Najboljših 25 - 2017

Film - 25

A Ghost Story
Columbus 
Der Hauptmann / Stotnik / The Captain
Foxtrot 
God's Own Country / Božja dežela
Jim & Andy: The Great Beyond 
Jusqu'à la garde / Ko izgubiš vse / Custody
Lady Bird 
Nelyubov / Brez ljubezni / Loveless
Phantom Thread / Fantomska nit
Sweet Country / Prijazna dežela
Teströl és lélekröl / O telesu in duši / On Body and Soul
The Big Sick / Ljubezen na prvo bolezen
The Florida Project / Projekt Florida
The Killing of a Sacred Deer / Ubijanje svetega jelena
The Meyerowitz Stories (New and Selected) 
The Rider / Jezdec
The Shape of Water / Oblika vode
The Square / Kvadrat
Thelma 
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri / Trije plakati pred mestom
Visages villages / O ljudeh in vaseh / Faces Places
War Machine 
Wind River / Sledi v snegu
Wonder Wheel / Lunapark

Posebna omemba: Blade Runner 2049, Dunkirk, Happy End, The Trip to Spain 

TV - 5

Horace and Pete (2017)

Mindhunter (2017– )

The Deuce (2017– )

The Marvelous Mrs. Maisel (2017– )

Twin Peaks (2017– )

Den of Thieves (2018)

Gerard Butler and Maurice Compte in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment

Slovenski naslov: Roparsko gnezdo

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: akcija, krimi, triler

Dolžina: 140',  Imdb 

Režija: Christian Gudegast

Scenarij: Christian Gudegast, Paul Scheuring

Igrajo: Pablo Schreiber, Gerard Butler, Sonya Balmores, O'Shea Jackson Jr., 50 Cent, Juan Gaspard, Kaiwi Lyman, Eric Braeden, Timothy Douglas Perez, Maurice Compte, Evan Jones, Brian Van Holt

Ljubitelji dobre kriminalke v zadnjih letih nimamo veliko razlogov za zadovoljstvo. Na dober krimič naletiš še bolj redko kot na dobro grozljivko, resnih filmarjev, ki bi želeli snemati polnokrvne kriminalke, je vedno manj. A včasih biserček najdeš tam, kjer ga najmanj pričakuješ, v naslovu, ki ga sam od sebe ne bi nikoli »povohal.« Roparsko gnezdo je na začetku leta šlo mimo, brez da bi pri meni zbudilo trohico zanimanja. Opazil sem ga že, vendar mi je vse, od naslova, do večine glavnih igralcev in neznanega režiserja delovalo toliko neobetavno, da mu enostavno nisem ponudil priložnosti. Asociacije, ki se pri meni pojavljajo ob omembi Gerarda Butlerja in reperja/igralca 50 Centa so pač praviloma negativne, čeprav škotski igralec na svojem kontu ima nekaj dobrih vlog (Dear Frankie, 300, RocknRolla) in že zato ga je v osnovi nepravično postavljati na isti nivo s Curtisom '50 Cent' Jacksonom. Kakorkoli, Roparsko gnezdo je zame bil NO-GO!, vse dokler nisem naletel na intervju z nemškim režiserjem Christianom Petzoldom (Jerichow, Barbara, Phoenix, Transit – ta me še čaka), ki je v kontekstu filmov, ki so mu se letos najbolj dopadli omenil prav Roparsko gnezdo. Verjamem, da nisem edini, ki ga je ta izjava tako zaintrigirala, da sem se na lastne oči moral prepričati, kaj neki je režiser, ki ga zelo cenim, videl v naslovnem.

Pablo Schreiber in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment

Zgodba postavljena v svetovno prestolnico ropov Los Angeles (mesto zavoljo proračunske prijaznosti »igra« Atlanta) prinaša klasičen motiv spopada med ravbarji in žandarji. V Los Angelesu rojeni režiser in scenarist Christian Gudegast se v svojem debitantskem celovečercu odloči zabrisati mejo med dobrimi in slabimi fanti in temu primerna je bila tudi izkušnja, oziroma počutje med ogledom. Roparsko gnezdo je eden tistih filmov, pri katerem ni enostavno izbrati stran, saj eni in drugi premorejo karakterne črte, ki so za gledalca vsaj do neke mere sprejemljive. Med zastraševalnim zaslišanjem voznika roparske ekipe (O'Shea Jackson Jr.), ki jo vodi bivši kaznjenec, nekoč marinec Ray Merrimen (vedno boljši Pablo Schreiber), zasliševalec Veliki Nick (Butler), sicer vodja razvpite enote za večja kriminalna dejanja, prestrašenemu mladeniču pojasni, zakaj so on in njegovi možje večje barabe od kriminalcev. Zakaj ne nosijo lisic in zakaj takšne kot je on najraje takoj ustrelijo – manj papirologije, pač! Mladenič tako postane njegov informator in najpomembnejši adut pri uresničitvi glavnega cilja – aretaciji Merriemove ekipe, ki je domnevno odgovorna za več nikoli razrešenih roparskih podvigov.

Roparsko gnezdo je izvrsten poklon nekaterim izvrstnim kriminalkam, z najbolj  globokim naklonom v smeri Mannove klasike Vročina (Heat, 1995). Razlike vendarle obstajajo. Vročina je bolj stilizirana in hladna zgodba, v kateri Mann do svojih likov ves čas ohranja določeno distance. Gudegast ubere nekoliko drugačen pristop – barvna paleta njegovega prvenca je bolj topla, zgodba pa premore kar nekaj prizorov, v katerih nas režiser pusti bližje k svojim likom. Roparsko gnezdo je film odličnega tempa, v katerem praktično ni praznega hoda, saj vsi koščki imajo svoje mesto v sestavljanki, bodisi kot elementi glavne narativne linije, bodisi kot pomožni elementi, ki definirajo protagoniste in njihovo motivacijo. Navdušijo odlično postavljeni in režirani akcijski prizori in dobro ravnovesje, ki ga Gudegast najde med čistokrvno testosteronsko akcijo in bolj prefinjeno proceduralno akcijo, skozi katero doživljamo dinamiko velikega ropa. Pozdravljam tudi režiserjevo zavest o nujnosti krpanja nekaterih lukenj v zgodbi – med ogledom me je za hip zmotil kakšen detajl, ki je že v nekaj naslednjih prizorih največkrat dobil sprejemljivo pojasnilo. Ne glede na mojo (ne)naklonjenost, ki jo čutim do nekaterih sodelujočih moram zaploskati izvrstni selekciji igralskega kadra, ki ne bi mogla biti bolj primerna za takšen tip filma. Roparsko gnezdo je zame pravo presenečenje, akcijska kriminalka leta, ki zna dobro znane reference obrniti v svojo prid. Nekatere celo tako spretno, da te ostanejo skrivnost do samega konca. Zato več ne bom dolgovezil. V interesu preiskave referenc ne bom razkrival in kvaril izkušnje tistim, ki  boste filmu še ponudili priložnost. Hvala Christian Petzold, za to izvrstno priporočilo!         

Ocena

Crazy Rich Asians (2018)

Constance Wu and Gemma Chan in Crazy Rich Asians (2018)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina, kitajščina

Leto: 2018

Dolžina: 120' ,  Imdb

Žanri: komedija, romantični

Režija: Jon M. Chu

Scenarij: Peter Chiarelli, Adele Lim 

Igrajo: Constance Wu, Henry Golding, Michelle Yeoh, Michelle Yeoh, Gemma Chan

[ENG]

The story follows Rachel Chu (Wu), an American-born Chinese economics professor, who travels to her boyfriend Nick's (Golding) hometown of Singapore for his best friend's wedding. Before long, his secret is out: Nick is from a family that is impossibly wealthy, he's perhaps the most eligible bachelor in Asia, and every single woman in his ultra-rarefied social class is incredibly jealous of Rachel and wants to bring her down. 

Ocena

Jusqu'à la garde (2017)

aka Custody

Thomas Gioria in Jusqu'à la garde (2017), Photo: Imdb

Slovenski naslov: Ko izgubiš vse

Angleški naslov: Custody

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Žanri: drama

Dolžina: 93',  Imdb 

Režija: Xavier Legrand

Scenarij: Xavier Legrand

Igrajo: Denis Ménochet, Léa Drucker, Thomas Gioria, Mathilde Auneveux, Mathilde Saïkaly, Florence Janas

Antoine in Miriam sta se ločila. Ko ju spoznamo, v spremstvu odvetnikov sedita pred sodnico, ki mora odločiti, kdo bo dobil skrbništvo nad otroci, predvsem 11-letnim Julienom, kajti hčerka Josephine bo kmalu polnoletna in sama bo lahko odločila, koga želi, oziroma ne želi, v svoji bližini. Sodnica Miriamini odvetnici dovoli prebrati Julienovo pismo, ki očeta ne predstavi v najlepši luči in s katerim fant izrazi željo, da zanj še naprej skrbi izključno mati. Antoineova odvetnica spodbija verodostojnost vsebine pisma s tehtnim protiargumentom – na vsebino pisma je gotovo vplivala mati in njeni sorodniki, ki fantovo glavo polnijo z obtožbami na očetov račun. »Če sem bil slab mož, ne pomeni, da sem avtomatično tudi slab oče.« pove Antoine, ki tako sodnico postavi pred zahtevno vlogo ugotavljanja, kaj od izrečenega je res in kaj zgolj del umazanega boja med bivšima zakoncema. 

S tem smo v vlogo sodnikov postavljeni tudi mi gledalci, saj je preprosto poznamo premalo dejstev, da bi o celi zadevi lahko vnaprej zavzeli kakršnokoli stališče. Kaj če so vse obtožbe izrečene na njegov račun resnične? Kaj če so le-te plod sovraštva, ki ga do njega čuti bivša soproga? In kaj, če je resnica nekje vmes in sta za nastalo situacijo kriva oba? Režiser z omejevanjem informacij in odsotnostjo detajlov iz preteklosti, ki bi trenutno situacijo lahko postavili v določen kontekst, suvereno krmari svojo zgodbo in nas počasi pelje proti resnici. Ko izgubiš vse je film, o katerem pred ogledom ne želite vedeti veliko, zato sem se omejil zgolj na predstavitev osnovnega zapleta. 

Vsako dodatno razkrivanje vsebine lahko nekoliko pokvari ogled filma, ki se ga definitivno izplača videti. Léa Drucker, Denis Ménochet in tudi mladi Thomas Gioria, ki igra 11-letnega Juliena, se izvrstno odrežejo v svojih vlogah (njihove fizičnih predispozicije so lep primer odlične selekcije igralskega kadra). Predzgodba filma, kratki film Avant que de tout perdre (2013), ki je prejel nominacijo za oskarja, je temelj na katerem je francoski režiser Xavier Legrand zgradil celovečerni prvenec, za katerega je v Benetkah prejel srebrnega leva za režijo. Rekel bi da povsem zasluženo, saj že dolgo nisem videl filma, ki iz tako preproste, da ne rečem stereotipne premise, iztisne tako veliko. Tako kakovostne, življenjske in dobro utemeljene graditve suspenza in tako izjemnega klimaksa (prevzetost, ob kateri se ne boste zavedali okolice ni izključena) so sposobni le pravi mojstri filmske obrti. 

Ocena

Der Hauptmann (2017)

aka The Captain

Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Slovenski naslov: Stotnik 

Angleški naslov: The Captain

Država: Nemčija, Francija, Poljska

Jezik: nemščina

Leto: 2017

Žanri: drama, zgodovinski, vojni

Dolžina: 118',  Imdb 

Režija: Robert Schwentke

Scenarij: Robert Schwentke

Igrajo: Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Britta Hammelstein, Sascha Alexander Geršak, Samuel Finzi, Wolfram Koch, Marko Dyrlich

Konec druge svetovne vojne ni daleč. Nekaj tednov pred kapitulacijo nacistične Nemčije število dezerterjev med nemškimi vojaki vztrajno narašča. V ozadju, za prvo bojno linijo, posebne enote vojaške policije in gestapa lovijo dezerterje. Nekateri izmed njih končajo v taboriščih, drugi so ubiti takoj, na licu mesta. 19- letnemu dezerterju Williju Heroldu je v uvodnih minutah pretila prav takšna usoda, ko je kot prestrašen zajec bežal pred tropom krvoločnih zasledovalcev. Na koncu mu je uspelo zlesti v dovolj globoko luknjo in se rešiti.

Po takšnem uvodu bi brez nekaj predznanja težko predvidel, v kakšni smeri bo zgodbo razvil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je filmske obrti naučil v ZDA, nato kratek čas deloval v domovini, nakar se je vrnil v ZDA in se uveljavil kot režiser bolj ali manj uspešnih hitov kot so: Flightplan, RED, Insurgent… S Stotnikom se je Schwentke vrnil v domovino in povsem spremenil smer, v kateri je dotlej krmaril svojo režisersko kariero. 

Tako kot se povsem spremeni življenje mladega dezerterja, ki po čudežni rešitvi med tavanjem po pokrajini naleti na zapuščeno vozilo, v katerem najde plašč in uniformo stotnika. Nekaj minut kasneje mladenič navdušeno koraka v svoji novi uniformi in vpije na namišljene vojake pod njegovo komando – prizor tako tudi simbolično napove kakšen vpliv na njegovo (samo)zavest bo imela njegova nova oprava. Nedolgo zatem mimo prikoraka vojak, ki se takoj podredi avtoriteti, ki jo izkazujejo našitki na mladeničevi uniformi. Mladec pograbi ponujeno priložnosti in sprejme vlogo stotnika, v katero se bo do konca zgodbe vživel do neslutenih razsežnosti.

Milan Peschel and Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Schwentke zgodbo posneto po resničnih dogodkih (v sodelovanju z direktorjem fotografije, rojakom Florianom Ballhausom), predstaviti v čudovitem monokromu, kar ni zgolj všečna stilistična rešitev, ampak tudi neke vrste filter, skozi katerega so hudodelstva glavnega protagonista in njegovih pomagačev za gledalca za odtenek lažje prebavljiva. To je zgodba o človeku, ki ga v vlogo stotnika potisne goli preživitveni nagon in specifične okoliščine, v katerih taisti človek gre skozi srhljivo psihološko metamorfozo od žrtve do brezčutnega rablja. 

Schwentke skozi preobrazbo glavnega protagonista prevprašuje temačne nagone, ki človeka pripeljejo v stanje duha, v katerem se zločini kakršnim smo tu priča zdijo sprejemljivi. Druga zanimiva točka za razmislek so odzivi skupnosti, predvsem tistih bolj umirjenih in humanih  protagonistov, ki sprva le slepo upoštevajo avtoriteto in ne storijo nič, ko za to še imajo možnost. Kajti potem, ko si tudi sami morajo umazati roke, je pošast (ki so jo soustvarili) enostavno premočna, da bi se ji lahko uprli. To je motiv, ki ga morda še najbolje podčrta lik vojaka Freytaga (odlično ga upodobi  izkušeni Milan Peschel). Tudi sicer je igra celotne igralske ekipe na visokem nivoju, a vseeno poleg že omenjenega Peschela velja izpostaviti še Fredericka Lauja, v vlogi sadističnega vojaka Kipinskega in relativno neznanega Švicarja Maxa Hubacherja (opažen v švicarski mini uspešnici  Der Verdingbub (The Foster Boy, Markus Imboden, 2011), ki je zares prepričljivo pričaral psihološko preobrazbo glavnega protagonista iz plašnega zajca v velikega, zlobnega volka.

Ob vzponu skranje desnice in zaostrovanju retorike nekaterih svetovnih voditeljev je Stotnikovo sporočilo danes še kako aktualno. Odzive posameznika in skupnosti (v širšem in ožjem pomenu besede) v podobnih situacijah so pred Schwentkejem na soroden način secirali njegov rojak Oliver Hirschbiegel z Eksperimentom (Das Experiment, 2001) in dokumentarist Joshua Oppenheimer s Teatrom ubijanja (The Act of Killing, 2012). 

Ocena

Halloween (2018)

Halloween (2018), Photo by Ryan Green - © Universal Pictures

Slovenski naslov: Noč čarovnic 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: grozljivka, triler

Dolžina: 109',  Imdb 

Režija: David Gordon Green

Scenarij: David Gordon Green, Danny McBride, Jeff Fradley

Igrajo: Jamie Lee Curtis, Judy Greer, Will Patton, Nick Castle, Andi Matichak, Omar J. Dorsey

Noč čarovnic – enajstič. Štirideset let kasneje franšiza še živi in ob okrogli, respektabilni obletnici sta z nami ponovno Jamie Lee Curtis in Nick Castle (vsaj v nekaterih prizorih), ki je Michaela Myersa doslej igral le v Carpenterjevem izvirniku. Prvopodpisni scenaristi so Jeff Fradley, Danny McBride in režiser David Gordon Green, ki nas občasno spomni, da je filmar, ki še vedno zna narediti film (glej: Joe, Prince Avalanche). Njegove verzije Noči čarovnic, ki zanemarja vsa posneta nadaljevanje in se direktno navezuje na izvirnik, žal ne morem postaviti na to raven. Enajsto poglavje ene najbolj dolgotrajnih filmskih franšiz je po moji oceni eno najmanj uspešnih in manjše razočaranje (vsaj če upoštevam pretežno pozitivne odzive). Laurie Strode je tokrat babica, ki se je vsa ta leta pripravljala na finalni obračun s svojo najhujšo nočno moro in ki to pot mora pred čisto zlobo obvarovati še hčerko in vnukinjo. Spet je noč čarovnic, ravno pravšnji  čas, da Michaela prestavijo v drugi zapor. Ta bo seveda izkoristil priložnost za pobeg, vse, kar se zgodi potem, pa nas v zelo predvidljivem loku vodi do posesti Laurie Strode – vnaprej pripravljenega prizorišča finalnega obračuna. Še dobro, da nam Green in ekipa nikoli ne pokažejo, kako je Michaelu uspelo pobegniti iz zaporniškega avtobusa, saj ob gledanju ostalih slabih scenarističnih rešitev enostavno moram ceniti izkazano prizanesljivost in pozdraviti takšno rešitev, saj je seznam slabih rešitev zavoljo tega vendarle nekoliko krajši. Na koncu nam od filma ne ostane veliko – variacija znamenite Carpenterjeve originalne glasbe in priložnost videti eno najbolj grozljivih mask v filmski zgodovini

Ocena

The Rider (2017)

Brady Jandreau in The Rider (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Jezdec

Država: ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Žanri: drama, western

Dolžina: 104' ,  Imdb 

Režija: Chloé Zhao

Scenarij: Chloé Zhao

Igrajo: Brady Jandreau, Mooney, Tim Jandreau, Lilly Jandreau, Leroy Pourier

Indijanski rezervat v Južni Dakoti je domači kraj mladega kavboja Bradyja, vzhajajoče zvezde rodea, ki v uvodnih minutah v ogledalu opazuje posledice padca in grde poškodbe glave, po kateri so mu morali v glavo vgraditi kovinsko ploščico, ki zdaj skupaj drži njegovo počeno lobanjo. Bolnišnico je zapustil na lastno odgovornost in se vrnil v domači Pine Ridge. Njegov dom je bivalni kontejner, v katerem po materini smrti živi z mlajšo avtistično sestro Lilly in očetom Timom, ki se vedno bolj izgublja v spirali alkohola in iger na srečo.

Rezervat je kraj, kjer se je čas ustavil – le mobiteli in video posnetki Bradyjevih nastopov na rodeu pričajo o tem, da gledamo zgodbo postavljeno v sedanjost. Konji in rodeo so za glavnega junaka in njegove sovrstnike način življenja in tisto, kar morda najbolje definira njihovo identiteto. Bradyjeve misli ves čas okupira želja po vrnitvi v rodeo areno, čeprav so ga zdravniki posvarili, da je naslednji udarec v glavo lahko usoden.

Toda mladenič kljub opozorilom in zelo jasnim signalom, ki mu jih pošilja telo, ne želi potegniti črte pod svojo kariero. Olje na ogenj dolivajo še prijatelji in okolica, ki od njega pričakujejo čim hitrejšo vrnitev. »Prizemljitev« je za kavboja njegovega kova je tako pomembna in velika sprememba, da ta preprosto ne ve, kako brez konj in rodea definirati samega sebe.

Brady Jandreau in The Rider (2017), Foto: 1996-98 AccuSoft Inc.

Bivalne prikolice, odsluženi pick-upi, prerija, konji in gore v ozadju – to je slika, s katero vse bolj redko povezujemo Ameriko. Drugi celovečerec Chloé Zhao, kitajske režiserke z ameriško adreso je presunljiv portret izoliranih, od sveta pozabljenih koščkov Amerike, na katerih še vedno vztraja kopica staroselcev, ki se ne morejo in ne želijo prilagoditi novim časom. Jezdec je tako tudi portret izginjajočega načina življenja, ki ga bolj kot karkoli drugega radirajo surove ekonomske realnosti. 

Režiserka je družino Jandreau in ostale pomembnejše protagoniste spoznala med snemanjem celovečernega prvenca Songs My Brothers Taught Me (2015), ki govori o življenju mlajše generacije Indijancev. Tudi tam je v ospredju bila družina, ali natančneje brat in sestra, zgodba pa je, tako kot Jezdec, postavljena v rezervat Pine Ridge. Življenjska zgodba mladega Bradyja, ki se je po padcu s konja tako hudo poškodoval, da več ni smel jahati, se ji je zdela tako zanimiva, da se je odločila o njem, njegovi družini in prijateljih, posneti film. Čeprav je trem ključnim protagonistom spremenila priimek, ti bolj ko ne, igrajo sami sebe. Ravno pristnost razmerij in čustev med njimi je poleg izjemne karakterne študije glavnega protagonista ena glavnih kvalitet filma. Nenazadnje velja omeniti še vizualno plat filma (prizori junaka s konji v naravi so zares impresivni), ki jo je »zakrivil« nadobudni direktor fotografije Joshua James Richards. [Ta poleg obeh celovečercev Chloé Zhao podpisuje tudi fotografijo biserčka God's Own Country (Francis Lee, 2017), o katerem sem že poročal]. Zaradi vsega naštetega je Jezdec eden najsvetlejših primerkov ameriškega neodvisnega filma in eden najboljših filmov, ki sem jih videl letos.  

Ocena

Mission: Impossible - Fallout (2018)

Tom Cruise in Mission: Impossible - Fallout (2018), © 2018 Paramount Pictures

Slo naslov: Misija: Nemogoče - Izpad

Država: ZDA, Kitajska, Francija

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 147' ,  Imdb

Žanri: akcija, avantura, triler

Slo recenzija: Filmoljub, Koridor, Mladina, RTV SLO MMC

Režija: Christopher McQuarrie

Scenarij: Christopher McQuarrie, Bruce Geller

Igrajo:  Rebecca Ferguson, Tom Cruise, Henry Cavill, Vanessa Kirby, Michelle Monaghan

[SLO]

Nekatere franšize svojo zgodbo vedno znova nadgradijo s presenetljivimi preobrati ter postrežejo z napetimi akcijskimi preobrati, ki predstavljajo popolni odklop od vsakdanjika. Med njimi ima svoje častno mesto tudi Misija: Nemogoče, ki svoja nadaljevanja pridno niza že vse od leta 1996, ko smo prvič spoznali neustrašnega in iznajdljivega agenta Ethana Hunta. Tega že vse od začetka zvesto upodablja igralec in producent Tom Cruise, znan tudi po tem, da nevarne prizore posname brez uporabe profesionalnih kaskaderjev. -Kolosej

[ENG]

Two years after Ethan Hunt had successfully captured Solomon Lane, the remnants of the Syndicate have reformed into another organization called the Apostles. Under the leadership of a mysterious fundamentalist known only as John Lark, the organization is planning on acquiring three plutonium cores. Ethan and his team are sent to Berlin to intercept them, but the mission fails when Ethan saves Luther and the Apostles escape with the plutonium. With CIA agent August Walker joining the team, Ethan and his allies must now find the plutonium cores before it's too late. 

Ocena

Estiu 1993 (2017)

aka Summer 1993

Laia Artigas in Estiu 1993 (2017)

Slo naslov: - 

Država: Španija

Jezik: katalonščina

Leto: 2017

Dolžina: 97',  Imdb

Žanri: drama, družinski

Režija: Carla Simón

Scenarij: Carla Simón

Igrajo: Laia Artigas, Paula Robles, Bruna Cusí, David Verdaguer  

[ENG]

In the Summer of 1993, Frida, a six-year-old little girl, leaves Barcelona and her grandparents for the countryside. After her father, her mother has just died of a mysterious illness. Taken in by her uncle Esteve and aunt Marga, Frida discovers her new environment, an old stone farmhouse in a mountainous area close to a dense forest. Her new "parents" prove friendly. Another good point is that they have a three-year old daughter named Anna who can become a playmate. For another child less disturbed than miserable uprooted Frida, this would be the most idyllic of stays, in other words a permanent vacation. But Frida IS disturbed and if there are undeniably good times at her new "home", there is also the unexpressed pain which makes her both feel sad and behave badly. Will Frida overcome her troubles ? Only the end of Summer will tell. -Written by Guy Bellinger

Ocena

Person to Person (2017)

Michael Cera and Abbi Jacobson in Person to Person (2017), Photo by Ashley Connor

Slo naslov: Iz oči v oči

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 84' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama

Režija: Dustin Guy Defa 

Scenarij: Dustin Guy Defa 

Igrajo: Abbi Jacobson, Michael Cera, Tavi Gevinso, Bene Coopersmith, George Sample III, Isiah Whitlock Jr.

[SLO]

Ekscentrične anekdote o dnevu v New Yorku: mlada novinarka in čudaški šef, ki raziskujeta smrt, povezano z ročno uro, uporniška najstnica, ki svoje ideale le stežka usklajuje z željami, mladenič, ki se mora za vsako ceno pobotati z bivšo, in ljubitelj glasbe na lovu za redko vinilko.

Newyorčani se na lep jesenski dan soočajo z različnimi težavami: časopisni novinar Phil uvaja živčno in nerodno preiskovalno novinarko Claire, štiridesetletnemu Bennyju ponudijo glasbeno dragocenost, a se prodajalec izkaže za prevaranta, Ray se je zapletel v prepir z bratom svojega nekdanjega dekleta, ker je na spletu objavil njene gole fotografije, srednješolka Wendy pa odkriva svojo seksualnost, ki morda ni takšna, kot bi hotela. Skupek komičnih vinjet s svojim analognim pristopom in stiliziranim naturalizmom deluje kot posvetilo zgodnjim ameriškim neodvisnim filmom. -Liffe

[ENG]

Follows a variety of New York characters as they navigate personal relationships and unexpected problems over the course of one day.

Ocena

Un beau soleil intérieur (2018)

aka Let the Sunshine In

Juliette Binoche in Un beau soleil intérieur (2017)

Slo naslov: Žarek v srcu

Angleški naslov: Let the Sunshine In

Država: Francija, Belgija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama, romantični

Režija: Claire Denis

Scenarij: Claire Denis, Christine Angot 

Igrajo: Juliette Binoche, Xavier Beauvois, Philippe Katerine, Josiane Balasko, Sandrine Dumas, Nicolas Duvauchelle, Alex Descas, Laurent Grevill

[SLO]

Isabelle, nedavno ločena pariška slikarka, se v iskanju prave ljubezni zaplete v serijo brezupnih razmerij. Ali resnična ljubezen sploh obstaja ali pa je to le utopija? Ji bo odgovor morda pomagal najti skrivnostni vedeževalec v podobi Gérarda Depardieuja?

Čuten, duhovit in pretanjen film francoske režiserke Claire Denis, navdahnjen s knjigo Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, nas popelje skozi prizore iz življenja ženske, ki neutrudno išče ljubezen … končno pravo ljubezen. -Kinodvor

[ENG]

Juliette Binoche delivers a luminous performance in the deliciously witty, sensuously romantic new film from acclaimed director Claire Denis (White Material). Isabelle (Binoche) is a divorced Parisian painter searching for another shot at love, but refusing to settle for the parade of all-too-flawed men who drift in and out of her life. There's a caddish banker (Xavier Beauvois) who, like many of her lovers, happens to be married; a handsome actor (Nicolas Duvauchelle) who's working through his own hang-ups; and a sensitive fellow artist (Alex Descas) who's skittish about commitment. What reads like a standard romantic comedy premise is transformed, in the hands of master filmmaker Denis, into something altogether deeper, more poignant, and perceptive about the profound mysteries of love.

Ocena

Roma (2018)

Marco Graf and Yalitza Aparicio in Roma (2018), © Netflix

Slovenski naslov: Roma

Država: Mehika, ZDA

Jezik: španščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 135' ,  Imdb 

Režija: Alfonso Cuarón

Scenarij: Alfonso Cuarón

Igrajo: Yalitza Aparicio, Marina de Tavira, Marco Graf, Fernando Gregiaga, Daniela Demesa, Carlos Peralta, Nancy Garcia, Jorge Antonio Guerrero

Pet let po Gravitaciji, ki mu je prinesla največji uspeh v karieri  (2 oskarja, zlati globus, bafto…), z nami je ponovno Alfonso Cuarón. Med njegovimi osmimi doslej posnetimi celovečerci je nekaj takih, do katerih nimam nekega posebnega odnosa (predvsem Harry Potter in Velika pričakovanja) in nekaj nepozabnih dosežkov, ki dotičnega gospoda uvrščajo med največje režiserje današnjice. Mehiški mojster me je najprej navdušil z Jaz pa tebi mamo (Y tu mamá también, 2001), nato pa dokončno kupil z Otroci človeštva (Children of Men, 2006) in Gravitacijo (Gravity, 2013) in ta odličen niz se zdaj nadaljuje z Romo. Cuarónovim najbolj osebnim filmom doslej, kakršnega lahko posname le zares samozavesten režiser z jasno vizijo in zavedanjem, da je prišel do točke v karieri, ko si lahko privošči takšen film.

Zgodba postavljena v mehiško prestolnico na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja junake najde med pripadniki srednjega razreda, ali natančneje v petčlanski družini in eni izmed dveh služkinj, ki skrbi za njihovo dobro počutje. Zgodba je posneta po režiserjevih spominih na odraščanje v četrti Colonia Roma (pojasnilo naslova), enem izmed večjih naselji v Mexico Cityju. Zgodba je avtobiografska, vendar režiserja bolj kot otroška perspektiva zanima svet odraslih, oz. odrasli protagonisti in pomembni dogodki, ki so zaznamovali njihova življenja. Osrednja figura pripovedi je služkinja Clio – največ prostora je posvečeno njenem odnosu z otroci in nesrečnem razmerju z nekim mladeničem (ta ob novici o nosečnosti hitro pobere šila in kopita). Značajno vlogo dobi tudi razpad zakona avtorjevih staršev, vse skupaj pa je postavljeno v kontekst nemirnega družbeno-političnega ozračja in masakra El Halconazo, v katerem je bilo ubitih približno 120 protestnikov, pretežno študentov.

Marina de Tavira, Marco Graf, Yalitza Aparicio, and Fernando Grediaga in Roma (2018), © Netflix

Odločitev za črno-belo fotografijo je nekako pričakovana, nekoliko manj pa distanca, s katero Cuarón podaja zgodbo in opazuje svoje like. V filmu ni obraza v velikem planu, kamera praktično ves čas lebdi nad protagonisti, ali jih predstavlja kot del širše slike, mnogokrat v zares impresivnih širokih posnetkih. Cuarón se je ob prezasedenosti stalnega sodelavca, direktorja fotografije Emmanuela Lubezkija, kar sam usedel za kamero in ustvaril pravo vizualno poslastico. Ko gledamo Romo čutimo, da znotraj kadra nič ni prepuščeno naključju, da je vsaka, tudi najmanjša podrobnost, skrbno premišljena. Romo odlikuje epizodičnost, s katero nesentimentalno obravnava pomembnejše dogodke v življenjih ključnih protagonistov. Zgodba zato delujejo kot kronološka zloženka spominov v  formi vinjet, poustvarjenih s premišljenim postavljanjem kamere, monokromom in mehko rabo naravne svetlobe. V nekem širšem kontekstu Roma obuja duh nekega preteklega časa, osvetljuje privilegiran položaj mehiške buržoazije in s tem povezana medrazredna trenja tematiziranega obdobja. Na drugem bolj osebnem nivoju je Cuarón ustvaril pripoved, s katero se je, kot sam pravi, želel pokloniti ženskam, ki so ga vzgojile. Spoznanje, da centralna figura te hvalnice ni mati, ampak služkinja ob kateri je odraščal, na zanimiv način izpostavi to posebnost dežel Srednje in Južne Amerike – emotivno vez med služkinjami in otroci privilegiranih družin, ki so mnogokrat močnejše od njihovih vezi z biološkimi starši. Otroški odzivi so pač iskreni in usmerjeni proti tistim, ki jim nudijo največ pozornosti in ljubezni. Proti osebam, ki so ob njih, jih kopajo, oblačijo, hranijo, pospremijo v posteljo, negujejo ko so zbolijo… Gre za pogost motiv v filmih iz tega dela sveta (Služkinja/La Nana/2009 Sebastiána Silve je eden lepših primerov), ki omogoča zanimivo izhodišče za razmislek o tem, kako položaj na družbeni lestvici definira kompleksna razmerja med člani takšne skupnosti. Roma je oseben, poetično realističen družinski portret, naslikan na izvrstno rekonstruiranem zgodovinskem ozadju, s katerim je Cuarónov opus postal še impresivnejši.        

Ocena

Une vie (2016)

aka A Woman's Life

Judith Chemla in Une vie (2016), Photo: TS Productions

Slo naslov: Življenje ženske

Angleški naslov: A Woman's Life

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2016

Dolžina: 119' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Stéphane Brizé

Scenarij: Stéphane Brizé, Florence Vignon

Igrajo:  Judith Chemla, Jean-Pierre Darroussin, Yolande Moreau, Nina Meurisse

[SLO]

Normandija leta 1819. Mlada Jeanne se s šolanja v samostanu vrne domov. Poroči se s krajevnim vikontom Julienom de Lamarom, ki se izkaže za nezvestega, surovega moža. Njene nedolžne iluzije postopoma zamenja kruta resničnost.

Drama prinaša zgodbo o težavni ljubezni, ujeti v stroge družbene in moralne zapovedi o poroki in družini v Normandiji v 19. stoletju. Potem ko je zaključila šolanje v samostanu, se mlada plemkinja Jeanne vrne domov in poroči s krajevnim vikontom Julienom de Lamaro. Ta se kmalu izkaže za nezvestega in surovega moža. Medtem ko se ona sooča s soprogovimi nenehnimi skoki čez plot ter prenaša pritisk pričakovanj svoje družine in vse skupnosti, se izmenično ubada še z veseljem in bremeni materinstva. Njene nedolžne iluzije postopoma zamenja kruta resničnost. Sijajna priredba francoskega režiserja Stéphana Brizéja klasičnega romana Guya de Maupassanta je bila v tekmovalni sekciji filmskega festivala v Benetkah deležna mednarodne nagrade kritikov. -HBO Slovenija

[ENG]

The film will tell the story of Jeanne du Perthuis des Vauds’ life between the ages of 18 and 45 in the early 19th century: it is the story of a hypersensitive woman, overly sheltered and in search of the absolute, who is unable to face up to the harsh reality of the world, a story of unconquerable mourning for the lost paradise of childhood… - Cineuropa

Ocena