sreda, 9. januar 2019

Under the Silver Lake (2018)

Andrew Garfield in Under the Silver Lake (2018)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 139'Imdb 
Režija: David Robert Mitchell
Scenarij: David Robert Mitchell
Igrajo: Andrew Garfield, Riley Keough, Topher Grace, Patrick Fischler, Grace Van Patten, Callie Hernandez, Zosia Mamet, Jeremy Bobb, Sydney Sweeney, Jimmi Simpson, David Yow



David Robert Mitchell je pred leti z nepričakovanim horor hitom Zlo za petami (It Follows, 2014) postal eno izmed glavnih odkritij kanskega Tedna kritike. Ob koncu leta se je njegov drugi celovečerec znašel na številnih pregledih najboljših in mnogi smo z zanimanjem čakali Mitchellov naslednji korak. Ta je prišel štiri leta kasneje v obliki črne neo-noir komedije Under the Silver Lake, s katero se je Američan vrnil v Cannes, to pot kar v glavno tekmovalno sekcijo festivala. Kritiki so film sprejeli z mešanimi odzivi, število negativnih mnenj po festivalu je le še naraščalo. Under the Silver Lake je vse od izida počival na mojemu must-see seznamu, vendar so mlačni odzivi in izdatna minutaža nekoliko zamaknili srečanje z Mitchellovim najnovejšim umotvorom. Princip »prepričaj se na lastne oči« je ponovno poskrbel za eno najzanimivejših izkušenj v zadnjem obdobju, saj je med lanskim naborom naslovov malo takšnih, ki s svojo posebnostjo in drugačnostjo izstopajo iz množice generičnih izdelkov.

V enemu zgodnejših prizorov glavni junak, zasanjani, v prijetno otopelost in pasivnost potopljeni Sam (Andrew Garfield) odkrije, da je nekdo vandaliziral njegov avto. Nato v bližini opazi skupinico fantičev, ki z izživljanjem na avtomobilih njegovih sosedov nadaljujejo svoj vandalski pohod. Kazen je hitra in efektna. Sam jih dohiti, pesti zapojejo, kri poteče… In med tem ko otroka v bolečinah in nejeveri ležita na asfaltu in premišljujeta kako pobegniti na varno, režiserju že vpisujem prvi plus in ugotavljam, da bi Under the Silver Lake vendarle lahko ponudi več od tega, kar obljublja kritiški konsenz. Zgodba se začne zapletati s prihodom atraktivne Sarah (Riley Keough), ki ob bazenu, v belih kopalkah, takoj pritegne Samovo pozornost. Ali bolje rečeno preusmeri njegovo pozornost z razgaljenega oprsja nekoliko starejše sosede, ki v hipu postane manj mičen vir inspiracije za njegove onanistične podvige. Že v istem popoldnevu Sam novinko tudi spozna in v njeni družbi preživi nekaj prijetnih uric. Punca kot je Sarah je za geeka njegovega kova pravi »jack pot,« zato je njegovo razočaranje toliko večje, ko ta že naslednji dan izgine. Sumljive okoliščine izginotja Sama poženejo na pot iskanja resnice, do katere v Los Angelesu, mestu v katerem skoraj nihče ni tisto za kar se izdaja, ni lahko priti. 

Riley Keough in Under the Silver Lake (2018)

Toda resnica je izmuzljiva in včasih ne prinaša nobenega zadoščanja. Usoda mičnega dekleta je tako kot marsikaj v naslovni stvaritvi MacGuffin*, orodje za odkrivanje novega teritorija in narativno gorivo, ki našega junaka oziroma zgodbo, pelje naprej. Glavni očitek večine nezadovoljnežev, da je Mitchell posnel film brez prave ideje sicer drži vodo in če sodite med tiste, ki prisegate na zaokrožene zgodbe z razumljivo izoblikovanimi motivi in jasno sporočilnostjo, potem Silver Lake najbrž ne bo vaša skodelica čaja. Ne glede na številne slepe poti in vprašanja, na katera nikoli ne dobimo pravega odgovora, filmu po mojem mnenju vseeno ne moremo očitati popolne narativne nekoherentnosti. V družbi junaka, ki se skozi labirinte lastnih zablod, v sodelovanju z galerijo bolj ali manj pomembnih likov poskuša najti odgovore, film na koncu vendarle pride do sklepa, da ga preiskava misterioznega izginotja vodi so razkritja resnice o njemu samemu. 

Vse skupaj je toliko bolj zabavno ker je pot do bistva tlakovna z mnogimi zanimivi spoznanji. Spoznanju o tem, da je večina glasbenih hitov današnjice zrasla na zeljniku enega samega človeka, da so v teh besedilih in notah skrita kodna sporočila, ter da je ključ za dešifriranje le-teh včasih skrit v primitivnih video igricah, včasih pa natisnjen na škatli priljubljene znamke kosmičev. Andrew Garfield je odličen v vlogi daljnega rojaka Jeffreyja Lebowskega, ki je nedvomno ena izmed številnih referenc, ki jih Mitchell že od uvodnih minut bolj ali manj očitno izpostavlja. Sam tako v enemu zgodnejših prizorov z daljnogledom opazuje dogajanje v soseščini – skupaj z njim zremo skozi Dvoriščno okno in se  podamo v raziskavo skrivnostnega izginotja na Mulholland Driveu. Njegova pot je zavita v surrealistično Inherent Vice meglico, v kateri na vašega štirinožnega ljubljenčka morda preži serijski morilec. Navdušen sem s spretnostjo s katero Mitchell včasih subtilno in včasih bolj direktno poveže vse te reference. V eri, ko je vse do neke mere preračunano, prirejeno okusu večine in ekonomski logiki je pravo zadovoljstvo gledati filme režiserjev z »jajci.« David Robert Mitchell je eden izmed njih. 



*MacGuffin je izraz, ki ga je izoblikoval Alfred Hitchcock. Z njim označuje naključne objekte ali osebe, katerih edina naloga v filmu je, da vodijo zgodbo; MacGuffini so sami po sebi nezanimivi in skoraj »prazni« objekti/subjekti. Predvsem v kriminalkah in srhljivkah je MacGuffin, poleg klasičnega Whodunit (mrzlično iskanje storilca), razširjeno sredstvo za vzdrževanje napetosti skozi film. -Wikipedia



Ocena


torek, 8. januar 2019

The Little Drummer Girl (2018– )

Alexander Skarsgård and Florence Pugh in The Little Drummer Girl (2018), © AMC / Jonathan Olley

Slovenski naslov: Mala bobnarka
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama, triler 
Dolžina: 6 x 55'Imdb
Režija: Park Chan-wook 
Scenarij: Michael Lesslie, Claire Wilson, John le Carré (knjiga)
Igrajo: Alexander Skarsgård, Michael Shannon, Florence Pugh, Michael Moshonov, Simona Brown, Lubna Azabal, Charif Ghattas



BBC-jeva mini serija Mala bobnarka (The Little Drummer Girl) je na papirju ena najbolj razburljivih novih serij ta hip. V eri, ko pod okriljem televizije ustvarjajo številni uveljavljeni mojstri sedme umetnosti, smo dočakali TV debi še enega težkokategornika, južnokorejskega maestra Park Chan-wooka (Oldboy, The Handmaiden), ki je režiral vseh šest enournih epizod. »Bobnarka« nekaj privlačnosti dolguje tudi zbrani igralski zasedbi, v prvi vrsti Michaelu Shannonu, Alexandru Skarsgårdu in vzhajajoči zvezdi z Otoka, mladi Florence Pugh (opažena v temačni drami Lady Macbeth in debitantski vlogi v drami The Falling). Malo manj spodbudna je vsaj zame bila informacija, da je mini-serija posneta po knjižni predlogi mojstra vohunskega zgodb Johna le Carréja, po kateri so že leta 1984 posneli dokaj neodmeven celovečerec, v katerem sta igrala Diane Keaton in Klaus Kinski, režiral pa je oskarjevec George Roy Hill (Sting)

Zgodba postavljena na konec sedemdesetih let spremlja posebno enoto izraelskih vohunov, ki jo vodi vztrajni in premeteni agent Martin Kurtz (Shannon). Ta s pomočjo svojega najboljšega agenta Gadija (Skarsgård) rekrutira mlado gledališko igralko Charlie (Pugh). Mladenko so opazili na študentskem srečanju posvečenem palestinskem vprašanju, na katerem je govoril mladi Palestinec, sicer mlajši brat Khalila Al Khadarja, izmuzljivega palestinskega terorista, ki na vest ima več bombaških »podvigov.« Gadijeva naloga je zapeljati mlado igralko, ki naj bi potem lažje sprejela vohunsko vlogo pod okriljem Mosada. Ta dobro opravi nalogo, vendar Charlie dolgo omahuje, saj v resnici premore več sočutja do Palestincev. Toda Kurtz je dovolj bister, da ji ponujeno vloga zna predstaviti skozi prizmo reševanje življenj in ultimativnega igralskega izziva. Charlie naposled sprejeme vlogo punce Khalilovega mlajšega brata, ki je že v rokah Mosada. To je podatek, ki ga Kahlil in možje iz njegovega kroga ne vedo, kar Kurtzu in njegovem timu omogoči zagon kompleksnega načrta, ki naj bi jih na koncu pripeljal do enega najbolj iskanih teroristov.

Florence Pugh in The Little Drummer Girl (2018), © AMC
  
Mala bobnarka bi v seštevku, glede na vse dobre elemente, lahko bila vrhunska serija. Ustvarjalci so se zelo potrudili ustvariti pristno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in lepo je opazovati takšno bogastvo v detajlu, dovršeni kostumografiji in scenografiji. Parkova režija je brezhibna in z vsakim kadrom je čutiti, da smo v rokah pripovedovalca, ki zelo dobro ve, kako postaviti in izpeljati posamezni prizor. Nobenih večjih pripomb ni niti glede prispevka igralske zasedbe, saj se vsi ključni igralci potrudijo iz svojih rol izvleči maksimum. Iz svoje vloge morda še najmanj iztisne eden najboljših ameriških igralcev svoje generacije Michael Shannon, ki morda niti ni bil najboljša izbira za to dokaj enodimenzionalno in karakterno podhranjeno vlogo. Florence Pugh na drugi strani iz materiala ki je na voljo iztrži največ in pokaže, da z njo v prihodnosti moramo še kako resno računati. Najbolj sporna komponenta zgodbe je po moji oceni motivacija njenega lika, saj se ne morem znebiti občutka, da scenarij daje preveliko težo čustvom, ki jih ta goji do svojega židovskega zapeljivca. Ustvarjalci nas poskušajo prepričati, da se Charlie za sodelovanje z Mosadom odloči predvsem zaradi kombinacije dveh dejavnikov: čustev do Gadija in razburljivega igralskega izziva, ki se ji ponuja. Menim, da ravno te dve predpostavki počivata na majavih temeljih, podobno malo verjeten se zdi tudi segment zgodbe, ki pokriva vlogo in ravnanje palestinskih teroristov. Ne vem sicer, koliko teh slabosti izhaja iz knjižne predloge in koliko iz prilagojenega scenarija Michaela Lesslieja in Claire Wilson, toda pod črto lahko izrazim le obžalovanje, ker mnoge dobre komponente niso podprte z boljšimi scenarističnimi rešitvami. 

Ocena


sobota, 5. januar 2019

Les gardiennes (2017)

aka The Guardians
Nathalie Baye and Iris Bry in Les gardiennes (2017)

Slo naslov: Čuvarke
Angleški naslov: The Guardians
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 138'Imdb
Žanri: drama
Režija: Xavier Beauvois
Scenarij: Xavier Beauvois, Frédérique Moreau, Marie-Julie Maille
Igrajo: Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry, Cyril Descours, Gilbert Bonneau, Olivier Rabourdin



Francoski režiser in igralec Xavier Beauvois je širši javnosti najbolj znan po odmevnem celovečercu Božji možje (Des hommes et des dieux, 2010), za katerega je prejel veliko nagrado v Cannesu. Njegov sedmi celovečerec Čuvarke je v turbulentno obdobje prve svetovne vojne postavljena drama, ki prikazuje življenje na francoskem podeželju, v zaledju krvavih spopadov na zahodni fronti. Praktično vsi za boj sposobni moški so na bojišču, skrb za kmetije so prevzele ženske, ki se morajo spoprijeti z najtežjimi fizičnimi deli. Pripoved v prvi plan postavi dogajanje na kmetiji družine Sandrail, ki nujno potrebuje nekoga za pomoč pri vsakdanjih opravilih. Ob moževi invalidnosti in odsotnosti obeh sinov je zadeve v svoje roke morala prevzeti stroga in garaška Hortense. Po najboljših močeh ji pomaga poročena hčerka Solange (tudi njen mož je odšel na fronto), toda dela je preprosto preveč. V odsotnosti moških hlapcev Hortense za pomoč pri žetvi najame mlado siroto Francine, ki se odlično znajde v svoji vlogi. Z vestnim in predanim delom punca hitro pridobi njeno zaupanje in postane eden stebrov domačije.

Iris Bry in Les gardiennes (2017)

Okoli teh treh ženskih likov Beauvois gradi portret ruralne Francije v občutljivem obdobju velikega vojaškega spopada. V tem času so na njive zapeljali prvi traktorji in drugimi stroji, ki bodo drastično spremenili kmetijstvo in poljedelstvo. In v tem času so se na novo definirali medrazredni odnosi. Eden pomembnejših motivov filma je tako medrazredni konflikt, ki se reflektira v stališču, ki ga Hortense zavzame do Francine ko spozna, kako resno se je za revno deklo ogrel njen sin, ki z bojišča občasno prihaja domov, na zaslužen dopust. Gospodarica deklo naenkrat vidi v drugačni luči, vse njene izjemne človeške kvalitete povsem zasenči njena razredna pripadnost in misel, da bi ženska njenega staleža lahko postala del družine. Beauvois tako v širši družbeni kontekst postavi osebno zgodbo o nesrečni ljubezni in človeški integriteti. Čuvarke prepričljivost gradijo na odličnih igralskih nastopih treh osrednjih protagonistk Nathalie Baye, Laura Smet (igralki sta mati in hčerka tudi v resničnem življenju) in debitantke Iris Bry, ki je izvrstno upodobila Francine, prepričljivi rekonstrukciji zgodovinskega obdobja in všečni predanosti, s katero film obravnava dinamiko dela na kmetijah in poljih. Režiser je v spremni besedi poudaril, da je navdih iskal v umetniških delih impresionističnih mojstrov in takšen pristop je prinesel zares čudovite vizualne rezultate. Ob gledanju mnogih prizorov imamo občutek, da gledamo slikarsko umetnino, ki se počasi prebuja in spreminja pred našimi očmi. Čuvarke so lep dosežek tudi zato, ker nam nudijo zanimiv vpogled v življenje za bojno črto, kar je dokaj redka izbira za filme umeščene v čas velikih vojn.


Ocene





petek, 4. januar 2019

Taeksi woonjunsa (2017)

aka A Taxi Driver
Song Kang-Ho in Taeksi woonjunsa (2017), © CHO WONJIN


Slovenski naslov: Taksist
Angleški naslov: A Taxi Driver
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Žanri: akcija, drama, zgodovinski
Dolžina: 137'Imdb 
Režija: Jang Hun
Scenarij: Uhm Yoo-Na, Jo Seul-Ye
Igrajo: Song Kang-Ho, Thomas Kretschmann, Ryoo Joon-Yeol, Oh Dal-Su, Yu Hae-Jin



V samem vrhu najbolj gledanih filmov v Južni Koreji v letu 2017 najdemo akcijsko zgodovinsko dramo Taksist (Taeksi woonjunsa). Več gledalcev je v korejske kinodvorane pritegnila le še akcijska fantazijska drama Along with the Gods: The Two Worlds, Taksist pa je bil tudi južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja. Letos ga je nasledil Požiganje (Beoning, Lee Chang-dong), ki bi po moji oceni moral imeti veliko boljše možnosti za nominacijo in celo končno zmagoslavje. A če so nominacije za zlate globuse dobra napoved oskarjev, potem se bo tradicija nadaljevala. Omeniti namreč velja, da južnokorejska kinematografija, navkljub številnim izvrstnim filmom, še vedno nima nominacije za najprestižnejšo filmsko nagrado.  

A vrnimo se raje k temi današnjega zapisa, četrtemu celovečercu uveljavljenega Jang Huna (Rough Cut, The Secret Reunion, The Front Line), ki to pot v fokus postavi enega izmed mejnikov novejše južnokorejske zgodovine – krvavo zatrte protivladne proteste v mestu Gwangju, maja 1980. V zgodbo nas nekaj dni pred krvavimi dogodki popelje seulski taksist Kim Man-Seob (igra ga legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho). Tudi v Seulu v manjšem obsegu potekajo protirežimski protesti, ki jih Man-Seob ne odobrava, saj meni, da so stvari v njegovi domovini povsem sprejemljive, protesti študentskih organizacij neutemeljeni. Njegovo pozornost bolj kot politično ozračje okupira skrb za hčerko edinko (Man-Seob je že nekaj let vdovec) in denarna stiska. Nekako v tem času v Seul iz Tokia prispe Peter, reporter nemške televizije, ki je preko svojih virov izvedel za dogajanje v Gwangjuu. Novinar zaradi popolne blokade in cenzure novic iz nemirnega območja pri lokalni taksi službi naroči prevoz v Gwangju. Tam bi ga sicer moral peljati nekdo drug, toda Man-Seob, z zvijačo spelje odlično plačano vožnjo preveč gobčnemu taksistu.

Thomas Kretschmann, Kang-ho Song, Hae-jin Yoo, and Jun-yeol Ryu in Taeksi woonjunsa (2017)

Če se Taksista lotite brez vsakršnega predznanja vas lahko ozračje, ki ga Jang Hun vzpostavi v uvodne pol ure filma, lahko nekoliko zavede. Man-Seobov vsakdan je predstavljen v komičnem tonu in čeprav že v teh uvodnih minutah v nekaj prizorih opazimo protestnike, nadaljnjega razvoja zgodbe se brez nekaj predznanja ne da predvideti. Protagonist v enem zgodnejših prizorov celo kritizira protestnike in godrnja nekaj o slabi življenjski miselnosti mlajših generacij. Na tej točki je Man-Seob povsem nedovzeten za cilje protestnikov, demokratizacijo in vse ostalo, kar ti želijo doseči. Na nek način je podobno nezainteresiran tudi nemški poročevalec, ki v nemirih, o katerih na mednarodni ravni ni poročal nihče, vidi predvsem dobro profesionalno priložnost. S prihodom dveh osrednjih akterjev v blokirano mesto se začne njuna transformacija, s katero se postopoma poistovetimo tudi gledalci. Film učinkovito prikaže, kako lahko vprašanja in stvari, do katerih čutimo distanco in nas v osnovi pretirano ne zanimajo, z vpletenostjo in izpostavljenostjo le-tem, spreminjajo našo percepcijo in nas iz stanja pasivnega opazovalca postavijo v položaj čustvene odzivnosti in razumevanja. Film s na svojih plečih suvereno nosi legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho, ki pokaže izjemen razpon – od izvrstnega komičnega prispevka v prvem delu, do prepričljive dramske transformacije v drugem delu filma. Škoda je le, da Jang-Hun v želji po akcijskem spektaklu občasno podcenjuje gledalca, oziroma inteligenco in sposobnosti negativcev, s čem v določeni meri spodkopava resnost in tragičnost prikazanega.   

Ocena


četrtek, 3. januar 2019

Bohemian Rhapsody (2018)

Rami Malek and Gwilym Lee in Bohemian Rhapsody (2018)
© TM & © 2018 Twentieth Century Fox Film Corporation



Slovenski naslov: Bohemian Rhapsody
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: biografija, drama, glasba
Dolžina: 134',  Imdb 
Režija: Bryan Singer
Scenarij: Anthony McCarten, Peter Morgan
Igrajo: Rami Malek, Lucy Boynton, Gwilym Lee, Ben Hardy, Joseph Mazzello, Aidan Gillen 



Biografije so trd oreh. Kakšen pristop ubrati, kakšno obdobje iz življenja portretiranca prikazati, koliko iz različnih razlogov spornih dejstev je najbolje zamolčati? Proces je toliko zahtevnejši, če je v projekt vključeno veliko denarja in če se s tem tako ali drugače povezani ljudje, ki poleg finančnega interesa želijo imeti besedo pri definiranju karakternih črt portretiranca. Filtri, ki jih pred ustvarjalce postavljajo producenti, so iz vidika umetniške svobode in končne podobe izdelka gotovo eden ključnih dejavnikov, od katerega je odvisno marsikaj. Pri tako ambicioznih projektih kakršen je Bohemian Rhapsody je pot do končne podobe filma običajno tlakovana s kompromisi. Glavna zvezda filma je Freddie Mercury, vendar zavoljo vloge, ki jo scenarij posveča Queenom, evoluciji njihove glasbe in okoliščinah nastanka najpomembnejših albumov, Bohemian Rhapsody vseeno ni  čistokrvna biografija. V tem smislu filmu Bryana Singerja, ki svojega dela bojda sploh ni dokončal (film naj bi dokončal Dexter Fletcher), lahko očitamo pomanjkanje fokusa, oziroma neodločnost glede tega kaj sploh želi biti – biografija Freddieja Mercuryja ali zgodba o Queenih. Scenaristi so se odločili zgodbo začeti tik pred nastankom skupine, ko Freddie sreča kitarista Briana Mayja in bobnarja Rogerja Taylorja in končati z nastopom na Live Aidu, ki naj bi predstavljal glasbeni vrhunec skupine. 
Joseph Mazzello, Rami Malek, and Gwilym Lee in Bohemian Rhapsody (2018)
© TM & © 2018 Twentieth Century Fox Film Corporation

Po ogledu filma sem preživel še nekaj ur pred TV-jem, v družbi večine nastopajočih na Live Aidu in še vedno se ni spremenilo nič – ta izjemni, neponovljivi glasbeni dogodek se v naša srca ni vrezal zaradi kvalitete nastopov sodelujočih (Queeni so res bili med boljšimi), ampak predvsem zaradi tega, kaj sta koncerta v tem trenutku predstavljala. Prikazati nastop na Live Aidu, kot glasbeni vrhunec tako pomembnega benda kot je Queen je gotovo strel v prazno. Tudi sicer film v mnogih segmentih romantizira in relativizira stvari: Freddiejevo homoseksualnost, vlogo in vpliv mamil, karakterje ključnih protagonistov in išče poceni rešitve pri imenovanju krivcev za napake le-teh. Bohemian Rhapsody na žalost ne uspe zadovoljivo rekonstruirati magičnih trenutkov, v katerih so nastajale pesmi in albumi Queenov, pri izbiri pa ostaja ziheraško omejen na železni izbor skladb. Film vseeno ima dva močna aduta: izvrstnega Ramija Maleka in glasbo (navkljub zameram glede selekcije pesmi), skozi katero nam je prepričljivo posredovana ena največjih odlik skupine – silna energija nastopov v živo, obenem pa je v nekaterih boljših segmentih lepo prikazan delček Freddiejeve magične odrske persone. Moj odnos do naslovnega je zato podoben odnosu, ki ga imam do Live Aida – ob takšnih dogodkih in v družbi takšnih ljudi se ne glede na pomanjkljivosti v realizaciji enostavno ne moreš počutiti slabo.  


Ocena


četrtek, 27. december 2018

Den of Thieves (2018)

Gerard Butler and Maurice Compte in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment


Slovenski naslov: Roparsko gnezdo
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: akcija, krimi, triler
Dolžina: 140',  Imdb 
Režija: Christian Gudegast
Scenarij: Christian Gudegast, Paul Scheuring
Igrajo: Pablo Schreiber, Gerard Butler, Sonya Balmores, O'Shea Jackson Jr., 50 Cent, Juan Gaspard, Kaiwi Lyman, Eric Braeden, Timothy Douglas Perez, Maurice Compte, Evan Jones, Brian Van Holt


Ljubitelji dobre kriminalke v zadnjih letih nimamo veliko razlogov za zadovoljstvo. Na dober krimič naletiš še bolj redko kot na dobro grozljivko, resnih filmarjev, ki bi želeli snemati polnokrvne kriminalke, je vedno manj. A včasih biserček najdeš tam, kjer ga najmanj pričakuješ, v naslovu, ki ga sam od sebe ne bi nikoli »povohal.« Roparsko gnezdo je na začetku leta šlo mimo, brez da bi pri meni zbudilo trohico zanimanja. Opazil sem ga že, vendar mi je vse, od naslova, do večine glavnih igralcev in neznanega režiserja delovalo toliko neobetavno, da mu enostavno nisem ponudil priložnosti. Asociacije, ki se pri meni pojavljajo ob omembi Gerarda Butlerja in reperja/igralca 50 Centa so pač praviloma negativne, čeprav škotski igralec na svojem kontu ima nekaj dobrih vlog (Dear Frankie, 300, RocknRolla) in že zato ga je v osnovi nepravično postavljati na isti nivo s Curtisom '50 Cent' Jacksonom. Kakorkoli, Roparsko gnezdo je zame bil NO-GO!, vse dokler nisem naletel na intervju z nemškim režiserjem Christianom Petzoldom (Jerichow, Barbara, Phoenix, Transit – ta me še čaka), ki je v kontekstu filmov, ki so mu se letos najbolj dopadli omenil prav Roparsko gnezdo. Verjamem, da nisem edini, ki ga je ta izjava tako zaintrigirala, da sem se na lastne oči moral prepričati, kaj neki je režiser, ki ga zelo cenim, videl v naslovnem.

Pablo Schreiber in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment

Zgodba postavljena v svetovno prestolnico ropov Los Angeles (mesto zavoljo proračunske prijaznosti »igra« Atlanta) prinaša klasičen motiv spopada med ravbarji in žandarji. V Los Angelesu rojeni režiser in scenarist Christian Gudegast se v svojem debitantskem celovečercu odloči zabrisati mejo med dobrimi in slabimi fanti in temu primerna je bila tudi izkušnja, oziroma počutje med ogledom. Roparsko gnezdo je eden tistih filmov, pri katerem ni enostavno izbrati stran, saj eni in drugi premorejo karakterne črte, ki so za gledalca vsaj do neke mere sprejemljive. Med zastraševalnim zaslišanjem voznika roparske ekipe (O'Shea Jackson Jr.), ki jo vodi bivši kaznjenec, nekoč marinec Ray Merrimen (vedno boljši Pablo Schreiber), zasliševalec Veliki Nick (Butler), sicer vodja razvpite enote za večja kriminalna dejanja, prestrašenemu mladeniču pojasni, zakaj so on in njegovi možje večje barabe od kriminalcev. Zakaj ne nosijo lisic in zakaj takšne kot je on najraje takoj ustrelijo – manj papirologije, pač! Mladenič tako postane njegov informator in najpomembnejši adut pri uresničitvi glavnega cilja – aretaciji Merriemove ekipe, ki je domnevno odgovorna za več nikoli razrešenih roparskih podvigov.

Roparsko gnezdo je izvrsten poklon nekaterim izvrstnim kriminalkam, z najbolj  globokim naklonom v smeri Mannove klasike Vročina (Heat, 1995). Razlike vendarle obstajajo. Vročina je bolj stilizirana in hladna zgodba, v kateri Mann do svojih likov ves čas ohranja določeno distance. Gudegast ubere nekoliko drugačen pristop – barvna paleta njegovega prvenca je bolj topla, zgodba pa premore kar nekaj prizorov, v katerih nas režiser pusti bližje k svojim likom. Roparsko gnezdo je film odličnega tempa, v katerem praktično ni praznega hoda, saj vsi koščki imajo svoje mesto v sestavljanki, bodisi kot elementi glavne narativne linije, bodisi kot pomožni elementi, ki definirajo protagoniste in njihovo motivacijo. Navdušijo odlično postavljeni in režirani akcijski prizori in dobro ravnovesje, ki ga Gudegast najde med čistokrvno testosteronsko akcijo in bolj prefinjeno proceduralno akcijo, skozi katero doživljamo dinamiko velikega ropa. Pozdravljam tudi režiserjevo zavest o nujnosti krpanja nekaterih lukenj v zgodbi – med ogledom me je za hip zmotil kakšen detajl, ki je že v nekaj naslednjih prizorih največkrat dobil sprejemljivo pojasnilo. Ne glede na mojo (ne)naklonjenost, ki jo čutim do nekaterih sodelujočih moram zaploskati izvrstni selekciji igralskega kadra, ki ne bi mogla biti bolj primerna za takšen tip filma. Roparsko gnezdo je zame pravo presenečenje, akcijska kriminalka leta, ki zna dobro znane reference obrniti v svojo prid. Nekatere celo tako spretno, da te ostanejo skrivnost do samega konca. Zato več ne bom dolgovezil. V interesu preiskave referenc ne bom razkrival in kvaril izkušnje tistim, ki  boste filmu še ponudili priložnost. Hvala Christian Petzold, za to izvrstno priporočilo!         


Ocena


sreda, 26. december 2018

Crazy Rich Asians (2018)

Constance Wu and Gemma Chan in Crazy Rich Asians (2018)


Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina, kitajščina
Leto: 2018
Dolžina: 120' Imdb
Žanri: komedija, romantični
Režija: Jon M. Chu
Scenarij: Peter Chiarelli, Adele Lim 
Igrajo: Constance Wu, Henry Golding, Michelle Yeoh, Michelle Yeoh, Gemma Chan


[ENG]


The story follows Rachel Chu (Wu), an American-born Chinese economics professor, who travels to her boyfriend Nick's (Golding) hometown of Singapore for his best friend's wedding. Before long, his secret is out: Nick is from a family that is impossibly wealthy, he's perhaps the most eligible bachelor in Asia, and every single woman in his ultra-rarefied social class is incredibly jealous of Rachel and wants to bring her down. 


Ocena


torek, 25. december 2018

Jusqu'à la garde (2017)

aka Custody
Thomas Gioria in Jusqu'à la garde (2017), Photo: Imdb



Slovenski naslov: Ko izgubiš vse
Angleški naslov: Custody
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Žanri: drama
Dolžina: 93',  Imdb 
Režija: Xavier Legrand
Scenarij: Xavier Legrand
Igrajo: Denis Ménochet, Léa Drucker, Thomas Gioria, Mathilde Auneveux, Mathilde Saïkaly, Florence Janas



Antoine in Miriam sta se ločila. Ko ju spoznamo, v spremstvu odvetnikov sedita pred sodnico, ki mora odločiti, kdo bo dobil skrbništvo nad otroci, predvsem 11-letnim Julienom, kajti hčerka Josephine bo kmalu polnoletna in sama bo lahko odločila, koga želi, oziroma ne želi, v svoji bližini. Sodnica Miriamini odvetnici dovoli prebrati Julienovo pismo, ki očeta ne predstavi v najlepši luči in s katerim fant izrazi željo, da zanj še naprej skrbi izključno mati. Antoineova odvetnica spodbija verodostojnost vsebine pisma s tehtnim protiargumentom – na vsebino pisma je gotovo vplivala mati in njeni sorodniki, ki fantovo glavo polnijo z obtožbami na očetov račun. »Če sem bil slab mož, ne pomeni, da sem avtomatično tudi slab oče.« pove Antoine, ki tako sodnico postavi pred zahtevno vlogo ugotavljanja, kaj od izrečenega je res in kaj zgolj del umazanega boja med bivšima zakoncema. 

S tem smo v vlogo sodnikov postavljeni tudi mi gledalci, saj je preprosto poznamo premalo dejstev, da bi o celi zadevi lahko vnaprej zavzeli kakršnokoli stališče. Kaj če so vse obtožbe izrečene na njegov račun resnične? Kaj če so le-te plod sovraštva, ki ga do njega čuti bivša soproga? In kaj, če je resnica nekje vmes in sta za nastalo situacijo kriva oba? Režiser z omejevanjem informacij in odsotnostjo detajlov iz preteklosti, ki bi trenutno situacijo lahko postavili v določen kontekst, suvereno krmari svojo zgodbo in nas počasi pelje proti resnici. Ko izgubiš vse je film, o katerem pred ogledom ne želite vedeti veliko, zato sem se omejil zgolj na predstavitev osnovnega zapleta. 

Vsako dodatno razkrivanje vsebine lahko nekoliko pokvari ogled filma, ki se ga definitivno izplača videti. Léa Drucker, Denis Ménochet in tudi mladi Thomas Gioria, ki igra 11-letnega Juliena, se izvrstno odrežejo v svojih vlogah (njihove fizičnih predispozicije so lep primer odlične selekcije igralskega kadra). Predzgodba filma, kratki film Avant que de tout perdre (2013), ki je prejel nominacijo za oskarja, je temelj na katerem je francoski režiser Xavier Legrand zgradil celovečerni prvenec, za katerega je v Benetkah prejel srebrnega leva za režijo. Rekel bi da povsem zasluženo, saj že dolgo nisem videl filma, ki iz tako preproste, da ne rečem stereotipne premise, iztisne tako veliko. Tako kakovostne, življenjske in dobro utemeljene graditve suspenza in tako izjemnega klimaksa (prevzetost, ob kateri se ne boste zavedali okolice ni izključena) so sposobni le pravi mojstri filmske obrti. 


Ocena


ponedeljek, 24. december 2018

Der Hauptmann (2017)

aka The Captain
Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Slovenski naslov: Stotnik 
Angleški naslov: The Captain
Država: Nemčija, Francija, Poljska
Jezik: nemščina
Leto: 2017
Žanri: drama, zgodovinski, vojni
Dolžina: 118'Imdb 
Režija: Robert Schwentke
Scenarij: Robert Schwentke
Igrajo: Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Britta Hammelstein, Sascha Alexander Geršak, Samuel Finzi, Wolfram Koch, Marko Dyrlich


Konec druge svetovne vojne ni daleč. Nekaj tednov pred kapitulacijo nacistične Nemčije število dezerterjev med nemškimi vojaki vztrajno narašča. V ozadju, za prvo bojno linijo, posebne enote vojaške policije in gestapa lovijo dezerterje. Nekateri izmed njih končajo v taboriščih, drugi so ubiti takoj, na licu mesta. 19- letnemu dezerterju Williju Heroldu je v uvodnih minutah pretila prav takšna usoda, ko je kot prestrašen zajec bežal pred tropom krvoločnih zasledovalcev. Na koncu mu je uspelo zlesti v dovolj globoko luknjo in se rešiti.

Po takšnem uvodu bi brez nekaj predznanja težko predvidel, v kakšni smeri bo zgodbo razvil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je filmske obrti naučil v ZDA, nato kratek čas deloval v domovini, nakar se je vrnil v ZDA in se uveljavil kot režiser bolj ali manj uspešnih hitov kot so: Flightplan, RED, Insurgent… S Stotnikom se je Schwentke vrnil v domovino in povsem spremenil smer, v kateri je dotlej krmaril svojo režisersko kariero. 

Tako kot se povsem spremeni življenje mladega dezerterja, ki po čudežni rešitvi med tavanjem po pokrajini naleti na zapuščeno vozilo, v katerem najde plašč in uniformo stotnika. Nekaj minut kasneje mladenič navdušeno koraka v svoji novi uniformi in vpije na namišljene vojake pod njegovo komando – prizor tako tudi simbolično napove kakšen vpliv na njegovo (samo)zavest bo imela njegova nova oprava. Nedolgo zatem mimo prikoraka vojak, ki se takoj podredi avtoriteti, ki jo izkazujejo našitki na mladeničevi uniformi. Mladec pograbi ponujeno priložnosti in sprejme vlogo stotnika, v katero se bo do konca zgodbe vživel do neslutenih razsežnosti.

Milan Peschel and Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Schwentke zgodbo posneto po resničnih dogodkih (v sodelovanju z direktorjem fotografije, rojakom Florianom Ballhausom), predstaviti v čudovitem monokromu, kar ni zgolj všečna stilistična rešitev, ampak tudi neke vrste filter, skozi katerega so hudodelstva glavnega protagonista in njegovih pomagačev za gledalca za odtenek lažje prebavljiva. To je zgodba o človeku, ki ga v vlogo stotnika potisne goli preživitveni nagon in specifične okoliščine, v katerih taisti človek gre skozi srhljivo psihološko metamorfozo od žrtve do brezčutnega rablja. 

Schwentke skozi preobrazbo glavnega protagonista prevprašuje temačne nagone, ki človeka pripeljejo v stanje duha, v katerem se zločini kakršnim smo tu priča zdijo sprejemljivi. Druga zanimiva točka za razmislek so odzivi skupnosti, predvsem tistih bolj umirjenih in humanih  protagonistov, ki sprva le slepo upoštevajo avtoriteto in ne storijo nič, ko za to še imajo možnost. Kajti potem, ko si tudi sami morajo umazati roke, je pošast (ki so jo soustvarili) enostavno premočna, da bi se ji lahko uprli. To je motiv, ki ga morda še najbolje podčrta lik vojaka Freytaga (odlično ga upodobi  izkušeni Milan Peschel). Tudi sicer je igra celotne igralske ekipe na visokem nivoju, a vseeno poleg že omenjenega Peschela velja izpostaviti še Fredericka Lauja, v vlogi sadističnega vojaka Kipinskega in relativno neznanega Švicarja Maxa Hubacherja (opažen v švicarski mini uspešnici  Der Verdingbub (The Foster Boy, Markus Imboden, 2011), ki je zares prepričljivo pričaral psihološko preobrazbo glavnega protagonista iz plašnega zajca v velikega, zlobnega volka.

Ob vzponu skranje desnice in zaostrovanju retorike nekaterih svetovnih voditeljev je Stotnikovo sporočilo danes še kako aktualno. Odzive posameznika in skupnosti (v širšem in ožjem pomenu besede) v podobnih situacijah so pred Schwentkejem na soroden način secirali njegov rojak Oliver Hirschbiegel z Eksperimentom (Das Experiment, 2001) in dokumentarist Joshua Oppenheimer s Teatrom ubijanja (The Act of Killing, 2012). 

Ocena