Najboljših 25 - 2012

Konec leta je čas za različne preglede, nagrade in lestvice iztekajočega se filmskega leta. Mojo listo najboljših 25 sestavljam že četrtič in tudi tokrat sem eno leto zadaj. Le tisti pomembni in vplivni novinarji so videli vse večje filme tekočega leta, mi, navadni smrtniki, pa bomo naše sezname najboljših lahko kompletirali tam nekje do poletja, ali celo nekaj mesecev kasneje, ko bomo videli vse tiste filme, ki še niso dostopni. Kakorkoli, na koncu sem se odločil za teh 25 filmov. 

Amour - Ljubezen

Barbara

Beasts of the Southern Wild - Zveri južne divjine

Csak a szél [Just the Wind] - Samo veter

De rouille et d'os [Rust and Bone] - Rja in kost

Django Unchained - Django brez okovov

Dupa dealuri [Beyond the Hills] - Daleč za griči

Du zhan [Drug War]

Holy Motors

Jagten [The Hunt] – Lov

Kapringen [A Hijacking] – Ugrabitev

Killing Them Softly - Ubij jih nežno

L'enfant d'en haut [Sister] - Otrok iz zgornjega nadstropja

Ljudožder vegetarijanac [Cannibal Vegetarian] - Ljudožerec vegetarijanec

Lore

Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God - Mea maxima culpa: molk v božji hiši

Moonrise Kingdom - Kraljestvo vzhajajoče lune

Paradies: Liebe [Paradise: Love] - Paradiž:Ljubezen

Reality - Resničnost

Rebelle [War Witch] 
Seven Psychopaths - Sedem psihopatov in shih tzu

Spring Breakers - Spomladanske žurerke
The Act of Killing - Teater ubijanja

The Angels' Share -  Angelski delež

The Broken Circle Breakdown - Alabama Monroe

The Imposter



Edit 3.1.2014

Objavo sem sestavil pred ogledom dokumentarca Teater ubijanja, ki si brez dvoma zasluži mesto med najboljših 25. Zato zdaj k temu seznamu dodajam še Teater ubijanja, ki bo 26. naslov na tej listi. Enostavno se ne morem odločiti, kaj brisati ven, zato bom tokrat naredil izjemo.    

The Spectacular Now (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija, Romantični
Dolžina: 95', Imdb
Režija: James Ponsoldt
Scenarij: Scott Neustadter, Michael H. Weber 
Igrajo: Miles Teller, Shailene Woodley, Kyle Chandler, Jennifer Jason Leigh, Brie Larson, Bob Odenkirk

The Spectacular Now je eden izmed vidnejših naslovov letošnje Sundance selekcije, ki ga od premiere dalje spremljajo zelo pozitivni kritiški odzivi. S plakata nas pozdravlja napis: od scenaristov 500 dni s Summer, kar je brez dvoma spoštovanja vredna, obetavna referenca. Scenaristični tandem Scott Neustadter-Michael H. Weber tokrat ni prispeval izvirni scenarij, ampak se je lotil adaptacije knjižne uspešnice z enakim naslovom, ameriškega avtorja Tima Tharpa. Dober občutek je zaokrožil James Ponsoldt, ki doslej resda ni ustvaril nič spektakularnega, vendar sem z njegovo lanskoletno romantično dramo Smashed (njegov edini film, ki sem ga videl), bil kar zadovoljen. 

Smisel naslova temelji na življenjski filozofiji Sutterja Keelyja (Miles Teller), ki je prepričan, da so dobre ocene, nadaljevanje šolanja in planiranje prihodnosti stvari, s katerimi se mlad človek ne bi smel obremenjevati. V zadnjem letniku srednje šole so dolge zabave, alkohol in punca Cassidy epicenter njegovega zanimanja, slabe ocene in prihodnost brez univerzitetne izobrazbe pa se nahajata na samem koncu prioritetnega seznama. Konec veze s Cassidy je za Sutterja dober razlog za še bolj vneto opijanje, po katerem se nekega jutra zbudi na trati, pred neko hišo v predmestju. Večje sramote ga reši sošolka Aimee Finecky (Shailene Woodley), ki na tem območju zgodaj zjutraj raznaša časopis. Aimee je ena izmed tistih nepopularnih punc, ki načeloma ne zanimajo popularnih fantov Sutterjevega kova. Sutter jo iz hvaležnosti povabi na kavo in ker se v njeni družbi počuti presenetljivo prijetno, jo ponovno povabi ven, a v drugo z veliko resnejšimi nameni.

James Ponsoldt še v drugem zaporednem filmu raziskuje temo alkoholizma med mladimi. V Smashed sta se z alkoholizmom borila mlada osnovnošolska učiteljica in njen mož, tukaj pa je starostna meja spuščena še nižje, med mlade ljudi na koncu srednješolske poti; v čas, ko sprejemamo pomembne odločitve in se odločamo, kaj narediti z našimi življenji. The Spectacular Now ni le film o alkoholizmu, ampak tudi film o odraščanju in ljubezni. Ponsoldt tako še enkrat  raziskuje, kako takšna ali drugačna odvisnost vpliva na ljubezen, oziroma kroji odnose med ljudmi. Čeprav zgodba sloni na obrabljenem motivu - popularen fant/punca se zaljubi v nepopularno punco/fanta, mislim, da se Ponsoldt in sodelavci spretno izognejo klišeju grde račke in nam za spremembo pokažejo razvoj romantičnega razmerja, postavljen v bolj realne okvirje. Mislim, da romantična komponenta filma  funkcionira dobro — fant, ki v razmerje vstopa kot tisti, ki naj bi pomagal nepriljubljeni, v ljubezni neizkušeni mladenki, skozi razvoj njunega odnosa počasi odkriva nekaj pomembnih dejstev o samemu sebi. Začne se zavedati, da je situacija v resnici obrnjena, da je on tisti, ki potrebuje pomoč.  

Tu pridemo do problematičnega ozadja, iz katerega izvira njegova disfunkcija in imam občutek, da bi se na tem polju dalo narediti nekaj več.  Fantov odnos z materjo je tista najšibkejša točka — mati ni nikoli zraven, vzrok hladnega odnosa pa ni nikoli jasneje opredeljen. Povsem nelogično je, da ta nikoli ne pove sinu, kdo in kaj je njegov oče, še bolj nelogično pa se zdi Sutterjevo idealiziranje moškega, ki ga je zapustil v otroških letih. V oči  bode tudi ravnodušnost, ki ji do njegovega pijančevanja kažejo ljudi iz njegove okolice. Zdi se, da njegov problem opazimo samo mi gledalci, vsi ostali (z izjemo poslovodje, kjer Sutter dela kot študent), pa v njegovem opijanju ne vidijo nič, o čem bi se veljalo resneje pomeniti.  In če indiferentnost njegove punce pripišemo tisti ljubezen je slepa,  je toliko težje razumeti materino pasivnost. Filmu odločilne točke prineseta zaljubljena Shailene Woodley in Miles Teller, ki sta zelo dobro opravila svoje delo in s tem prispevkom dokazala, da dobra nastopa v Potomcih (The Descendants, Alexander Payne, 2011), oziroma Zajčji luknji (Rabbit Hole, John Cameron Mitchell, 2010), nista bila nobeno naključje. (+3) 

Ocena:

Tujejezični oskar 2014 - Skrajšan seznam

Akademija je pred nekaj dnevi objavila skrajšan seznam devetih kandidatov, ki se potegujejo za tujejezičnega oskarja, 16. januarja pa bo na seznamu ostalo le še pet naslovov, ki bojo prejeli nominacijo. Nekaterim filmom, ki s(m)o jim mnogi pripisovali možnosti za končno zmago, se ni uspelo prebiti na ta skrajšani seznam. V prvi vrsti imam v mislih Preteklost (Le passe) oskarjevca Asgharja Farhadija, Zeleno kolo (Wadjda) iz Saudske Arabije, čilskega kandidata Gloria (R. Sebastian Lelio) in berlinskega zmagovalca Položaj otroka (Pozitia copilului) iz Romunije. Kandidati iz Danske (Lov), Italije (Neskončna lepota) in Hong Konga (Veliki mojster) so pričakovane izbire. Veseli me, da se je na skrajšan seznamu znašel belgijski kandidat.

1. Belgija - Alabama Monroe (The Broken Circle Breakdown), R: Felix van Groeningen
2. BiH - Epizoda v življenju zbiralca železa (Epizoda u životu berača željeza), R: Danis Tanović
3. Kambodža - The Missing Picture (L'image manquante), R: Rithy Panh
4. Danska - Lov (Jagten), R: Thomas Vinterberg
5. Nemčija - Two Lives (Zwei Leben), R: Georg Maas
6. Hong Kong - Veliki mojster (Yi dai zong shi), R: Wong Kar-wai
7. Madžarska - The Notebook (A nagy füzet), R: Janos Szasz
8. Italija - Neskončna lepota (La Grande bellezza), R: Paolo Sorrentino
9. Palestina - Omar, R: Hany Abu-Assad

Fruitvale Station (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Ryan Coogler
Scenarij: Ryan Coogler
Igrajo: Michael B. Jordan, Melonie Diaz, Octavia Spencer, Ariana Neal, Ahna O'Reilly, Kevin Durand

Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, Benh Zeitlin, 2012) so lani bile tista indie uspešnica, o kateri se je (upravičeno) največ govorilo. Zveri… so se ob koncu leta znašle na vseh pomembnejših pregledih najboljših stvaritev leta, vrhunec pa so bile štiri oskarjevske nominacije. Fruitvale Station med letošnjo ponudbo ameriške neodvisne produkcije mogoče ne izstopa tako močno, vendar je prvenec mladega 26-letnega Ryana Cooglerja po moji oceni najprimernejši naslednik Zveri…. No, tehnično med neodvisno produkcijo sodi tudi Llewyn Davis (Inside Llewyn Davis, Joel Coen, Ethan Coen, 2013), a ob tem velja upoštevati, da je film bratov Coen financiran s pretežno evropskim denarjem in težkokategorniški status, ki ga brata uživata v filmskem svetu. Prav zato menim, da je Frutivale Satation primernejši kandidat za naslov odkritja leta med ameriškimi neodvisneži, čeprav v isti sapi moram priznati, da mi je Llewyn Davis ponudil več filmskih užitkov. Naslovna stvaritev, posneta pod produkcijskim okriljem oskarjevca Foresta Whitakerja in oskarjevke Octavie Spencer (ki v filmu igra eno izmed glavnih vlog), se osredotoča na tragični dogodek, v katerem je življenje izgubil 22-letni Oscar Grant. Temnopoltega Granta je brez razloga ustrelil eden izmed pripadnikov policijske enote, ki je zadolžena za nadzor oaklandske podzemne železnice. Postaja Frutivale je kraj, na katerem je v prvih urah leta 2009 prišlo da kratkega stika med policijo in mladeničem, ki se je s prijatelji vračal domov z novoletne proslave v centru mesta. Splet nesrečnih naključij je hotel, da Oskar na ta večer na vlaku sreča človeka iz svoje preteklosti, s katerim je imel nekaj neporavnanih računov. Na vlaku se je vnel prepir, zaradi katerega je bila poklicana policija, ki je z vlaka hitro potegnila dežurne (temnopolte) osumljence. Ryan Coogler film odpre z amaterskim video posnetkom, ki ga je z mobitelom posnel eden izmed potnikov. V dneh po tragediji so je na spletu pojavilo več podobnih posnetkov, ki nedvomno dokazujejo, da za policijsko brutalnost in uporabo strelnega orožja ni bilo nobenega pravega povoda.   

Fruitvale Station je sprva bil zamišljen kot dokumentarni film, toda Coogler je na koncu uvidel, da bo tisto kar želi povedati bolje povedal v formi igranega filma. O umoru Oscarja Granta je poročala večina svetovnih medijev, vendar ti prispevki poleg imena žrtve niso ponudili veliko več, kakor gola dejstva. Coogler se je odločil, da bo skozi dramatizacijo brezsmiselne izgube mladega življenja novici nadel človeški obraz in tako na gledalce prenesel delček jeze, žalosti in razočaranja, ki so ga čutili in še vedno čutijo njegovi najbližji in vsi tisti, ki so Oscarja poznali. Film se osredotoča na zadnji dan v življenju glavnega protagonista in razen enega krajšega flashbacka, ki pojasnjuje njegove pretekle grehe, je zgodba omejena na teh zadnjih 24 ur. Režiser ni imel lahko nalogo, saj je odmevnost primera močno zožala njegov maneverski prostor; konec je bil že vnaprej znan, večina okoliščin prav tako. Menim, da je Coglerju kljub omejenem časovnem obdobju in kratki minutaži samega filma uspelo zelo dobro okarakterizirati glavnega protagonista. Ta je pri 22-ih na življenjski prelomnici. Zaletavost in najstniško muhavost začenja spodrivati zrelejša percepcija življenja in Oskar počasi spoznava, kaj so tiste prave vrednosti, ki nekaj štejejo v življenju. Zaveda se, koliko nevšečnosti je povzročil svojim najbližjim in kaj mora storiti, da postane pravi mož, oče in sin. 4-letna hčerkica Tatiana prinaša toliko veselja v njegovo življenje, da je enostavno več ne sme pustiti na cedilu. 

Skozi nekaj kratkih in dobro zasnovanih epizod gledalci v Oscarju prepoznamo mladega moža, ki ima nekaj napak, vendar je njegovo srce na pravem mestu. To idejo Cogler in sodelavci izjemno lepo ujamejo v prizoru s psom, ki ga Oscar pobere s ceste, potem ko ga je povozil avto. Kljub vnaprej določenem končnem izidu režiser suvereno pripelje zgodbo do tistega usodnega trenutka, ko je na postaji Fruitvale odjeknil strel iz policijskega orožja. Trenutka, ki je bil pričakovan, a zato nič manj šokanten. V teh momentih Oscar za nas ni več samo ime, temveč človek iz krvi in mesa, ki smo ga spoznali in vzljubili. Cogler se je že med pisanjem scenarija odločil, da bo glavno vlogo zaupal Michaelu B. Jordanu. In ni se zmotil. Jordanu je uspela naravnost fantastična igralska kreacija, ki v sezoni podeljevanja različnih nagrad, ne bi smela ostati prezrta. Zanimivo je bilo opazovati, v kako dobrega igralca se je razvil fant, ki se ga zagotovo spomnijo vsi ljubitelji znamenite Skrivne naveze (The Wire, 2002-2008). Mladi Ryan Coogler je v zgodbo nesrečnega Oscarja Granta kvalitetno vključil družbeni komentar, ki dobro izpostavi dva najbolj pereča problema sodobne Amerike — prevelike klasne razlike in rasizem. Moja edina in obenem največja pripomba se nanaša na preveč izraženo željo ustvarjalcev, da se Oscarja Granta prikaže v pozitivni luči. Mislim, da film Granta po nepotrebnem idealizira, saj bi njegov lik s kakšno napako več bil le še bolj pristen in bolj človeški.

Ocena:

White Reindeer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: Zach Clark
Scenarij: Zach Clark
Igrajo: Anna Margaret Hollyman, Laura Lemar-Goldsborough, Lydia Hyslop, Joe Swanberg, Fernanda Tapia

Všeč so vam božični filmi? Uživate v komedijah? White Reindeer je izdelek, ki na prvi pogled izpolnjuje vse božično-komične kriterije, toda prvi vtis včasih zna biti zavajajoč. Že sumljiva podoba božične smrekice na plakatu namigne, da bo božič, ki ga bomo pričakali s srečno poročeno 32-letno nepremičninsko agentko Suzanne Barrington (Anna Margaret Hollyman), nekoliko neobičajen. Suzannino življenje se namreč obrne na glavo, ko neznani storilci med vlomom ubijejo njenega moža Jeffa, priljubljenega vremenarja na lokalni tv-postaji. Le nekaj dni nazaj sta zakonca proslavljala Jeffovo napredovanje  — čez  par mesecev bi se morala preseliti na Havaje, kjer je pokojnika čakala nova, sanjska služba, — toda zdaj je vse drugače. Brezupno. Prazno. Nesmiselno. Suzanne si ne more pomagati s sočutjem znancev, sosedov in ožjih družinskih članov, saj so vsi ti izrazi podpore v večini primerov zgolj prazna kurtoazija. Suzanne potrebuje nekaj, kar jo bo predramilo iz šoka, ji dalo novi impulz za prihodnost. Na njeno (ne)srečo Jeffov najboljši prijatelj ni tako stoičen v prenašanju nepričakovane izgube;  v pogovoru z njo se zlomi in ji prizna, da je Jeff pred časom imel nekaj mesecev trajajočo afero z neko slačipunco. Spoznanje o moževi nezvestobi nekoliko predrami njene čute in Suzanne nekaj dni kasneje v lokalnem strip baru poišče Fantasio (Laura Lemar-Goldsborough), temnopolto striperko, s katero je nevede delila moža.   

White Reindeer je eden tistih projektov realiziran s pomočjo vedno bolj vplivnega Kickstarterja (projekt je v 52 dneh zbrali predvidenih 33.500 dolarjev). Trenutno je v Kickstarter bazo v kategoriji film in video vpisano več kot 700 različnih projektov in zanimivo bo videti, kako se bo tovrstno financiranje razvijalo v prihodnje. Relativno neznani Zach Clark je z zbranim denarjem posnel nenavadno črno komedijo, ki gledalcu poskuša (v večini situacij dokaj uspešno) ponuditi nekoliko drugačno filmsko izkušnjo. Mislim, da je Clark pri pisanju zgodbe izhajal iz ideje, da stvari niso takšne, kot se nam zdijo na prvi pogled. Tragičen dogodek povsem spremeni življenje glavne junakinje in jo prisili, naj na svet začne gledati z drugačnimi očmi. Suzannin proces žalovanja je zelo nekonvencionalen: alkohol, kokain, kraja, swingerska zabava …, vse to so prejemi, s katerimi novopečena vdova poskuša akceptirati nova spoznanja o sebi sami in svetu, ki jo obkroža. Suzanne z mrzličnim nakupovanjem božičnih pripomočkov in daril želi ohraniti božično vzdušje, ki je njen še zadnji nekorumpirani spomin na pretekle, srečne dni. Vzporedno s spoznanji o zlaganosti skoraj vsega v kar je verjela dotlej, Suzanne počasi odkriva čari pravega, pristnega  prijateljstva. Beli severni jelen je zanimiv v mnogih pogledih, še posebej v kreiranju nenavadnih situacij, ki jim ne manjka prepričljivosti, vendar Clarku zmanjka nekaj spretnosti pri povezovanju teh zanimivih epizod v bolj kompaktno idejno celoto. Končni rezultat je film, ki brez dvoma ne bo ostal v dolgotrajnejšem spominu, nekaj več pa bojo odnesli predvsem ljubitelji bizarnih situacij in črnega humorja. (-3)           

Ocena:

The Patience Stone (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Afganistan, Francija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Atiq Rahimi
Scenarij: Jean-Claude Carriere, Atiq Rahimi (knjiga)
Igrajo: Golshifteh Farahani, Hamid Djavadan, Hassina Burgan, Massi Mrowat, Mohamed Al Maghraoui

Naslov filma izvira iz perzijske mitologije, oziroma legende o kamnu, ki se mu lahko izpoveš in zaupaš svojo bolečino, nesrečo, dvome in najbolj globoke skrivnosti. Kamen potrpljenja ves čas absorbira nesrečo izpovedovalca, potrpežljivo posluša in se polni z njegovo/njeno bolečino, vse dokler nekega dne ni povsem poln. Takrat kamen poči, se razleti na koščke in v tem trenutku je duša izpovedovalca ozdravljena, pripravljena kreniti naprej. Atiq Rahimi v vlogo izpovedovalke postavi žensko (Golshifteh Farahani), ki v neimenovani državi in neimenovani vojni skrbi za svojega veliko starejšega paraliziranega moža, ki je bil hudo ranjen v boju s sovražnikom. Krogla ga je zadela v vrat in od takrat nepremično leži v nekakšni komi, popolnoma odvisen od ženine pomoči in nege. Ženska ga z rednimi infuzijami ohranja pri življenju, toda situacija je iz dneva v dan težja. Poleg moža mora skrbeti za njuna nemočna otroka, bojna črta pa je vedno bližje in ko krogle in bombe začnejo leteti po naselju, se večina prebivalcev odloči za beg. Ostanejo le tisti, ki iz različnih razlogov niso mogli oditi. Ženska je ogorčena, ker ji moževa družina ni pomagala moža in otroka spraviti na varno. Ko vojaki v bližnji hiši usmrtijo nedolžno družino se ženska odloči, da bo vsaj otroka poskušala spravila na varno. Zatočišče najde pri teti, ki živi izven bojnega območja. Ženska noči preživlja ob otrocih in se zgodaj zjutraj vrača v hišo, da bi skrbela za moža. Zdaj, ko brezzavesten leži pred njo, ženska prvič v življenju lahko odkrito pogovori. Njegovo negibno telo postane nadomestek za kamen potrpežljivosti, ki mu obubožana ženska zaupa vse, kar ji leži na duši.

Atiq Rahimi je v Kabulu rojeni afganistansko-francoski režiser in pisatelj, ki je filmsko srenjo zaintrigiral z igranim prvencem Earth and Ashes (Khakestar-o-khak, 2004), enim izmed zmagovalcev canske sekcije Poseben pogled. Rahimi je prvenec posnel po lastni knjižni predlogi in po istem principu je osem let kasneje nastal tudi The Patience Stone. Film je posnet po istoimenskem romanu (scenarij je priredil legendarni francoski scenarist Jean-Claude Carriere), ki je leta 2008 prejel najuglednejšo francosko književno nagrado (Goncourtova nagrada). V glavno vlogo je inštalirana v Franciji živeča iranska igralka Golshifteh Farahani (About Elly, Chicken With Plums), ki je brez dvoma povsem upravičila izkazano zaupanje. Če za filme v katerih vsi pomembnejši aspekti zgodbe počivajo na plečih enega samega osrednjega protagonista uporabim angleško skovanko one-man-show, potem je povsem na mestu, če The Patience Stone označim za one-woman-show. Zgodba zgrajena okoli brezimnih likov filmu daje neko univerzalno sporočilno vrednost, komentar družbenih odnosov izražen skozi magnetično igralsko kreacijo Farahanijeve pa ponuja vzorce, ki jih (z manjšimi odstopanji) lahko prepoznamo v družbeni hierarhiji večine arabskih držav. Položaj ženske v arabskem svetu je rdeča nit vtkana v življenjsko zgodbo ženske, ki se šele po moževi tragični nesreči začne osvobajati spon, ki so njeno bitje zreducirale na človeka nedostojno življenje, ki za cilj ima le dvoje: reprodukcijo in brezpogojno izvrševanje moževih ukazov. Med ogledom se kljub razmeroma počasnem ritmu ne boste dolgočasili, saj nam režiser v sodelovanju z izkušenim Thierryjem Arbogastom (Nikita, Leon, Peti element) ponudi vizualno dovršen izdelek, ki ves čas razvaja naše vizualne čute. Manjša pomanjkljivosti vidim v razmeroma predvidljivem razpletu zgodbe v nekaterih ključnih detajlih, ki postanejo prezgodaj očitni in prav zato ne dosežejo želene čustvene intenzitete. Te pomanjkljivosti vseeno niso preveč moteče in verjamem, da vsi tisti ki se odločijo za ogled ne bodo razočarani. (-4)      

Ocena:

Napovedi - Dallas Buyers Club

Leto 2013 je očitno dobro leto za kanadske avtorje, ki se po uspehu v domovini želijo preizkusiti v Hollywoodu. Po Denisu Villeneuveu je svoj prvi ameriški film posnel tudi Jean-Marc Vallée (C.R.A.Z.Y., Café de Flore), ki skupaj z vedno boljšim Matthewom McConaugheyjem postavlja Dallas Buyers Club v kategorijo prihajajočih filmov, ki jih nikakor ne gre zamuditi. Film trenutno razvaja gledalce v ameriških kinodvoranah, januarja in februarja pa ga bodo lahko videli gledalci v večini evropskih držav (Slovenije žal zaenkrat ni na tem seznamu). Film nas pelje v leto 1985, v katerem je svet preko medijev dokončno spoznal vse razsežnosti nove, nevarne bolezni. Mnogi smo v tem času prvič slišali za virus HIV in AIDS, med nesrečniki, ki so se v teh letih borili za življenje, se je znašel tudi homofobični narkoman Ron Woodroof (McConaughey). Zdravniki so mu predpisali v tistem času edino legalno, a povsem neučinkovito zdravilo AZT, ki je Woodroofa pripeljalo na rob smrti. Zato je ta poiskal alternativna zdravila v tujini in jih začel ilegalno tihotapiti v ZDA. Povpraševanje po teh zdravilih je bilo izjemno veliko, zato je Woodroof s pomočjo neke zdravnice ustanovil Dallas Buyers, klub ki je svojim članom zagotavljal težko dostopna alternativna zdravila.

Imdb

Režija: Jean-Marc Vallée

Igrajo: Matthew McConaughey, Jennifer Garner, Jared Leto, Steve Zahn

Zlati Globus 2014

12. januarja nas čaka 71. podelitev zlatih globusov, nominacije v vseh

kategorijah so bile objavljene sinoči. Poglejmo filmske in 

televizijske naslove, ki so si letos prislužili največ nominacij:

FILM

7 nominacij

-12 Years a Slave

- Ameriške prevare / American Hustle

5 nominacij

-Nebraska

4 nominacije

-Kapitan Phillips - Captain Phillips

-Gravitacija - Gravity

TELEVIZIJA

4 nominacije

-Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra

-Hiša iz kart / House of Cards

3 nominacije

-Kriva pota / Breaking Bad

-Dancing on the Edge

- Dobra žena / The Good Wife

-The White Queen

Najboljši film – drama

12 Years a Slave (2013)

Kapitan Phillips - Captain Phillips (2013)

Gravitacija - Gravity (2013)

Rush / Dirka življenja (2013)

Philomena (2013)

Najboljši film - muzikal ali komedija

Ameriške prevare - American Hustle (2013)

Her (2013)

Llewyn Davis - Inside Llewyn Davis (2013)

Nebraska (2013)

Volk z Wall Streeta - The Wolf of Wall Street (2013)

Najboljši igralec – drama

Chiwetel Ejiofor - 12 Years a Slave (2013)

Idris Elba - Mandela: Long Walk to Freedom (2013)

Tom Hanks - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Matthew McConaughey - Dallas Buyers Club (2013)

Robert Redford - Vse je izgubljeno / All Is Lost (2013)

Najboljša igralka - drama

Cate Blanchett - Blue Jasmine (2013)

Sandra Bullock - Gravity (2013)

Judi Dench - Philomena (2013)

Emma Thompson - Saving Mr. Banks (2013)

Kate Winslet - Labor Day (2013)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija

Christian Bale - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Bruce Dern - Nebraska (2013)

Leonardo DiCaprio - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Oscar Isaac - Llewyn Davis / Inside Llewyn Davis (2013)

Joaquin Phoenix - Her (2013)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija

Amy Adams - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Julie Delpy - Before Midnight / Pred polnočjo (2013)

Greta Gerwig - Frances Ha (2012)

Julia Louis-Dreyfus - Enough Said (2013)

Meryl Streep - Avgust: okrožje Osage / August: Osage County (2013)

Moška stranska vloga

Barkhad Abdi - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Daniel Brühl – Rush / Dirka zivljenja (2013/I)

Bradley Cooper - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Michael Fassbender - 12 Years a Slave (2013)

Jared Leto - Dallas Buyers Club (2013)

Ženska stranska vloga

Sally Hawkins - Otožna Jasmine / Blue Jasmine (2013)

Jennifer Lawrence - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Lupita Nyong'o - 12 Years a Slave (2013)

Julia Roberts - Avgust: okrožje Osage / August: Osage County (2013)

June Squibb - Nebraska (2013)

Najboljša  režija

Alfonso Cuarón - Gravitacija / Gravity (2013)

Paul Greengrass - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Steve McQueen - 12 Years a Slave (2013)

David O. Russell - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Alexander Payne - Nebraska (2013)

Najboljši scenarij

12 Years a Slave (2013) - John Ridley

Ameriške prevare / American Hustle (2013) - David O. Russell

Her (2013) - Spike Jonze

Nebraska (2013) - Alexander Payne

Philomena (2013) - Steve Coogan, Jeff Pope

Glasba

12 Years a Slave (2013) - Hans Zimmer

Vse je izgubljeno / All Is Lost (2013) - Alex Ebert

The Book Thief (2013) - John Williams

Gravitacija / Gravity (2013) - Steven Price

Mandela: Long Walk to Freedom (2013) - Alex Heffes

Najboljši animirani film

Ledeno kraljestvo / Frozen (2013)

Krudovi / The Croods (2013)

Jaz, baraba 2 / Despicable Me 2 (2013)

Najboljši tujejezični film

Adelino življenje / La vie d'Adèle (2013)

Neskončna lepota / La grande bellezza (2013)

Lov / The Hunt (2012)

Preteklost / Le passé (2013)

The Wind Rises / Kaze tachinu (2013)

Najboljša tv serija - Drama

Kriva pota / Breaking Bad (2008)

Downton Abbey (2010)

Dobra žena / The Good Wife (2009)

Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Masters of Sex  (2013)

Najboljša tv serija - muzikal ali komedija

Veliki pokovci (2007)

Brooklyn Nine-Nine (2013)

Punce / Girls (2012)

Modern Family / Sodobna družina (2009)

Parks and Recreation (2009)

Najboljša mini serija ali tv-film

Ameriška grozljivka / American Horror Story (2011)

Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Dancing on the Edge (2013)

Skrivnost jezera / Top of the Lake (2013)

The White Queen (2013)

Najboljši igralec v tv seriji - drama

Bryan Cranston - Kriva pota / Breaking Bad (2008)

Kevin Spacey - Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Liev Schreiber - Ray Donovan (2013)

Michael Sheen -Masters of Sex (2013)

James Spader  - The Blacklist (2013)

Najboljša igralka  v tv seriji - drama

Robin Wright - Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Julianna Margulies - Dobra žena / The Good Wife (2009)

Kerry Washington - Scandal (2012)

Tatiana Maslany - Orphan Black (2013)

Taylor Schilling  - Oranžna je nova črna / Orange Is the New Black (2013)

Najboljši igralec v tv seriji - muzikal ali komedija

Don Cheadle - Hiša laži / House of Lies (2012)

Jason Bateman - Odbita rodbina / Arrested Development (2003)

Jim Parsons  - Veliki pokovci /  The Big Bang Theory (2007)

Michael J. Fox - The Michael J. Fox Show (2013)

Andy Samberg - Brooklyn Nine-Nine (2013)

Najboljša igralka  v tv seriji - muzikal ali komedija

Lena Dunham – Punce / Girls (2012)

Edie Falco - Sestra Jackie / Nurse Jackie (2009)

Julia Louis-Dreyfus – Podpredsednica / Veep (2012)

Amy Poehler - Parki in rekreacija / Parks and Recreation (2009)

Zooey Deschanel – Novo dekle / New Girl (2011)

Najboljši igralec v mini seriji ali tv filmu

Matt Damon - Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Michael Douglas - Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Idris Elba - Luther (2010)

Chiwetel Ejiofor - Dancing on the Edge (2013)

Dominic West - Burton and Taylor (2013)

Najboljša igralka v mini seriji ali tv filmu

Jessica Lange - American Horror Story (2011)

Helen Mirren - Phil Spector (2013)

Elisabeth Moss - Top of the Lake (2013)

Helena Bonham Carter - Burton and Taylor (2013)

Rebecca Ferguson - The White Queen (2013)

Fune wo amu [The Great Passage] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Great Passage
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 134' ,  Imdb
Režija: Yuya Ishii
Scenarij: Kensaku Watanabe, Shion Miura (knjiga)
Igrajo: Ryuhei Matsuda, Aoi Miyazaki, Joe Odagiri, Haru Kuroki, Kaoru Kobayashi, Go Kato

The Great Passage podpisuje relativno neznani japonski režiser Yuya Ishii, ki ga tisti bolj studioznimi spremljevalci japonske (azijske) kinematografije, poznajo predvsem po dveh filmih novejšega datuma — Sawako Decides (Kawa no Soko kara Konnichiwa, 2010) in Mitsuko Delivers (Hara ga Kore Nande, 2011) sta filma, ki sta mlademu Japoncu (Ishii je rojen leta 1983) prinesla mednarodno uveljavitev. Njegova avtorska zgodba se nadaljuje z naslovno stvaritvijo, posneto po knjižni predlogi japonske pisateljice Shion Miura. Japonci so The Great Passage poslali v boj za tujejezičnega oskarja, kar je brez dvoma velika čast za tako mladega avtorja. Že sama izbira teme je zelo pomemben faktor, ki lahko odredi domet posameznega filma. Nekatere teme so bolj, druge spet veliko manj hvaležno izhodiščno gradivo, toda splošno prepričanje je, da se iz vsake teme lahko iztisne dober film. Med manj hvaležna izhodišča brez dvoma velja uvrstiti osnovno premiso naslovnega, saj v osrčju zgodbe stoji prizadevanje majhne skupine lingvistov, ki skozi 15-letno časovno obdobje ustvarja novi slovar japonskega jezika. 

Ko se dolgoletni urednik oddelka za jezikoslovje pri ugledni založniški hiši odloči upokojiti, mu šef naroči, naj med zaposlenimi v podjetju najde ustrezno zamenjavo. Človeka, ki bo sposoben nadaljevati njegovo delo; osebo, ki ima dovolj strokovnosti in potrpežljivosti za izpeljavo zelo zahtevnega in dolgotrajnega projekta — novega slovarja t.i. živega jezika, ki bo vseboval dotlej venomer prezrte pogovorne besede iz vsakdanjega življenja. Odhajajoči urednik se odloči za Mitsuya Majimo (Ryuhei Matsuda), sramežljivega, vase zaprtega lingvista, ki je dotlej delal v komerciali. Čeprav Majime sprva ima nekaj težav s prilagoditvijo na novo delovno okolje in nove sodelavce, nadrejeni v njem hitro prepoznajo natančnega, marljivega in studioznega človeka, ki bo idealna zamenjava za odhajajočega urednika. Majime že celo desetletje živi kot podnajemnik pri prijazni starki, ki počasi prihaja v leta, ko bo potrebovala pomoč pri vsakdanjih opravilih. Iz teh razlogov se v hišo vseli najemodajalkina prikupna vnukinja Kaguya (Aoi Miyazaki), ki v Majimi prebudi čustva, ki jih ni tako enostavno opisati z besedami. 

Verjamem, da film o ljudeh, ki porabijo celih 15 let za dokončanje jezikoslovnega projekta, težko pritegne veliko gledalcev. Kljub temu menim, da tisti, ki se odločijo za ogled ne bojo nezadovoljni, četudi je pri tem potrebno upoštevati, da je The Great Passage film, ki je nekoliko primernejši za gledalce, ki že imajo nekaj izkušenj z japonskim filmom, kulturo in mentaliteto. Zgodba, kot je ta, bi težko nastala v kakšni drugi državi, saj nekateri pomembni aspekti filma počivajo na tipično japonskih vrednotah: predanem delu, vzdržljivosti in timskem sodelovanju. Eden izmed poglavitnih predpogojev za funkcioniranje naslovnega in njemu podobnih filmov je spretnost pripovedovalca, ki mora pri gledalcu zbuditi zanimanje za stvari, ki ga v normalnih okoliščinah ne bi zanimale. Ishii in sodelavci nam na zanimiv način približajo proces nastajanje slovarja, ter z relativno enostavnimi in razumljivimi prejemi pojasnijo potrebo po pikolovski natančnosti pri izdelavi pomembne knjige. Pri tem si nikoli ne dovolijo zdrsa v suhoparno resnost, ampak ves čas ohranjajo nevsiljivo komičnost dialogov in situacij. Pred ogledom bi si težko predstavljal, da se v iskanju definicije za določeno besedo lahko skriva nekakšen komičen potencial, vendar so me ustvarjalci prepričali v nasprotno. Prijeten komični ton ne izvira iz komičnosti situacij, ampak je spretno stkan iz karakternih značilnosti glavnih protagonistov. The Great Passage obenem doseže prepričljivo čustveno raven brez nepotrebnega poseganja po pretirani sentimentalnosti. Za konec izrekam pohvalo na račun igralskega kadra in opozarjam vse ljubitelje hitrejšega tempa, da ta filmčič svojo publiko išče predvsem med tistimi, ki premorejo nekaj več potrpežljivosti. (+3)    

Ocena:

Blackbird (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2012 
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb
Režija: Jason Buxton
Scenarij: Jason Buxton
Igrajo: Connor Jessup, Alexia Fast, Michael Buie, Alex Ozerov, Craig Arnold, Tanya Clark

Kanadčani so očitno prepričani, da se jim nikoli ne more zgoditi Kevin. Ja, tisti Kevin, o katerem bi se starša morala pogovoriti, a se nista. In potem se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Za razliko od Američanov so Kanadčani veliko bolj previdni in preventivno ukrepajo že zelo zgodaj. To na svoji koži najbolje občuti 16-letni Sean (Connor Jessup), ki se je pred kratkim preselil iz velikega mesta v majhen kraj, v katerem posebneži kakršen je on hitro padejo v oči. V takšnem okolju so temno pobarvani lasje, pankerska usnjena jakna in piercingi več kot dovolj, da te izobčijo. Sean iz začetka dokaj dobro prenaša zbadanja, žaljivke in grožnje, s katerimi nanj pritiskajo njegovi normalni sovrstniki. Težavno prilagajanje na novo okolje pa postane še bolj komplicirano, ko se zagleda v lepo sošolko Deanno, dekle kapetana šolske hokejske ekipe. Povsem nepomembno je, da se Deanna izven šolskega okolja rada zadržuje v njegovi družbi in mu tudi nedvomno pokaže svojo naklonjenost. Njen hokejist in njuni prijatelji so  prepričani, da se ji Sean ne bi smel približevati. In ko hokejist odreagira kot pravi alfa samec in s svojimi kompanjoni (fizično) pritisne na Seana, ona ne stori nič, da bi ga zaščitila. Nemočen, da stori karkoli, Sean na svojem blogu objavi kratko zgodbo, v kateri napove maščevanje celotni hokejski ekipi. Še par ponesrečenih izjav in nekaj naključij (v mestu vsi vedo, da je oče lovec — torej, orožje je pri roki), je dovolj, da na njegov vrata potrka policija in ga odpelje na zaslišanje.

Blackbird je celovečerni prvenec 41-letnega Jasona Buxtona, ki je na festivalu v Torontu skupaj s prvencem Cronenberga mlajšega (Antiviral), razglašen za najboljšo kanadsko debitantsko stvaritev. Zgodba se začne tam, kjer se začnejo mnoge najstniške drame: s prihodom neprilagojenega protagonista v malo mesto, ki prišleku hitro pokaže zobe in od njega zahteva prilagoditev občim standardom in normam. Buxton na zanimiv način kombinira motiv šikaniranja posameznika v šolskem okolju z neko splošno histerijo, ki po številnih strelskih pohodih, predvsem na ameriških šolah, močno odmeva tudi v sosednji Kanadi. Film lepo pokaže, da ta specifičen problem velja obravnavati z izjemno previdnostjo, saj v takšnih primerih hitro pride do teptanja osnovnih človekovih pravic. Zelo tanka je linija med potrebo po zagotavljanju varnosti in zdrsom v totalitarizem, ki potem generira sovražen odziv na vsako obliko drugačnosti. Mislim, da film lepo kristalizira zmoto sodobne družbe, da se tragedije lahko preprečujejo z represivnimi prejemi in zavračanjem edine možne rešitve: sistematičnega dela z otroci, ki jim je potrebno vcepiti spoštovanje človeške integritete, ter  razumevanje in sprejemanje drugačnosti. Seveda, otroci večino negativnega predznanja poberejo doma, od staršev in ostalih ljudi, ki jih obkrožajo in prav zato bi izobraževalne ustanove morale igrati večjo vlogo in poskušati skozi različne edukacijske programe pravilno usmerjati odraščajoče generacije. Idejno je Blackbird film na mestu in tudi v obrtnem smislu mu ne morem očitati veliko. Dobro karakterizacijo osrednjih protagonistov dopolnjujejo korektni igralski nastopi, ritem je soliden, zgodba vseskozi dovolj zanimiva, da ohranja gledalčevo zainteresiranost. Njegova najšibkejša točka je pomanjkanje svežine pri snovanju posameznih dogodkov, ki odločilno usmerijo življenje glavnega protagonista. Prav tako imam občutek, da je Buxton v zgodbo vključil malce preveč naključij, ki postopkom protagonistov jemljejo nekaj kredibilnosti, celoten proces proti glavni osebi pa je prikazan preveč enodimenzionalno. Čeprav nimam pripomb na izvedbo igralskega kadra, menim, da so se ustvarjalci s selekcijo prijetnih obrazov vendarle preveč trudili vplivati na našo presojo, kar se nekoliko kosa s samo sporočilnostjo filma. Ne glede na to je Blackbird soliden prvenec, ki v seštevku vseh postavk nudi pozitivno filmsko izkušnjo. (+3) 

Ocena: