Wadjda (2012)

Slovenski naslov: Zeleno kolo
Drugi naslovi: The Green Bike
Država: Saudska Arabija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Haifaa Al-Mansour
Scenarij: Haifaa Al-Mansour
Igrajo: Reem Abdullah, Waad Mohammed, Abdullrahman Al Gohani, Ahd, Sultan Al Assaf

Kako v državi brez kino dvoran prideš do spoznanja, da želiš postati filmar? Odgovor na to vprašanje lahko ponudi Haifaa Al-Mansour, prva režiserka iz Saudske Arabije. Ona  je lep dokaz, da tudi brez kina film živi. Na videu, lokalnih televizijah, satelitskih tv-postajah, internetu… Vse to so dostopne točke, na katerih državljani in državljanke Saudske Arabije lahko pridejo v stik s filmom. Haifaa Al-Mansour prihaja iz intelektualne družine (oče je pesnik), v kateri je kultura imela posebno mesto in pomen, zato je povsem logično, da prva saudska režiserka prihaja iz ene takšnih družin. Al-Mansourijeva je sicer najprej študirala primerjalno književnost v Kairu in šele potem je na vrsto prišel študij filmske režije v Avstraliji. Najprej je posnela nekaj kratkih filmov, njena prva daljša stvaritev pa je bil dokumentarni film Women Without Shadows, ki se ukvarja s položajem žensk v Perzijskem zalivu. Wadjda je njen igrani prvenec in obenem prvi celovečerec, ki je bil v celoti posnet v Saudski Arabiji. 

Glavna junakinja naslovne zgodbe je 10-letna deklica Wadžda, ki z mamo živi v predmestju saudske prestolnice Rijad. Mati je zaenkrat edina žena njenega očeta, ki bolj redko pride domov. Uraden razlog so delovne obveznosti, vendar so tudi do materinih ušes prišle govorice, da moževa mati na veliko išče novo primerno kandidatko, ki bo njenemu sinu podarila zdravega moškega potomca. In med tem ko mati poskuša rešiti zakon, Wadžda živi v svojem svetu. Na njenih nogah so all-starke, v sobi pa kasetofon, ki preko improvizirane antene lovi postaje s tujo glasbo. Čeprav hodi v šolo za dekleta, v kateri veljajo stroga verska pravila, punca vedno znova testira meje dovoljenega, ne zakriva obraza in se druži z enim izmed fantov iz soseščine, ki ga vsakodnevno srečuje na poti v šolo. Fantje se v šolo vozijo s kolesi in Wadžda je pripravljena storiti vse, da dobi kolo. Ko na poti domov v trgovini opazi čudovit zeleni bicikel, pogumno stopi v trgovino in prodajalca prosi, naj ji ga rezervira. Toda med Wadždo in njenimi sanjami stojita dve oviri: prva manj pomembna prepreka je prepričanje okolice, da je vožnja s kolesom neprimerno obnašanje za žensko, druga, veliko večja težava je 800 rialov, kolikor trgovec zahteva za kolo. Pravijo, da vsak problem ima svojo rešitev in ko na šoli organizirajo tekmovanje v znanju in recitiranju Korana, deklica zasluti enkratno priložnost. Zmagovalka bo dobila 1000 rialov, zato Wadžda vneto sodeluje pri dopolnilnem pouku, na katerem se skupaj z ostalimi kandidatkami pripravlja na bližajoče se tekmovanje.

Verjetno veste, da ženske v Savdski Arabiji ne smejo voziti avtomobilov. Predvidevam, da se je iz tega zakonskega določila postopno formiralo prepričanje, da bi ta prepoved morala veljati za vsa prevozna sredstva. Brez izjeme. Kajti ženska na kolesu je grožnja. Moški smo vendarle inteligentna bitja in se dobro zavedamo, da pot od dvokolesnega prevoznega  sredstva nepreklicno vodi do štirikolesnega prevoznega sredstva. In to je nekaj, kar saudski modreci nikakor ne smejo dopustiti. Šalo, na stran. Zeleno kolo je pomemben film. Film, ki začenja neko zgodbo. Vsaka zgodba ima začetek in Haifaa Al-Mansour je s prvim celovečercem, ki je v celoti posnet v njeni domovini, začela pisati filmsko zgodovino svoje dežele. To začetno poglavje je še toliko bolj pomembno, ker je ta odločilni korak storila ženska, enako pomembno se mi zdi, da se Al-Mansourjeva ni ustrašila ponujene priložnosti in je film izkoristila za jasno in glasno izpostavitev pomembnega vprašanja. Sama pravi, da svojih filmov sprva ni nameravala posvetiti vprašanjem družbenega položaja žensk, a so se te teme izkazale za preveč pomembne, da bi se izognila njihovi obravnavi. Poznavajoč okoliščine ni potrebno veliko premišljevati, da življenje glavne junakinje povežemo z življenjem avtorice, ki je za dosego svojih ciljev (tako kot Wadžda) morala pokazati veliko iznajdljivosti, ves čas inteligentno izzivati legitimnost šovinističnih omejitev in zakonov, konstantno hoditi po robu in obenem ostati dovolj zbrana, da ne obrne sistem proti sebi. Oddajati nekakšno prijateljsko kodo, ki ji omogoča borbo proti sistemu, znotraj sistema. Njen film je najboljši dokaz, da je ubrala pravo taktiko. Iz vseh naštetih razlogov je prvenec Al-Mansourjeve pomemben film, ki premika meje in spreminja svet na bolje, dosežek, ki mu velja nameniti posebno priznanje. Vsi ti hvale vredni dosežki bi seveda imeli veliko manjši odmev, če bi ves ta trud bil sežet v povprečnem ali slabem filmu. A življenje nas uči, da stvari, ki jih delamo z ljubeznijo, iz srca, ne morejo razočarati in podobno logiko lahko uporabimo tudi v tem primeru. Zeleno kolo je film, ki slavi svobodo in predmetno kolo je prav to — simbol svobode, ne samo za glavno junakinjo, ampak za vse njene sonarodnjakinje. Wadždin boj za zeleno kolo ni nič drugega, kakor boj za boljšo in enakopravnejšo prihodnost. Film poleg sporočilne vrednosti nudi edinstven vpogled v saudski vsakdan in družbeni ustroj, ki ga zahodni gledalci nismo vajeni. Ta informativna vrednost je podkrepljena z zelo všečno vizualizacijo, ki nam živo približa bivanjski utrip predmestja saudske prestolnice. Ta zapis bom sklenil z veliko pohvalo na račun mlade glavne igralke Waad Mohammed, ki je tu prvič stopila pred kamero. Njena Wadžda je simpatična, pristna, naravna, energična, bojevita, istočasno inteligentna in nepremišljena, prava oseba iz krvi in mesa. Odličen casting, odličen nastop in prepričan sem, da je Wadžda eden tistih filmskih likov, ki jih zlahka ne pozabiš. 

Ocena:

The English Teacher, A Teacher, Picture Day

The English Teacher

Režija: Craig Zisk 

Scenarij: Dan Chariton, Stacy Chariton

Igrajo: Julianne Moore, Michael Angarano, Greg Kinnear

Leto: 2013

Trajanje: 93' 

Žanr: Komedija, Drama

Država: ZDA 

Linda Sinclair je samska 40-letna učiteljica, ki na srednji šoli poučuje angleščino. Svoje delo opravlja vestno in predano, zadovoljstvo pa ji prinese že spoznanje, da je uspela kakšnemu izmed svojih učencev vcepiti ljubezen do pisane besede. Epicenter njenega sveta so priljubljeni avtorji in njihove zgodbe, prijateljstvo, ljubezen, ali denimo telesno poželenje so čustva, ki jih je Linda konzumira le neposredno, v literarni obliki. Njeno enostavno življenje se močno zakomplicira, ko se v mesto vrne njen bivši učenec, ki je šolske klopi zapustil kot velika zvezda, mladi literarni up, na začetku uspešne kariere. Jason je odšel v New York in se poskušal uveljaviti kot pisec gledaliških iger, a se račun ni izšel. Domov se je vrnil z gledališkim komadom, ki ni nikoli uprizorjen. In ko komad konča v rokah bivše učiteljice je tako zelo navdušena, da pod okriljem šole organizira uprizoritev le-tega. Ob druženju z mladim avtorjem njene zavore popuščajo, čustveni naboj je vedno močnejši in v trenutku obojestranske zanesenosti kontrolo prevzamejo spolni nagoni. (-3)  

A Teacher

Režija: Hannah Fidell

Scenarij: Hannah Fidell

Igrajo: Lindsay Burdge, Will Brittain, Jennifer Prediger 

Leto: 2013

Trajanje: 75' 

Žanr: Drama

Država: ZDA

Učiteljica je še en film, ki se vrti okoli odnosa učitelj-učenec. Diana Watts je mlada učiteljica na neki teksaški srednji šoli, ki se zaplete v strastno razmerje z Ericom, enim izmed njenih študentov. Diana in Eric že nekaj časa uspešno skrivata njuno nedopustno zvezo, zavedanje, da počneta nekaj prepovedanega pa prinaša dodatno razburljivost v njuno striktno seksualno razmerje. Diano konstantno preganja spoznanje, da bi razkritje skrivnosti pomenilo konec njene učiteljske kariere, medtem ko Eric vso zadevo dojema veliko bolj sproščeno. Prepriča jo, naj z njim preživi vikend na posesti njegove družine, toda nenapovedan prihod čuvaja, ki skrbi za ranč izven počitniške sezone, Diano tako močno prestraši, da spozna, da je prišel čas za konec njenega nespametnega početja. Ericu pove, da je njunega razmerja konec in zdi se, da bo afera minila brez nezaželenih posledic. Vse dokler učiteljica nekaj tednov kasneje ne začne spoznavati, da je razmerje z Ericom bilo veliko več, kot preprosto zadovoljevanje mesenega poželenja. (-3)     

Picture Day

Režija: Kate Miles Melville

Scenarij: Kate Miles Melville

Igrajo: Tatiana Maslany, Spencer Van Wyck, Steven McCarthy

Leto: 2012

Trajanje: 93'

Žanr: Komedija, Drama

Država: Kanada

Tudi Picture Day je film neposredno povezan s šolskim okoljem, čeprav v esenci gre za zgodbo o odraščanju dveh najstnikov. Claire je uporniška in neodvisna punca, ki zaradi temperamenta in najstniške vihravosti ni izdelala zadnjega letnika srednje šole. Njenemu ponavljanju zadnjega letnika so v veliki meri botrovale neurejene družinske razmere, saj živi z mamo, ki ima resne težave z alkoholom in punca je, bolj ko ne, prepuščena sama sebi. Claire v večernih urah hodi na klubske koncerte in na enemu takšnih dogodkov je spoznala Jima, lokalno rock zvezdo, ki se s svojim bendom že dolgo brezuspešno poskuša prebiti na veliko sceno. Zjutraj, ko zleze iz Jimove postelje, Claire gre v šolo, vendar je njena motivacija za učenje in prilagajanje šolskemu sistemu na zelo nizkem nivoju. Nato na šoli sreča Henryja, učenca prvega letnika, ki ga pozna še iz časov, ko je delala kot varuhinja otrok. Njen bivši varovanec je vmes zrasel v prijaznega fanta in odličnega učenca, ki ima nekaj težav z navezovanjem stikov in sklepanjem prijateljstev. Claire mu želi pomagati pri socializaciji, puncah in ostalih rečeh, ki matrajo mlade fante, zato ga znova vzame pod svoje okrilje, ne vedoč, da je od nekdaj Henryjeva tiha želja. Simpatičen filmček z zanimivimi mladimi igralci in dokaj solidno karakterizacija likov je najmočnejši člen današnje objave. (+3) 

LIFFE 2013

November je za večino filmofilov že tradicionalno rezerviran za Liffe, na katerem slovensko občinstvo lahko prvič vidi večino najbolj odmevnih festivalskih uspešnic tekočega leta. V letošnjih sekcijah najdemo zmagovalce treh največjih festivalov (Berlin, Cannes, Benetke) in še cel kup zelo zanimivih filmov, o katerih se bo naslednji mesec zagotovo veliko govorilo. V 11-ih sekcijah je zbrano kar 125 filmov, ki se bodo med 6. in 17. novembrom odvrteli v kino dvoranah v Ljubljani in mariborskem Koloseju. Tudi letos sem pripravil kratek pregled sporeda in izpostavil najzanimivejše naslove 24. edicije festivala.

Perspektive

Kar nekaj odmevnih naslovov je zbrano v uradni tekmovalni sekciji namenjeni mladim, še neafirmiranim ustvarjalcem, ki se potegujejo za nagrado vodomec. Brez dvoma so vsi filmi v tej sekciji vredni pozornosti, vendar je nekaj naslovov že doseglo določeno prepoznavnost in priznanje. Italijansko-francoska koprodukcija Salvo tako že ima veliko nagrado Tedna kritike v Cannesu, kar je praviloma dobro znamenje. Argentinsko dramo Zadnji Elvis so že nagradili v Sundanceu in San Sebastianu, spodbudno mnenje o njem pa je že izrazil tudi avtor bloga Odvisni od neodvisnih filmov?, zato ne dvomim, da je to film, ki ga velja obravnavati prednostno. Obetavno deluje tudi turška drama Razgledni stolp, ki je prepričal selektorje uglednih festivalov v Rotterdamu in Torontu. Iz domače perspektive je še posebej zanimiva komedija Zoran, moj nečak idiot, prvenec Mattea Oleotta, ki je prejel nagrado občinstva na beneškem tednu kritike. Gre za zgodo o srečanju dveh sorodnikov iz dveh držav, Italije in Slovenije. 16-letni Zoran po tetini smrti spozna 40-letnega Paola, ki je zdaj njegov najbližji še živeči sorodnik. Potencialno zanimiv naslov je tudi hrvaško-bosanska ko-produkcija Obramba in zaščita, ki je po moji oceni vreden ogleda že zaradi sodelovanja odličnega Bogdana Diklića, ki je tukaj odigral še eno vlogo, ki mu je pisana na kožo.

Predpremiere

V tej sekciji je tradicionalno največja koncentracija naslovov zanimivih najširšim množicam. Med najzanimivejše naslove celotnega festivala brez dvoma sodi canski zmagovalec Adelino življenje, ki je zaradi tematike (lezbična ljubezen) in dokaj neposrednega prikaza spolnosti, po zmagi v Cannesu sprožil kar živahno debato. V tej sekciji najdemo tudi dobitnika zlatega leva Sacro Gra, italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, ki s tem dokumentarcem prikazuje življenje na območju avtocestnega obroča, ki obkroža italijansko prestolnico. Epizoda v življenju zbiralca železa je novi film Danisa Tanovića, ki je v Berlinu prejel veliko nagrado žirije in srebrnega medveda za glavno moško vlogo, ki je šel v roke naturščka Nazifa Mujića, bosanskega Roma, ki v filmu igra samega sebe. Preteklost je še en vrhunski izdelek iz delavnice iranskega oskarjevca Ashgarja Farhadija, o katerem sem več povedal tukaj. Magnet za občinstvo bo zagotovo Llewyn Davis, najnovejši film bratov Coen, na svoj račun pa bomo prišli tudi ljubitelji legendarnega Jima Jarmuscha ob ogledu njegovega najnovejšega filma z naslovom  Večna Ljubimca. V kontekstu najnovejše stvaritve Alexandra Payna (Nebraska) se  najpogosteje omenja izvrstna igra glavnega igralca Bruca Derna in prepričan sem, da je to še en naslov, ki ne more razočarati. Steve Coogan in Judi Dench sta glavna igralca v drami Philomena, ki jo podpisuje angleški mojster Stephen Frears. Sprehod skozi to sekcijo zaključujem z omembo filma Svinjarija, ki je posnet po romanu kultnega angleškega pisatelja Irvina Welsha (Trainspotting) in opombo, da so v to sekcijo uvrščeni tudi filmi pomembnih avtorjev kot so Hirokazu Kore-eda, Terry Gilliam, François Ozon…

Kralji in kraljice

V  sekciji posvečeni prikazovanju del prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma najdemo Zagrnjeno zaveso, novi film človeka, ki je nekaj časa bil najbolj znan zapornik v svetu filma. V mislih seveda imam iranskega režiserja Jafarja Panahija, ki je v Berlinu prejel srebrnega medveda za scenarij. Tu sta še drugi in tretji, sklepni film trilogije Paradiž avstrijskega cineasta Ulricha Seidla. Paradiž: Vera je, tako kot prvi film Paradiž: Ljubezen že bil omenjen na blogu, zgodba pa bo zaokrožena s tretjim filmom, ki nosi podnaslov Upanje. Zanimivi odzivi spremljajo tudi novi film francoskega režiserja Alaina Guiraudieja, ki je v filmu Neznanec z jezera združil triler, srhljivko in istospolno ljubezen. Frances Ha je ena izmed najodmevnejših ameriških indie uspešnic tekočega leta in novi filmi Noaha Baumbacha (The Squid and the Whale, Greeenberg), z odlično Greto Gerwig v naslovni vlogi. Za vse, ki še niso videli Spomladanskih žurerk Harmonyja Korina je to lepa priložnost, da film ujamejo na velikem platnu, podobno velja za Obraz ljubezni, novi film Michaela Winterbottoma, ki je tako kot Žurerke na blogu že bil obravnavan.

Panorama svetovnega filma

To je še ena sekcija, ki je dodatno zakomplicirala načrtovanje urnika v času festivala, saj je tudi tu kar nekaj naslovov, ki jih želim videti in nekaj takih, ki bi se jim zagotovo posvetil, če jih ne bi že videl. Med naslovi, ki sem jih že videl bi priporočil  danski celovečerec Ugrabitev, o katerem več lahko preberete tukaj in pred nekaj dnevi predstavljeno romunsko dramo Položaj otroka (zlati medved). Med najzanimivejše naslove v tej sekciji po moji oceni sodi triler Borgman, ki ga podpisuje nizozemski slikar in režiser Alex van Warmerdam. Krogi je naslov novega filma srbskega režiserja Srdjana Golubovića,  ki je po premieri in posebni nagradi žirije na Sundanceu nadaljeval zelo uspešno festivalsko življenje in zdaj ga imamo možnost videti tudi na velikih platnih v Ljubljani in Mariboru  (srbski kandidat za oskarja). Gloria je še en potencialno zanimiv naslov, ki ga podpisuje priznani čilski režiser Sebastián Lelio. Gruzijski film V razcvetu je film, ki me zelo zanima, a ga žal ne bom videl zaradi prezgodnjih projekcij (15:00 in 17:00+ delovni dan) in sprašujem se, zakaj film ni dobil vsaj eno projekcijo v kakšnem primernejšem terminu. Pregled sekcije Panorama zaključujem z dvema dokumentarcema, pretresljivim Teaterom ubijanja, ki govori o množičnih pobojih v Indoneziji in vizualno osupljivo zgodbo o komercialnem ribištvu predstavljeno v filmu Leviatan.

Ekstravaganca

V tej sekciji je po moji oceni najzanimivejši naslov Laboratorij groze, novi film Shana Carrutha, o katerem sem že pisal, med že videnimi pa je tudi ameriška komedija Konec je tu. Takashi Miike predstavlja Slamnati ščit in verjamem, da niti pretežno negativni odzivi ne bodo od ogleda odvrnili oboževalce lika in dela velikega japonskega mojstra. Črna komedija Turista je tretji celovečerec angleškega režiserja Bena Wheatleyja, ki je nase opozoril z atmosferično triler-grozljivko Kill List.

Ostale sekcije

Sekcija Posvečeno bo namenjena filmom Lordana Zafranovića, retro tematski sklop Mladi in drzni je posvečen raznovrstnim  klasikom, ki za rdečo nit imajo motiv uporništva brez razloga,  sekcija Fokus pa se osredotoča na novi avstrijski film, najbolj odmeven naslov v tej sekciji je po moji oceni Stena Juliana Pölslerja. Šest filmov najdemo v sekciji Kinobalon namenjeni najmlajšim, med njimi pa tudi Zeleno kolo, ki bo zagotovo zanimal tudi malce starejše ljubitelje filma.  Podrobni opisi filmov z napovedniki najdete na spletni strani LIFF-a.

Le passe [The Past] (2013)

Slovenski naslov: Preteklost
Država: Francija, Italija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 130' ,  Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi, Massoumeh Lahidji
Igrajo: Berenice Bejo, Tahar Rahim, Ali Mosaffa, Pauline Burlet, Elyes Aguis, Jeanne Jestin, Sabrina Ouazani, Babak Karimi

Vsaki novi film Ashgarja Farhadija je pravo doživetje. Izkušnja, ki ostane globoko zasidrana v zavesti in me pusti v tistem zadovoljnem pričakovanju sledečega projekta iz delavnice iranskega mojstra. Preteklost je prvi film, ki ga je Fahradi posnel izven domovine, a to dejstvo ne prinese nobene spremembe v njegovi filmski filozofiji. Še enkrat je to na videz navadna zgodba iz življenja običajnih ljudi in še enkrat je eden izmed obravnavanih motivov propad zakonske zveze, ki je bil rdeča nit njegove prejšnje z mnogimi odličji nagrajene stvaritve Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Preteklost je tiste sorte film, pri katerem je pred ogledom najbolj vedeti čim manj, zato bom poskušal povzetek vsebine omejiti na tiste najbolj osnovne informacije. Zgodba se začne na pariškem letališču. Marie (Berenice Bejo), čaka Ahmada (Ali Mosaffa), ki se po štiriletni odsotnosti vrne v Francijo. Ahmad in Marie sta še vedno uradno poročena in Ahmad se je vrnil, da bi z Marie uredil ločitvene formalnosti. Zakonca se ločujeta v prijateljskem vzdušju in zadeve na sodišču minejo brez nepotrebnih zapletov. Marie že ima novega partnerja, želi se poročiti in zdaj, ko je uradno ločena, so odstranjene tudi formalne ovire za skupno življenje s Samirjem (Tahar Rahim), ki se je pred kratkim preselil k njej. Ahmad želi oditi v hotel, toda Marie vztraja, da teh nekaj dni pred njegovo vrnitvijo v Teheran, preživijo pod isto streho. Izkaže se, da je njeno vztrajanje povezano s težavami, ki jih Marie ima s starejšo hčerko Lucie (Pauline Burlet), ki se nikakor ne more sprijazniti z materino poroko s Samirjem. Marie prosi Ahmada, naj poskuša vplivati na Lucie in izvedeti, zakaj se tako odziva na nove okoliščine. Ahmad v pogovoru z Lucie odkrije, da so razlogi zaradi katerih ta nasprotuje materini vnovični poroki bistveno kompleksnejši, kot se je sprva dalo naslutiti.

Filmi Ashgarja Farhadija so živopisne sestavljanke, polne malih pomembnih detajlov, ki jih avtor z neverjetno preciznostjo in občutkom za kompozicijo zlaga v eno veliko impresivno sliko, na kateri vsak detajl služi svojemu namenu, vsak lik pa ima določeno ozadje in veljavo. Nekje sem prebral, da je gledanje Farhadijevega filma izkušnja podobna branju vrhunsko spisanega romana, v katerem avtor izkoristi vse prednosti pisane besede za natančno in detajlno karakterno študijo likov. Preteklost je film, ki ostane dolgo z gledalcem, vsak iz spomina priklican detajl pa sproža nekakšno verižno reakcijo, preko katere iz najmanjšega detajla lahko razvijemo celo malo zgodbo, razčlenjujemo pomene, iščemo motive, analiziramo vzroke in posledice. Ker res ne želim razkriti preveč vsebine, bom poskušal na enem samem detajlu pojasniti, kaj mislim. Izbral sem prizor na samem začetku filma, ko Marie na pariškem letališču pričaka Ahmada. V tistem trenutku nam je narava njunega odnosa neznana, toda iz obrazne mimike in govorice telesa glavnega ženskega lika, ki moškega opazi še preden ta opazi njo, brez težav lahko razberemo čustveno vpletenost. Potem razmislimo o vsem, kar smo videli in slišali do konca zgodbe in si ustvarimo svoje mnenje, si razložimo prizor. Zdaj že vemo, da je moški prišel zaradi ločitve in vemo tudi to, da ženska ljubi nekoga drugega. Moški bo kmalu postal del preteklosti, a več kot očitno je, da se preteklosti ne da izbrisati. Ne glede na to kam gremo in kaj storimo, dogodki in ljudi, ki so nekaj pomenili ostanejo vedno z nami.

Ko se zdaj vrnem na isti prizor, v reakciji ženske prepoznam ljubezen, olajšanje, srečo… Razmišljam, da je pri obeh nekje globoko v podzavesti zakopana želja po ponovni združitvi in bližini, čeprav dobro vesta, da se ne bo zgodilo nič. Razum ne dovoljuje takšen scenarij, a tudi skozi zelo gosto mrežo, v katero sta zavila tisto, kar sta čutila (in še vedno čutita), ven prileze detajl, ki podpre takšna razmišljanja. Enkrat je to njeno vztrajanje, da on prespi v njeni hiši, drugič je to fen v njegovih rokah, s katerim ji posuši lase. Vse to so razmišljanja, ki se rojijo po glavi, ko iz spomina prikličem prizor na letališču in si ga poskušam razložiti. In takšnih prizorov je v filmu ogromno in o vsakemu izmed teh bi zlahka zapisal nekaj besed. In to je največja vrednost Farhadijevega filma. Iranec najde čas za vsak lik, se mu posveti, ga čvrsto umesti v zgodbo, mu nadene značaj. Če zadevo na koncu nekoliko generaliziram, potem lahko Preteklost označim kot film, ki gledalcu približuje vso kompleksnost človeškega obstoja in odlično utemeljuje pomen številnih drobnih detajlov, ki motivirajo naša dejanja, regulirajo naše počutje in na koncu tudi krojijo naša življenja. (+4)

Ocena:

The Conjuring (2013)

Slovenski naslov: Priklicano zlo
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Grozljivka, Triler
Dolžina: 112’ ,  Imdb
Režija: James Wan
Scenarij: Chad Hayes, Carey Hayes
Igrajo: Vera Farmiga, Patrick Wilson, Ron Livingston, Lili Taylor, Joey King, Mackenzie Foy, Hayley McFarland, Shanley Caswell, Steve Coulter

Nekaj mesecev nazaj sem pisal o mali indie uspešnici Resolution (Justin Benson, Aaron Moorhead, 2012) in od takrat videl kar nekaj sorodnih izdelkov, ki bolj ali manj sodijo med filme z grozljivim predznakom,  a med videnimi, na mojo žalost, ni bilo nič omembe vrednega. Priklicano zlo je eden izmed finančno najuspešnejših filmov poletne kino sezone, ki je ob relativno skromnem proračunu (20 milijonov dolarjev) na kinoblagajnah zaslužil neverjetnih 300 milijonov. Film je režiral avstralsko-malezijski režiser James Wan, ki nam je v slabem desetletju ponudil nekaj najodmevnejših predstavnikov horor žanra kot so Sestavljanka groze (Saw, 2004),  Dead Silence (2007) in Insidious (2010). O filmu je že nekaj mesecev nazaj pisal Filmoljub, ki je Priklicano zlo okvalificiral kot še eno posrečeno, a nikakor ne tudi prelomno ali noro originalno stvaritev. S takšno opredelitvijo se povsem strinjam, a ne glede na pravilnost teh ugotovitev mi je film bil za odtenek bolj všeč, kot mojem spoštovanem blogerskem frendu.

Zgodbo izpod peresa bratov Hays (Chad in Carey), ki sta v zadnjih letih spisala kar nekaj scenarijev za grozljivke, pred tem pa sta med drugim napisala še nekaj epizod (!) Obalne straže, govori o nevšečnostih, ki začnejo spremljati družino Perron, potem ko se Roger, Carolyn in njunih pet hčerk vselijo v osamljeno hišo, kupljeno na bančni dražbi. Jasno je, da njihove težave niso povezane s slabim stanjem hiše, ki je lep čas samovala in zdaj potrebuje nekaj konkretnejših vzdrževalnih posegov. Zgodovina hiše je, kakopak, temačna, skrivnost pa je zakopana daleč v preteklosti. Tako kot vedno gre za zgodbo, ki se je začela pred mnogimi leti, z novimi stanovalci pa je prišel čas za pisanje novega poglavja. Signal, da je nekaj narobe je že to, da družinski pes ne želi vstopiti v hišo. Nadaljuje se z urami, ki se ponoči brez izjeme ustavijo nekaj minut čez trejo. Ustrahovanje se iz dneva v dan stopnjuje, toda zakonca poiščeta pomoč šele takrat, ko mračna sila iz začetne zafrkancije preide na fizično demonstracijo svoje moči. Na pomoč sta poklicana priznana demonologa Ed in Lorraine Warren, ki takoj po prihodu v hišo začutita prisotnost demonskih sil.   

Priklicano zlo je soliden filmček, ki mu v morju nekvalitete ni bilo težko doseči nadpovprečen rezultat. Grozljivka je žanr, v katerem je letvica iz leta v leto postavljena nižje, zato ne presenečajo številni pozitivni odzivi, ko se med ponudbo znajde film, v katerem se glavni junaki ne obnašajo kot največji idioti, ki brezglavo bežijo pred hudobnežem, ki jih enega za drugim, na bolj ali manj (ne)inovativne načine, pošilja v onstranstvo. James Wan se je odločil za reciklažo klasičnega motiva obsedene hiše in verjamem, da ni potrebno posebej omenjat železnih klasik, iz katerih Priklicano zlo črpa navdih. Kljub šablonskemu razvoju dogodkov, ki iz enačbe povsem odstrani element presenečenja, oziroma na minimum zreducira našo željo po poznavanju celotne resnice, film deluje presenetljivo gledljivo. Največ zaslug gre brez dvoma pripisati Wanovi suvereni režiji, odličnem pripovednem ritmu in primerni atmosferi. Pri tem Wan uporabi staro, a še vedno zanesljivo delujoče pravilo, da večina grozljivega mora ostati zunaj vidnega polja, tam nekje v grozeči temi napol odprtih vrat. Najboljši efekt je dosežen, če grozljivo ostane v naših glavah, vsako pretirano šokiranje s podobo, pa le izniči dotlej ustvarjeni suspenz. S solidnimi igralski nastopi, med katerimi velja izpostaviti najpomembnejši ženski vlogi (Vera Farmiga in Lili Taylor) in visoko produkcijsko kvaliteto, Priklicano zlo deluje kot dobro zaokrožena, kompaktna celota, ki ne bo razočarala niti gledalcev z nekoliko višjo kilometrino. (+3)

Ocena:

Gravity (2013)

Slovenski naslov: Gravitacija
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler, ZF
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Alfonso Cuarón
Scenarij: Alfonso Cuarón, Jonás Cuarón
Igrajo: Sandra Bullock, George Clooney

Po Otrocih človeštva (Children of Men, 2006) so se vsi pomembnejši studii prizadevali skleniti sodelovanje z mehiškim režiserjem Alfonsom Cuarónom in ga prepričati, naj svoj naslednji projekt posname pod njihovim okriljem. Ponujali so denar in kreativno svobodo, ker so bili prepričani, da z mehiškim filmarjem enostavno ne morejo storiti napačne poteze. Bili so prepričani, da Cuarón človek, ki lahko najmanj podvoji vložena sredstva. In prav so imeli, saj je film potreboval le dva tedna za dosego tega (minimalnega) cilja. Vsi, ki bolj zavzeto spremljajo dogajanja v svetu filma so že po premieri v Benetkah vedeli, da bo Gravitacija eden izmed ključnih igralcev v zadnjem trimesečju tekočega leta; film, ki si bo verjetno odrezal največji kos finančne pogače. Zato je mogoče zanimivo pokukati v preteklost in se vrniti v čas po Otrocih človeštva, ko je Gravitacija bila le ideja v Cuarónovi glavi. Ameriški Universal je bil najhitrejši in razvoj projekta je stekel pod njihovim okriljem. Cuarón je vedel, da je to njegovih pet minut, vedel je, da si lahko privošči luksuz in posname produkcijsko dovršen film. Od odgovornih pri  Universalu je zahteval 100 milijonov in jih načelno tudi dobil. Toda financerji so imeli pomisleke in prejeli za ročno zavoro ko so spoznali, da režiser želi porabiti denar na snemanje filma, v katerem nastopata zgolj dva igralca, ki večji del filma preživita v astronavtskih oblekah in skafandrih. Film, ki se ves čas odvija v breztežnostnem stanju, kakih 600 kilometrov nad površjem Zemlje. Cuarón se je najverjetneje začel soočati s pritiski, ki so za cilj imeli zmanjšanje tveganja (beri: prilagajanje ustaljenim konvencijam, ki prinašajo denar) in projekt je za nekaj časa obtičal v slepi ulici. Tu je svojo priložnost videl Warner Bros, ki je očitno bil pripravljen več tvegati. Od Universala so pred tremi leti odkupljene pravice in maja 2011 so bili posneti prvi kadri. 

Sandra Bullock je dr. Ryan Stone, ki jo na njeni prvi misiji v vesolju čaka vesoljski sprehod, ki za cilj ima rutinsko popravilo teleskopa Hubble. Stonova se v družbi izkušenega poveljnika Matta Kowalskega (George Clooney) in še enega astronavta loti vzdrževalnih del na teleskopu. In med tem ko ona preverja module in poskuša odkriti napako, se Kowalski sproščeno sprehaja okoli teleskopa in uživa v vsaki sekundi svojega zadnjega izleta v vesolje. Zanj je to namreč zadnja misija, po kateri več ne bo potoval v vesolje, zato želi izkoristiti vsako sekundo in uživati v spektakularnem razgledu. Houston javlja, da so Rusi nerodno razstrelili odsluženi satelit, vendar prvi izračuni kažejo, da razbitine, ki so se razletele na vse strani, ne predstavljajo nobene nevarnosti.  Zadeva že nekaj minut kasneje deluje veliko bolj zaskrbljujoče; vesoljske smeti se z veliko hitrostjo približujejo astronavtom in kontrola v Houstonu ukaže takojšen umik v vesoljsko plovilo Explorer. Toda ukaz pride prepozno in trije astronavti se znajdejo sredi smrtonosnega polja hitro premikajočih se razbitin, ki uničujejo vse pred sabo. Robotsko roko, na kateri je bila pritrjena Stonova odtrga in jo skupaj s panično astronavtko začne vleči stran od plovila. Kowalski je na srečo dovolj zbran in jo reši še preden jo odnese v neskončno prostranost vesolja. Nevarnost je mimo, toda Explorer je uničen, vsi ostali člani misije so mrtvi. Stonova in Kowalski sta edina preživela, ki  povezana z vrvjo lebdita v vesolju. Komunikacije so prekinjene, zaloga kisika omejena, do prihoda naslednje pošiljke vesoljskih smeti pa ju loči okoli 90 minut.  

Alfonso Cuarón is the Man. Človek, ki je prepričal Hollywood, naj mu izroči 100 milijončkov za avtorski film. Priznam, Hollywooda ne maram preveč. Predvsem zato, ker prepogosto zapravlja gore denarja na glasne in neumne filme. Filme, ki potem dobivajo še glasnejša in še neumnejša nadaljevanja. Problem seveda ni v gori zapravljenega denarja, problem je v tem, kdo je zapravil ta denar in na kaj ga je zapravil. Cuarón je že od začetka vedel kaj hoče. Potreboval je vizualno perfekcijo in poznal je človeka, ki lahko izpolni njegove želje. Emmanuel Lubezki je stari znanec, s katerim sta skupaj posnela Jaz pa tebi mamo in Otroke človeštva. Mož, brez katerega Terrence Malick v zadnjem desetletju ni posnel nobenega filma. Lubezki je torej cenjeno ime in po Gravitaciji bo njegov ugled zagotovo še nekoliko zrasel, saj mu je pod Cuarónovo taktirko uspelo posneti pravo vizualno poslastico, ob kateri gledalec doživi (za večino sodobne produkcije nedosegljiv) občutek prevzetosti. Gravitacija nam ponuja  trenutke, v katerih se povsem izklopimo, se ne zavedamo okolice povsem potopljeni v vizualno simfonijo na velikem platnu. In to je samo del zelo kompaktne celote, v kateri je zapakirana napeta in dinamična zgodba o boju za preživetje. Odlično grajen in tempiran suspenz nas potegne na sam rob sedeža in nam le redkokdaj dovoli trenutek ali dva za predah. Večino filma preživimo v trepetanju za usodo junakov in moram priznati, da nisem videl veliko filmov, ki tako intenzivno mobilizirajo gledalčeva čustva. Gravitacija je v mnogih pogledih perfekten film, resnična obrtna mojstrovina, vendar se nekaj dni po ogledu ne morem znebiti občutka, da sem videl stvaritev, ki mi je sicer ponudila veliko kratkoročnih užitkov, a zato občutno manj tistih dolgoročnih spominov, ki jih bom v prihodnosti priklical iz spomina. Mislim, da je za takšen občutek najbolj kriva odsotnost konkretnejšega poglabljanja v like, oziroma površinskost, ki nam preprečuje, da bi like zares spoznali. Cuarón  je dal prednost suspenzu in ritmu, ter se zavestno odpovedal iskanju karakternih nians in globlji sporočilnosti. In ko se spomnim mojega navdušenja na izhodu iz kino dvorane, potem moram priznati, da se Mehičan v svojih ocenah in kompromisih zagotovo ni uštel.    

Ocena:

The Way Way Back (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 103' ,  Imdb
Režija: Nat Faxon, Jim Rash
Scenarij: Nat Faxon, Jim Rash 
Igrajo: Liam James, Sam Rockwell, Steve Carell, Toni Collette, Allison Janney, AnnaSophia Robb, Maya Rudolph, Amanda Peet, Rob Corddry

Duncan (Liam James) je sramežljivi 14-letnik, ki se z mamo Pam (Toni Collette) in njenim partnerjem Trentom (Steve Carell) pelje proti majhnem obmorskem mestecu, v katerem je njegov bodoči očim zgradil lepo počitniško hišo. Zraven je tudi Trentova najstniška hčerka Steph, saj so skupne počitnice nekakšen finalni test, s katerim Pam in Trent preizkušata pravilnost njune odločitve o skupni prihodnosti. A že med vožnjo proti počitniški destinaciji lahko zaslutimo, da združitev družin ne bo tako enostavna, saj Trent napove izvajanje ukrepov, ki bodo Duncana preobrazili v pravega dedca in mladinca za zgled. Drobne zlobnosti, s katerimi Trent poskuša dresirati bodočega pastorka, se nadaljujejo tudi po prihodu na obalo, zato Duncan izkoristi vsako priložnost, da se odmakne stran od bodočega očima in njegovih vzgojnih prejemov. Nekaj milj stran od hiše odkrije vodni park, ki ga upravlja čudaški Owen (Sam Rockwell). Ta začuti fantovo stisko in mu poleg prijateljstva ponudi službo vzdrževalca bazenskega kompleksa. Owen in ostali zaposleni najstnika toplo sprejmejo medse in vodni park hitro postane Duncanov drugi dom. Počitnice, ki so sprva spominjale na pravo malo katastrofo se kljub težavam s Trentom počasi transformirajo v najljubše poletje njegovega mladega življenja. Pika na i je naklonjenost punce iz sosednje hiše, ki se tako kot Duncan ne počuti najbolje v družbi ostalih najstnikov iz soseščine.

Potem ko sta Nat Faxon in Jim Rash v sodelovanju z Alexandrom Paynom prejela oskarja za scenaristično delo pri nedavnem hitu Potomci (The Descendants, 2011),  je bila dosežena ugodna klima za prvi skupni avtorski projekt. Faxon in Rash se izkažeta za prava multipraktika, saj sta pri njunem prvencu podpisala režijo, scenarij, odigrala dve manjši vlogi, ter nase prevzela dobršen del producentskih nalog. Rezultat teh naporov je simpatična zgodba o odraščanju, s katero Faxon in Rash pokažeta, da je coming-of-age motiv hvaležno filmsko gradivo, ki se ga, pogosti rabi navkljub, težko naveličamo. The Way Way Back ne prinaša praktično nobene vsebinske svežine, vendar se zgodba kljub temu razvije v sila kratkočasno in zabavno izkušnjo. Tandem Faxon-Rash resda uporablja ustaljene obrazce, a je vsebina le-teh zapolnjena z razigrano, dobro uglašeno in domiselno spleteno vsebino. Nekateri trdijo, da kvaliteto filma lahko enačimo s kvaliteto glavnega negativca in ta čast je v našem primeru doletela Steva Carella, ki se je zelo dobro nosil z zanj netipično vlogo. Mislim, da se Carellov lik pojavi v optimalnem številu prizorov, pomaga pa tudi dejstvo, da sta avtorja investirala v nekaj prizorov, s katerimi njegov lik dobi nekaj globine in se tako izogne nezaželeni enodimenzionalnosti, ki tako pogosto spremlja podobne like.  Dušo zgodbe najdemo v interakciji med vedno zanesljivim Samom Rockwellom, ki mu zelo ležijo takšne happy-go-lucky vloge in mladim Liamom Jamesom, ki odlično zapolni čevlje sramežljivega, negotovega, vase zaprtega najstnika, ki v šefu lokalnega vodnega parka najde očetovsko figuro, vzornika in zaščitnika. Generalno gledano je igralska zasedba eden močnejših adutov filma. Drugače niti ne mre biti, če stranske vloge zapolniš s Toni Collette,  Mayo Rudolph, Amando Peet in zelo zabavno Allison Janney. Glavno pripombo naslavljam na slabo dodelano sklepno dejanje, ki sicer ima svojo funkcijo, a me nekako ne prepriča in deluje preveč prisiljeno. Seštevek vseh plusov in minusov je zelo solidna in toplosrčna komična drama, ki lahko zadovolji širok spekter potencialnih gledalcev. (+3)

Ocena:

Pozitia copilului [Child's Pose] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Child's Pose
Država: Romunija
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 112' , Imdb
Režija: Calin Peter Netzer
Scenarij: Razvan Radulescu, Calin Peter Netzer
Igrajo: Luminita Gheorghiu, Bogdan Dumitrache, Florin Zamfirescu, Ilinca Goia, Vlad Ivanov

Romunski filmi so v zadnjih letih postali zelo cenjeni gosti najprestižnejših festivalov, s katerih so se nemalokrat vračali z najvišjimi odličji. Zadnji film v romunskem zmagovalnem nizu na mednarodni sceni je Child's Pose (Pozitia copilului), ki je v Berlinu prejel zlatega medveda. Režiser Calin Peter Netzer je nase opozoril s prvencem Maria, ki so mu v švicarskem Locarnu pred desetimi leti namenili posebno nagrado žirije. Child's Pose je njegov tretji celovečerec in uradni romunski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki bo poskušal prekositi (neupravičeno) prezrtega lanskoletnega kandidata Daleč za griči (Dupa dealuri, Cristian Mungiu, 2012), ki je sicer prišel na skrajšan seznam devetih filmov, a na koncu ostal brez nominacije. Čeprav še nisem videl večine odmevnejših naslovov, ki se bodo letos potegovali za nominacije, ne dvomim, da letošnji romunski predstavnik znova sodi v najožji krog kandidatov za nominacijo.  

50-letna Cornelia (Luminita Gheorghiu) je uspešna arhitektka, spoštovana in vplivna pripadnica romunske postkomunistične elite. Njena družina ima pomembne prijatelje na številnih vplivnih položajih, na njenih rojstnodnevnih zabavah pa se običajno zbere vsa lokalna družbena smetana. Cornelia je nesrečna, ker ob njenem srečanju z Abrahamom med gosti ni Barbuja, njenega sina edinca, ki z njo že lep čas ni v dobrih odnosih. Mati za takšno stanje najbolj krivi njegovo izbranko, saj meni, da so se odnosi s sinom bistveno poslabšali, odkar je v njegovo življenje vstopila Carmen. Upa, da bo sinko prišel k pameti in zapustil žensko, ki je narušila njeno družinsko idilo. Mati ne zamudi nobene priložnosti za dokazovanje ljubezni do potomca, njena vztrajnost pa je pri sinku že dolgo nazaj začela sprožati kontra učinke. Preveč ljubezni škodi, omejuje svobodo, duši. In nekako tako se počuti tudi Barbu, ki poskuša svoje kontakte z mamo zreducirati na minimum. Ko Cornelio pokličejo in ji sporočijo, da je Barbu bil povzročitelj prometne nesreče, v kateri je umrl 14-letni deček, je to signal za splošno mobilizacijo in uporabo vseh možnih sredstev za zaščito njenega edinca. Nemudoma se odpravi na policijsko postajo na kateri je Barbu pridržan in začne svojo reševalno misijo. Telefoni zvonijo, v igri pa so vsi ki lahko pomagajo: odvetniki, sodniki, tožilec, politiki, prijatelji prijateljev… Za storjeni prekršek Barbu lahko dobi tudi 15-letno zaporno kazen in Cornelia je pripravljena storiti vse, da prepreči takšen scenarij. 

Child's Pose je večplastna filmska stvaritev, ki gledalcu v razmislek ponuja zanimive teme predstavljene skozi prizmo karakterne študije posameznika, oziroma v našem primeru posameznice, ki nas s svojimi dejanji pelje skozi socialno hierarhijo romunske družbe. Spoznanja, ki jih gledalec absorbira na tej poti niso romunski unikum in marsikakšen model prikazan v tej zgodbi bi se zlahka dalo preslikati v številne države na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Že med gledanjem začutimo, da je kvaliteta filma ozko povezana z izvrstnim scenarističnim predložkom, ki ga je Netzer spisal v sodelovanju s priznanim romunskim scenaristom Razvanom Radulescujem, mojstrom, ki je oscenaril nekaj najopaznejših naslovov romunskega novega vala (Smrt gospoda Lazarescuja, 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Torek, po božiču…). Podobne zgodbe so običajno formulirane kot nekakšne hvalnice materinski ljubezni, v katerih prevladujejo melodramatični toni, občasno je razkrita tudi kakšna skrbno varovana družinska skrivnost in to je več ali manj vse. Iz tega vidika je Netzerjev film zastavljen veliko kompleksnejše in pravzaprav je edina točka, v kateri se Child's Pose približa tem ustaljenim vzorcem, motiv brezkompromisne materinske ljubezni. Ljubezni, ki je tukaj prikazana brez kančka romantiziranja; kot dušeča, posesivna, izključujoča, egositična, a še vedno brez dvoma govorimo o pristni ljubezni. Ljubezni, ki jo hranijo dobri nameni in napačni načini demonstracije le-te. Hrbtenica zgodbe je zgrajena okoli odnosa mati-sin,  a obenem ne smemo prezreti zelo precizne analize socialnih razmer, medrazrednih odnosov in več kot jasne obsodbe korupcije, ki odločno in brezkompromisno posega v vse pore družbenega življenja, kroji posameznikovo usodo in v končnici neposredno odloča o ultimativnih stvareh, kot sta življenje in smrt. Iz perspektive igralske kadra je Child's Pose one-(wo)man-show, ki ga izjemno suvereno vodi izvrstna Luminita Gheorghiu. Izkušena romunska igralka je s svojim nastopom iz spomina priklicala še eno brezkompromisno mamico — tisto, ki jo je upodobila Jacki Weaver v odlični avstralski krimi drami Živalsko kraljestvo.  Za konec bi pohvalil še odlično sklepno dejanje, s katerem so ustvarjalci dosegli čustveni klimaks in nam obenem pustili zanimivo kost za glodanje, saj se na koncu moramo sami odločiti, ali bomo materin odziv sprejeli kot pristen odziv, ali kot še eno načrtno manipulacijo.  

Ocena:

Moebius (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja 
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Kim Ki-Duk
Scenarij: Kim Ki-Duk
Igrajo: Cho Jae-Hyun, Lee Eun-Woo, Seo Young-Joo

Novi Kim Ki-duk. Najbolj ekstremen in provokativen doslej. Moebius od gledalca zahteva zelo visok tolerančni prag do občutljivih tem, ki se v stvarnosti in umetnosti običajno obravnavajo z veliko previdnostjo. Nazoren prikaz nasilja, živalske prvine človekove seksualnosti, incest, mazohizem… so teme, ki se jih navadno lotevamo v rokavicah. Razen, če vam je ime Kim Ki-duk. Potem si lahko privoščite več. Potem meje črne komedije lahko potisnete v morbidni ekstrem in v vsem tem še vedno najdete smisel, humanost in pristna čustva. Moebius je film brez besed. Dobesedno. Film, v katerem je zvočna kulisa sestavljena iz stokanja in javkanja — glasov, ki jih protagonisti izpuščajo le takrat, ko čutijo bolečino, seksualno zadovoljstvo, ali kombinacijo le-teh. Kim Ki-duk v osrčje zgodbe postavi družino pred razpadom, ki jo sestavljajo nezvesti oče, njegova razočarana soproga in njun najstniški sin. Oče je že nekaj časa v vročem razmerju z mlado trgovko, ki dela v bližnji trgovinici, mati pa poskuša svoje trpljenje omiliti z utapljanjem žalosti v kozarcu rdečega. Sinko je na tisti točki življenja, ko hormoni divjajo in ko je večina stvari ki se mu dogajajo tako ali drugače povezana s seksualnostjo. Tako je tudi opazovanje seksa med očetom in njegovo ljubico dobrodošla inspiracija, prizor ki ga mladenič prikliče v spomin, ko ostane sam s seboj. Toda to je prizor, ki ga je videla tudi nevarno ljubosumna soproga, ki se še isti večer odloči, da tega več ne bo prenašala. Zato pograbi nož in se odpravi v moževo spalnico. A ta se zbudi tik preden žena zareže v njegovo moškost. Odreagira hitro, ženo zbrca s postelje in tako reši svoje »premoženje.« Žena spozna, da ji ne bo uspelo. Čas je za plan B. Izkoristi moževo zmedenost in odvihra v sinovo sobo. 

Na tej točki Moebius gre čez mejo, prestopi v uvodu omenjeni tolerančni prag in v tistih trenutkih bo marsikdo začutil, da je to zanj preveč in enostavno pritisnil stop na predvajalniku. In s tem ni nič narobe. Kajti Moebius definitivno ni film za vsakogar. Kolikokrat ste (smo) že prebrali ali slišali tovrstno kvalifikacijo? Verjamem, da nemalokrat, a tokrat je za tiste z občutljivimi želodci in čistunskimi nazori res najbolje, da se filmu izognejo. Moebius je kos celuloida, o katerem je zelo težko pisati brez razkrivanja bistvenih delov zgodbe. Zato bom poskušal čim bolj posplošeno strniti svoj vtis. Kim Ki-duk s svojim najnovejšim filmom nadaljuje eksploatacijo tem, ki jih je že načel v z zlatim levom nagrajeno Pieto (2012). Južnokorejec je vedno poudarjal, da v svojih filmih veliko raje pokaže, kakor pove. Verjel je, da za vse kar lahko pokažeš s sliko, ne potrebuješ besed in na krilih takšnega prepričanja posnel film brez dialoga. Moebius v prvih minutah zaradi odsotnosti dialoga mogoče deluje nenavadno, a že po 15-ih minutah tega več ne opazimo. Delno zato, ker nas je roke vzel spreten pripovedovalec, delno pa zato, ker nam razvoj dogodkov ne dovoli  padca koncentracije. Kim Ki-duk spregovori o zadevah, o katerih se ne govori, pokaže stvari, ki smo jih od nekdaj najraje ignorirali. Razumem, da Moebius nekomu ni všeč, ne razumem pa občutka ogroženosti, ki ga pri nekaterih zbuja. Anomalije, o katerih teče beseda vendarle niso nalezljive, ampak zgolj prikazujejo dinamiko medčloveških odnosov v teh, recimo jim, nevsakdanjih okoliščinah. Menim, da filmi kot je ta gledalcu lahko pomagajo vsaj delno razumeti vso kompleksnosti človeške nravi in to je dosežek, ki mu brez dvoma velja pripisati določeno vrednost. (-4)

In na koncu, čisto za hec, primerjajmo slikico iz Moebiusa (zgoraj), s slikico iz režiserjeve starejše stvaritve:

Ocena:

Tujejezični oskar 2014

Slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja je Razredni sovražnik Roka Bička. Film, o katerem se je v domači filmosferi največ govorilo v zadnjih mesecih, je pričakovano poslan v boj za nominacije, ki jih bodo objavili na začetku januarja prihodnje leto. Med predlaganimi filmi je nekaj naslovov, o katerih sem že pisal na tem blogu, lepo število kandidatov bom videl in jih tudi predstavil v naslednjih mesecih, za nekatere pa bo tako kot vedno zmanjkalo časa in motivacije. Ugibanja o filmih, ki bojo končali na tem skrajšanem seznamu so se začela in nekaj filmov že zdaj nosi etiketo favorita. Mislim, da je Lov (Jagten, R. Thomas Vinterberg) eden izmed izrazitejših favoritov in film, ki se bo zagotovo znašel na tem seznamu, za podobno močnega favorita pa zaenkrat velja tudi Wadjda (R. Haifaa al-Mansour), predstavnik Saudske Arabije. Med najresnejšimi kandidati je tudi Preteklost (Le Passe), novi film iranskega režiserja Asgharja Farhadija, ki v svoji vitrini že ima zlati kipec, s katerim je Akademija nagradila njegovo Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). V zadnjem desetletju so se romunski filmi promovirali v povsem legitimne kandidate za najprestižnejše nagrade in brez možnosti ni niti Child's Pose (Pozitia copilului), ki na kontu že ima zlatega medveda iz Berlina. Veliko pozitivnih kritik spremlja tudi kanadskega kandidata Gabrielle (R.Louise Archambault), podobno pozitivno vzdušje je zgrajeno okoli avstralskega kandidata The Rocket (R. Kim Mordaunt), zmagovalca uglednega Tribeca festivala. Brez možnosti ni niti Italija, ki v boj pošilja novi film Paola Sorrentina The Great Beauty (La Grande Bellezza), podobno velja za brazilskega predstavnika Neighbouring Sounds (O Som ao Redor). Presenetijo lahko švedski Eat Sleep Die (Äta sova dö), singapurski Ilo Ilo, čilski predstavnik Gloria in britanski kandidat Metro Manila. Osebno bi med nominiranci rad videl še belgijski The Broken Circle Breakdown, ki mu malokdo pripisuje resnejše možnosti za nominacijo.

- Afganistan

Wajma / An Afghan Love Story (R. Barmak Akram)

- Argentina

Wakolda / The German Doctor (R. Lucía Puenzo)

- Avstralija

The Rocket (R. Kim Mordaunt)

- Avstrija

Die Wand / The Wall (R. Julian Pölsler)

- Bangladeš

Television (R. Mostofa Sarwar Farooki)

- Belgija

The Broken Circle Breakdown (R. Felix van Groeningen) 

- Bolgarija

The Colour of the Chameleon (R. Emil Hristov)

- Bosna in Hercegovina

Epizoda u životu berača željeza / An Episode in the Life of an Iron Picker (R. Danis Tanović)

- Brazilija

O Som ao Redor / Neighbouring Sounds (R. Kleber Mendonça Filho)

- Češka

Horící ker / Burning Bush (R. Agnieszka Holland)

- Čile

Gloria (R. Sebastián Lelio)

- Črna Gora

As pik / Bad Destiny (R. Draško Đurović)

- Danska

Jagten / The Hunt (R. Thomas Vinterberg)

- Dominikanska Republika

¿Quien manda? / Who's the Boss? (R. Ronni Castillo)

- Egipt

El sheita elli fat / Winter of Discontent (R. Ibrahim El-Batout)

- Ekvador

Porcelain Horse (R. Javier Andrade)

- Estonija

Ballaad maailma heakskiitmisest / Free Range (R. Veiko Õunpuu)

- Filipini

Transit (R. Hannah Espia)

- Finska

Lärjungen / Disciple (R. Ulrika Bengts)

- Francija

Renoir (R. Gilles Bourdos)

- Grčija

To agori troei to fagito tou pouliou / Boy Eating the Bird's Food (R. Ektoras Lygizos)

- Gruzija

Grzeli nateli dgeebi / In Bloom (R. Nana Ekvtimishvili, Simon Groß)

- Hong Kong

Yi dai zong shi / The Grandmaster (R. Wong Kar-wai)

- Hrvaška

Halimin put / Halima's Path (R. Arsen Anton Ostojić)

- Indija

The Good Road (R. Gyan Correa)

- Iran

Le passé / The Past (R. Asghar Farhadi)

- Islandija

Hross í oss / Of Horses and Men (R. Benedikt Erlingsson)

- Italija

La grande bellezza / The Great Beauty (R. Paolo Sorrentino)

- Izrael

Bethlehem (R. Yuval Adler)

- Japonska

Fune wo amu / The Great Passage (R. Yuya Ishii)

- Južna Afrika

Four Corners (R. Ian Gabriel)

- Južna Koreja

Bumjoe Sonyeon / Juvenile Offender (R. Kang Yi-kwan)

- Kambodža

L'image manquante / The Missing Picture (R. Rithy Panh)

- Kanada

Gabrielle (R. Louise Archambault)

- Kazahstan

Shal / The Old Man (R. Ermek Tursunov)

- Kolumbija

La Playa DC (R. Juan Andrés Arango)

- Latvija

Mammu, es Tevi milu / Mother I Love You (R. Jānis Nords)

- Libanon

Ghadi (R. Amin Dora)

- Litva

Pokalbiai rimtomis temomis / Conversations on Serious Topics (R. Giedrė Beinoriūtė)

- Luksemburg

Doudege wénkel / Blind Spot (R. Christophe Wagner)

- Madžarska

A nagy füzet / The Notebook (R. János Szász)

- Maroko

Les chevaux de Dieu / God's Horses (R. Nabil Ayouch)

- Mehika

Heli (R. Amat Escalante)

- Nemčija

Zwei Leben / Two Lives (R. Georg Maas)

- Nepal

Soongava: Dance of the Orchids (R. Subarna Thapa)

- Nizozemska

Borgman (R. Alex van Warmerdam)

- Norveška

Jeg er din / I Am Yours (R. Iram Haq)

- Nova Zelandija

White Lies (R. Dana Rotberg)

- Pakistan

Zinda Bhaag (R. Meenu Gaur, Farjad Nabi)

- Palestina

Omar (R. Hany Abu-Assad)

- Peru

El limpiador / The Cleaner (R. Adrián Saba)

- Poljska

Walesa. Czlowiek z nadziei / Walesa (R. Andrzej Wajda)

- Portugalska

Linhas de Wellington / Lines of Wellington (R. Valeria Sarmiento)

- Romunija

Pozitia copilului / Child's Pose (R. Calin Peter Netzer)

- Rusija

Stalingrad (R. Fedor Bondarchuk)

- Saudska  Arabija

Wadjda (R. Haifaa al-Mansour)

- Singapur

Ilo Ilo (R. Anthony Chen)

- Slovaška

Môj pes Killer / My Dog Killer (R. Mira Fornay)

- Slovenija

Razredni sovražnik / Class Enemy (R. Rok Biček)

- Srbija

Krugovi / Circles (R. Srdan Golubovic)

- Španija

15 años y un día / 15 Years and One Day (R. Gracia Querejeta)

- Švedska

Äta sova dö / Eat Sleep Die (R. Gabriela Pichler)

- Švica

More than Honey (R. Markus Imhoof)

- Tajska

Countdown (R. Nattawut Poonpiriya)

- Tajvan

Shihun / Soul (R. Chung Mong-Hong)

- Turčija

Kelebegin ruyasi / The Butterfly's Dream (R. Yılmaz Erdoğan)

- Ukrajina

Paradjanov (R. Serge Avedikian, Olena Fetisova)

- Velika Britanija

Metro Manila (R. Sean Ellis)

- Venezuela

Brecha en el silencio / Breach in the Silence (R. Luis and Andrés Rodríguez)



Na blogu so že objavljeni zapisi posvečeni naslednjim filmom:

- Äta sova dö / Eat Sleep Die
- Le passé / The Past
- Lov / Jagten / The Hunt
- The Broken Circle Breakdown
- Pozitia copilului / Child's Pose