marton Csokas, Chloë Grace Moretz, Johnny Skourtis, David Harbour 

Antoine Fuqua, David Ayer, Denzel Washington in Ethan Hawke so na začetku tekočega milenija skupaj ustvarili Dan za trening, eno izmed najzanimivejših ameriških kriminalk tega obdobja (Denzel je prejel oskarja za glavno moško vlogo). Fuqua je potem še večkrat poskušal ponoviti vajo z različnimi krimi trilerji, a mu več ni uspelo doseči standardov postavljenih z Dnevom za trening. Razen Padca Olimpa (Olympus Has Fallen, 2013) sem videl vse njegove filme in že površna analiza razkrije, da govorimo o režiserju, ki se dobro znajde v svojem primarnem žanrskem okolju in človeku, ki zna režirati zgodbo, vendar je kvaliteta njegovih izdelkov prevečkrat trpi zaradi kvalitete samega scenarija. Jasno je, da sta pri uspehu Dneva za trening veliko vlogo odigrala oba glavna igralca, izjemno pomemben pa je bil tudi scenarij Davida Ayerja, ki je kmalu začel samostojno režisersko pot. Ayer je brez dvoma trenutno v boljši formi od svojega starega sodelavca, saj je njegova akcijska vojna drama Bes eden izmed najbolj vročih naslovov  ta hip. Kakorkoli, Pravičnik me je pritegnil tudi zato, ker je znova združil Fuquo in Washingtona, čeprav sem vedel, da bo kvaliteta filma znova odvisna od kvalitete scenarija Richarda Wenka, ki v svoji filmografiji razen solidne akcijske kriminalke 16 ulic (Richard Donner, 2006) nima ravno navdušujočih dosežkov. Mimogrede naj omenim, da je scenarij navdihnila istoimenska serija iz 80-ih, nekaj več o tem (in samem filmu) lahko preberete v Filmoljubovem prispevku.

Robert McCall (Washington) je samotar, ki čez dan dela na enemu izmed oddelkov bostonskega Bauhausa, v nočnih urah pa se najraje posveča branju literarnih klasik v udobju svojega doma. Zaradi težav z nespečnostjo je časa za branje več kot dovolj in prav zato je Robert v poznih nočnih urah reden gost bližnje restavracije, v kateri po navadi ob dobrem čtivu spije svoj čaj. Že na prvi pogled je jasno, da je pred nami človek s skrivnostno preteklostjo in nekdo, ki je nekoč verjetno živel veliko bolj razburljivo in dinamično življenje. Že ko zagledamo mlado Chloë Grace Moretz na barskem stolu v isti restavraciji — punca  je mladoletna prostitutka, ki pod prisilo dela za rusko mafijo — vemo, v kateri smeri se bo razvijala zgodba. Tudi ona je ena izmed rednih gostov in ko se punca nek večer ne pojavi v restavraciji, Robert izve, da je končala v bolnišnični postelji, kamor so jo spravile pesti njenega tiranskega delodajalca. Nesrečno punco še isto noč obišče v bolnišnici in se odloči, da ji bo pomagal. Nedolgo zatem se sreča z njenim arogantnim šefom in s finančno kompenzacijo poskuša izposlovati dekličino svobodo.  Njegova ponudba, kakopak, ni sprejeta, zato pristopi k uresničitvi 29-sekundnega plana B. Slabe pol minute kasneje lokalni mafijski šef in nekaj njegovih podložnikov obležijo v mlakah lastne krvi. In ker smrt takšnih tipov nikoli ne mine brez reakcije višjih instanc, se v mestu kmalu  pojavi psihopatski preiskovalec Teddy, ki bo poskušal ugotoviti, kdo je odgovoren za smrt njegovih kolegov.

Od tu naprej se zgodba odvija na avtopilotu, po dobro znanem obrazcu, ki nas pelje proti končnem obračunu pravičnika z glavnimi antagonisti. Wenka in Fuqua film skozi ciljno črto pripeljeta brez kakršnekoli posebnosti: brez inovativnega in studioznega poglabljanja v mehanizme funkcioniranja mafijske organizacije, brez junakovega soočanja z osebnimi demoni in brez pravega poglabljanja v like. Celo o glavnem junaku, ki je praktično ves čas v kadru, na koncu ne vemo skoraj nič in iz tega zornega kota je Pravičnik nedvomno razočaranje. Toda… Pravičnik je istočasno vizualno privlačen izdelek, ki občasno zabava s koreografijo akcijskih prizorov in skulirano všečnostjo glavnega junaka. Washington na svojih plečih praktično nosi celi film, njegov edini  omembe vreden  "pomagač" pa je novozelandski igralec Marton Csokas (potomec madžarskega očeta in avstralske matere), ki dokaj suvereno stopi v čevlje glavnega antagonista. Pravičnik v seštevku res ne ponudi nič zapomljivega, a v pomanjkanju boljših idej lahko popestri počasen popoldan. Če k tej izbiri ob bok postavim kakšnega izmed številnih akcijad z Liamom Neesonom, potem se brez pomisleka opredelim za Denzela, ki je zame vsaj za razred boljši igralec. (-3) 

Ocena:

The Trip to Italy (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Michael Winterbottom
Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon, Rosie Fellner, Claire Keelan, Timothy Leach, Timothy Leach

Na začetku Cooganovega in Brydonovega kulinaričnega potepanja po Italiji iz ust slednjega slišimo, da tokrat ne bo imitiranja. Gre za eno izmed tistih izjav, ki se ne konča s piko, ampak z vprašajem. Vsem, ki s(m)o imeli priložnost videti njun prvi kulinarični izlet je najbrž jasno, da je izrečena konstatacija samo šala za ogrevanje, saj vse kar gledamo v teh uvodnih minutah napoveduje ponovitev formule, ki je tako uspešno funkcionirala že v prvem filmu. Brydonova izjava je izrečena iz sovoznikovega sedeža najetega minija, ki vijuga po s soncem obsijanih italijanskih cestah. Asociacija na Italijansko misijo (The Italian Job, Peter Collinson, 1969) je seveda neizogibna, sploh če poznamo tekmovalno vzdušje med Stevom in Robom, ki sta se v prvem filmu borila za titulo najboljšega oponašalca Michaela Caina. Brydon je po moji oceni v prvem dvoboju slavil prepričljivo zmago, v drugem pa so na tapeti še nekatera druga slavna imena iz sveta šov biznisa, a o tem in o zmagovalcu drugega dvoboja več v nadaljevanju. Spomnimo se: V prvem filmu je ugledni The Observer povabil Coogana, naj obišče šest priznanih restavracij na angleškem severu in o njih napiše oceno v tem cenjenem časopisnem tedniku. Ta je s seboj vzel Brydona, ki je potem namesto Coogana (ta se je moral nujno odpraviti na snemanje v Ameriko) spisal omenjeni časopisni prispevek. Prav zato je The Observer tokrat k sodelovanju povabil Brydona, Steve pa je prevzel vlogo spremljevalca. Vlogi sta torej zamenjani, koncept pa ostaja isti: vožnja od ene do druge lokacije, lepi pejsaži, debate, oponašanja, krožniki s slastno hrano in CD-plošček Jagged Little Pill, z glasbo Kanadčanke Alanis Morissette. Alanis najprej zato, ker je to edini CD, ki ga imata v avtu in potem še zato, ker je to najljubši album Brydonove žene. Prijatelja svojo turnejo po italijanskih sredozemskih mestih obogatita z obiskom znamenitosti (prioriteta so kraji, kjer so ustvarjali angleški romantiki Byron, Keats in Shelley) in nam mimogrede predstavita lokacije, na katerih so snemali klasike kot sta Rimske počitnice (Roman Holiday, William Wyler, 1953) in Prezir (Le mépris, Jean-Luc Godard, 1963).

Za režiserja in scenarista Michaela Winterbottoma je znano, da se nerad ponavlja in z vsakim novim filmom poskuša narediti nekaj novega, drugačnega, bodisi na tematskem, bodisi na žanrskem planu. The Trip to Italy  je v njegovi dolgi filmografiji, v kateri najdemo skoraj 40 naslovov (med njimi je okoli 25 celovečercev) prvo nadaljevanje, ta netipičnost pa je verjetno posledica odličnega sodelovanja z obema glavnima igralcema. Ali drugače: pri prvem filmu (in ostalih skupnih projektih) so se očitno vsi skupaj imeli tako zelo fajn, da so morali vajo še enkrat ponoviti. Tako kot v prvem poskusu je pod okriljem BBC-ja najprej posnet material za 6-delno tv serijo, iz katere je potem zmontiran celovečerni film, ki so ga na začetku leta premierno predvajali na festivalu Sundance. Winterbottom je v sodelovanju s snemalcem Jamesom Clarkom posnel fotografsko lep film, čeprav je tudi res, da ko snemaš na tako čudovitih snemalnih lokacijah v Mediteranu, potem enostavno ne moreš posneti grdega filma. Kakorkoli, fotografija  je eden izmed adutov filma, ampak mene je v tem primeru zanimalo predvsem kaj se bo izcimilo iz novega besedno-imitatorskega dvoboja Coogan - Brydon. Ko snemaš film po enakem kalupu in s skorajda identičnimi ključnimi sestavinami, je jasno, da na račun preverjeno delujoče formule zavestno žrtvuješ svežino in mislim, da se Winterbottom in ekipa pri tej računici niso ušteli.  Glavna nosilca zgodbe ponovno improvizirata tako domiselno, da večina epizod rezerviranih za imitacije in debate o dokaj banalnih stvareh deluje zelo zabavno, pri tem pa je pomembno poudariti, da je za uživanje v šalah, oponašanjih in ostalih anekdotah potrebno precejšnje poznavanje filmske zgodovine, igralcev in ostalih znanih imen, ki jih na meniju imata Rob In Steve. Michael Caine je tokrat sicer nekoliko manj eksponiran, vendar zato več prostora dobijo druge znane filmske persone  (osebno se mi je najbolj dopadel Brydonov Pacino). Tudi v tem segmentu se drugi film dodobra približa prvemu, a v eni točki mu vseeno ne uspe parirati predhodniku: mnenja sem, da drugi film med vrsticami (v premorih med komičnimi vložki) ne uspe na tako kvaliteten način orisati karakterjev svojih zvezd. V prvem filmu smo občudovali subtilnost, s katero je ekipi med vrsticami uspelo izrisati odlično karakterno študijo samovšečnega, rahlo arogantnega Coogana, ki v končnici hrepeni za stvarmi, ki so za njegovega prijatelja in družinskega človeka Brydona, samoumevne. V drugem filmu so vloge obrnjene; Coogan je štiri leta starejši, bolj pameten in  umirjen, Brydon pa je tisti, ki ga trese kriza srednjih let in strah pred minljivostjo. Prav tu film ne najde pravih sredstev za tehtnejšo analizo Brydonovega stanja in na tej postavki po moji oceni izgubi največ točk. Brydon je sicer še vedno bolj vešč imitator, ampak na koncu filma imamo občutek, da je pred nami lik, ki se ves čas krije za oponašanjem drugih in ga v resnici sploh ne poznamo. The Trip to Italy  torej ne sodi v tisto kategorijo boljših ali enakovrednih nadaljevanj, vendar pod črto še vedno imamo dosežek, ki upraviči izkazano pozornost. (+3)

Ocena:

Hross i oss [Of Horses and Men] (2013)

Slovenski naslov: Zgodbe o konjih in ljudeh
Država: Islandija, Nemčija, Norveška
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 81',  Imdb
Režija: Benedikt Erlingsson
Scenarij: Benedikt Erlingsson
Igrajo: Ingvar E. Sigurdsson, Charlotte Boving, Steinn Armann Magnusson, Helgi Bjoernsson, Kristbjoerg Kjeld, Juan Camillo Roman Estrada

Zgodbe o konjih in ljudeh so celovečerni prvenec islandskega režiserja Benedikta Erlingssona, lanskoletni islandski kandidat za tujejezičnega oskarja in eden izmed priljubljenih naslovov v festivalskem krogotoku, ki poleg kopice islandskih oskarjev (na Islandiji jim rečejo edda), na kontu ima tudi nagradi za najboljšega režiserja/debitanta na festivalih v Tokiu in San Sebastianu. Mogoče je najbolje, če vam dogajanje postavljeno v odročno islandsko vasico predstavim s pojasnilom nenavadne podobe s promocijskega plakata. Človek na belem konju, pravzaprav kobili, je eden izmed najuglednejših prebivalcev omenjene vasice. Mož spoštovan med moškimi in zaželen med ženami, ki se nekega jutra odpravi na krajšo kasaško turo skozi vas. Mogoče na tej točki ni odveč povedati, da konji v vasi imajo poseben status; dober konj je ekvivalent prestižnega jeklenega konjička v urbanem okolju in gospod na sliki zgoraj ima najboljšega konja daleč naokoli. Prav zato sovaščani sprehod njegove živali skozi vas iz svojih dvorišč opazujejo z mešanico spoštovanja in zavisti. Če bi dotični gospod tistega usodnega jutra vedel, kako zelo hudo bo prizadet njegov ponos, zagotovo bi raje ostal doma in sploh ne bi zajahal svoje lepotice. To kar prikaže plakat je naraven potek dogodkov, rezultat neustavljive sle po parjenju, ki se je enostavno moralo zgoditi. Za lastnika živali je še posebej poniževalno dejstvo, da so šov videli skoraj vsi sokrajani. To je samo ena izmed več med seboj bolj ali manj povezanih in zabavnih epizod, v katerih opazujemo življenja domačinov, konj in enega špansko govorečega popotnika, ki je zašel v te kraje.

Islandija je dežela v kateri po nekaterih ocenah živi okoli sto tisoč konj  in večina teh živali se svobodno sprehaja po islandskih prostranstvih. To dejstvo nam približa poseben odnos Islandcev do teh živali in na nek način pojasnjuje, zakaj se v vseh epizodah zgodba suče okoli vsaj enega konja in njegovega lastnika. Konj je tako za njihove lastnike statusni simbol in ponos, turistična atrakcija in glavno debatno izhodišče, krotenje divjih živali pa je za mnoge domačine eden izmed glavnih virov prihodka. Nekatere izmed šestih ohlapno povezanih epizod nam pokažejo, da razlike med ljudmi in konji v določenih pogledih pravzaprav niso tako velike, druge pa te razlike izpostavljajo z enim skupnim imenovalcem, oziroma konstatacijo:  žival je tista, ki vedno ravna nagonsko, racionalno, pravilno, med tem ko smo ljudje čudaški, v dejanjih pogosto iracionalni in nepremišljeni. V debitantski stvaritvi Benedikta Erlingssona, ki velja za enega izmed najuspešnejših islandskih gledaliških režiserjev, bodo zadoščanje našli predvsem tisti, ki so jim všeč drugačne, nenavadne zgodbe. Takšne, ki jih večina navadno označi za čudne, kar posledično pomeni, da suhi humor, ki preveva njegovo stvaritev preprosto ni za vsakogar. Po moji oceni je prav režiserjev občutek za podajanje dogajanja iz humorne perspektive v situacijah, ki jih običajno ne doživljamo kot takšne, največji adut filma. Erlingsson se z Zgodbami o konjih in ljudeh na izviren način loti nekaterih klasičnih motivov kot so zategnjeni medsosedski odnosi in alkoholizem, vleče izjemno zabavne vzporednice med človeškimi in živalskimi spolnimi nagoni, se malce pošali na račun radovednih turistov, itd. Epizoda s špansko govorečim turistom, ki s svojim konjem sredi snežnega viharja obtiči v divjini in si potem na inovativen način reši življenje tako, da zleze v drobovje mrtve živali, mogoče najbolje oriše čudaško komičnost filma. Zaključil bom z režiserjevimi besedami: Pomembno je poudariti, da med snemanjem konji niso bili zlorabljeni. Tako je objavljeno na koncu odjavne špice, in je popolnoma resnično. (+3)

Ocena:

Tujejezični oskar 2015

S seznamom tujejezičnih filmov, ki se potegujejo za zlati kipec, sem letos nekoliko pozen, čeprav na samo objavo petih nominirancev bo treba počakati še slab mesec. Kmalu bo objavljen skrajšan seznam z devetimi naslovi, 15. januarja pa bomo z razglasitvijo ostalih nominirancev dobili tudi pet filmov v kategoriji tujejezičnega filma. Slovenski kandidat za nominacijo je ljubezenska drama Zapelji me,  igrani celovečerni prvenec Marka Šantića, ki ima izredno majhne možnosti za uvrstitev na skrajšani seznam, možnosti za nominacijo pa sodijo v kategorijo znanstvene fantastike. Veliko več možnosti za uvrstitev na seznam devetih naslovov in kasnejšo nominacijo imajo argentinske Divje zgodbe (Relatos salvajes, R: Damián Szifrón), ki ga od canske premiere dalje spremljajo odlični kritiški odzivi. Med južnoameriškimi naslovi brez možnosti ni niti Matar a un hombre (To Kill a Man, R: Alejandro Fernández), vendar so šanse tega čilskega kandidata po ocenah poznavalcev bistveno skromnejše. Zadnji kandidat s te celine s solidnimi možnostmi za uspeh je brazilski Hoje eu quero voltar sozinho (The Way He Looks, R: Daniel Ribeiro). Med najresnejše kandidate za nominacijo sodi poljska drama Ida Pawela Pawlikowskega, ki ob številnih nagradah na različnih festivalih in izborih, zagotovo ne bo spregledana. Med težkokategornike sodi tudi Leviatan ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva, za katerega uvrstitev na skrajšan seznam ne bi smela biti vprašljiva. Med Evropejci visoko kotirata tudi švedska komična drama Višja sila (Force Majeure, R: Ruben Östlund) in veliki canski zmagovalec Zimsko spanje turškega režiserja Nurija Bilge Ceylana. Nominacija za belgijsko socialno dramo Dva dneva, ena noč, v režiji bratov Dardenne ne bi bila nobeno presenečenje, enako pa ne morem trditi za italijanskega kandidata Il capitale umano (Human Capital, R: Paolo Virzì). Zelo resen kandidat za nominacijo je tudi Mamica (Mommy), v režiji kanadskega čudežnega dečka Xavierja Dolana. Izraelski filmi so vedno blizu nominacije in nič drugače ni niti z njihovim letošnjim kandidatom Gett, the Trial of Viviane Amsalem. Za avstralskega kandidata Čarlijeva dežela, filipinskega predstavnika Norte, the End of History (R: Lav Diaz) in Timbuktu, novi film Abderrahmana Sissaka, ki predstavlja Mavretanijo, bi velik uspeh bila že sama uvrstitev na skrajšani seznam. Mislim, da se med vsemi omenjenimi skriva pet nominirancev, a ker večine filmov ne poznam(o), presenečenja niso izključena.

Edit:  22.12.2014

Skrajšan seznam:

Force Majeure / Turist, R: Ruben Östlund – Švedska 
Ida, R: Pawel Pawlikowski – Poljska
Leviafan / Leviathan, R: Andrey Zyvagintsev – Rusija
Libertador / The Liberator, R: Alberto Arvelo – Venezuela
Lucia de B. / Accused, R: Paula van der Oest – Nizozemska
Mandariinid / Tangerines, R: Zaza Urushadze – Estonija
Relatos salvajes / Wild Tales, R: Damian Szifron – Argentina
Simindis kundzuli / Corn Island, R: George Ovashvili – Gruzija
Timbuktu, R: Abderrahmane Sissako – Mavretanija

Afganistan: A Few Cubic Meters of Love, R: Jamshid Mahmoudi
Argentina: Relatos salvajes / Wild Tales, R: Damián Szifrón
Avstralija: Charlie's Country, R: Rolf de Heer
Avstrija: Das finstere Tal / The Dark Valley, R: Andreas Prochaska
Azerbajdžan: Nabat, R: Elchin Musaoglu
Bangladeš: Glow of the Firefly, R: Khalid Mahmood Mithu
Belgija: Deux jours, une nuit / Two Days, One Night, R: Jean-Pierre in Luc Dardenne
Bolgarija: Bulgarian Rhapsody, R: Ivan Nitchev
Bolivija: Olvidados / Forgotten, R: Carlos Bolado
Bosna in Hercegovina: Sa mamom / With Mom, R: Faruk Lončarević
Brazilija: Hoje eu quero voltar sozinho / The Way He Looks, R: Daniel Ribeiro
Češka: Fair Play, R: Andrea Sedlácková
Čile: Matar a un hombre / To Kill a Man, R: Alejandro Fernández Almendras
Črna Gora: Dječaci iz ulice Marksa i Engelsa / The Kids from…, R: Nikola Vukčević
Danska: Sorg og glæde / Sorrow and Joy, R: Nils Malmros
Dominikanska Republika: Cristo Rey, R: Leticia Tonos
Ekvador: Silencio en la tierra de los sueños / Silence in Dreamland, R: Tito Molina
Egipt: Fatat el masnaa / Factory Girl, R: Mohamed Khan
Estonija: Mandariinid / Tangerines, R: Zaza Urushadze
Etiopija:  Oblivion / Difret, R: Zeresenay Berhane Mehari
Filipini: Norte, hangganan ng kasaysayan / Norte, the End of History, R: Lav Diaz
Finska: Betoniyö / Concrete Night, R: Pirjo Honkasalo
Francija: Saint Laurent, R: Bertrand Bonello
Gruzija: Simindis kundzuli / Corn Island, R: George Ovashvili
Grčija: Mikra Anglia / Little England, R: Pantelis Voulgaris
Hong Kong: Huang jin shi dai  / The Golden Era, R: Ann Hui
Hrvaška: Kauboji / Cowboys, R: Tomislav Mršić
Islandija: Vonarstræti / Life in a Fishbowl, R: Baldvin Zophoníasson
Indija: Liar's Dice, R: Geetu Mohandas
Indonezija: Soekarno, R: Hanung Bramantyo
Iran: Emrouz / Today, R: Reza Mirkarimi
Irak: Mardan, R: Batin Ghobadi
Irska: The Gift, R: Tom Collins
Izrael: Gett, the Trial of Viviane Amsalem, R: Ronit Elkabetz in Shlomi Elkabetz
Italija: Il capitale umano / Human Capital, R: Paolo Virzì
Japonska: Soko nomi nite hikari kagayaku / The Light Shines Only There, R: Mipo Oh
Južna Afrika: Elelwani, R: Ntshavheni Wa Luruli
Južna Koreja: Haemoo / Sea Fog, R: Shim Sung-bo
Kanada: Mommy,  R: Xavier Dolan
Kirgizistan: Kurmanjan Datka / Queen of the Mountains, R: Sadyk Sher-Niyaz
Kitajska:  Ye Ying - Le promeneur d'oiseau / The Nightingale, R: Philippe Muyl
Kolumbija: Mateo, R: María Gamboa
Kosovo: Three Windows and a Hanging, R: Isa Qosja
Kostarika: Red Princesses, R: Laura Astorga Carrera
Kuba: Conducta, R: Ernesto Daranas Serrano
Latvija: Akmeni Manaas Kabataas / Rocks in My Pockets, R: Signe Baumane
Libanon: Ghadi, R: Amin Dora
Litva: Losejas / The Gambler, R: Ignas Jonynas
Luksemburg:  Never Die Young, R: Pol Cruchten
Madžarska: Fehér Isten / White God, R: Kornél Mundruczó
Makedonija: Do balčak / To the Hilt, R: Stole Popov
Malta: Simshar, R: Rebecca Cremona
Maroko: La lune rouge / The Red Moon, R: Hassan Benjelloun
Mavretanija: Timbuktu, R: Abderrahmane Sissako
Mehika: Cantinflas, R: Sebastián del Amo
Moldavija: La limita de jos a cerului / The Unsaved
Nemčija: Die geliebten Schwestern / Beloved Sisters, R: Dominik Graf
Nepal: Jhola, R: Yadav Kumar Bhattarai
Nizozemska: Lucia de B. / Accused, R: Paula van der Oest
Norveška: 1001 Gram / 1001 Grams, R: Bent Hamer
Nova Zelandija: The Dead Lands, R: Toa Fraser
Pakistan: Dukhtar, R: Afia Nathaniel
Palestina: Eyes of a Thief, R: Najwa Najjar
Panama: Invasion, R: Abner Benaim
Peru: El evangelio de la carne / The Gospel of the Flesh, R: Eduardo Mendoza
Poljska: Ida, R: Pawel Pawlikowski
Portugalska: E Agora? Lembra-me / What Now? Remind Me, R: Joaquim Pinto
Romunija: Câinele Japonez / The Japanese Dog, R: Tudor Cristian Jurgiu
Rusija: Leviafan / Leviathan, R: Andrey Zvyagintsev
Singapur: Sayang Disayang, R: Sanif Olek
Slovaška: Krok do tmy / A Step into the Dark, R: Miloslav Luther
Slovenija: Zapelji me / Seduce Me, R: Marko Šantić
Španija: Vivir es fácil con los ojos cerrados / Living Is Easy…, R: David Trueba
Srbija: Montevideo, vidimo se! / See You in Montevideo, R: Dragan Bjelogrlić
Švedska: Turist / Force Majeure, R: Ruben Östlund
Švica: Der Kreis / The Circle, R: Stefan Haupt
Tajska: Khid thueng withaya / The Teacher’s Diary, R: Nithiwat Tharathorn
Tajvan: Bing du / Ice Poison, R: Midi Z
Turčija:  Kis uykusu / Winter Sleep, R: Nuri Bilge Ceylan
Ukrajina: Povodyr / The Guide, R: Oles Sanin
Urugvaj: Mr. Kaplan, R: Álvaro Brechner
Velika Britanija: Little Happiness, R: Nihat Seven
Venezuela: Libertador / The Liberator, R: Alberto Arvelo

The Skeleton Twins (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 93'  ,  Imdb
Režija: Craig Johnson
Scenarij: Mark Heyman, Craig Johnson
Igrajo: Kristen Wiig, Bill Hader, Luke Wilson, Ty Burrell, Boyd Holbrook 

Glavna junaka drame The  Skeleton Twins sta Milo (Bill Hader) in Maggie (Kristen Wiig), brat in sestra,  ki že celo desetletje nista v stiku. On je rezident Los Angelesa, ki se preživlja z delom v gostinstvu in tako kot vsi natakarji v tem mestu sanjari o preboju v svet zabavne industrije. Pravkar ga je zapustil dolgoletni partner, zato ga v uvodu gledamo kako ob glasni glasbi izpija steklenico žganja. Frustracije v zasebnem življenju, plus neuspešna igralska kariera, plus preveč alkohola, je enako Milo v kadi, s prerezanimi žilami. Klic in losangeleške bolnišnice preseneti Maggie na njenem newyorškem domu, ravno ko ta stoji pred ogledalom in premišljuje ali naj pogoltne polno pest pomirjeval. Milo torej ni edini član družine s samomorilskimi nagnjenji, toda novica o bratovem poskusu samomora predrami Maggie, ki že nekaj ur kasneje sedi na letalu za Los Angeles. Ko Mila po nekaj dnevih izpustijo iz bolnišnice, ga sestra povabi, naj se skupaj z njo vrne v rojstni New York in nekaj časa preživi v njeni hiši. To je obenem priložnost, da končno spozna sestrinega moža Lanca (Luke Wilson) in se postavi nazaj na noge. Po desetih letih si brat in sestra imata veliko za povedati in čeprav Maggie na prvi pogled ponuja vtis srečno poročene ženske, preko utrinkov iz njenega vsakdana počasi spoznavamo, zakaj je pred nekaj dnevi skoraj pogoltnila nevaren odmerek zdravil. Bolj ko se potapljamo v dinamiko odnosa med bratom in sestro, bolj postaja jasno, da je njuna disfunkcija prihaja iz istega mesta, oziroma dogodka, ki je zaznamoval njuno odraščanje. 

Pričujoči kos celuloida je drugi celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Craiga Johnsona (pri scenariju je pomagal Mark Heyman, ko-scenarist Črnega laboda) in eden izmed filmov iz Sundance bazena, ki je pritegnil nemalo pozornosti ob januarski premieri v Park Cityju (nagrada za scenarij). Johnson se je odločil za čedalje popularnejšo formulo komikov v resnih vlogah, ki se po navadi  dobro obnese v podobnih neodvisnih projektih. Poznamo kar nekaj uspešnih nastopov komikov v podobnih vlogah, od Adama Sandlerja (Reign Over Me, Punch-Drunk Love), do Jima Carreyja (The Truman Show,  Eternal Sunshine of the Spotless Mind), vendar mi v kontekstu naslovne stvaritve najbolje zveni primerjava z odličnim Everything Must Go (2010), v katerem je svoje resne igralske mišice napihoval Will Ferrell. V sozvočju s selekcijo igralskega kadra zgodba nikoli s polnimi jadri ne zajadra na teritorij težke drame, ampak ves čas, tudi v smrtno resnih situacijah ohranja komičen podton. Ta kombinacija resnosti in rahle komičnosti mi načeloma ugaja in tudi tu glede samega vzdušja nimam večjih pripomb. Osrednji igralski kvartet (Wiig- Hader- Wilson- Burrell) je zelo prepričljiv v svojih interpretacijah, malo manj pa so prepričljive situacije, v katere se ti liki spravljajo. Ocenjujem, da je Johnson v posameznih idejah in konkretnih rešitvah preveč pavšalen, oziroma, da želi prikazati disfunkcijo likov s premalo poglobljeno analizo temeljev disfunkcije. Samodestruktivna nagnjenja obeh glavnih akterjev pomete pod preprogo s preprosto obrazložitvijo (tudi oče je storil samomor!) in majavo teorijo o čustveno nedostopni materi. V prikazu tegob junakov sicer poskuša biti kompleksen in temeljit: na krožnik nam servira vse od nezadovoljstva z dosežki na poklicnem področju, do majhnih negotovosti na osebnem nivoju, a ob gledanju teh epizod iz življenja dveh rahlo zamaknjenih duš nikoli ne kaže ambicij, da bi naredil konkretnejši rez v srž problema. Mogoče prav zato liki in zgodba kot celota izzvenijo nekoliko nedorečeno. Stvar pod črto rešujejo igralci, ki jim skozi krasno interakcijo uspe dodobra zamegliti omenjene pomanjkljivosti.

Ocena:

Mr. Turner (2014)

Slovenski naslov: G. Turner
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Mike Leigh
Scenarij: Mike Leigh
Igrajo: Timothy Spall, Dorothy Atkinson, Marion Bailey, Paul Jesson, Lesley Manville, Martin Savage, Joshua McGuire, Ruth Sheen, David Horovitch, Karl Johnson

Joseph M. W. Turner je leta 1838 ustvaril sliko Topnjača Temeraire. Umetnino, ki danes visi v londonski Nacionalni galeriji, so pred leti v nekem izboru razglasili za največje umetniško delo v britanski zgodovini. To je samo eno izmed dejstev, ki priča o izjemnosti tega velikega slikarja, ki je živel med leti 1775 in 1851. Na tem mestu ne bom našteval raznih zanimivosti iz življenja velikega umetnika in njegovih najodmevnejših slikarskih dosežkov, o katerih sem bral drugje; malo zaradi dejstva, da o likovni umetnosti ne vem skoraj nič, malo zato, ker ne želim pisati suhoparnega seznama umetnikovih najpomembnejših del. Dovolj bo konstatacija, da je Joseph M. W. Turner v očeh večine tistih, ki so kvalificirani za izrekanje takšnih ocen, najpomembnejši slikar v britanski zgodovini. Iz perspektive filmskega navdušenca je G. Turner še ena izjemna karakterna študija, ki jo je Mike Leigh posnel v sodelovanju s svojo dobro uigrano ekipo, s katerimi sodeluje že vrsto let. G. Turner zanj ni prvi izlet na teritorij kostumske drame; pred 15-imi leti je Anglež posnel Narobe svet (Topsy-Turvy), pripoved o nastajanju gledališke predstave, ki je tako kot biografska zgodba M. W. Turnerja inštalirana v viktorijansko dobo.

Jasno je, da so vsi sodelujoči vgradili svoj delež v najnovejšo Leighovo stvaritev, a že zaradi narave samega izdelka je poleg režiserja potrebno izpostaviti vsaj še dva imena. Dick Pope, direktor fotografije s katerim Leigh sodeluje že skoraj četrt stoletja (od komične drame Življenje je sladko, iz leta 1990), je fotografijo mojstrsko sinhroniziral s Turnerjevimi platni. Film nam s premišljeno rabo barvne palete in izjemnim občutkom za detajl skozi vizualno komponento ponudi izkušnjo, ki se močno približa izkušnji opazovanja Turnerjevih slik. Drugo, nemara še pomembnejše ime je Timothy Spall, ki je z Leighom prvič sodeloval na začetku 80-ih let, v dolgoletnem BBC-jevem dramskem projektu  Play for Today (1973-1982). Skupaj sta posnela še pet celovečercev, v spomin pa sta se najbolj vrezali drami Skrivnosti in laži (1996) in Vse ali Nič (2002). Spallove priprave na vlogo so trajale več kot dve leti, igralec pa je ves čas (poleg klasičnih priprav) izpopolnjeval svoje slikarske spretnosti pod budnim očesom poklicnega učitelja slikanja. Predano delo se je izplačalo in njegova upodobitev velikega slikarja je nedvomno eden izmed  vrhuncev, če ne kar vrhunec njegove kariere. Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu je že arhivirana in prepričan sem, da Timothy ima dobre možnosti tudi na bližajoči se podelitvi zlatih kipcev.

Leigh in Spall sta skupaj kreirala razkošen, večdimenzionalen lik, brez izumetničenega idealiziranja zgodovinske figure: njun Turner dokaj ekscentričen lik, ki se ne obremenjuje s tem, kaj o njem mislijo drugi, prav tako mu je malo mar za čustva drugih. Tudi onih, ki so mu blizu (služkinja, že odrasli hčerki iz propadlega zakona). Na drugi strani imamo ljubeč odnos z ostarelim očetom, ki že v prvem delu filma ovrže razmišljanja o slikarjevi mizantropiji. Takšna razmišljanja povsem zbledijo v nadaljevanju, ko pride do srečanja z gospo Booth, vdovo, ki v Turnerjevo življenje vstopi kot stanodajalka iz obmorskega mesta Margate, kamor slikar hodi delati skice in iskati slikarski navdih. Ena izmed zelo zabavnih karakternih črtic je slikarjevo brundanje, mrmranje in skorajda prašičje renčanje, ki ga Spall mojstrsko izpili v skupek vokalno neartikuliranih izraznih sredstev za vsakdanjo komunikacijo z ljudmi v svoji bližini. Filmska zgodba, postavljena v približno 25-letni časovni okvir, od sredine 20-ih let, do začetka 50-ih 19. stoletja, odlično rekonstruira zgodovinsko obdobje in duh časa, v katerem parni stroji napovedujejo prihod napredka in velikih sprememb, ki jih prinaša bližajoča se 2. industrijska revolucija. Leigh v portret slikarskega genija ni pozabil vključiti zanj značilnih tegob malih, depriviligiranih likov, ki iščejo svoje mesto pod soncem in poskušajo ujeti srečo za rokav. Turnerjeva pohlevna služkinja Hannah (odlična Dorothy Atkinson) ves čas upa, da v slikarjevem srcu obstaja kakšen prostorček rezerviran samo za njo. Vendar nesrečna ženska zanj ni nikoli bila veliko več kakor gospodinja, ki občasno lahko poteši njegovo seksualno slo. Manjši izpuščaj na njenem vratu je na videz nepomemben detajl, a z napredkom zgodbe spoznavamo, da kožna bolezen ima veliko resnejše konotacije. Na koncu dojamemo, da je širjenje bolezni metafora za njeno trpljenje, ki s počasnim umiranjem upanja v uresničitev skritih želja, postaja vedno večje. To je samo ena izmed stranskih zgodb, ki filmu prinese dimenzijo več in ga nam ga približa na človeški ravni. Že lep čas nisem videl tako dobro uravnotežene biografske zgodbe in G. Turner nedvomno sodi med najsijajnejše primerke biografskega filma. 

Ocena:

*16.4.2015 - DMCA zahteva za odtranitev slik iz objave. Avtorske pravice in bla, bla, bla....

Mesečnik - November 2014

L'enlevement de Michel Houellebecq (2014)

Slo naslov: Ugrabitev Michela Houellebecqa

Dolžina: 96',  Imdb

Režija: Guillaume Nicloux

Igrajo: Michel Houellebecq, Mathieu Nicourt, Maxime Lefrançois

Ocena: - 4

Slo recenzija: RTV SLO MMC, Siol

Sinopsis (slo):

Septembra leta 2011 je razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq med promocijsko turnejo ob izidu romana Zemljevid in ozemlje nenadoma izginil. Začele so krožiti govorice, da so ga ugrabili islamski skrajneži, morda celo marsovci. Film nam končno razodene resnico o skrivnostnem pisateljevem izginotju: literarnega zvezdnika so ugrabili trije čudaški "bodibilderji" in ga iztrgali iz njegovega hektičnega vsakdana. Houellebecq se tako znajde sredi podeželske idile, kjer se končno lahko sprosti, saj ga ugrabitelji za rojstni dan presenetijo s simpatično Fatimo in, ker je znan verižni kadilec, tudi z dovoljšno količino cigaret. Ostaja le ena neznanka: kdo bo plačal odkupnino?

Kashikoi inu wa hoezuni warau [Shady] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 94',  Imdb

Režija: Ryôhei Watanabe 

Igrajo: Hiroki Horikawa, Gota Ishida, Juzo Kakei 

Ocena: + 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Because of her last name "Kumada" (bear + rice paddy) and her appearance, Misa's high school classmates call her "Pooh" disparagingly. She obviously has no friends and can only let down her guard around her pet parrot and the goldfish in the science room at school. But then she finds herself quickly becoming best friends with Izumi, a cute and popular classmate. Although somewhat puzzled by Izumi's interest in her, Misa is excited about having a friend for the first time ever. But Izumi's initial angelic demeanor gradually transforms into a demonic one.

The Normal Heart (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 132' ,  Imdb 

Režija: Ryan Murphy

Igrajo: Mark Ruffalo, Jonathan Groff, Frank De Julio 

Ocena: + 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

The story of the onset of the HIV-AIDS crisis in New York City in the early 1980s, taking an unflinching look at the nation's sexual politics as gay activists and their allies in the medical community fight to expose the truth about the burgeoning epidemic to a city and nation in denial.

La sirga (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 88',  Imdb 

Režija: William Vega

Igrajo:  Floralba Achicanoy, Joghis Seudin Arias, David Fernando Guacas 

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

A Colombian refugee tries to rebuild her life at a guest house located on the shores of a great lake in the Andes.

Boardwalk Empire (2010-2014) 5. sezona

Slo naslov: Imperij pregrehe

Dolžina: 8x55' , Imdb

Avtor: Terence Winter

Igrajo: Steve Buscemi, Shea Whigham, Kelly Macdonald

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

An Atlantic City politician plays both sides of the law, conspiring with gangsters during the Prohibition era.

Kill Your Darlings (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104'  , Imdb

Režija: John Krokidas

Igrajo: Daniel Radcliffe, Dane DeHaan, Michael C. Hall 

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A murder in 1944 draws together the great poets of the beat generation: Allen Ginsberg, Jack Kerouac and William Burroughs.

Dawn of the Planet of the Apes (2014)

Slo naslov: Zora Planeta opic

Dolžina: 130' , Imdb

Režija: Matt Reeves

Igrajo: Gary Oldman, Keri Russell, Andy Serkis

Ocena: - 3

Slo recenzija: Deseta umetnost, Mladina

Sinopsis (slo):

Rastoči populaciji gensko naprednih opic, ki jih vodi Cezar, grozi tolpa ljudi, ki so pred desetimi leti preživeli epidemijo smrtonosnega virusa. Dosežejo nestabilno premirje, ki pa ne traja dolgo, saj se nasprotni strani znajdeta na robu vojne, ki bo odločila, katera vrsta bo prevladala planetu Zemlja.

The Signal (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 97', Imdb

Režija: William Eubank

Igrajo: Brenton Thwaites, Olivia Cooke, Beau Knapp

Ocena: - 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng): 

On a road trip, Nic and two friends are drawn to an isolated area by a computer genius. When everything suddenly goes dark, Nic regains consciousness - only to find himself in a waking nightmare.

Lucy (2014)

Slo naslov: Lucy

Dolžina: 89',  Imdb 

Režija: Luc Besson

Igrajo: Scarlett Johansson, Morgan Freeman, Min-sik Choi  

Ocena: - 3

Slo recenzija: Filmoljub, Deseta umetnost

Sinopsis (slo): 

Vznemirljiva zgodba o mladem dekletu, ki se znajde v zelo tveganem ilegalnem poslu, a v nenadnen preobratu dogodkov preseneti svoje ugrabitelje ter obrne medsebojna razmerja, v katerem postane ona neusmiljena bojevnica, ki se ne ozira na človeškost.

Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann (2013)

Slo naslov: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil 

Dolžina: 114' ,  Imdb 

Režija: Felix Herngren

Igrajo: Robert Gustafsson, Iwar Wiklander, David Wiberg  

Ocena: + 2

Slo recenzija: Mladina

Sinopsis (slo): 

V domu za ostarele je vse pripravljeno za praznovanje Allanovega 100. rojstnega dneva, zbrani so gostje, mediji in župan s slavnostnim govorom. Allan pa tik pred zdajci pobegne skozi okno, z nekaj fičniki v žepu si kupi avtobusno vozovnico, do koder pač gre, vmes pa ukrade še kovček nekemu sumljivemu mladeniču, ki ga poprosi, naj malo popazi nanj. Izkaže pa se, da je v kovčku ogromno denarja.

Zoran, il mio nipote scemo (2013)

Slo naslov: Zoran, moj nečak idiot

Dolžina: 106',  Imdb 

Režija: Matteo Oleotto

Igrajo: Giuseppe Battiston, Teco Celio, Rok Prašnikar  

Ocena: + 2

Slo recenzija: RTV SLO MMC, Mladina 

Sinopsis (slo): 

V zabavni grenko-sladki zgodbi spoznamo odrezavega, obilnega in vedno malce pijanega Furlanca Paola, ki izve za smrt slovenske sorodnice. Toda namesto denarja ga kot dediščina pričaka čudaški najstnik Zoran, ki nima nobenega drugega sorodnika. Paolo ga nejevoljen vzame k sebi, vendar presenečen odkrije, da je nenavadni nečak mojster pikada. Po zmagah v domačih lokalih Paolo skuje načrt, kako bo z Zoranovo pomočjo osvojil turnir pikada na Škotskem, toda usoda se z obema pozabava na zelo nepričakovane načine.

Broj 55 (2014)

Slo naslov: Številka 55

Dolžina: 100' ,  Imdb 

Režija: Kristijan Milić

Igrajo: Goran Bogdan, Alan Katić, Marko Cindrić  

Ocena: + 2

Slo recenzija: Ekran, Siol

Sinopsis (slo): 

Jeseni leta 1991 se skupina hrvaških vojakov v improviziranem oklepniku odpravi v patruljo. Kmalu padejo v zasedo, vozilo je uničeno, vojaki pa se morajo zateči v bližnjo hišo. Obkoljeni se 24 ur upirajo srbskim enotam, obenem pa se jih njihovi soborci trudijo rešiti iz obroča.

Betoniyö (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 96',  Imdb 

Režija: Pirjo Honkasalo 

Igrajo: Johannes Brotherus, Jari Virman, Anneli Karppinen  

Ocena: + 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Concrete Night opens in a cramped, concrete-jungle home. The elder of the two brothers is getting ready to go and serve his prison sentence. During his last 24 hours of freedom, his little brother follows the brother he admires through the fateful sights of that night.

The Fault in Our Stars (2014) 

Slo naslov: Krive so zvezde

Dolžina: 126',  Imdb 

Režija: Josh Boone

Igrajo: Shailene Woodley, Ansel Elgort, Nat Wolff 

Ocena: + 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Grenko-sladka romantična drama, posneta po knjižni uspešnici Johna Greena, prikazuje naključno srečanje dveh sorodnih duš, ki ob koncu prekratkega življenja doživita začetek neizmerne ljubezni. Premetena najstnica Hazel se že od mladih nog sooča z boleznimi, diagnoza neozdravljivega raka na pljučih pa dokončno zapečati njeno usodo. Toda na srečanju z drugimi bolniki spozna postavnega in samozavestnega Augustusa, ki je zaradi raka izgubil nogo. Kljub zavedanju o neodložljivi smrti se mladi par počasi zbliža ter v kratkem času sooči z vsemi lepotami in žalostjo brezmejne ljubezni.

Zlati globusi 2015

Združenje tujih dopisnikov v Hollywoodu je sinoči objavilo nominacije 

za nagrado zlati globus, namenjeno dosežkom na področju filmske 

umetnosti in televizije. 72. podelitev nagrad, ki bo potekala 11. januarja, 

bo vodil komični tandem Tina Fey - Amy Poehler, med nominiranci pa je 

največ nominacij (7) zbral Birdman Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, 

med televizijsko ponudbo pa je s petimi nominacijami v ospredju tv-serija Fargo. 

Poglejmo filmske in televizijske naslove, ki so si letos prislužili največ 

nominacij in vse nominirance v pomembnejših kategorijah:

FILM

7 nominacij

- Birdman (2014) 

5 nominacij

- Fantovska leta (2014)

- The Imitation Game (2014)

4 nominacije

- Grand Budapest hotel (2014)

- The Theory of Everything (2014)

- Selma (2014)

- Ni je več  (2014)

* 12.1.2015 zmagovalci v zlati barvi

Najboljši film – drama

Fantovska leta  / Boyhood (2014)

Selma (2014)

Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)

The Theory of Everything (2014)

Najboljši film - muzikal ali komedija

Birdman (2014)

Grand Budapest hotel /  The Grand Budapest Hotel (2014)

St. Vincent (2014)

Into the Woods (2014)

Pride (2014)

Najboljši igralec – drama

Steve Carell - Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)

Benedict Cumberbatch - Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Jake Gyllenhaal - Nightcrawler (2014)

Eddie Redmayne - The Theory of Everything (2014)

David Oyelowo - Selma (2014)

Najboljša igralka - drama

Jennifer Aniston - Cake (2014)

Julianne Moore - Still Alice (2014)

Rosamund Pike - Ni je več / Gone Girl (2014)

Reese Witherspoon - Wild (2014)

Felicity Jones -The Theory of Everything (2014)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija

Michael Keaton - Birdman (2014)

Ralph Fiennes - Grand Budapest hotel (2014)

Christoph Waltz - Big Eyes (2014)

Bill Murray - St. Vincent (2014)

Joaquin Phoenix - Inherent Vice (2014)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija

Amy Adams - Big Eyes (2014)

Emily Blunt - Into the Woods (2014)

Julianne Moore - Poti k zvezdam / Maps to the Stars (2014)

Helen Mirren  - The Hundred-Foot Journey (2014)

Quvenzhané Wallis - Annie (2014)

Moška stranska vloga

Mark Ruffalo - Foxcatcher (2014)

Ethan Hawke - Fantovska leta / Boyhood (2014)

J.K. Simmons - Whiplash (2014)

Robert Duvall - The Judge (2014)

Edward Norton - Birdman (2014)

Ženska stranska vloga

Patricia Arquette - Fantovska leta / Boyhood (2014)

Keira Knightley - Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Emma Stone - Birdman (2014)

Meryl Streep -  Into the Woods (2014)

Jessica Chastain - A Most Violent Year (2014)

Najboljša  režija

Alejandro González Iñárritu - Birdman (2014)

Richard Linklater - Fantovska leta / Boyhood (2014)

Ava DuVernay - Selma (2014)

David Fincher - Ni je več / Gone Girl (2014)

Wes Anderson - Grand Budapest hotel (2014)

Najboljši scenarij

Fantovska leta / Boyhood (2014)

Birdman (2014)

Ni je več / Gone Girl (2014)

Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Grand Budapest hotel /  The Grand Budapest Hotel (2014)

Glasba

Igra imitacije / The Imitation Game (2014) - Alexandre Desplat

The Theory of Everything (2014) - Jóhann Jóhannsson

Ni je več / Gone Girl (2014) - Trent Reznor

Birdman (2014) - Antonio Sanchez

Medzvezdje / Interstellar (2014) - Hans Zimmer

Najboljši animirani film

Knjiga življenja / The Book of Life (2014)

Škatlarji / The Boxtrolls (2014)

Veličastnih 6 / Big Hero 6 (2014)

Kako izuriti svojega zmaja 2 / How to Train Your Dragon 2 (2014)

LEGO film / The Lego Movie (2014)

Najboljši tujejezični film

Ida (2013)

Leviatan / Leviafan (2014)

Višja sila / Force Majeure  (2014)

Gett (2014)

Mandariinid (2013)

TELEVIZIJA

5 nominacij

- Fargo (2014)

3 nominacije

- House of Cards  (2013)
- True Detective (2014)

Najboljša tv serija - Drama

Downton Abbey  (2010)

Dobra žena (2009)

House of Cards  (2013)

Igra prestolov (2011)

The Affair (2014)

Najboljša tv serija - muzikal ali komedija

Girls (2012)

Orange Is the New Black (2013)

Transparent (2014)

Silicon Valley (2014)

Jane the Virgin (2014)

Najboljša mini serija ali tv-film

Olive Kitteridge (2014)

True Detective (2014)

Fargo (2014)

The Missing (2014)

The Normal Heart (2014) 

Najboljši igralec v tv seriji - drama

Kevin Spacey  - House of Cards (2013)

Liev Schreiber  - Ray Donovan (2013)

James Spader  - The Blacklist (2013)

Dominic West  - The Affair (2014)

Clive Owen  - Kirurg (2014)

Najboljša igralka  v tv seriji - drama

Robin Wright - House of Cards (2013)

Julianna Margulies - Dobra žena (2009)

Viola Davis - How to Get Away with Murder (2014)

Claire Danes - Homeland (2011)

Ruth Wilson - The Affair (2014)

Najboljši igralec v tv seriji - muzikal ali komedija

Don Cheadle - House of Lies (2012)

Ricky Gervais - Derek (2012)

Jeffrey Tambor - Transparent (2014)

William H. Macy  - Brez sramu (2011)

Louis C.K. - Louie (2010)

Najboljša igralka  v tv seriji - muzikal ali komedija

Lena Dunham  - Girls (2012)

Edie Falco - Nurse Jackie (2009)

Julia Louis-Dreyfus - Veep (2012)

Taylor Schilling - Orange Is the New Black (2013)

Gina Rodriguez  - Jane the Virgin (2014)

Najboljši igralec v mini seriji ali tv filmu

Martin Freeman  - Fargo (2014)

Billy Bob Thornton - Fargo (2014)

Matthew McConaughey - True Detective (2014)

Woody Harrelson  - True Detective (2014)

Mark Ruffalo - The Normal Heart (2014) 

Najboljša igralka v mini seriji ali tv filmu

Jessica Lange - American Horror Story (2011)

Maggie Gyllenhaal - The Honourable Woman (2014)

Frances McDormand - Olive Kitteridge (2014)

Frances O'Connor - The Missing (2014)

Allison Tolman - Fargo (2014)

Pa še povezave do naslovov, o katerih sem že pisal:

Fantovska leta  / Boyhood (2014)
Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)
Birdman (2014)
Grand Budapest hotel /  The Grand Budapest Hotel (2014)
Ni je več / Gone Girl (2014)
Poti k zvezdam / Maps to the Stars (2014)
Whiplash (2014)
Medzvezdje / Interstellar (2014)
Ida (2013)
Leviatan / Leviafan (2014)
Višja sila / Force Majeure  (2014)
Mandariinid (2013)
Fargo (2014-)
True Detective (2014-)