 |
| Andrew Garfield in Under the Silver Lake (2018) |
Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 139' , Imdb
Režija: David Robert Mitchell
Scenarij: David Robert Mitchell
Igrajo: Andrew Garfield, Riley Keough, Topher Grace, Patrick Fischler, Grace Van Patten, Callie Hernandez, Zosia Mamet, Jeremy Bobb, Sydney Sweeney, Jimmi Simpson, David Yow
David Robert Mitchell je pred leti z nepričakovanim horor hitom Zlo za petami (It Follows, 2014) postal eno izmed glavnih odkritij kanskega Tedna kritike. Ob koncu leta se je njegov drugi celovečerec znašel na številnih pregledih najboljših in mnogi smo z zanimanjem čakali Mitchellov naslednji korak. Ta je prišel štiri leta kasneje v obliki črne neo-noir komedije Under the Silver Lake, s katero se je Američan vrnil v Cannes, to pot kar v glavno tekmovalno sekcijo festivala. Kritiki so film sprejeli z mešanimi odzivi, število negativnih mnenj po festivalu je le še naraščalo. Under the Silver Lake je vse od izida počival na mojemu must-see seznamu, vendar so mlačni odzivi in izdatna minutaža nekoliko zamaknili srečanje z Mitchellovim najnovejšim umotvorom. Princip »prepričaj se na lastne oči« je ponovno poskrbel za eno najzanimivejših izkušenj v zadnjem obdobju, saj je med lanskim naborom naslovov malo takšnih, ki s svojo posebnostjo in drugačnostjo izstopajo iz množice generičnih izdelkov.
V enemu zgodnejših prizorov glavni junak, zasanjani, v prijetno otopelost in pasivnost potopljeni Sam (Andrew Garfield) odkrije, da je nekdo vandaliziral njegov avto. Nato v bližini opazi skupinico fantičev, ki z izživljanjem na avtomobilih njegovih sosedov nadaljujejo svoj vandalski pohod. Kazen je hitra in efektna. Sam jih dohiti, pesti zapojejo, kri poteče… In med tem ko otroka v bolečinah in nejeveri ležita na asfaltu in premišljujeta kako pobegniti na varno, režiserju že vpisujem prvi plus in ugotavljam, da bi Under the Silver Lake vendarle lahko ponudi več od tega, kar obljublja kritiški konsenz. Zgodba se začne zapletati s prihodom atraktivne Sarah (Riley Keough), ki ob bazenu, v belih kopalkah, takoj pritegne Samovo pozornost. Ali bolje rečeno preusmeri njegovo pozornost z razgaljenega oprsja nekoliko starejše sosede, ki v hipu postane manj mičen vir inspiracije za njegove onanistične podvige. Že v istem popoldnevu Sam novinko tudi spozna in v njeni družbi preživi nekaj prijetnih uric. Punca kot je Sarah je za geeka njegovega kova pravi »jack pot,« zato je njegovo razočaranje toliko večje, ko ta že naslednji dan izgine. Sumljive okoliščine izginotja Sama poženejo na pot iskanja resnice, do katere v Los Angelesu, mestu v katerem skoraj nihče ni tisto za kar se izdaja, ni lahko priti.
 |
| Riley Keough in Under the Silver Lake (2018) |
Toda resnica je izmuzljiva in včasih ne prinaša nobenega zadoščanja. Usoda mičnega dekleta je tako kot marsikaj v naslovni stvaritvi MacGuffin*, orodje za odkrivanje novega teritorija in narativno gorivo, ki našega junaka oziroma zgodbo, pelje naprej. Glavni očitek večine nezadovoljnežev, da je Mitchell posnel film brez prave ideje sicer drži vodo in če sodite med tiste, ki prisegate na zaokrožene zgodbe z razumljivo izoblikovanimi motivi in jasno sporočilnostjo, potem Silver Lake najbrž ne bo vaša skodelica čaja. Ne glede na številne slepe poti in vprašanja, na katera nikoli ne dobimo pravega odgovora, filmu po mojem mnenju vseeno ne moremo očitati popolne narativne nekoherentnosti. V družbi junaka, ki se skozi labirinte lastnih zablod, v sodelovanju z galerijo bolj ali manj pomembnih likov poskuša najti odgovore, film na koncu vendarle pride do sklepa, da ga preiskava misterioznega izginotja vodi so razkritja resnice o njemu samemu.
Vse skupaj je toliko bolj zabavno ker je pot do bistva tlakovna z mnogimi zanimivi spoznanji. Spoznanju o tem, da je večina glasbenih hitov današnjice zrasla na zeljniku enega samega človeka, da so v teh besedilih in notah skrita kodna sporočila, ter da je ključ za dešifriranje le-teh včasih skrit v primitivnih video igricah, včasih pa natisnjen na škatli priljubljene znamke kosmičev. Andrew Garfield je odličen v vlogi daljnega rojaka Jeffreyja Lebowskega, ki je nedvomno ena izmed številnih referenc, ki jih Mitchell že od uvodnih minut bolj ali manj očitno izpostavlja. Sam tako v enemu zgodnejših prizorov z daljnogledom opazuje dogajanje v soseščini – skupaj z njim zremo skozi Dvoriščno okno in se podamo v raziskavo skrivnostnega izginotja na Mulholland Driveu. Njegova pot je zavita v surrealistično Inherent Vice meglico, v kateri na vašega štirinožnega ljubljenčka morda preži serijski morilec. Navdušen sem s spretnostjo s katero Mitchell včasih subtilno in včasih bolj direktno poveže vse te reference. V eri, ko je vse do neke mere preračunano, prirejeno okusu večine in ekonomski logiki je pravo zadovoljstvo gledati filme režiserjev z »jajci.« David Robert Mitchell je eden izmed njih.
*MacGuffin je izraz, ki ga je izoblikoval Alfred Hitchcock. Z njim označuje naključne objekte ali osebe, katerih edina naloga v filmu je, da vodijo zgodbo; MacGuffini so sami po sebi nezanimivi in skoraj »prazni« objekti/subjekti. Predvsem v kriminalkah in srhljivkah je MacGuffin, poleg klasičnega Whodunit (mrzlično iskanje storilca), razširjeno sredstvo za vzdrževanje napetosti skozi film. -Wikipedia
Ocena
